torek, 31. marec 2020

Kontrabant

Koronadnevnik, 19. dan samoizolacije


Danes pa ena z one strani zakona. Nista še minila dva polna dneva, odkar so nas omejili na lastno občino, že se je začel šverc! No, v resnici nismo v ničemer kršili predpisov, samo mojima staršema se je strašno dopadla ideja, da smo vsak s svoje strani pripešačili oz. prikolesarili na mejo med našima občinama. In potem smo vljudno stali na razdalji par metrov, si mahali, se pačili, spakovali in hecali.

V trenutni situaciji sem kar hvaležna, da se moja deca še držijo pravil kot pijanec plota, kajti nobeden ni niti trznil in sta bila čisto zadovoljna s predstavo na daljavo. Še več, medtem ko je ta stara dva situacija tako zabavala, da sta na tla narisala črto, ki naj bi ponazarjala mejo (poznavajoč Dedata, je bila črta gotovo na pravem mestu), in potem za hec skakala čeznjo, je bila Tastarejša ob tem čisto zgrožena. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi stopila čez mejo! Tudi zaradi tega postanem živčna ob nasvetih, da naj otrokom koronasceno razlagamo s pomočjo pravljic o hudobnih zmajih itn. Moja dva pri svojih treh in petih letih čisto dobro razumeta »bolezen«, in kot je razvidno iz zgoraj napisanega, jima konkretna pravila brez pravljičnih okraševanj ne delajo težav, celo če vključujejo njune najljubše osebe, da katerih sta najbolj čustvena.

Pa še o kontrabantu: domov smo iz sosednje občine prešvercali čufte v omaki. Seveda je bilo ob tem poskrbljeno za ustrezno higieno – ne nazadnje je Turbobabi zadevo tako dobro zapakirala (tudi s pomočjo silvertejpa), da sem potrebovala deset minut, da sem se sploh prebila do njih.

Takole "prisrčna" so kratka družinska srečanja v koronadobi!

nedelja, 29. marec 2020

Zločin in kazen

Koronadnevnik, 17. dan samoizolacije


Po pretežno sončnem vikendu še ena mračna, a iskrena objava - in spet se že vnaprej opravičujem vsem, ki so zaradi korone resno bolni, ogroženi ali kakor koli prizadeti. Moj namen nikakor ni, da bi zmanjševala resnost situacije, ampak želim samo opisati svoje trenutno razpoloženje.

Grešniki smo. V luči trenutnega stanja duha v državi in na družbenih omrežju smo zagrešili ne samo greh, ampak kar zločin, saj smo konec tedna preživeli na prostem. In ne samo to – če odmislimo današnji dan, ko sem že od dopoldneva tako cmerava, da lahko sumim samo famozni PMS, smo konec tedna preživeli tako, da smo se imeli fajn.

Olajševalne okoliščine niso pomembne: to, da smo se rekreirali, si zviševali odpornost in se polnili z vitaminom D, to, da se že nekaj časa ne dotikamo ne klopc ne vpisnih skrinjic ne skal ne jeklenic, kar vestno upoštevata tudi mladiča, pa to, da smo vsak dan srečali kakih pet skupinic ljudi – in se vsi drug drugega ognili v širokem loku, ne, to ne šteje. Šteje samo to, da smo naš nemarni avto z ljubljansko registracijo vozili po primorski avtocesti (ki je bila tako srhljivo prazna, da res ne vem, kako so domov prišle domnevne trume ljubljanskih in gorenjskih turistov iz Strunjana, o katerih so trobili mediji), in to, da smo z zlobnimi četicami srednjerazrednih koronavirusov okuževali nič hudega sluteče, v blaženi idili živeče podeželane, spotoma pa še nevede fasali virus ali dva od drugih zlobnih rekreativcev, ki so se smukali naokrog s podobno teroristični nameni in odkrili način, kako nam pošljejo korono čez nekaj metrov razdalje.

Kazen za naš zločin je prišla - pa ne zdravstvena, ker se mi v resnici zdi veliko bolj verjetno, da bi koronavirus fasala od soseda čez ograjo vrta kot pa na teh sprehodih. Kazen je do konca fizična: od polnoči naprej smo omejeni na lastno občino. Koliko nas bo zbolelo v gneči, ki bo nedvomno nastala na ljubljanskih sprehajališčih, pa živ krst ne ve. 

Greh št. 1

Greh št. 2

sreda, 25. marec 2020

Kriza 13. dne

Koronadnevnik, 13. dan samoizolacije


Od samega začetka mi je najtežja stvar pri starševstvu biti doma z otroki in se igrati. V naši hiši sem jaz tista, ki deco vlači po hribih, izletih in igriščih, gucigujati doma mi je pa prekletstvo božje. Poznavajoč svoje omejitve, sem pred kakim letom začela trenirati visenje doma in vsak torek, ko smo do večera brez Najdražjega, mladičev načrtno nisem vlačila nikamor. Kar dobro nam je šlo, ampak tole – tole pa presega vse naše treninge!

Zato – brez zamere, moja ljuba otročiča, brez zamere, starši otrok, ki trenutno cele dneve študirate šolsko snov za prvi, tretji ali šesti razred, brez zamere, vsi tisti, ki se vam že keglja od osamljenosti, in seveda brez zamere, vsi tisti, ki vas je koronavirus zares prizadel – se danes počutim, kot da sem v peklu, urezanem točno po moji meri. Igranje doma od zore do mraka, in to dan na dan, vsak dan, brez doglednega cilja na vidiku. Pred nedavnim sta se mi dva tedna samoizolacije zdela ogromno, po zaslugi strategije slabih novic v majhnih, a enakomernih dozah se mi pa sploh ne zdi več nemogoče, da nas takšnole životarjenje čaka še do nadaljnjega …

Pa vseeno, pride dan, kot je današnji, ko nam nič ni šlo. Mladiča sta se prekladala po dnevni sobi, Najdražji je vsake pol ure drvel iz svoje ad hoc pisarne v katero od servisnih nadstropij, jaz pa sem si želela samo pet minut, v katerih bi v miru naredila par trebušnjakov, a je Mali vsakokrat, ko sem se ulegla na tla, začel mijavkati po meni. »Mucica sem, mijau, mijau!« Saj je srčkano, ne rečem, ampak pol dneva predaha bi se prileglo.

Po kosilu, ko so bile na sporedu naše dejavnosti na svežem zraku, je bilo malo boljše. Izkoristili smo namreč najbolj zimski dan v sezoni in se zapeljali do prvega travnika v naši okolici. Bilo je čudovito zimsko, snežilo je brez predaha in na vidiku ni bilo nikogar, ki bi ga lahko okužili ali ki bi okužil nas. Mladiča sta si dala duška in sta travnik predrajsala, pretekla, pregazila, prekotalila in prelopatala po dolgem in počez. Motilo ju ni niti to, da sem ta glavne zimske obleke pozabila doma, in sta po pršiču zadovoljno norela v improviziranih rešitvah. Tastarejša je bila večino časa zasnežena kot kak severni medved, pri Malem, ki se je ambiciozno spravil delat skakalnico, pa sem morala uporabiti vse pogajalske spretnosti, da sem ga sploh zvlekla nazaj v avto.

Mojih najlepših par uric je bilo na sporedu zvečer, samo računalnik in jaz in … internet ne dela. Aaaaargh! Sčasoma se je povezava le čudežno spet vzpostavila, ob osmih pa se je od spodaj tako ali tako zaslišalo: »Mamiiiiii! Mamiiiiiiii!!!« In sem lahko hitela v pritličje pospravljat igrače …



Najdražji ga je pa takole užival ...

torek, 24. marec 2020

Moja hčerka! (drugič)

Koronadnevnik, 12. dan samoizolacije


Včeraj smo se obnašali zgledno in se nismo šli nikamor potepat, samo krog z vozičkom ob Savi. Bolje rečeno z vozičkoma, kajti v takem primeru tudi našo starejšo dondo spakiramo v voziček, v katerega se že komaj stlači, a vseeno je strašno srečna, da jo crkljamo in razvajamo kot dojenčka. Rezultat naše pridnosti je bil porazen: Mali je bil od pomanjkanja gibanja tako poln energije, da ga zvečer zlepa ni hotelo zmanjkati in sem morala več kot pol ure ždeti ob njem v temi, medtem ko se je zviral, pretegoval in prepeval. Tastarejšo pa je pred spanjem udarila huda kriza. Predvidevam, da je bila posledica splošne situacije, a ko sem jo med tolaženjem vprašala, kaj bi si želela, je rekla: »Rada bi, da bi šli kam na izlet.« Ja, ja, saj vem, da temu ne gre stoprocentno verjeti, a vseeno mi je od ponosa srce kar poskočilo. Da ni zadovoljna, ker danes ni nič hodila – to pa je moja hčerka!

Zato smo si danes privoščili popravni izpit. Ne na Sv. Jakoba, kot si je želela Tastarejša, ker se tja trenutno bojda ne sme, pač pa na domačo Rašico. Sibirsko je bilo in še zdaleč ne tako samotno kot v vukojebincah, po katerih se raje potikamo, vseeno smo se pa imeli krasno. Vrhunec je bila verjetno blatna luža, ki sta jo mladiča s palicami dodobra obdelala. Ko je Mali vanjo porinil celo pest, sem zabavo vendarle prekinila … K avtu smo se vrnili dobrovoljni in nasmejani, in čeprav popoldne nobeden ni spal, smo se v tako pozitivnem duhu prebili vse do večera.

Če to niso sanje gozdnih pedagogov - družine so vse dni skupaj in prosti čas preživljajo v hostah, kjer se deca igrajo z naravnimi materiali ...

nedelja, 22. marec 2020

Rižev narastek

Koronadnevnik, 10. dan samoizolacije


Moje kuharske veščine se bodo po zaslugi korone precej izboljšale, danes sem recimo prvič naredila rižev narastek. Spotoma sem se naučila tudi, da ima moja Tastarejša silno rada mlečni riž. In naučila sem se, da njen kolesarski in moj tekaški tempo odlično sovpadata. Tako sva si dopoldne vzeli pol urice predaha od najinih moških polovic. Po desetih dneh je bilo že kar nujno.

Danes na Miklavžu nad Savo. Mrzlo!

Za spremembo smo rižev narastek pomalicali kar na kuhinjskih tleh.

sobota, 21. marec 2020

Festival kronic

Koronadnevnik, 9. dan samoizolacije


Veselje do potikanja po vukojebini se trenutno kaže kot naša konkurenčna prednost. Danes na nekarizmatičnem, a prisrčnem Vovarju sicer nismo bili čisto sami, hudega koronanavala pa vseeno ni bilo. Turica iz Gozda je lahka in kratka celo za nas, pod vrhom je pa toliko kronic (oz. nóric, kot pravi Najdražji), kot jih še nisem videla.


petek, 20. marec 2020

Obisk v živalskem vrtu

Koronadnevnik, 8. dan samoizolacije


Danes sta nas prišla obiskat Babi in Deda. Ampak kot v živalskem vrtu – stala sta na oni strani vrtne ograje in smo si od daleč mahali, se nasmihali in tarnali nad položajem (naša seniorja sta precej bolj optimistična od mene, tako da sem glavnino tarnanja opravila jaz). Mali je socialno distanco dobro sprejel in je bil z obiskom čisto zadovoljen, Tastarejša pa je, čim sem jo pripravila na s srečanjem povezane omejitve, začela cmihati in se ni hotela prikazati iz kuhinje. Pa saj nič čudnega, večino časa pred njunim prihodom sem prejokala tudi jaz.

Najdražji se je uspešno vrnil s polnjenja zalog v Hoferju, popoldne pa smo se šli sprehodit brez njega. Spet na Pugled, kjer smo bili v tem koledarskem letu že tretjič, a še nikoli ni bilo toliko ljudi kot danes. Mladiča sta prav prešerno uživala – tako zelo, da je Mali spet ves dan pretolkel brez spanca. 

Slabe vesti glede potikanja po naravi pa nimam več. Čeprav nimamo nobenega podatka o tem, da bi se epidemija pri nas blazno širila, je omejitev vedno več. Še malo, pa nam bodo zaprli še naše hribčke. Ravnokar sem prebrala novico o zaprtju najbolj priljubljenih cest v občini Medvode. Ko nas omejijo na Črnuče, se bo pa večina gibanja potrebnih državljanov itak gnetla na par sprehajalnih območjih, kar bo, če prav razumem, voda na mlin cvetenju korone …

Suho listje je trenutno eden od najljubših elementov mojega podmladka. Dokler klopi ne zabrcajo ...

Tastarejšin pozdrav za vzgojiteljico.

četrtek, 19. marec 2020

Krasna pomlad

Koronadnevnik, 7. dan samoizolacije


Od nenehnega pohajanja po hribčkih sta utrujena mladiča, utrujen je Najdražji in utrujena sem celo jaz. Ampak kaj pa lahko drugega počnemo v teh dneh, da se nam vsem ne skeglja doma, da smo vsaj malo na svežem zraku in da se zraven še razgibamo? Ima pa intenzivno pohajanje na prostem v teh dneh še eno prednost. Nikoli prej nisem opazila, kako lepi so gozdovi v prvi pomladi. Bujno zelenje še spi, zato je vse še pregledno, za vsakim vogalom okrašeno z drugimi rožicami, svetloba pa še vedno pada nežno kot čisto zlato … Nebeško!

Sicer sem pa zvečer mladičema umila lase. Tastarejša je pri tem še kar pridna, Mali pa ni bil v tovrstni obdelavi že par mesecev. Tudi tokrat se je zadeva – ob vsesplošni utrujenosti – razvila v spektakel, ki ga je bilo težko umiriti. Ampak jutri, ko bo drama pozabljena, se bosta oba šopirila kot pava z dišečima, svetlečima glavama. Pa saj ne, da ju bo kdo lahko občudoval …

Z Lipovca na Špilnik.

Žledolom (ali kaj drugega) se še zdaj pozna, a zato je kvečjemu bolj slikovito.

Igrišče na skali.

Nazaj pa po kolovozu po južni strani.

sreda, 18. marec 2020

Utrujena

Koronadnevnik, 6. dan samoizolacije


Na koronafronti vlada zatišje, verjetno predvsem zato, ker večine okuženih ne testirajo več in se številke zdijo nizke. Po novem v večino trgovin spuščajo le po nekaj strank naenkrat, ki jim pred vstopom razkužijo roke itn., kar pomeni smešno razpotegnjene vrste pred vhodi. Nove vlade je pa itak bolje ne poslušati, ker je v glavnem vse, kar trenutno delajo, hvalisanje, kako super učinkoviti so in kaj vse so že naredili, pa čeprav je bila večina ukrepov sprejeta pred soboto, ko so se zavihteli v sedlo.

Meni se pa vračajo spomini na nočno moro moje druge porodniške. Saj je lepo biti ves dan z otroki, pa med rožicami, v spomladanski naravi itn. itn., a ko sem po celodnevnem starševskem šihtu že dodobra scuzana, sledi še večerno-nočna runda službenega življenja. To je seveda zreducirano na linijo najmanjšega odpora. Samo hrepeneče lahko berem mejle kolegic, ki se v teh okoliščinah grejo celo nekakšen strokovni razvoj. Jaz sem vesela že, če mi čez dan uspe popraviti par domačih nalog.

V Malem se počasi zbuja nekakšen metajezikovni čut. »Kojonavijus in kojona, to je isto,« je danes našel vzporednico med aktualnim dogajanjem in svojimi prometnimi interesnimi področji. Sicer pa je cel dan preživel brez spanja in zvečer gledal že malo navzkriž, a se ni dal. Prva knjiga mu ni zadostovala, na posteljo je na vsak način hotel privleči še eno. Izbral je bedasto otročarijo z nekimi gumbi, s pritiskom na katere slišiš različne živali. Dobra novica je, da je kratka, tako da sva bila hitro skozi. Slaba novica pa je, da je ta bedastoča iz knjižnice – in očitno jo bomo imeli še kar nekaj tednov na polici.

Pomlad na Sv. Ožboltu. Malo smo že utrujeni, a pred napovedano ohladitvijo za konec tedna jo hočemo še dodobra izkoristiti. Ob popolnem upoštevanju samoizolacije, se razume.

torek, 17. marec 2020

Živčni zlomčki

Koronadnevnik, 5. dan samoizolacije


V bistvu imamo srečo, da smo na stil življenja, kot ga dopušča trenutna samoizolacija, kar navajeni: sami smo, z obiljem igranja doma in vmesnim pohajanjem po hitro dostopnih hribčkih. Na zadnjih kanarskih počitnicah se recimo nismo imeli dosti drugače kot zdaj, samo okolje je bilo malo bolj eksotično. In midva z Najdražjim sva bila brez obremenjujoče more dela od doma, ki pomeni nadležne večerne seanse pred računalnikom, ko bi se človek po celodnevnem varstvu podmladka raje valjal po kavču kot krava in buljil v hollywoodske spektakle … Danes zjutraj mi je po zaslugi Pujse Pepe celo uspelo eno uro popravljati domače naloge svojih študentov – bo zvečer ena ura lahko namenjena čemu plodnejšemu.

Danes se nam je začelo malo poznati – Najdražji je bil ves iz sebe zaradi napovedanega odhoda na HQ njihove korporacije po neko opremo, iz katerega pa potem k sreči ni bilo nič. Nekaj živčnih zlomčkov pa nam je zakuhal Mali, najprej pri sestopu s fletnega Miklavža nad Tuhinjsko dolino, kjer je bilo v igri, kdo me bo držal za roko, in potem v avtomobilu domov grede, kjer je bil problem, kdo ga bo odrešil dodatne jopice. Upajmo, da je vse skupaj samo odraz naveličanosti in pomanjkanja socialnih stikov. 

Najdražji si je v bodoči sinetovi sobi omislil ad hoc pisarno.

Najzanimivejša skala ob poti.

Sv. Miklavž na Gori.

Z Najdražjim sicer panično poskočiva ob vsaki palici, ki jo primeta mladiča,
ampak nekje se morata zdivjati.

Sicer pa današnje pisanje zaključujem z zgodbico, ki ni moja. Brez vrednotenja ali olepševanja, le zabeležiti želim dejstva, ki jih poznam, kot dokument norosti trenutnega obdobja: moj prijatelj in njegova punca sta se prejšnji teden s kombijem odpravila na dopust v Grčijo. Še v soboto sta menda zadovoljno pohajala po Peloponezu, v nedeljo pa ju je začelo stiskati, da bi se bilo morda pametno vrniti domov. Prepozno, Srbija in Hrvaška sta že zaprli meje. Včeraj ob štirih zjutraj sta bila tako na grško-albanski meji in izvedela, da je edina preostala možnost preko Bolgarije, Romunije in Madžarske. A tudi če bi po celem dnevu vožnje še vedno drvela brez prestanka, bi prišla na romunsko-madžarsko mejo ob štirih ponoči. Prepozno, kajti Madžarska je mejo zaprla opolnoči.

S pomočjo prijateljev iz Slovenije jima je uspelo organizirati naslednjo kolobocijo: v Bukarešti sta kombi pustila v neki garaži in odletela na Dunaj. Menda jih je bilo na letalu devet. Z Dunaja sta se z najetim avtom odpeljala proti Sloveniji in na Jezersko, kamor sta jima njun drugi avto dostavila moja starša (po razmeroma kompleksnem iskanju oz. predaji ustreznih ključev). Mladinca sta se z obema avtoma odpeljala še v Celovec, kjer sta vrnila najeti avto, in se živa (ali tudi zdrava, bo pa jasno najkasneje čez par tednov, hehe) vrnila domov. Mojima staršema vse skupaj ni bilo pretežko; oče je v preteklosti že dal skozi nekaj reševalnih akcij, ko je moral mene spraviti z nenavadnih lokacij, kot sta Pula ali Beljak (ne ravno najsvetlejši trenutki mojega življenja, so pa zabavne zgodbe!). Zdaj sta menda že resna kandidata za vlogo taksista v Bukarešto čez par mesecev, ko tole mine …

ponedeljek, 16. marec 2020

Zatišje

Koronadnevnik, 4. dan samoizolacije


Dan za polnjenje zalog. Seveda sem se najprej registrirala v Mercatorjevi spletni trgovini, prepričana, kako prebrisana da sem in kako bom opetnajstila zlobni covid, ki preži na nas z nakupovalnih polic. Kar nekaj minut sem izgubila pred zaslonom, preden se mi je posvetilo, da je to zdaj naredilo vsako slovensko gospodinjstvo in da se bom prej naučila peči kruh, kot pa mi ga sprocesirala Mercatorjeva spletna stran. V fizično nabavo se je torej pogumno odpravil Najdražji. Domov se je vrnil s polnim prtljažnikom zalog – razen mesa, ki je baje v zmrzovalnikih izropano. Še sreča, kajti tudi naša zamrzovalna predala se že komaj zapreta.

Najdražji je zjutraj začel z vzpostavljanjem t. i. dela na daljavo, a v trenutni družinski situaciji bo dejanska izvedba tega precejšen izziv. Zame je tako ali tako nemogoče. Tudi če se samoizoliram v podstrešno pisarno, najpozneje čez petnajst minut za mano pribluzi kak »Mami! Mami!«. Dopoldne sem raje preživela v packanju po kuhinji; pripraviti čufte v omaki je bolj zamudno, kot sem upala, so bile pa čisto okusne, kar je tudi nekaj. Medtem sta se mladiča igrala, kot da se že par tednov ne bi. Razmetati jima je uspelo vse, česar v preteklih dneh še nista – med drugim je na tleh končala polovica kinetičnega peska, ki se nam še valja v eni od vrečk. A sta na srečo že kar odzivna, ko začnem težiti s pospravljanjem.

Minute za rekreacijo smo porabili na Ključu nad Horjulom. Do sedaj sem bila tu vedno v dežju in blatu, danes pa je bilo v soncu in topli pomladi bistveno prijetneje. Hoste so zasute z jeseni odpadlim listjem. Tastarejša je najprej cvilila, ker je iz prvega kupa pred nami pobegnil martinček, in se ga je skušala izogibati v dolgem loku. A čim se je vklopil Mali, se mu je takojci pridružila in skupaj sta tekala, se dričala, valjala in norela po tistem listju. Večerna klopna analiza je k sreči pokazala, da se pomlad vsaj v tem smislu še ni začela. Kot je običajno v zadnjih dneh, smo se vpisni knjigi na vrhu izognili v širokem loku, mladičema pa tudi nisem dovolila skakati po klopeh pred zaprto kočo. 

Zabava v listju.

Ob vsakem brisanju nosu smo rahlo zaskrbljeni ...

Mali se je med sestopom zabaval po svoje.

Najdražji v najbolj tipični pozi teh dni.
Zvečer smo se z Babi in Dedatom podružili preko viberja. Medtem ko sem skušala slišati in vsaj približno razumeti, kaj mi pripovedujeta, se je mladičema uspelo s flomastrom popolnoma porisati po obrazu. Mali je bil ves črn, Tastarejša pa si je narisala klovnsko široka rdeča usta in me je veselo spraševala: »A sem lepa?« K sreči so se pralni flomastri izkazali kot res pralni, kajti v banji sta se očedila popolnoma sama, brez uporabe sirkove krtače. 

Večerna zabava!

Skratka, prijeten, miren dan s soncem, pomladjo in obiljem časa za povezovanje družine. Vseeno je občutek miru nekam srhljiv. Kot da gre za zatišje pred nevihto …

nedelja, 15. marec 2020

Globoka tišina

Koronadnevnik, 3. dan samoizolacije


Ukrep št. 1: mladiča sta bila že zjutraj pripuščena pred televizor, in sicer pred risanke rednega sporeda. Do sedaj se sploh nista zavedala, da kaj takega obstaja, a če bomo morali še žblj časa preživeti samo z igranjem, se nam bo hitro skegljalo.

Ukrep št. 2: svoj računalnik sem privlekla na kuhinjsko mizo. Morda mi bo morda uspelo v nekajminutnih intervalih, ko se podmladek zamoti, kaj konstruktivnega narediti.

Sicer je bil krasen, hladen spomladanski dan. Zunaj vse cveti, trobentice, zvončki, telohi in jetrniki so v polnem zagonu, ampak na našem sprehodiču me je najbolj osupnila tišina. Globoka, apokaliptična, kot sem jo slišala samo v puščavi in na Pagu poleti 1991. Še cvrkutanje ptic je ni moglo preglasiti. Sploh se nisem zavedala, da običajna človeška civilizacija povzroča toliko hrupa! Mladičev vse skupaj ni motilo in sta si z veseljem dala duška na lepem travniku, kakršen se v trenutnih pogojih zdi še najvarnejše divjališče. Sicer smo tam na začetku Zasavja od daleč pomahali dvema skupinicama obiskovalcev in par domačinom, tako da predvidevam, da hujše škode v virusnem smislu nismo povzročili.

Najdražji večino časa štrcka po telefonu, Tastarejša pa je odkrila moj tiskalnik: glavno hrepenenje dneva je bilo, katero pobarvanko si bo izbrala in kdaj ji jo bom sprintala. »A lahko že zdaj, mami?« se je ponavljalo na vsakih deset sekund, ko smo se popoldne vrnili domov.

Zdi se, da je dober teden po prvem primeru okužbe pri nas virus vsepovsod. Popoldne me je klicala prijateljica, da se je njen nekaj dni trajajoči glavobol spremenil v vročino in da je torej pozitivna. Takih primerov se po novem itak več ne testira.
 
Samo rožice, ptički ... in mi

sobota, 14. marec 2020

Koronadnevnik, 2. dan samoizolacije

Ker ni videti, da se bo trenutno obsedno stanje v kratkem končalo, začenjam s pisanjem dnevnika naše samoizolacije. Težko je predvideti, ali ga bomo v prihodnosti kdaj brali kot spomin na hude oziroma vsaj neprijetne čase ali pa bo šlo vse tako k vragu, da se nam tole čudno obdobje sploh ne bo zdelo tako zelo grozno …

Mladiča sta podučena, kaj se dogaja, a večjih sprememb glede na običajno življenje še nista zaznala. Razen da zdaj v avtu ves čas poslušamo radio in da sva z Najdražjim začela gledati televizijo vpričo njiju, kar je pri nas brez precedensa (Če se ne motim, smo lani s Tastarejšo skupaj gledali začetek Eurosonga. Letos to verjetno itak odpade.). In to spremljava najbolj dolgočasen možen program – a je še kaj bolj uspavajočega kot enolični glas novopečenega premierja?

To srečo imamo, da imamo vrt, pa čeprav ga je za par kvadratov. S sosedo sva se pogovarjali prek ograje na razdalji petih metrov (kar ni tako enostavno, ker je gospa že v letih in res slabo sliši). Menda sta z njenim soprogom kot v zaporu, da ne bi prišla v stik s precej mlajšo žlahto, ki stanuje v isti hiši.

Najlepša stvar dneva je bil naš gozdni sprehod z guganjem oz. skakanjem na podrtem drevesu. Mali vedno več prehodi sam, in če nam bodo tovrstni sprehodi še dopuščeni, je na dobri poti, da postane soliden hodec (za triletnika pač). Sicer so pa sprehajalne poti v primestju Ljubljane polne ljudi, s ceste smo videli, da je nekaj lokalov še odprtih (in polnih), večjega zbiranja ljudi pa sicer nismo opazili.

Ne družimo se z nikomer, z najbližjo žlahto smo se videli preko vibra. Vsi smo še zdravi, sem in tja pa kdo pojamra, da se čudno počuti. Zaenkrat je težko reči, ali je to moč avtosugestije ali je dejansko začela delovati koronica! Prav težko rečem, ali sem v temi nočne spalnice jokala samo jaz ali tudi Najdražji. Prestrašena sva vsekakor oba.

Naše priložnostno gozdno igrišče.

petek, 06. marec 2020

Reklama

»Duhal bi,« je oznanil Mali. Kar je pomenilo, da je polovico kuhinje zasedel z otroško mizico, ki jo je zvlekel tja čez celo dnevno sobo. Nanjo mu nato zložim večino arzenala naše police za začimbe, on pa jih odpira in ovohava, se nad njimi zgraža in navdušuje.

Danes smo šli še korak naprej. Mali je začel študirati, kaj se zgodi, ko vsebino strese iz stekleničk, in da bi preprečila najhujše, sem mu hitro podtaknila posodico. Zraven je priletela še Tastarejša in začelo se je kuhanje najslastnejše juhice. Dejavnost je potekala kultivirano in tako zagnano, da sem malo odtavala. Ko sem nehala brkljati po kuhinji, sem poštrckala še po telefonu, kaj je novega z našo koronco. Čeprav zadnje mesece prakticiram navado, da se po koncu delovnika s telefonom ne priklopim več na internet (je težko, ampak osvobajajoče!), sem tokrat naredila izjemo, ker smo ravno pred tem uresničevali glasbene želje (Mali si je izvolil Trkajev Nov avto …).

Ko sem čez nekaj minutk spokojne tišine dvignila pogled, me je pričakalo točno tisto, kar bi ob takšni tišini moral pričakovati vsak starš ... Podmladku je uspelo do konca izprazniti (sicer redko uporabljane) stekleničke z muškatnim oreškom, rdečo papriko in poprom, na njuni mizici pa je nastal ostro dišeč kupček sipke mešanice. Malega je tako navdušila, da je letel še po nekaj pripomočkov in si za lastne potrebe ustvaril kar namizni peskovnik. 


Saj bi me kap, ampak odkar smo si pred par leti omislili ročni sesalnik, me takšne štale ne ganejo več. To ni plačana reklama, temveč čista resnica: dokler se v našem gospodinjstvu čudežno ne pojavi oseba, ki bo uživala v čiščenju hiše, je ta futuristično zmogljiva napravica edino, kar nas rešuje pred življenjem v popolni nesnagi. Torej sem samo zavzdihnila, mladino odgnala jest sveže pečeno jabolčno pito in začimbnemu igrišču zadala usodni udarec. Okrog sesalnika je pa še ves večer dišalo po opojni mešanici popra in cimeta!

Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špr...