petek, 27. november 2020

Trikrat na Rašico

Drobna ilustracija jesenskega korona časa:

Torek. Komaj dočakam kosilo, da potem pobegnemo iz ljubljanske megle na nam najbližjo Rašico. Tastarejša mi kot običajno teži, naj ji pripovedujem zgodbice o pošasti Mici, a začuda mi jo uspe preusmeriti, tako da si zgodbice vso pot izmišljuje ona. Mici v njeni izvedbi sreča tudi Tastarejšinega trenutnega idola, Jamesa Bonda … Mali večino poti prespi mrtvo zaklan na mojem hrbtu. Zbudi se kot kocka ledu, čim se ogreje, pa v kompletu s sestro oddrvita v dolino. 

Sreda. Pred celim popoldnevom na Zoomu si privoščim urico za solo rekreacijo, in da bo od nje kaj haska, se odločim za kolo. Vreme je še vedno neapetitlih, spletne kamere pa me spet usmerijo kar na Rašico. Nič hudega, če sem bila že včeraj, s kolesom je itak čisto drugače. Tokrat je sploh nepozabno, ker se mi pokvari menjalnik. Večino kar dobro odsopiham v še zdaleč ne najlažji prestavi, za vršni klanec, ki ga celo na polno operativnem kolesu zvozim za las, me pa ni dovolj v nogah in srcu.

Četrtek. Med dvema zoomiranjema se namenim z otrokoma preživeti par uric na zraku. Pogled ven je še vedno samomorilski in za vsak slučaj odklikam na rašiško spletno kamero. Ojoj, tam je spet sonce!

»A se gremo igrat nekam pod Rašico?« predlagam mladičema, prepričana, da ju za kar koli drugega ne bom mogla motivirati.

»Ne, jaz bi šla na Rašico,« oznani Tastarejša. »Na Rašico, na Rašico!«

Prav dolgo ji ni treba skandirati. Spet parkiramo na »našem« parkirišču in spet odkorakamo po »naši« poti mimo drevesne gugalnice. Spomladi naši akrobatki nisem dovolila obešanja po njej, da se obeša po njej, zdaj pa so strahovi pred naključno okužbo sredi gozda toliko manjši, da se na tisti preprosti instalaciji že zvira kot prava mala opica.

Iz megle se tokrat izvijemo šele malo pod vrhom. Ker je belo morje pod nami tako osupljivo, izjemoma dovolim – »pa nič prijemat!« – vzpon na stolp. Med igranjem v gozdu pod vrhom mora mlajša generacija razrešiti spor, ali gremo še enkrat na stolp ali se bomo guncali na podrtem hlodu. Končno se z Malim še enkrat nameniva v višave, tedaj pa nama s stolpa nasproti prikoraka polovica žlahte. Veselje je neizmerno, in ker res – majkemi! – nismo bili zmenjeni, je srečanje (na daljavo in tako naprej) menda celo legalno. A žal kratkega veka, vsem se mudi na spletne sestanke. Med sestopom naletimo še na preostanek žlahte, s katerim se ravno tako nismo zmenili, a se je pač istotako namenil vsaj za nekaj hipov uiti megleni turobi.

Danes je petek, za večino že prvi korak v vikend, zame pa delovno najbolj produktiven dan. Če bo vse po sreči, do naslednjega tedna ne bom šla na Rašico!

Tudi megla ima svoje čare. "Samo dotaknem se, pa se stopi!"


nedelja, 15. november 2020

Zakaj že?

Že med spomladansko zaporo je bilo znotrajobčinsko zaporništvo protikoronska poteza, ki me je najbolj vrgla iz tira. Dejansko lahko vse preostale ukrepe (vsaj do neke mere) sprejmem kot smiselne, zapora občin me pa še ni prepričala. Ajde, priznam, da pomaga omejevati druženja, a če imaš kanček zdrave pameti, tega itak ne počenjaš. Toda kako je lahko to, da se moramo vsi sonca in gibanja željni Ljubljančani gnesti po Tivoliju, Golovcu in Šmarni gori, kar koli drugega kot krivično, bedasto in celo epidemiološko nevarno?

V MOL imamo pravzaprav srečo. Kar nekaj območij imamo, ki imajo z mestom kaj malo skupnega. Moja žlahta v občinicah na drugi strani Rašice je recimo v veliko hujši godlji … Spomladi smo hitro diagnosticirali, da se je urejenih sprehajalnih poti najbolje izogibati, ker se drugače brez maske počutiš slabo (z njo pa predvsem bolj trapasto), da je Rašica pogojno sprejemljiva kvečjemu med tednom in da si Šmarno goro najraje privoščimo v bolj čudnih urah (zadnjič je bila ob 6.15 zjutraj na izhodišču kar nekakšna prometna konica). Ko je čas za resnejše ture, se slejkoprej znajdemo v t. i. Besniških Alpah (naše poimenovanje, da me ne bo kdo slučajno krucifiksal). Potem ko smo zadnja dva vikenda oblezli Janče z bolj divjinskih strani, smo bili danes kar malo v zadregi, kam še lahko gremo. Torej greben Javora, tam še nismo bili.

Dopoldne smo kar nekaj časa križarili po Besnici in kar iz avta iskali začetek kolovoza, ki s senčne strani pripelje na greben. Nazadnje smo ga le staknili, da smo lahko zakoračili po njem, se je bilo treba pa še sezuti in prebresti frišno Besnico. V nadaljevanju nas je v strmem gozdu čakalo nekaj razcepov, pa tudi precej zapoznelih kostanjevih debelajsov, tako da smo še kar zadovoljni dosegli glavno sleme. Tu je bila pa čisto druga scena: sonce in toplo, po asfaltni cesti, ki poteka po grebenu, pa so se valile trume sprehajalcev, pohodnikov in kolesarjev.

Čim smo zavili desno proti Žagarskemu vrhu, je mimo nas pridrobencljala starejša gospa. Prijaznega videza, da bi ji takoj zaupala kot lastni babici! Med prehitevanjem nas je nagovorila, in šele ko so moji možgani dešifrirali slišano, sem doumela, da nas zadirčno sprašuje, ali je naš avto parkiran na robu ogromnega dvorišča pred razpadajočo kočo. Češ da smo nekomu spet parkirali pred vrati. Mimo par napisov »privat« smo nato prišli na res lepo razgledni Žagarski vrh, še en, nam do sedaj neznani ljubljanski šestotak. A zgoraj nismo preveč sproščeno uživali. Najdražji in Tastarejša sta se vrnila po cesti oz. po slemenu do vasi Javor, pod katero je bil – po zapleteni kombinatoriki – parkiran naš prevoz. Očitno imajo javorski domorodci s koronsko epidemijo meščanov obilico »veselja« - kot da nismo vsi v istem zosu, ki ga ni zakuhal nobeden od nas, prebrodimo pa ga lahko le tako, da se med čakanjem skušamo ne stolči med sabo. Najdražji je recimo poročal, da sta med hojo opazila zasedo jeznih domačinov. Baje da so, opremljeni z nekakšnim vejevjem, čakali nekoga, ki je malo prepogumno parkiral.

Jaz sem s spečim Malim na hrbtu sestopila na severozahod. Z izjemo slabo markiranega gozdnega odseka pod Babno goro ves čas po asfaltni cesti, kot nalašč za kolo. Vsaj gneča se je končala hitro pod Žagarskim vrhom in nato neprijetnih srečanj na srečo nisva imela, me je pa osupnila količina razpadajočih praznih hiš po vaseh. Ko sem se v Sostrem usedla v že lepo ogreti avto, sem bila, priznam, prav olajšana. Saj po svoje je fajn, da smo prisiljeni raziskovati konce, kamor ne bi nikoli zašli, tale greben bomo pa z veseljem prepustili množicam rekreativcev, ki jih zahojeno vzdušje ne moti, in raje kje drugje čakali srečnejše dni, ko se bomo lahko podali tudi kam čez ... Zakaj že moramo čepeti v Ljubljani?

Takole se začne. Frišno!

Kolovoz na greben, enak kot
milijon kolovozov v teh dolinah.

Na grebenu med Žagarskim vrhom in Javorom.
Če ne bi bilo treba hoditi po cesti, bi bilo kakopak še lepše.

Žagarski vrh z domom radioamaterjev. 
Ob cesti je kar nekaj takih.





ponedeljek, 2. november 2020

Lastna skleda

»A vzamem nosilko s sabo? A boš spal?« sem ga vprašala pri avtu, ker smo bili globoko v času za njegovo siesto, ki jo rad izvede kot opičji mladič na mojem hrbtu. Mali je potrdil, hip zatem pa se je vznemiril, ker sem pohodniške palice spravila v prtljažnik.

»Če hočeš imeti palice, te ne bom mogla nositi,« sem mu zatežila. S figo v žepu, kakopak bi ga še vseeno lahko tovorila na ramah. »Moral boš hoditi sam.«

»Sam bom šel,« je pogumno oznanil Mali, »do vrha in nazaj.«

Pričakovala sem obilo dretja, klavrn izplen in štrapac z vsemi odvečnimi palicami, ampak ne! Ne samo da je Mali junaško odmarširal po naši klasiki do vrha Rašice in se pri tem večino časa nekako opiral na preveliki, pretežki in sploh sila nerodni palici, ampak je z izjemo parih minut sam prišel tudi nazaj do avta. Še več, s Tastarejšo sta večino sestopa oddrvela in se zraven režala, da sem »zadnja kot pasja jajca«. Ali pa »stara babica«, po možnosti še »pokakana«. Take sorte ponečedena stara babura sem pa z največjim veseljem!

Ubogi Mali seveda ne ve, da je s svojim prelomnim dosežkom pljunil v lastno skledo. Zdaj prav dobro vem, koliko zmore!

Množice na vrhu so si verjetno mislile svoje o tem,
zakaj sineta tako silno hvalim ...

Pa še malo opičjih poslov med sestopom.


Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...