nedelja, 26. oktober 2008

Julijski divji zahod

Žrd čez Ždrinico


Še en oktobrski vikend čistih presežnikov, po katerem, upam, ne bom več veljala za družinsko čudakinjo, ki ji Žrd iz Rezije ne pomeni samo neokusne višinske razlike skoraj 1800 m, ampak predvsem božansko turo …

Vzpon smo si olajšali s spanjem v stalno odprtem, neoskrbovanem zavetišču Igor Crasso na sedlu Buja, ki sega že v deluxe kategorijo gorskih prenočišč. Ker sem sicer pravljično pot iz Stolbice že poznala, sem do tja prisopihala po markirani poti iz Pezzeita v Reklanici - precej divje, malo hojeno in pošteno strmo. Na sončni strani sem se srečala z uživačema iz Rezije in večer na tem divjem zahodu Julijcev je bil verjetno eden zadnjih tako lepih in toplih to jesen.

V že skoraj neokusno lepem jutru (težko je verjeti, da je bilo v Ljubljani precej oblačno) smo se iz udobnega zavetišča sprehodili po mulatjeri proti Žrdi in takoj za sedlom zavili po strmih travah na greben Ždrinice, ki z zahoda pripelje na Žrd. Prva ura je bila najbolj zoprna: grabili smo za šope trave, prvo škrbinico v grebenu smo morali obvoziti po izpostavljenih travah na južni strani, ko pa smo zlezli na Pico di Mezzodi, se je začel čisti užitek, največ, kar si ljudje našega kova lahko želijo. Greben je ves čas tako zahteven, da ni dolgčas, in tako prijeten, da ni prostora za strah. Poplezavanje je varno in logično, skala pa je na vseh nujnih mestih odlična. Nekoliko nas je zaskrbelo pred "Prevčevim stolpom", saj Buscaini piše o obvozu na južni strani, ki se je zdel travnato strm. Ampak Buscaini piše tudi o 2 urah, ki naj bi jih potrebovali do vrha s Pica di Mezzodi (pa smo jih rabili 5), tako mu očitno ne gre slepo verjeti. Ta najstrmejši del v grebenu smo samo malo obvozili po desni in ga nato naskočili naravnost navzgor; vrv je bila kar koristna. Nadaljevanje nas je potolažilo, da tu ni prav nič "Prevčevega", ker je šlo brez varovanja in skrajno lepo med stolpi in po grebenu do vršne glave Žrdi in čez prijetno kraško skrotje na vrh.

Na vrhu bi lahko uživali poljubno dolgo, a smo morali priti še 1800 metrov nižje v Rezijo. Sestopili smo po normalnem pristopu čez vzhodni greben do sedla Peravo in po markirani poti št. 634 v Stolbico. Pot je dolga v časovnem, višinskem in daljinskem smislu, a nikakor ne dolgovezna. Rumeneče trave, žareči Kanin, pogledi na neprehojene stezice, ki nas še čakajo … pa boleče noge, seveda. Zadnjih 85 višinskih metrov, ki se jih je treba dvigniti z dna doline do ceste, je bilo popolnoma odveč! A vseeno, čisti užitek za gorske užitkarje.


Ontogeneza smrekice

"Jaz bom vzgojiteljica, ti pa otrok," je odločila Tastarejša. "Igrali se bova risanje." Pridno sem prisedla. V adv...