ponedeljek, 23. september 2019

Bratsko-sestrska ljubezen

Kaj si lahko želi starš več od tega, da se njegovo potomstvo dobro razume med sabo? Kar se tega tiče, sem zares srečna mama, kajti moja mladiča sta najboljša ekipa: Tastarejša skrbna "mamica", Mali pa njen vdani kuža. Čeprav odnos niti slučajno ni tako enostranski, ravno tako pogosto je Mali tisti, ki se spomni kakšne tvegane, nadležne ali kako drugače nezaželene bedarije, sestra pa mu zvesto sledi (in jo, ker je pač starejša in sposobnejša, običajno še nadgradi). Ampak nočem zavajati. V nobeni idili ne živimo, kot verjetno pri večini ekip iz istega gnezda imamo tudi pri nas dnevno na sporedu bitke, ki vključujejo tuljenje, vreščanje, jok in kak šop izpuljenih las (od Tastarejše, Mali ima po poletnem bližnjem srečanju s plastelinom še vedno prekratke). Očitno je najbolj smrtonosna domislica, do katere se je dokopalo človeštvo s pomikanjem po evolucijski lestvici, zasebna lastnina. Brez prerekanja o tem, čigavo je kaj, kdo je prvi zagrabil kaj in kdo je bolj upravičen do česa, bi bilo v naši hiši že kar dolgočasno. 

Najboljša ekipa

Prav zato še bolj cenim drobne trenutke, v katerih bratsko-sestrska povezanost kot bleščeča zvezdica razsvetli ves dan! Recimo danes zjutraj sem Malega, ki se je že pred kakim tednom spet vpel v svoj začarani krog kašljanja, vročine in drugih družinskih »radosti«, dostavljala v Indijo Koromandijo, na kraj najbolj mokrih hrepenenj, največjega razvajanja in crkljanja – k Turbobabi in Dedatu.

»Cel dan bom gledu risanke in jedu bonbončke,« je oznanil sine z zadnjega sedeža. Potem me je nasmejal z zgodbico o tem, kako se v prtljažniku z nama vozi svizec Stane in se igra z žogo, nazadnje pa je vprašal: »Kdaj bo šla Lučka z mano k babi?« Očitno niti bivanje v paradižu ni pravo brez najboljše družbe …

… ki je medtem preživela dan v vrtcu v blaženi nevednosti. Da je bil Mali pripuščen v luksuz k starima staršema, sem Tastarejši zamolčala, ker tega zjutraj ne bi preživeli brez dramatične scene. Ko sem popoldne prišla ponjo v vrtec, je resnico mirno prenesla; celo dobro se ji je zdelo, da se ukvarjam samo z njo. Ko pa sva se peljali domov, se je ozrla proti praznemu sedežu svojega bratca in vprašala v prazno: »Jure, kako si se mel v vrtcu?« Spogledali sva se v ogledalu in otožno se mi je nasmehnila.

Ko sta bila otroka doma spet združena, sta se bila grozno vesela. Za kako uro, dokler nista preklopila v običajne dinamične izmenjave.

nedelja, 15. september 2019

Pod stenami Grintovcev

Ko začne lepo vreme zunaj dišati po jeseni, se glavni organizatorki v naši familiji – torej meni – odfeclja in nisem sposobna razmišljati drugega kot to, kam bi šla. V hribe, itak. Pred vikendom sem bistroumno potuhtala, kako bi se odpravili malo višje. V kako visokogorsko kočo, ki jo bomo ujeli ravno še za rep pred koncem sezone. Seveda v takšno, kjer imajo sobe. Pa v tiste konce, kjer v družinski zasedbi še nismo bili. Izbranka mojega tokratnega natečaja je bila Kranjska koča na Ledinah.

V soboto opoldne smo se na Jezerskem znašli pod oblaki, za katere nismo čisto dobro vedeli, ali se trgajo ali bašejo, a smo se optimistično spravili na tlako do koče. Tlako zato, ker je Najdražji v najdebelejši prasici prenašal dvodnevne zaloge za celotno ekipo (z izjemo Tastarejšinega nahrbtnička, v katerem je bilo nekaj punčk z nekakšno hišico, kovinska škatlica s papirčki od že zdavnaj snedenih bonbonov – razumi, kdor lahko! – in še nekaj nepogrešljivih artiklov te sorte). Hodil je kar malo za nami in črno gledal, moja vprašanja, ali ga muči samo prtljaga, pa so renčeče ostala neodgovorjena. Moje breme na hrbtu – speči Mali – je bilo malo lažje, a sem morala ob tem skrbeti še za motivacijo Tastarejše. V tolikšno višinsko razliko smo namreč nazadnje zagrizli, ko smo šli do Krnskih jezer, in takrat zanjo porabili dobro polovico običajnega šihta.

A tokrat nam je izpod nog šlo precej hitreje. Prvo, duhamornejšo urico hoje po dolini se je punca še dala zamotiti mojim verbalnim izvajanjem o Kekcu (v najbolj razvlečeni verziji, da ja traja čim dlje), potem smo se pa že znašli pod začetkom zavarovanega dela Lovske poti. Čim se je začela plezarija, je Tastarejši, ki je pač v teh letih, letelo kar samo od sebe, malo višje pa se je iz dremavosti zdramil tudi Mali in presenetljivo zajeten kos poti, ki niti slučajno ni umerjena na nožice malčkov, prehodil sam (ob podpori mojega »dvigala«, kakopak). Pred skoraj prazno kočo smo torej stali že po dobrih treh urah. To pa sploh ni slabo!

Lovska pot ni prav zares "plezalna" ...

... a Tastarejša je bila zadovoljna.

Motorizirani del naše prtljage.

Oblačen večer pred kočo. Tastarejša ga je v glavnem preležala.

Na Ledinah (oziroma Vadinah, da ne bom užalila kakega Jezerjana) za najmlajše nimajo nobene infrastrukture, kar pa še ne pomeni, da smo se imeli kaj slabše kot v t. i. družinam prijaznih kočah. Ravno nasprotno! Prijazna oskrbnica nas je namestila v sobo, kjer smo se lahko valjali po posteljah brez strahu pred večmetrskim padcem s pograda, in nam, ne da bi prosili, med večerjo na mizo dostavila par praznih krožnikov za lažje packanje s hrano, kar zmore le najbolj empatično osebje. Tudi brez gore zmahanih igrač in polomljenih barvic, ki so običajno izgovor za »otroške kotičke«, sta se mladiča do večera prav dobro zabavala. Tastarejša, zdelana od dolgega vzpona, je sicer bolj ždela na klopci, posebej čarobno pa je bilo, ko je to počela v mojem naročju. Družno sva opazovali, kako se nad hribe in doline spušča tema …

Da še nikoli nismo spali tako visoko, sva se ponoči zavedela z Najdražjim, in čeprav je bilo hladno, bi spali prav dobro – če ne bi bilo Malega, ki mu je edini nočni cilj biti čim bolj odkrit. Ubogi Najdražji je vso noč »stražil« in ga pokrival, mene pa napol prisebno obkladal z zmerljivkami, kadar mi je na trenutke uspelo zadremati.

Zbudili smo se v pravo jesensko jutro pod kristalno jasnino nad meglenim morjem, iz katerega so kukale samo severne stene Grintovcev in oddaljeni vrhovi Košute. Mladiča sta se čudila, midva pa sva izkoristila jutranji zagon in ju gnala še višje, vse do Jezerskega sedla. Pot je za najmlajše prav zoprna, zlizana in sprana, a nekako smo se priborili do pogledov proti savinjski strani. Starša sva si vzela še vsak četrt ure za skok do bližnjega Ledinskega vrha, otroka pa sta se zdela čisto zadovoljna s postavljanjem garaž in hiš iz kamnov. Ob megli v dolini in prijetnem soncu na dveh tisočakih se nam dol ni mudilo – prav velikokrat še nismo bili med tako pravimi stenami! A žal je povratek za nas običajno le malenkost manj naporen od vzpona. No, po kosilu in izdatnem počitku pri koči je Tastarejša plezarijo na Lovski poti spet zmogla z veseljem in užitkom. 

Jutro nad meglenim morjem.

Neugledni ostanki "ledenika" pod Skuto.

Zavarovano mesto proti Jezerskemu sedlu.

Jezersko sedlo (in nepričakovano srečanje z dragimi prijatelji).

Kdo rabi vrhove, če pa ima traktor!?
(zadaj Ledinski vrh)

Moji pod pravimi stenami.

Zoprni sestop do koče.

A kaj bi vse lepote pravega visokogorja, otrokoma se je v srce seveda najbolj usedel dogodek, ki nima zveze z gorsko romantiko. Ob »spektaklu«, ki so ga helikopter in gorski reševalci zvečer uprizorili pri Planšarskem jezeru, ko so šli reševat v Babo, sta samo strmela, Tastarejša je pa naslednji dan vsem razlagala, kako sta se »dva alpinista zaplezala« … Meni pa je bil najbolj poučen poskus, ki sem ga izvedla med sestopom. Nanaša se na starševsko rabo prepovedanih besed – v naši družini sta to recimo »medved« in »volk«, izgovorjena v gozdnem kontekstu. Na bližnjici proti avtu sta se otroka prav fino zabavala, skakala sta sem ter tja med ruševjem in iz travnih bilk delala zapornice. Midva z Najdražjim sva bila že utrujena, naveličana hoje in lačna, mlada dva pa sta se še kar vlekla in kratkočasila. Ko je pred mano zbežala prva kačica, ju zato še nisem nameravala zmotiti. Ko pa je na Najdražjega, ki je šel naprej v protikačjo izvidnico, še nekajkrat zasikalo, sem otrokoma kar povedala, naj se podvizata. Češ da so tu kače. Mati mila!!! Mali itak izkoristi vsako priložnost, da mi skoči na rame, Tastarejšo smo pa komaj pomirili … Šele v gozdu je bila spet pripravljena stopiti na tla in tako smo do avta srečno prišli mimo hiške, ki očitno nikoli ne bo postala Karničarjev gorniški center. Žalostna novica me je seveda osupnila. Glede na to, da je bil Davo zelo veren, upam samo, da je končal na pravi strani …

nedelja, 8. september 2019

Hribi na Elbi

Seveda Elba ne bi bila tako razburljiva, če ne bi imela hribov. In teh ima kar precej – dejansko je celoten otok tako gorat, da se komaj najde prostor za letališče. Takoj ob prihodu smo sicer ugotovili, da smo za resno pohodništvo hudo zgrešili letni čas, ker tako krutega srca pa niti jaz nimam, da bi gnala hčerko v breg v tisti sparini. Ko se je vreme vendarle malo pojesenilo, je pa še Najdražji šel zbolet. Vseeno smo se domov vrnili za silo potešeni, a s ščepcem grenkega priokusa, kaj bi lahko, če … No ja, pri otrocih je edino zdravilo proti »kaj bi, če …«, da jih popolnoma odmislim!

V grobem je Elba, kar se hribov tiče, tridelna. Na zahodu se bolj ali manj iz morja stožčasto dviguje zgoščena skupinica strmih najvišjih vrhov, od katerih Capanne ravno še pokuka nad tisočico. Sredina otoka je manj zanimiva s poraščenimi griči in dolinami, vzhod pa je za polovico nižji od zahoda in bolj razpotegnjen, a presenetljivo hribovsko nabrit. Kjer so nemški turisti, tam je veliko označenih in dobro nadelanih poti, in Elba ni izjema. Na izbiro je marsikaj, od sprehodov do osamljenih plaž (hahaha!) in enostavnih poti do ferat in lahke plezarije, krona vsega pa je Grande Traversata Elbana (GTE), transverzala, ki prečka celotni otok. Na zahodu ima kar dve varianti in takole na suho bi kar težko izbrala, katera je mikavnejša. Pa saj je vseeno, zame so vse pretežno mokre sanje, naš domet je bil pač precej skromnejši …

Monte Mar di Capanna (292 m), Monte Castello (390 m) in Cima del Monte (516 m)


Točno za našim kampom pri Porto Azzuru na vzhodni obali Elbe se je dvigala školjka gričev, ki pa so bili tako všečno ostri, da nisem mogla, da jih ne bi. In sem jih. Varstvene naloge je prevzel Najdražji, jaz pa sem se še v temi odtihotapila iz prikolice in pri križu na prvem vrhu stala ob sončnem vzhodu – že za ožet mokra od neizmerne sopare! V nadaljevanju na sosednji Castello me je na stezi pozdravilo nekaj verig, še bolj pa me je razveselila družina divjih prašičev, ki so mi tiho kot miške, a poskočno kot – no, kot divji pujsi prečkali pot. Neverjetno, na plažah takšna gneča, le streljaj višje pa samota in divjina! S Castella sem pomasirala še glavno hrbtenico otoka do najvišjega vrha vzhodnega dela, Cime del Monte, ki je, čeprav ni niti pretirano visoka niti nima kake posebne atrakcije (z izjemo grdega oddajnika), čisto greha vredna. Ker je bil preostanek moje familije na voljo za taksiste, sem sestopila na severno stran do bližnjega prelaza in s tem zaokrožila presenetljivo alpsko grebensko prečenje na za nas skoraj smešni nadmorski višini. Soparnega dneva pa še ni bilo konec … 

Monte Mar di Capanna (s križem), pogled s poti proti Castellu. Naš kamp je bil v zalivu levo od vrha, desno Porto Azzuro.

Tiha, poskočna jutranja družba. Šest komadov je bilo, a sem jih raje gledala kot fotkala.

Kratek zavarovan del. Šlo bi tudi brez.
Ja, no, malo pretiravajo. Tako zahtevna pa pot spet ni.

Pogled s Cime del Monte proti severu.

Castello di Volterraio (395 m)


… kajti čakalo nas je še družinsko švicanje na popek otoka. Volterraia ne moreš zgrešiti, tudi če ti dol visi za hribe. Trdnjava je postavljena tako prefrigano na vrhu strmega griča, da je opazna iz večine Elbe. Slabih 300 višincev poti do nje je dobro nadelanih, a ker vodijo po goli južni strani, so pasje vroči, prekinjajo pa jih stopnice, ki so bile za hčerkine noge zoprno visoke. Najdražji je odšibal še okoli gradu na bližnji vršič, v trdnjavo pa žal nismo mogli, ker jo odprejo šele ob večerih. Glede na položaj ter razglede na zaliv in gnečo trajektov v Portoferraiu je Volterraio verjetno prvovrstna lokacija za lovce na sončne zahode! 

Volterraio, pogled od zadaj. Spodaj Portoferraio, največje mesto na otoku in eno glavnih pristanišč.

Pot je dobro nadelana, a vroča.

Trdnjavo odprejo samo ob večerih.

Monte Maolo (749 m)


S precej bolj morskimi načrti smo se na prvo elbansko siesto zapeljali malo naokrog, da sta mladiča v avtu lahko odspala svojo rundo, pa smo malo za nosom končali kar na najvišjem cestnem prelazu pod vršičem Monte Perone (630 m). Pod borovci s ta ogromnimi storži, katerih iglice tla tako mehko tapecirajo, in sredi meglic, ki so se hecale pod nebeško modrino. Ker se je tam zgoraj celo dalo zadihati, smo se torej na horuk sprehodili na bližnji Monte Maolo. Oblački so se medtem sicer potuhnili neznano kam in sonce se je medtem tako razživelo, da je Tastarejša komaj odšvicala edino strminico na poti, toda na vrhu se ji je med granitnimi krompirji strašno dopadlo. Menda se je še bolj dopadlo Najdražjemu, ki je potegnil naprej, na Le Calanche (905 m), kjer so ga presenetila varovala in kar nekaj grebenske granitne plezarije. K nam se je vrnil prav strašljiv – tako mokrega od švica ga še nisem videla, pa sva dala skozi že marsikaj. 

Prelaz Monte Perone. Začuda spokojno!

Na grebenu. Levo Monte Capanne, desno Giove.

Pogled na sever.

Takih stolpov je na otoku kar nekaj. Ta je menda od sv. Janeza.
Otrokoma so se skale zdele odlični tobogani, Mali pa se
je še bolje dričal po prahu v bližnjem gozdiču ...

Monte Capanne (1018 m)


Najvišji vrh Elbe, na katerem se stika več zahtevnih grebenov, bi bil za nas prehud zalogaj, če ne bi bila nanj speljana špasna žičnica. Stojiščnica oz. košarnica, če smo natančni. Mladiča sta med zložno, skoraj dvajsetminutno vožnjo noro uživala, malo manj pa potem, ko smo se z ograjenega granitnega vrha, ki je nasmeten z gozdičem takšnih in drugačnih oddajnikov, spravili v dolino peš. Mali je tako ali tako zaspal, Tastarejša se je pa kotalila 700 višincev po tečnih granitnih kamnih in ploščah, da je kar bolelo gledati. Pa saj ne, da ne bi bilo lepo, samo otroškim nožicam prija malo bolj umirjena podlaga. Pot nas je izvrgla v slikovito vasico Poggio, kjer smo komaj iztaknili sladoled. Dan bi se skoraj iztekel v katastrofo, ker se je sinetova lučka ob odpiranju zlomila na dva dela … 

Stojiščnica na Capanne.

Prav špasno se je peljati. Zadaj Monte Giove, desno Marciana Alta.

Na najvišjem vrhu se počutiš nekoliko ... omejeno.

Naporni sestop.

Ravnine na Elbi ni. Naš sestop se je končal v Poggiu (leva vasica), zadaj pa Marciana Marina, kjer smo se najraje kopali.

Poggio.

Madonna del Monte (630 m)


Do cerkve pod vznožjem špičastega Monte Gioveja je iz osrednje »visoke« vasi na Elbi, fotogenične Marciane Alte, speljana romarska pot. Krasna je: fletne kapelice, ki se elegantno zlivajo z zaobljeno granitno podlago, imajo v gozdiču celo malo sence, pa še vreme se je za odtenek ohladilo, tako da je 300 višincev Tastarejša zmogla brez pretiranega stokanja. Za cerkvijo smo vpadli v pravi gozd naravnih granitnih »skulptur«, med katerimi bi lahko v nedogled zapravljala čas. Samarske stijene na granitni način ali nekaj takega. Mladičema je sicer zadostovalo, da smo splezali na Orla. Čepeli smo na balkončku na vrhu granitnega ptiča, globoko pod nami se Tirensko morje še ni poslovilo od poletne razigranosti, na oni strani pa me je pogled na sosednjo Korziko odnesel v neke druge, na drugačen način srečne čase … Turica, ki smo jo ob bolniški odsotnosti Najdražjega izvedli v troje, bo ostala eden mojih najljubših elbanskih spominov. Z eno samo minus točko – nikjer v vsej presneti, turistični Marciani niso prodajali lučk. Še dobro, da je bilo zanemarjeno, na pol razpadlo igrišče za otroka čisto sprejemljiva zamenjava. 

Marciana Alta, kjer so namesto ulic stopnice.

Fletne kapelice.

Granitne skulpture so večje in impresivnejše, kot se zdi od daleč. Prepoznate Orla?

Pogled na Sant' Andreo. Tam blizu je naš apartma (no, 160 višincev nad morjem).

Pogled proti vzhodu na preostanek Elbe.

Orel bi zlahka preživel tudi brez betonskega gnezda na vrhu, za otroke je pa kar udobno.

Park za svetiščem Madonna del Monte.

Zahodna Elba. Strmina, makija in nekaj slikovitih vasi.

Svoje elbanske pisarije naj torej zaključim s sklepno mislijo. Elba? Ja, z veseljem in – s pohodniškimi čevlji! Samo poleti pa raje ne več.

petek, 6. september 2019

Eno drugo morje

S tem, kako prefrigano sem si zamislila naš glavni letošnji dopust, da bo s kombinacijo turizma, plaž in hribov zadovoljil celotno familijo, sem se že pohvalila. Pa še za spremembo bomo šli na »eno drugo morje«, kot bi temu rekel Mali. Spočetka je sredi italijanskega škornja sicer bolj ali manj samo tarnal, da bi šel domov. Spektakel dinamične izmenjave trajektov v Piombinu in enourna plovba pa sta tudi njega uspešno sprijaznila z dejstvom, da bo še dober teden dni moral potrpeti daleč od domačih traktorjev in bagrov. No ja, navsezadnje mu ni bilo prehudo.

Elbo, ki jo večina verjetno najbolj pozna kot otok Napoleonovega izgnanstva, sem izbrala kot sestrico ljube mi Korzike. Da sem že par mesecev vnaprej stežka našla sprejemljivo namestitev, me ni preveč skrbelo; na začetku septembra se bo norija italijanskega feragosta menda že unesla, sem računala. Toda izkazalo se je, da je elbanska turistična sezona zelo odporna na začetek šolskega leta, kajti otoku se prehod v meteorološko jesen ni prav nič poznal in je bil ves čas našega bivanja nabito poln. 

Igralnica na trajektu. Mladiča nista opazila nič drugega.

Trajekti - in to sploh ne majhni - vozijo na vsake četrt ure. Ob vikendih so nabito polni.

Prvih pet dni smo preživeli na blažji jugovzhodni obali, v prikolici, ki je bila čisto korektna, če odmislimo, da v evropskih kampih pač nimaš niti zasebnosti niti kakršnega koli stika z naravo in je vse skupaj bolj zgoščeno kot v najbolj urbanih Fužinah. Žal so moji načrti, kako se bomo lahko po zajtrku in pred spanjem skopali na lokalni plaži le lučaj od prikolice, padli v vodo. Oziroma skočili iz nje, tako kot sem jaz, ko mi je ena od sluzastih, vijoličnih meduz na nogi pustila pekoč spomin. Se nam je pa zelo dopadla pot, ki je iz našega zalivčka vodila do bližnjega mondenega mesteca Porto Azzuro. Sprehodič pod mogočno trdnjavo in skozi alejo kaktusov je Mali v dobršni meri navdušeno pretekel sam, kar je bilo za moja ramena dobrodošlo olajšanje. Pot nas je izpljunila v mondeno marino, kjer smo si lahko ogledali proračun afriških državic, zgoščen v obliko luksuznih jaht. Nagravžno. Najbolj od vsega pa je otroka osrečil brezplačni avtobus, ki nas je odpeljal iz centra mesta nazaj do kampa. Desetminutna vožnja ju je tako očarala, da smo zadnji večer v kampu sprehod ponovili in se šele, ko smo se deset pred deveto privlekli do avtobusne postaje, spomnili, da ob ponedeljkih avtobus – kdo bi vedel, zakaj – ne vozi. Najdražji se je nočnega džoginga v japonkah nazaj po naš avto grozno »razveselil«. 

Naš prvi domek.

Po bližnjem srečanju z meduzo.

Plaža Barbarossa pri kampu Arrighi. Za kopanje neuporabna zaradi meduz.

Otroka sta brez pomisleka skočila v zeleno jezerce na plaži Terra Nera blizu našega kampa, midva pa sva bila precej bolj previdna. No, vsaj meduz ni bilo.

V drugi polovici dopusta smo se prestavili na čudovito severozahodno obalo Elbe. Tam je med strmimi granitnimi ploščami, ki padajo naravnost v Tirensko morje, za nemške avtodome in nizozemske prikolice premalo prostora, tako da so nastanitvene kapacitete omejene na hotele in zasebne apartmaje v nekaj redkih naseljih. Žal je razmerje med posteljami in turisti še vedno precej v prid turistov, zato se ponudnikom ni treba prav nič truditi. Mi smo za ceno, za katero bi na celini bivali v polno opremljenem apartmaju z vsaj dvema sobama in bleščečimi ocenami, dobili zanikrno luknjo. Saj smo imeli teraso, ampak z »očarljivim« pogledom na dve škarpi, in tudi parkirišče je bilo zagotovljeno, vendar je bil dovoz do njega tako strm in ozek, da si sploh nisem upala peljati po njem. Da ne omenjam tako zaudarjajočih omaric, da smo večino stvari raje pustili kar v potovalki. Prvič v svoji AirBnB zgodovini sem dala res porazno oceno. Lastnik je ni bil preveč vesel … 

Drugi domek - "naša" terasa je v najtemačnejšem kotu.

Do plaže smo lahko prišli peš, ni bilo daleč ... samo 160 višinskih metrov sestopa (in seveda vzpona nazaj).

Ampak plaža Sant' Andrea je pa lepa (če odmislimo ležalnike).

Slikovita pot na rt Capo Sant' Andrea.
 
Rt je raj za lovce na slikovite sončne zahode.


Kot lahko sklepate, se torej vsaj poleti na Elbi ne da živeti prav poceni. Dobršen del parkirišč je plačljiv, cene v lokalih pa so verjetno čisto sprejemljive za lastnike prej omenjenih jaht. Potem ko smo za dva hotdoga, hamburger in dve pijači dali trideset evrov, sem kot družinska članica z največ gorenjske krvi zavezala mošnjiček in odredila, da se odslej prehranjujemo sami. Tako smo dopust v glavnem preživeli na napol instantnih makaronih, slastnih rezinah pic, sladoledu in breskvah. 

Steber naše prehrane: sladoled.

Glavni trg v Marciani Marini, v kateri smo preživeli največ časa.

Zajtrk po italijansko.

Ob vsem tarnanju pa moram vendarle posvetiti še nekaj besed tistemu, zaradi česar smo prišli na Elbo. O hribih malo več v naslednji objavi, tokrat pa o plažah. Na otoku jih ne manjka – od mivkastih in peščenih do takih z velikanskimi granitnimi prodniki – in poleti je voda tako prijetna, da lahko tudi največji občutljivci hodijo noter in ven brez pomišljanja. Ampak spet naj začnem s pritoževanjem: žal jih je še vedno premalo, da bi se nanje udobno stlačil ves narod, ki se želi namočiti, še posebej, ker dobršen del uporabne obale zavzamejo vojaško postrojeni senčniki in ležalniki. Prvo kopalno popoldne smo preždeli pri mestu Marina di Campo. Peščena plaža je sicer ogromna, a je bila tako nabita, da smo komaj našli prostorček zase, voda pa je bilo tako zapackana, da se mi je samo kolcalo po Jadranu. A smo se res za tole vozili tako daleč? 

Svinjarija v Marini di Campo.

V nadaljevanju smo v izbiro plaže vključili kriterije, kot so odsotnost že postavljenih senčnikov in meduz, čistoča vode ter – banalno? – možnosti parkiranja. Na bolj strmih koncih otoka je namreč tako malo prostora, da je zaparkirano vse, od parkirišč v naseljih do robov ob cestah, in to še več kot kilometer od objekta morskega poželenja. Ampak navsezadnje smo le našli več spodobnih plaž. Posebno omembo si zasluži plaža Acquarilli na jugu otoka. Pa ne zato, ker bi bila ekstra lepa – čeprav čisto črnemu pesku pod strmimi pečinami nič ne manjka – pač pa zaradi svojevrstne nudistične izkušnje. Tu so namreč večino kopalcev predstavljali moški, mišičasti, postavni, lepo zagoreli in precej potetovirani adonisi, ki so sami ali v dvoje paradirali po obali gor in dol, ponosno mahedrali s svojimi v nulo obritimi bingeljni in si bolj ali manj diskretno ogledovali druge pripadnike istega spola. Verjamem, da je bilo Najdražjemu, ki je kot »oblečenec« že po defaultu med nagci precej nesrečen, ob tem še manj prijetno kot meni. 

Nudistična plaža Acquarilli. Brez adonisov.

Plaža Nisporto na severovzhodnem koncu otoka.

Na granitnih prodnikih v Pomonteju.

Mladičema pa je bilo za izbiro plaže čisto vseeno. Mali je večino uric na obali preživel v srečnem bjumbjumanju, ko je sem ter tja prekladal svoje bagre in traktorje. V vodo je rad zabredel, po Murphyju pa se je seveda najbolj razživel zadnji večer, ko je temperatura zraka že krepko upadla proti jeseni, njega pa ni bilo mogoče spraviti iz morja. Kjer sem morala zmrzovati z njim. Vseeno se ne morem pritoževati, kajti še bistveno bolj se je nagaral Najdražji, ki je preživel dolge ure med čofotanjem s Tastarejšo. Z rokavčki, pa z desko, pa malo metanja v vodo, tunkanja, vriskanja čez valove in še in še. Težko je bilo verjeti, da je živahna morska deklica isto bitje kot nedoumljiva zverinica, ki se je še lani panično bala vetra in za vsak valček, ki je pljusknil na obalo, zagnala histeričen kažin! No, ampak Najdražji je bil od morskega starševstva na koncu tako izčrpan, da je za nekaj dni kar zbolel in sem štafeto spremljevalnega plavalca hočeš nočeš morala prevzeti jaz.

Po golem naključju sem bila torej jaz tista, ki sem gledala hčerki v oči, ko je prvič ugotovila, da se med zamahom brez rokavčkov ne potopi. In potem je naredila še en zamah in je njena glava še vedno ostala na površju in potem je naredila še en zamah in potem so bile njene oči še večje in njen nasmeh vedno širši in potem je zavriskala: »Jaz znam plavati!« Tako je k letošnji beri novo usvojenih spretnosti, v kateri sta že smučanje in kolesarjenje, dodala še plavanje. Trenutki, ko je bilo vse, kar se je videlo iz vode, njena svetlolasa glavica, ki je intenzivno vadila plavanje, so bili neulovljivi in nepozabni. Tako kot tisti, ko si je Mali blagovolil nadeti rokavčke in smo vsi štirje v vodi plesali ringaraja, vse, kar se je slišalo, pa je bil zvonki smeh obeh mojih srečnih otrok.

"Jaz znam plavati!"

Čudno, ampak na tejle plažici sredi mesta Marciana Marina smo preživeli največ časa.

Ob spremembi vremena smo v daljavi opazovali celo trombo.

Pa še najlepši del obale: od Sant' Andree smo se namenili proti Cotoncellu ...



Poti v slabem vremenu in valovih ne priporočajo ...

... in pri temle mostičku tik pred zdajci smo se dejansko obrnili.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...