petek, 27. julij 2012

Lovsko udobje nad Krmo

Odkritje začetka lovske poti mi vedno našopa adrenalin po žilah, odkritje začetka lovske poti, ki ni nikjer omenjena in pri kateri greš zgolj za občutkom, da "tam nekaj mora biti", je pa že čisti adrenalinski overdose. Tako je bilo tudi tokrat, ko sva skrajno ležerno šla samo malo pošnofat v Krmo, ali tam, kjer se mi zdi, da bi nekaj "moralo biti", dejansko tudi nekaj je. Bilo je - popolnoma anonimna in slabo shojena, a tako udobno nadelana lovska steza s podloženimi hlodi, pa celo ograjami in stopnicami, da naju je zelo slikovito, čisto logično in seveda popolnoma samotno brez ene same težave popeljala do bolj civiliziranega sveta med Krmo in Radovno. Vmes sva se ji sicer malo izneverila in se spravila naravnost gor na greben, a sva se hitro ustrašila pretepanja z ruševjem in požrešnih mravelj, ki jih je povsod kar gomazelo, in se spustila na udobnejšo (in bolj znano) lovsko stezo v Streseni dolini. Popoln lovski biser, ki pa nama je samo odprl vrata v nadaljnja raziskovanja.


Fotke so tule.

sobota, 14. julij 2012

Po stenah z guštom

Bijele in Samarske stijene


Vedno me fascinirajo poti, ki so speljane z guštom - ne samo kot najhitrejša povezava med dvema točkama, pač pa tako, da z užitkom vodijo tudi po daljšnicah, če je treba, samo da je pot bolj igriva in zanimiva. In v najbolj odštekanem koncu Gorskega kotarja imajo poti toliko gušta, da me tja odnese vsakih nekaj let - in vsakič se vrnem še malo bolj navdušena.


Tokrat so bile najprej na vrsti Bijele stijene, kompaktnejše od meni že znanih Samarskih stijen, a zato morda še primernejše za nekoga, ki hoče prvič občutiti kotarske skale. Piramidasto razjedeni, a čvrsti stolpi zlahka omogočijo prebluzenje nekaj uric ob raziskovanju dolinic in vršičkov. V nedeljo zjutraj sva se najprej začudeno spogledala, ker od obetanega jutranjega dežja ni bilo nič, in se namenila v južno skupino Samarskih stijen. Te so bolj razprostranjene od belih sosed, a še zabavnejše: dolgčas uspešno odganjajo slikoviti Dvorac, pa Južni vrh, pa Amfiteater, v katerega se da splezati po težji varianti (menda blizu trojki, čeprav je to mesto bistveno lažje kot prehod skozi Veliki kanjon v Zahodni skupini Samarskih stijen), pa jama Velika pećina, pa še in še stolpov in brezen in norih pogledov in nelogičnih razporeditev … Pot, ki je odlično markirana, saj drugače niti ne bi šlo, ves čas z guštom pelje okoli vrtač in dolin, čez greben in stolpe, tako da niti malo ni enolično, pa tudi fizično ni čisto nezahtevno - palic nisva prav nič pogrešala.

Da se ob povratku slučajno ne bi prenajedla kraških lepot, je, ko sva bila praktično najdlje od izhodišča, začelo grmeti. Tempo sva tako uspešno pospešila, da sva bila v kaki urici že nazaj na glavnem križišču in sva tako za južni krog porabila bistveno manj od obljubljenih štirih ur in pol (ponekod pa celo šestih ur!). Čisto premočena od potu sva se pod zlovešče črnim nebom odpovedala še kakim variantam in se po hitrem postopku vrnila k avtomobilu. Nič hudega, na tako igrišče za velike otroke se bova gotovo še prišla igrat.

Fotke so tule.

sobota, 07. julij 2012

(Standardno) staropotje

Skala (2133 m)


Po več kot pol leta je bil izlet v standardni družinski zasedbi zelo standarden: standardna jutranja družinska dinamika, standardna prerekanja o izbiri cilja, standardne (ne)težave pri hoji. Pa tudi standardno fajn raziskovanje staropotja nad Remšendolom, iz katerega smo šli po (najprej presneto ravni, nato pa presneto strmi) označeni poti do Moriške krnice. Tam smo odtavali po svoje proti desni in zelo kmalu ujeli prastare rdeče pike, ki so nas popeljale pod Sedelce (Forcella di Valromana). Zanimivo, po vseh letih odkrivanj staropotij mi je še vedno neverjetno adrenalinsko vsakič, ko najdem pozabljeno markacijo!


Prehod na greben je res tam, kjer se že od daleč zdi najbolj logično, in težji teren preleze v nekakšnem S-u. Iz krušljive grapice na desni smo zlezli na travnato skrotje, kjer je še ohranjena nekoč nadelana in markirana pot. Čez krušljivi skalni prag še binglja nekaj jeklenic, a si z njimi niti ni treba pomagati, potem se je pa do pogleda na južno, slovensko stran treba samo še zbasati čez malček neprijetno skrotje. Vse skupaj ni težje kot I, je pa standarden primerek pozabljene krušljive lepote. S Sedelca je enostaven skok do vrha Skale - no, enostaven do predvrha vzhodnega predvrha, vsako nadaljevanje pa je odvisno od veselja do krušljivih, izpostavljenih telovadb …

Fotke so tule.

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...