petek, 17. januar 2020

Jaz ... in drugi

Ko bitjece iz malčka postane malo bolj razmišljujoč človeček, se začne tisto, kar je menda vzgoja v najbolj staromodnem pomenu. Z Malim recimo precej delava na razumevanju besedice NE. Pri Tastarejši ni bilo problema. Usvojila jo je tako zgodaj, da sploh nisem dojela, da bi kdo lahko imel s tem težave. Če sem ji rekla NE, je takojci pustila, kar koli uničevalnega, nevarnega ali nadležnega je počela, se nakremžila in se po možnosti še milo zjokala. Mali pa ne. Če sem mu siknila NE, me je samo pogledal in delal, kar koli je vzbudilo moje nasprotovanje, še malo bolj zavzeto in z malo več vražički v očeh. Po nekaj bolj fizičnih intervencijah počasi prihajava do stopnje, da se sine, kadar faše NE, vrže na tla ali odpravi kujat v samoto. Prav dramatična ta njegova užaljenost ni, stene, kavč in naše druge (ne)premičnine so mu pa hvaležni!

Mali; avtoportret, januar 2020.

Toda vzgoja seveda ni samo to, da ne čečkaš po zidovih in da rečeš »hvala« pa da ne ješ svojih smrkljev, ampak predvsem pridobivanje zavedanja, da nisi na piedestal postavljeno božanstvo, okrog katerega se vrti širno vesoljstvo. Tastarejša je lepo kultivirana – tako zelo, da se mi zna že podobrikati; zadnjič mi je narisala vazo tulipanov, pod katero je napisala SJEČNO NOVO LETO, in jaz sem se stopila. Malega pri slabih treh pa do njene empatičnosti čaka še dolga, zahtevna pot.

Recimo. Mladičema sem oznanila, da bosta nedeljo preživela pri Turbobabi in Dedatu. Vsesplošno veselje in rajanje ob tej, najlepši od vseh možnih novic je zakoličil Mali z napotkom: »Ti me ne boš prišla iskat.« Aua! Obliž na rano, ki jo je prizadejal mojemu občutljivemu materinskemu srčecu, je bila prvorojenka. Čim je slišala bratovo nepremišljeno izjavo, je nemudoma hitela zatrjevat, da ponjo naj le pridem in da ona bi pa rada šla domov.

Malega torej intenzivno učimo, da mora misliti tudi na druge in da mora paziti, kaj reče. Kaj bomo naredili s preklinjanjem, pa še ne vem. Problem je namreč, da so kletvice v naši hiši redno na sporedu. Zdi se, da jih mladiča niti ne opazita, kar je pa nevarna utvara. Tastarejša je bila pri testiranju, kaj se zgodi, če kaj takega prileti iz njenih ust, do sedaj previdna, Mali je pa veliko bolj širokopotezen, tako da mirne duše useka: »Bemti sunce!« Ker do popolnosti zadene ustrezni kontekst, očitno šteka, za kaj gre. Česa več kot šomoštrsko pridigati, da to ni lepo, ne znam, včasih celo pustim, da zadeva izpuhti v etru. Tolaži pa me, da moj mali teliček še ne loči zares žmohtnega svinjanja od vrtčevskih zmerljivk. Oni dan se je recimo ujezil name in si dal duška z grozovitim: »Mami, ti si pa res ful … nagajiva!«

nedelja, 12. januar 2020

Idealne razmere

Ogradi


Najdražji je kar težko verjel, da ga na najin prosti dan nisem vlekla turno smučat. Ampak res bi bil greh, da ne bi izkoristila za hojo idealnih snežnih razmer na domačem pragu, in ko so se v vsej kompleksni družinski kombinatoriki za cilj ponudili Ogradi, ki so tako ali tako eden mojih najljubših slovenskih kotičkov, ni imelo vozačkanje čez vse avstrijske tunele v iskanju smučljivih terenov nobenega čara več. 

Debeli vrh z Ogradov.

Cesta do planine Blato je v zimskem mrtvilu prevozna brezplačno (juhej!) in trenutno brez težav, kar pa bi težko trdili za markirano pot do planine V Lazu. Kar ji manjka pri snegu, nadomesti z odseki ledu, tako da je Najdražji, ki je hodil brez palic, uprizarjal zanimive baletne figure. Derezice bi pomagale, s ta pravimi derezami pa sva raje počakala do vršnega slemena Ogradov, kjer bi bila hoja brez njih mestoma kar nevarna ali vsaj trapasto neudobna. Z železjem na nogah pa sva po večinoma trdem snegu brez težav pripikala do zalitega vrha, na katerem sva se na hitro napojila s klasičnimi bohinjskimi razgledi in zadnja leta precej neklasično tišino. Tisto gosto, hribovsko, ki jo sem in tja prereže samo nebodigatreba letalo. Čeprav nisva bila edina obiskovalca Ogradov tega dne, je bilo tako samotno, da si je najino početje drznila od daleč drznila preveriti celo četica gamsov.

Ubijalska drsalnica v gozdu.

Prva strmina nad ostanki planine je kopna.

Prvi vršič v slemenu.

Zimska poezija!


Zadnji klanec je najmehkejši, tu bi šlo tudi brez derez.

Križ pod vrhom.

Menda se nama je na oni strani bleščalo celo morje.

Sestop po vršnem delu je bil ekspresen, spet na markirani poti pa sva hitro snela kovačijo in krog podaljšala čez Krstenico. Enkrat pred milijon leti smo na tem odseku brez gazi in z vsemi markacijami pod snegom prav veselo tavali, zdaj pa je bila pot dobro shojena. Večina fužinskih planin je tako ali tako srčkana, Krstenica s svojo odprtostjo je pa zame med njimi kar kraljica, tako da sva k sreči med njenimi kočicami še ujela zlato slovo dneva. Nadaljnji sestop na Blato je bil zoprn kot vedno, tokrat ob dodatku ledu in zimskih gojzarjev še malo bolj. A drčalnica je bila vseeno manj ubijalska kot na lazovški strani. Vlake v spodnjem delu so vsakokrat, ko pridem sem, malo globlje, na planini Blato je bil pa parkiran tako strašanski gozdarski stroj, da bi naju, če bi se mu nastavila na pot v delovnem stanju, verjetno mimogrede pohurstal, pa se mu še spahnilo ne bi …

Ekspresni sestop.

Najstrmejši del (pod robom vršnega slemena) je sicer precej kopen, a zelo leden.
Z derezami je bilo bistveno prijetneje.

Ogradi s Krstenice.


Gozdarski hrust na Blatu.

nedelja, 05. januar 2020

Med in mleko

Lačni na hrvaški obali


Na hrvaški obali se domačinom cedita med in mleko. Vsaj tako gre sklepati po njihovi pripravljenosti za ukvarjanje s turisti v mrtvi sezoni. Samo da ni bila čisto mrtva, kajti na posilvestrskem Krku še zdaleč ni manjkalo obiskovalcev. Obalne promenade so bile živahne, po hribovskem kršu na jugu otoka je pohodnikov – pretežno slovenske provinience – kar gomazelo, toda le prvi večer nam je uspelo ubosti odprt lokal, v katerem smo si dvignili raven sladkorja v krvi. Preostale dni smo v iskanju obeda prevozili Krk, Baško, Staro Baško, Punat, Malinsko in vse vmes (torej še zdaleč ne krajev, ki bi bili pozabljeni od turizma), pa razen par kafičev z osnovno ponudbo nismo našli nikogar, ki bi nas v zameno za nekaj skuhane hrane odrešil odvečnih kun. Še pekarno so nam zaprli tik pred nosom. Očitno v poletni sezoni zaslužijo čez glavo dovolj in se jim sredi zime res ne splača brisati prahu z miz in stolov …
 
Kopali se nismo (čeprav ni bilo nepredstavljivo).

Obala v Krku brez betona ne bi bila uporabna.

Poleti si ne bi želela priti sem.

Iz Stare Baške na prelaz Vratudih.

Novoletna večerna idila.

Obvezno metanje kamnov v vodo. Malinska.

Ena družinska na razpadajoči rivi v Malinski.

Sicer pa nas je nenavadno pomladno razpoložena zima na Krku res pocrkljala. Igranje na obali, ki je obvezni del tovrstnih familijarnih počitnic, smo v veliki meri lahko izvajali v samih puloverjih, Tastarejša pa se je v nekem trenutku vzpenjanja po pustih bregovih nad Baško slekla celo do spodnje majice (in svojega očeta skoraj ugonobila). No, eden glavnih namenov drugega dela naših novoletnih počitnic je bil kanjon Vrženice pri Baški. Skozenj sem se basala v začetni nosečniški nerodnosti, ko se je Tastarejša še valila, po dobrih petih letih pa sva ocenila, da bi bilo obmorsko poplezavanje zanjo ravno pravšnji izziv.

In res je bilo. Že dostop ob obali do plaže Vrženica je bil pustolovski, v soteski pa se je punca razživela in poskakovala kot veverica. Zadeva je za takle podmladek idealna, kajti skoki so tako nizki, da vrvi, ki smo jo imeli s sabo, sploh nismo uporabili, in tako enostavni, da jih zmorejo tudi mladi plezalci, vseeno pa dovolj razgibani, da ni dolgčas. Mali je dobršen del poti prespal in se je zbudil ravno toliko, da je tudi on približno sam splezal čez enega od skokcev, potem je pa hitro spet romal na moj hrbet, da sem ga odnesla čez najvišjo skalno pregrado. Proti koncu se nam je vse skupaj že vleklo, pa še sonce je bilo že nevarno nizko, a od zaključka soteske nazaj do parkirišča pri recepciji kampa Bunculuka je še kar nekaj kolovratenja čez krš. In čeprav vse skupaj ne znese več kot osem kilometrov hoje, je plezarija Tastarejšo tako izčrpala, da je v avtu zaspala kot klada. Ko smo jo čez slabi dve uri zbudili za večerjo, je na mah požrla tri zrezke in kup krompirja. Pripravljene v naši miniaturni kuhinji, kakopak, kajti na hrvaški obali se očitno cedita med in mleko in se domačinom, kot rečeno, pozimi ni treba ubadati s turizmom …

Sem hotela nekaj napisati pod sliko, pa sem ugotovila,
da je do pike isto kot pred dvema letoma.

Slikoviti začetek za kampom Bunculuka. 

Pustolovsko ob obali.

Plaža ob poti, zadaj Prvić.

Začetek dinamike v kanjonu Vrženica.





Par metrov se je celo Mali angažiral sam.

Najvišji skok (ki je tudi eden od zadnjih).

Kolovratenje čez krš nazaj do izhodišča.

Kontrabant

Koronadnevnik, 19. dan samoizolacije Danes pa ena z one strani zakona. Nista še minila dva polna dneva, odkar so nas omejili na lastno ob...