torek, 29. junij 2021

Ferata na Pagu

Feratarska norija je na našo stran Alp pljusknila ravno v obdobju, ko sem se umaknila v sfere materinskega gorništva. Še sreča, kajti nikoli nisem bila zelo zagrizena pristašica vlačenja po hudo previsnih jeklenicah. Tako vse skupaj spremljam bolj na papirju (no, na zaslonu) in izkoriščam – čisto resničen, pa vseeno – izgovor, da za resno telovadbo po železju, navlečenem v hribe, niti približno nisem v dovolj dobri formi. Ko si ukradem prost dan, sicer z veseljem potelovadim po kaki slovenski klasiki, na kateri je samovarovalni komplet bolj slikovit dodatek k fotkam kot pa nujno potreben varnostni pripomoček. A da se vrnem k »pravim« feratam, ki jih bodo kot takšne požegnali tudi puritansko zapriseženi sledilci planinske zakonodaje, ideologije in terminologije – ko sem odkrila, da so prvo ferato odprli na Pagu, ki je že vrsto desetletij moj drugi poletni dom, in to ravno na tistem koncu otoka, ki ga zaradi najbolj grobe divjine nosim v najmehkejšem kotičku srca, no, takrat je bilo jasno, da moram to iti preverit.

Iz Metajne sem odtiholazila v jutranjem hladu, ko zunaj razen mene, par ovc in nekaj pridnih domačinov ni bilo še nikogar … Po dobro znanih poteh, ki jih v zadnjih letih pompozno – in resnici na ljubo precej trapasto – imenujejo Life on Mars Trail, sem bila v slabi uri v zalivu Slana, kjer se začne famozna ferata. Gre za obvoz kratkega dela obale, po katerem prej po kopnem ni šlo. Rešili so ga tako, da so na kratkem odseku, ki ima manj kot sto metrov zračne razdalje, nekaj metrov nad vodo navrtali skobe in napeli jeklenice, po katerih odprečiš do naslednje plaže.

Začela sem kar optimistično, a že za prvim ovinkom se je vse skupaj nagnilo v previs. Tako zanič sicer nisem, da tega ne bi zmogla, je bila pa vse skupaj kar borba za preživetje (strogo metaforično, ker sem se varovala, poleg tega pa bi bil padec v vodo meter nižje usoden kvečjemu za moj fotoaparat). Čisto prešvicana sem se privlekla do polovice varoval, kjer sem si lahko oddahnila na prvi skalni polički … in takojci potuhtala, da je ta polička le nekaj decimetrov nad morjem, ki se zdi plitko in prav nič sovražno. Ker daleč naokrog ni bilo nikogar, ki bi bil priča mojemu fiasku, nisem prav nič oklevala. Slavnostno sem oznanila konec svojega ekstremnega feratarstva. Če bi bila mlajša, bi se zaradi tega še sekirala, tako pa sem se samo opogumila, da seveda ni problem v tem, da sem fizično zanič, pač pa prisegam na bolj gorniško navdahnjeno iskanje najlažjega - in predvsem bolj smiselnega! - prehoda, ki je bil v tem primeru po vodi. Previdno sem se sezula in slekla ter brez vsakršne težave odbredla pod vsemi varovali do konca ferate. Nazadnje sem videla, da mi gat sploh ne bi bilo treba sleči – je bila pa varianta spodaj brez vseeno zabavno slikovita.

Turo sem zaključila na lepi plaži Malin, na kateri je eno največjih paških čudes, izvir sladke vode! Ker sem spotoma prepoznala kar nekaj ovčjih iztrebkov in tudi kako smrdljivo ovčje truplo, sem se raje zanašala na lastne klorirane zaloge. Kot glavna težava na poti nazaj pa so se izkazali roji mušic, ki so kot komaj vidni oblaki lebdeli nad razburkanim paškim skalovjem, da sem se vsakih par metrov nehote oblekla vanje. Če nisem želela malicati dodatnih mušjih beljakovin, sem morala hoditi z zaprtimi usti, kar pa v dnevu, ki se je kanil segreti 35 in več stopinj, ni bila najlažja naloga. Ah ja. Paški krš imam rada, a žal je precej bolj fotogeničen kot prijeten za hojo. Raziskovanja tega dela najdaljšega jadranskega otoka zato priporočam v oblačnem vremenu – ali pa mazohistom.

Fotk iz ferate pa žal skoraj nimam. Sem imela preveč dela z visenjem na jeklenici. Poleg tega pa je moja ritka čisto premalo instagramabilna za tovrstno početje.

Sv. Vid na oni strani zaliva.

Slana. Se že vidi stena, kjer gre ferata.

Začne se še kar nedolžno ...

... se nadaljuje pretežno previsno ...

... in seveda to ne bi bila prava ferata, če ne bi imela celo nekakšnega mostička iz jeklenice.

Pogled nazaj, na Slano.

Plaža Malin in Paška vrata.

Izvir.

Paški pekel. Mušičke se sploh ne vidijo.


četrtek, 24. junij 2021

Lepe počitnice!

Pa smo se priborili do konca tega čudnega šolskega leta. Tastarejšo je ob tem navdihnila prazna promocijska razglednica, priložena zadnji številki Cicibana, da jo je kar začela izpolnjevati. »Kdo dela Cicibana?« me je vprašala, in ko sem ji odgovorila, da Mladinska knjiga, je napisala: »VSEM KI DELAE V SPOMINSKI KNJIGI VAM ČESTITAM«


Kot lahko vidite, je SPOMINSKO KNJIGO potem še kar spretno popravila in zaključila z mislijo, ki naj velja za vse vas in nas: LEPE POČITNICE.

Zdaj mi je pa kar malo žal, da sem naročnino na Cicibana že odjavila. Pa kaj, ko ga ne beremo več.

sobota, 19. junij 2021

Big John

Če v družino pride ljubiteljski dinozavroslovec, se dinozavrska prisotnost poveča na vseh področjih. Tako sem letošnjo pomlad presenečeno ugotovila, da v medijih sploh ni tako malo objav o nekdanjem življenju na našem planetu! Nekje med temi informacijami je do mene priromala tudi novica, da okostje največjega triceratopsa sestavljajo pri Trstu. Odkritje me je vrglo iz tira bolj, kot bi me instantno izginotje covida z zemeljskega obličja. Pa to je tako rekoč pri nas! Par klikov kasneje sem že vedela, da se to dogaja v nekem privatnem laboratoriju in da imajo vsak petek brezplačne oglede za manjše skupine, še par klikov kasneje pa mi je bilo jasno tudi, da so vsi termini za daleč vnaprej že zasedeni. Nisem čisto na tekočem z digitalno špraho, zato ne vem, kako se reče nekomu, ki žbljkrat na dan klikne na spletno stran in preži na vsakršno spremembo – skratka, to sem postala jaz, ko sem čakala, da razpišejo še poletno rundo ogledov. A moj zalezovalski trud ni bil zaman, ko sem – menda prva v tistem terminu in k sreči v časovnem oknu, ko smo že tudi mi smeli čez planke – dejansko naletela na ponudbo novih datumov. Da ne bo pomote, že naslednji dan so bili vsi zasedeni, še par dni kasneje je pa na omrežja priletelo tudi obvestilo, da bo Big John ob Jadranu samo še do julija, potem se pa seli v Pariz. Očitno smo ga ujeli za mišjega ...

Priti v tujino v koronskih časih terja nekaj predpriprav. Ker je Slovenija po ne vem katerem semaforju ne vem katere barve, a vsekakor ne prave, so bila vsa potrdila o cepljenju nična in smo morali pred odhodom familijarno na test. Vsi, tudi Mali, ki nad bezanjem po nosu ni bil najbolj navdušen, tako da sem bila do večera na trnih, ali bo zanj sploh priletel izvid ali ne. Potem je bilo treba izpolniti spletni obrazec, v katerem je treba kar nekajkrat vnesti kup rojstnih datumov, in se seveda v petek popoldne pravočasno pripeljati na Primorsko, kar je terjalo predčasno prevzemanje iz vrtca/šole in tako dalje. Navsezadnje pa seveda nikjer ni bilo nobene kontrole. Ob vsej birokraciji mi je uspelo spregledati informacijo, da so v Italiji maske na prostem še vedno obvezne, in tako smo se že nekaj časa sprehajali po Trstu, preden nam je potegnilo, da s tekstilno-papirnatimi okraski pod bradami, nosovi, na nadlahteh ali uhljih strašijo tako rekoč vsi. Ampak samo na ulicah, ko sedijo par centimetrov stran na terasi lokala, so pa lahko brez! A vidite, tudi zato je kdaj fino stopiti iz okvirov domovine – da vidiš, da imajo ponekod vendarle še bolj butaste ukrepe kot pri nas …

Big Johna, kot je ime osrednjemu akterju te predstave (oz. njegovim kostem), smo našli na vzhodnem obrobju Trsta, v predelu mesta, ki je približno tako atraktivno kot tam okrog Špana na Brezovici. Dinozavra sestavljajo v veliki hali, ki ni namenjena za turistične oglede, ampak je dejansko prostor delovnega procesa. Pred njo se je v hudi vročini zbrala naša lična skupinica in podobno kot pri živalskih vrtovih smo ugotovili, da tu, če nimaš otrok, nimaš kaj početi. Resnici na ljubo je naš glavni dinozavrolog po uvodnem navdušenju ob nekaj okostnjakih hitro izgubil zanimanje in komaj dočakal konec polurnega ogleda. Na dejstvo, da je bil ob vseh tistih orodjih in da bi sto milijonov let stare kosti (par deset milijonov let gor ali dol) lahko, če bi bil dovolj predrzen, pobožal in prijel, pač še ne trza, in če bi ga vprašali, kaj je bilo boljše, bi verjetno raje izbral mizerni Dinopark pri Bledu, ki bi sicer moral kraljevati na seznamu narodnih sramot, ampak saj veste, tisti tiranozaver tam miga z glavo in renči, tale triceratops je pa samo kup kosti. Sva bila pa toliko bolj impresionirana midva z Najdražjim. Kajti ta žival je bila res, ampak RES ogromna! Zame je bil ogled zanimiv tudi z jezikovnega vidika. K sreči sem že pred prihodom prebrala nekaj o Big Johnu, tako da sem bila seznanjena z osnovami. Kajti fantje iz laboratorija so sicer pripovedovali z veliko zanosa, energije in šal, a žal v italijanščini in za povrh z maskami čez usta. Imajo pa zanimiv poslovni model: tegale orjaka so kupili v kupu zemljine iz Južne Dakote. V Trstu ga bodo sestavili, potem pa gre dečko na dražbo v Pariz, kjer upajo na zadosten izplen, da bodo lahko nadaljevali s tovrstnimi sestavljankami. In mimogrede, to niso skromni zneski – baje muzeji za takšne nabave nimajo dovolj denarja, tako da bo Veliki Janez verjetno končal v veži kakega bogataša, katerega naraščaj pali na dinozavre.

Da je naš tržaški izlet na deco naredil večji vtis, kot se je zdelo na prvi pogled, se je pokazalo v ponedeljek zjutraj, ko se je za jedilno mizo vnel prepir, v katero izobraževalno ustanovo bo najprej odromal spinozavrov zob, ki smo ga kot spominček kupili pri dinosestavljalcih (če ne veste, spinozaver je oni mesojedi dinozaver, ki je bil še večji od tiranozavra in je torej še bolj kul od kulskega). Seveda se je zagrebla Tastarejša, ampak ko sem Malemu z za lase privlečenimi razlogi pojasnjevala, zakaj je bolje, da počaka na torek, sem bila očitno tako prepričljiva, da se je skorajda vnel nasprotni prepir, torej kdo bo na vrsti drugi dan. To je pa moč argumentacije!


Big John!

Pa še tiranozaver ...

... in hadrozaver, pri katerem se dražba ni izšla in ostaja v laboratoriju.


Čakajoči pred vhodom.

nedelja, 13. junij 2021

Napad!

Ko s študenti vadimo glagol bati se, jim vedno obelodanim, da se bojim krav, in potem se mi režijo kot pečeni mački. Pa sploh ne vem, kaj je tu smešnega! Nekaj sto kil in dva ostra rogova je zame zadosten razlog, da jih več kot samo spoštujem, svoje pa je k temu dodalo še več neprijetnih srečanj, ki so se končala s tekanjem čez pašnike. Tekli smo mi, ne krave. »Ja muuukice,« je recimo zagostolela znanka nekje pod Olševo, le par hipov kasneje pa je skupaj s strahopetnejšim delom ekipe dirjala na varno. Ali pa ko smo s Tastarejšo v nahrbtniku rinili na klasično baby turo, Lepenatko. Vse je šlo po planu do pašnika pod vrhom, po katerem so skakljali kravice in bikci, vsi prešerni, ker so jih ravno tiste dni pripeljali na planinske počitnice. Radostno so začeli tekati in riniti v nas, da se nam sčasoma ni več zdelo samo radostno in smo se jim komaj umaknili čez ogrado. Ampak umaknili smo se nazaj, in ker je bil njihov teritorij ravno na naši poti naprej, smo morali poiskati beta varianto daleč naokrog skozi gozd, še vedno znotraj ograde, a vsaj skriti pred govejimi pogledi. Tastarejša je bila tiho kot miška, tako je bila prestrašena!

Nekaj let pozneje, z nekaj otroki in kilami več smo se znašli na sosednjem bregu in še eni preverjeni baby klasiki, Kranjski rebri (oz. Vrhu Kašne planine, da bomo čisto po standardih). Čreda krav (in enega konja) je bila prikupno razigrana in radovedna, a ker so bile na oni strani ograje, je moja raven adrenalina v krvi ostajala v mejah normale. Ko pa smo že opravili z vsemi mlakužami, skalami in drugimi otroškimi atrakcijami na gori in se vračali k avtu, so bile goveje prebivalke preseljene na višji pašnik, prek katerega je vodil naš sestop. Mimohoda smo se lotili skrajno spoštljivo in tudi govedo nas je prijazno pozdravilo. Ko sem bila s svojim podmladkom že nekoliko naprej, pa zaslišim nekaj nenavadnega in zagledam mlado kravo (mogoče je bil pa bik, v detajle se nisem spuščala), kako napol poskakuje in napol teče točno proti Andreju, ki je bil s svojim prvorojencem zadnji v naši skupini. Ali jo je razgrel njegov rdeči flis, težko rečem, vsekakor pa se ji je Andrej, ko je pridivjala do njega, matadorsko izmaknil.

Sledila je vsesplošna panika. Trije odrasli smo pograbili vsak enega mladiča, jaz sem pa samo kričala na Tastarejšo, za katero mi je zmanjkalo naročij, naj teče naprej, do ograje. Kajti bikoborsko razpoložena zverina se je medtem usmerila tudi name z Malim v rokah. Ne verjamem, da je imela zlobne načrte, saj je tik pred zdajci odvila stran, ampak vseeno – ko proti tebi drvi tolikšna masa z nezanemarljivima rogovoma, si lahka predstavljaš hudo neprijeten izid.

Naša kravja prigoda se je na srečo končala mirno, ko smo poskakali na ono stran ograje. V bližnji pastirski koči smo za hec pojamrali, a smo izvedeli, da nič čudnega, da so krave tekle za nami, če smo pa bežali. Kako bežali, samo čisto mirno smo šli mimo po vseh regelcih obnašanja na pašniku?! No ja, pustimo živalim možnost, da so pač želele malo poigrati na svežem zraku in v čudoviti naravi, v kateri so se na lepem znašle. Pri meni pa so še vedno na četrtem mestu seznama bitij, ki se jih najbolj bojim. Pred njimi so klopi, komarji in seveda morski psi … Ampak tisto je pa že druga zgodba.

Še prijazno razpoložene
(na oni strani ograde, kakopak).

Ena od famoznih skal na Kranjski rebri. Mukice so levo spodaj že pripravljajo ...


sobota, 12. junij 2021

Killer kloven

Večerno uspavanje podmladka je eno od najšibkejših mest našega družinskega življenja. Z Malim sva pred nedavnim sicer razmeroma zlahka presedlala na rutino, da ne ležim več poleg njega, pač pa kot kokoška čepim na stolčku poleg postelje, dokler se njegovo dihanje končno dovolj ne poglobi in se lahko – tiho, tiho, da se ja ne bi slučajno še prebudil z dramatičnim »Mami!?« – odplazim ven. Tastarejša ima pred njim kar nekaj starostne prednosti in res ni več prav nobenega razumnega razloga, zakaj ne bi zmogla zaspati sama, ampak temu se trdovratno upira. Treba ji je priznati, da je zelo spretna pri taktiziranju in obračanju predvsem popustljivejšega dela starševskega dvojca, ki je za povrh še nekoliko narkoleptično naravnan. Ni treba dvakrat reči, pa se iz hčerkine sobe zasliši glasno moško drnjohanje …

Huda pozna ura je bila oni dan, ko sem se z mladincema spet začela pregovarjati o tem, kdo bo spal kje in s kom. Ker sta oba na kompromise pripravljena približno tako, no, tako kot jaz, ko mi gre za vzgojne principe, smo se hitro zakvačkali v nerešljiv prepir. Nazadnje sta družno odtulila na ta veliko posteljo, kjer je že omagal Najdražji, se vrgla nevednemu revežu, ki se je komaj za silo zbrihtal, v naročje in debato o spanju preusmerila v razlago o tem, da se bojita, da bo prišel killer kloven.

Kdo?

»Hana mi je povedala, da obstaja killer kloven,« je jokala Tastarejša, Mali je v duetu z njo ječal, da se boji kiler klaberja, in ko sem v sosednji sobi ugasnila luč, sta začela oba glasno tuliti, da so gledali na YouTubu in da killer kloven prižge in ugasne luč, preden pride pote.

Juhej. Najina tolažba, da killer klovn ne obstaja, da je to samo film in da naj pač ne gledata bedarij, je itak izzvenela v prazno, podobno kot moji upi, da bom ujela še svoje pol urice večerne sprostitve pred televizorjem. Ni bilo druge, kot da zaspimo vsi skupaj. Mene pa čaka resen pogovor s Turbobabi o tem, da deci dovoli štrckati po svojem pametnem telefonu brez nadzora odraslega. Kajti spretni so dovolj, da najdejo že vse, več kot očitno pa je, da bodo morali za grozljivke kingovskega tipa zoreti še vsaj kako desetletje.



sobota, 5. junij 2021

Čavenski krog

»Mami, zakaj ti je tako všeč hodit v hribe?« me je vprašal sine, ko smo začeli hoditi. Za začetek navzdol, ker smo šli od Bavčerjeve koče proti Kuclju na Čavnu. Čeprav na to nerada odgovarjam, se mi je vprašanje zdelo presenetljivo navdahnjeno za štiriletnika. Debata se sicer ni razvila do patetično-filozofskih globin, je pa Mali vseeno povedal, da so mu od hribov všeč edino skakanje čez potoke in darilca od »škratkov« na vrhu, Tastarejša, ki mi kužkasto skuša ugajati, se je pa strinjala z vsem, kar sem v čast in hvalo pohajanja po vzpetem svetu povedala jaz. A teorija in praksa sta takojci šli navzkriž in na poti, ki bi za nas morala biti lahka, udobna in zelo estetska, je punca začela jokati in stokati, kot da bi jo prvič gnali nekam peš. Do čudovitega, razglednega vrha se je njeno nerganje že tako razbesnelo, da so bili vsi prisotni deležni nepozabne predstave – raje si razlagam, da se je večina prisotnih staršev ob pogledu na tulečega mladiča nasmihala razumevajoče in sočustvujoče, niti slučajno pa ne privoščljivo. A šele po vsem tem teatru nama je z Najdražjim kapnilo, da je bila hčerka pač lačna …

Po rogljičku z marmelado je bila ena težava rešena, da dan ne bi bil preveč premočrten, pa smo ga zabelili s krožnim sestopom. Čakal nas je spust proti Vrtovinu. Čeprav sta mladiča navzdol običajno neulovljiva, je bila pot tako strma, da jima je hitro zmanjkalo veselja. Mali se je dal kar nesti, Tastarejša je pa spet začela jokcati in stokcati, da jo pečejo prsti. Pa kako je mogoče, da so ji gozjarji že tesni, saj smo jih ja kupili pred dobrim mesecem, sva se spraševala z Najdražjim, ki ji je ničkolikokrat tesneje zavezal vezalke, pa ni bilo nič bolje. Šele zvečer se je izkazalo, da se ji je na mezincu naredil žulj … Nauk: ko dete stoka, da ga pečejo prsti, vedno preveri tudi, kaj je pod nogavicami! Kakor koli že, ko smo le dosegli Srednječavensko pot, po kateri smo nameravali prečiti, smo bili tristo metrov nižje od avtomobila, do civilizacije je bilo daleč v katero koli smer, mi pa vsi razbesnjeni in raztuljeni. Recept za katastrofo!?

Še dobro, da se je izteklo v čisto drugo smer. Zdaj nas je namreč čakala pretežno vodoravna hoja, ves čas okrog hriba, in na nogam prijaznejšem terenu je Tastarejša spet postala potrpežljiva in vztrajna hodka, ki smo je navajeni. Tudi Mali je nehal sitnariti in zahtevati, naj ga nosimo – potem ko je Najdražjemu na ramenih dejansko zaspal. Po petnajstih minutah »osvežujočega« spanca je bil čisto drug človek! In čeprav smo bili na južni strani, smo bili ves čas v senci dreves in sploh nismo opazili, da je bil to zaenkrat najbolj vroč dan leta. Predvsem pa je Srednječavenska pot speljana z neverjetnim užitkom. Recimo kot Bornova na Prevalo, sicer brez tunelov, a tudi brez tistih manj všečnih delov. Ves čas se vije vodoravno nad skalami, pod prepadi, pod skalami, nad prepadi … Vsekakor eno najlepših sredogorskih pohajanj pri nas! Zaradi globine na eni strani sem Malega večino časa imela raje kar navezanega, a bolj od padcev sva se z Najdražjim bala kač in klopov. Mali namreč rad zarine v vsako goščavo ob stezi, pri bujnem primorskem zelenju pa nikoli ne veš, kaj tiči notri. Ne bova se čudila, če bo najino potomstvo v odrasli dobi imeli nerazumno fobijo pred klopi. V preteklosti sva se namreč naučila, da besede »kača« ne izgovoriva na glas (Tastarejša je vendarle že malo pretežka, da bi jo prenašali na ramenih, kar se po tem neizogibno zgodi), zato ves čas tuliva, da mora eden od odraslih prvi hoditi. »Zaradi klopov!!!« Navsezadnje pa sploh ni bilo hudo, klopa smo videli dva, kače pa prav nobene. Najdražji je na enem od številnih odcepov oddirkal nazaj gor čez Malo goro do Bavčerjeve koče po avto, mi pa smo obredli še vse preostale čavenske robove in po dobrih enajstih kilometrih končali na cesti s Predmeje, kamor se izteče Srednječavenska pot.

Naš prvotni plan za konec tedna je bilo Pohorje. Zvečer sem si čestitala, da se ga nismo držali. Preživeli smo naporno čudovit dan na soncu, v zelenju in primorskih razgledih, Roglo pa je menda popoldne pobelila toča.

Začne se navzdol. Zadaj Kucelj.

Balvaniranje ob poti.

Kucelj.

Za količino truda, ki jo je treba vložiti, je Kucelj eden najbolj obiska vrednih vrhov pri nas.
Pogled nazaj proti Bavčerjevi koči.

Pogled naprej po robu Čavna. No, mi gremo pa dol.

Lovski bivak ob Srednječavenski poti.

Ves čas slikovito!



Ob poti je celo nekaj jeklenic,
prepadov pa tako ali tako ne zmanjka.


Jesenska pentlja na Setičah

Razgledni koroški skorajdvatisočak se je že večkrat izkazal kot posrečena izbira za kvareče se vreme in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Obl...