Čez tri gore: Big John

Če v družino pride ljubiteljski dinozavroslovec, se dinozavrska prisotnost poveča na vseh področjih. Tako sem letošnjo pomlad presenečeno ugotovila, da v medijih sploh ni tako malo objav o nekdanjem življenju na našem planetu! Nekje med temi informacijami je do mene priromala tudi novica, da okostje največjega triceratopsa sestavljajo pri Trstu. Odkritje me je vrglo iz tira bolj, kot bi me instantno izginotje covida z zemeljskega obličja. Pa to je tako rekoč pri nas! Par klikov kasneje sem že vedela, da se to dogaja v nekem privatnem laboratoriju in da imajo vsak petek brezplačne oglede za manjše skupine, še par klikov kasneje pa mi je bilo jasno tudi, da so vsi termini za daleč vnaprej že zasedeni. Nisem čisto na tekočem z digitalno špraho, zato ne vem, kako se reče nekomu, ki žbljkrat na dan klikne na spletno stran in preži na vsakršno spremembo – skratka, to sem postala jaz, ko sem čakala, da razpišejo še poletno rundo ogledov. A moj zalezovalski trud ni bil zaman, ko sem – menda prva v tistem terminu in k sreči v časovnem oknu, ko smo že tudi mi smeli čez planke – dejansko naletela na ponudbo novih datumov. Da ne bo pomote, že naslednji dan so bili vsi zasedeni, še par dni kasneje je pa na omrežja priletelo tudi obvestilo, da bo Big John ob Jadranu samo še do julija, potem se pa seli v Pariz. Očitno smo ga ujeli za mišjega ...

Priti v tujino v koronskih časih terja nekaj predpriprav. Ker je Slovenija po ne vem katerem semaforju ne vem katere barve, a vsekakor ne prave, so bila vsa potrdila o cepljenju nična in smo morali pred odhodom familijarno na test. Vsi, tudi Mali, ki nad bezanjem po nosu ni bil najbolj navdušen, tako da sem bila do večera na trnih, ali bo zanj sploh priletel izvid ali ne. Potem je bilo treba izpolniti spletni obrazec, v katerem je treba kar nekajkrat vnesti kup rojstnih datumov, in se seveda v petek popoldne pravočasno pripeljati na Primorsko, kar je terjalo predčasno prevzemanje iz vrtca/šole in tako dalje. Navsezadnje pa seveda nikjer ni bilo nobene kontrole. Ob vsej birokraciji mi je uspelo spregledati informacijo, da so v Italiji maske na prostem še vedno obvezne, in tako smo se že nekaj časa sprehajali po Trstu, preden nam je potegnilo, da s tekstilno-papirnatimi okraski pod bradami, nosovi, na nadlahteh ali uhljih strašijo tako rekoč vsi. Ampak samo na ulicah, ko sedijo par centimetrov stran na terasi lokala, so pa lahko brez! A vidite, tudi zato je kdaj fino stopiti iz okvirov domovine – da vidiš, da imajo ponekod vendarle še bolj butaste ukrepe kot pri nas …

Big Johna, kot je ime osrednjemu akterju te predstave (oz. njegovim kostem), smo našli na vzhodnem obrobju Trsta, v predelu mesta, ki je približno tako atraktivno kot tam okrog Špana na Brezovici. Dinozavra sestavljajo v veliki hali, ki ni namenjena za turistične oglede, ampak je dejansko prostor delovnega procesa. Pred njo se je v hudi vročini zbrala naša lična skupinica in podobno kot pri živalskih vrtovih smo ugotovili, da tu, če nimaš otrok, nimaš kaj početi. Resnici na ljubo je naš glavni dinozavrolog po uvodnem navdušenju ob nekaj okostnjakih hitro izgubil zanimanje in komaj dočakal konec polurnega ogleda. Na dejstvo, da je bil ob vseh tistih orodjih in da bi sto milijonov let stare kosti (par deset milijonov let gor ali dol) lahko, če bi bil dovolj predrzen, pobožal in prijel, pač še ne trza, in če bi ga vprašali, kaj je bilo boljše, bi verjetno raje izbral mizerni Dinopark pri Bledu, ki bi sicer moral kraljevati na seznamu narodnih sramot, ampak saj veste, tisti tiranozaver tam miga z glavo in renči, tale triceratops je pa samo kup kosti. Sva bila pa toliko bolj impresionirana midva z Najdražjim. Kajti ta žival je bila res, ampak RES ogromna! Zame je bil ogled zanimiv tudi z jezikovnega vidika. K sreči sem že pred prihodom prebrala nekaj o Big Johnu, tako da sem bila seznanjena z osnovami. Kajti fantje iz laboratorija so sicer pripovedovali z veliko zanosa, energije in šal, a žal v italijanščini in za povrh z maskami čez usta. Imajo pa zanimiv poslovni model: tegale orjaka so kupili v kupu zemljine iz Južne Dakote. V Trstu ga bodo sestavili, potem pa gre dečko na dražbo v Pariz, kjer upajo na zadosten izplen, da bodo lahko nadaljevali s tovrstnimi sestavljankami. In mimogrede, to niso skromni zneski – baje muzeji za takšne nabave nimajo dovolj denarja, tako da bo Veliki Janez verjetno končal v veži kakega bogataša, katerega naraščaj pali na dinozavre.

Da je naš tržaški izlet na deco naredil večji vtis, kot se je zdelo na prvi pogled, se je pokazalo v ponedeljek zjutraj, ko se je za jedilno mizo vnel prepir, v katero izobraževalno ustanovo bo najprej odromal spinozavrov zob, ki smo ga kot spominček kupili pri dinosestavljalcih (če ne veste, spinozaver je oni mesojedi dinozaver, ki je bil še večji od tiranozavra in je torej še bolj kul od kulskega). Seveda se je zagrebla Tastarejša, ampak ko sem Malemu z za lase privlečenimi razlogi pojasnjevala, zakaj je bolje, da počaka na torek, sem bila očitno tako prepričljiva, da se je skorajda vnel nasprotni prepir, torej kdo bo na vrsti drugi dan. To je pa moč argumentacije!