sreda, 19. december 2018

Spolna vzgoja

S štiriletnico o pašteti, dojenčkih in čudežni moči poroke


Zadnjič sva imeli s Tastarejšo pameten pogovor. Sedela je v banji, marljivo mlatila kos kruha s pašteto in mi razlagala o prijateljsko-romantičnih odnosih v vrtcu. Situacija je razburljiva kot v kaki turški telenoveli. Hčerki je namreč prejšnjega »zaročenca« speljala prijateljica, s katero se še vedno dobro razume, z mojim nesojenim bodočim zetom pa ne več. Namesto njega ima zdaj nagledana dva kerlca (pa še kakega za rezervo), a se še ni čisto odločila, katerega bi.

Poroka - v otroški glavi ključ do ...

»Jih bom vprašala, kdo bi se poročil z mano,« je dejala in sklenila: »Tistega, ki bo prvi dvignil roko, bom vzela.« Tej pragmatični logiki nimam kaj dodati. Samo če bo glavni lump v skupini, tistega pa ne bi marala, tudi če bi on hotel njo, je rekla.

Nisem se mogla upreti drezanju v spotakljivo območje: »In kaj bo potem, ko bosta poročena?«

Ni se zmedla: »V bolnico bova šla vzet otroka.«

Aha. »Kako pa ga bosta dobila?«

»Iz trebuha ga bojo vzeli.«

»Komu?«

»Ja, meni, ne!«

Osnove so ji torej jasne. Vseeno sem vrtala naprej: »Kako pa bo prišel v tvoj trebuh?«

Mirno je žvečila pašteto in pojasnila: »Iz jajčeca. Ampak ne tistega od kokoške.«

»Kje pa je to jajčece?«

»Jaz ga imam v luliki.« Punca šteka bolj, kot sem pričakovala. Ampak čisto vse ji le ni jasno, ker me je takoj zatem vprašala: »Zakaj pa rabimo atije?«

Nisem se spustila v feministična izvajanja o (ne)koristnosti moških in sem se omejila na: »Atiji morajo dati semenčico, to je zelo majhen črviček. Šele ko pride semenčica v jajčece, začne mami v trebuhu rasti dojenček.«

K sreči me ni vprašala, kako pride semenčica v mamo, kajti to bi od mene terjalo izvajanja, za katera ne vem, ali sva že pripravljeni. Pogovor sem hitro speljala na manj spolzek teren: »Kako pa pride dojenček iz trebuha?«

Oklevala je le za hipec in odgovorila: »Skozi luliko. Tam, kjer lulam.« Potem pa je pogledala prek s pašteto pomazanega trebuščka na dele telesa, o katerih je tekla beseda, in zadeva ji ni šla čisto v zakup: »Kako pride dojenček skozi tako majhno luknjico?«

Sicer sem ponosna lastnica obravnavanega organa, a sem se vseeno raje izognila podrobnim anatomskim razlagam, ki jih niti sama nisem zares vešča (pa čeprav bi jih pri mojih letih in po dveh po naravni poti rojenih dojenceljnih morala biti). Tastarejša je bila tako ali tako zadovoljna z ohlapnim pojasnilom o raztegljivosti.

Zatem sva se preusmerili v porodničarske vode. Hčerka me je podučila, da se dojenček rodi s popkovino in kako jo ati prereže, nato pa sem bila na vrsti jaz z razlago, kje je popkovina privezana na mamico. Še kar zadovoljna sem bila, da sem se domislila, da je v mami nekakšna dekica, ki ji rečemo posteljica in dojenčka ščiti, dokler je v trebuhu. Me pa malo skrbi, kakšne tekstilne predstave so se ob tem izoblikovale v hčerkini glavi …

Medtem ko sem jo brisala z brisačo, sva s pašteto zaključili in čas je bil za bolj krvave zgodbe o carskih rezih, mamicah, ki umrejo in jim dojenčka izrežejo ven, ter dojenčkih, ki umrejo v mamicah. Na srečo je bilo to za Tastarejšo približno tako pretresljivo kot Rdeča kapica in razmesarjeni volkov trebuh, tako da je vse skupaj ni vznemirilo. Za konec sem jo pobarala: »A bi ti že lahko imela otroka?«

»Ne, ker nisem poročena!«

»Kdo pa lahko ima otroke?«

»Ja, tisti, ki so poročeni!«

Evo. Če vam slučajno ne gre ali če niste vedeli – samo poročiti se je treba, pa bo tudi kravca prišla. In tako gre rod naprej v štiriletnih možganih.

nedelja, 16. december 2018

Nova raven

Ne pomnim, kdaj sem šla nazadnje sama v sobico, ki je v večini hiš najmanjša. V strahu, da ne bi ostal brez mame, me namreč običajno prizadevno spremlja Mali. Sprva je to začinil s kar nekaj kričanja in butanja po vratih (ampak če je ostal zunaj, je bilo kričanja še precej več), zdaj pa je že prav priden straniščni stražar in se v kabini čisto dobro zabava. No, ne tako kot moj maček, ki je v mladih letih strašno rad čepel na straniščni deski, večino katere je zasedal moj nadvse cenjeni del telesa, in s tačko spremljal papirčke, ki so romali mimo njega v temine kanalizacije … Mali je na srečo zadovoljen s tem, da vleče papir iz držala in ga nosi v školjko ali koš (moja prepričevanja, da mu tega ni treba delati, so približno tako učinkovita, kot kadar hočem Najdražjega prepričati, da ne bom pustila, da bi otroka umrla od mraza). Nadvse mikavna mu je tudi metlica za čiščenje stranišča, a dokler ne pokaže določene stopnje zrelosti, ta priročni predmet zanj ostaja tabu.

Danes pa je Mali straniščno spremstvo povzdignil na novo raven. Ko je videl, da sem zasedla svoj položaj na školjki, si je iz predsobe prinesel pručko, jo strateško namestil in se še on zadovoljno usedel. Točno med moje noge!

Pa dobro sranje!

Straniščni dvosed
(zaradi varovanja zasebnosti brez človeških modelov ...)

sobota, 15. december 2018

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada trenutek tišine, ki daje slutiti, da se pripravlja nekaj posebnega, filozofskega, življenje spreminjajočega. Biser, ki ga lahko izustijo samo otroci …

Hip zatem me hčerka globoko pogleda in skrajno resno izjavi: »Gugalnico imam v riti.«

Z otroki je pa svet res čisto drugače pobarvan.

Fotografija je strogo simbolična,
česa takega pač ni mogoče ujeti.

nedelja, 9. december 2018

Najboljše uspavalo

Stari tabor in Kranjska Gora


Moja otroka nista ravno zaspanca. No, seveda sta zaspanca v smislu tega, da potrebujeta normalno količino spanja in da celo Tastarejša, ki je že bližje šoli kot jaslim, le stežka zdrži brez popoldanske sieste. Sta pa ure daleč od mojih predstarševskih idealov o otrocih, ki mrtvi popadajo do pol devete zvečer, da starša potem še nekaj fletnih uric skrbita za naravni prirast v državi, gledanost trapastih TV-oddaj ali osnovno duševno higieno. S konkretno izkušnjo starševstva v žepu lahko rečem samo »Kapo dol!« tistim, ki jim uspe podmladek uspavati ob koncu TV-dnevnika, kajti ne glede na vse večerne rutine in rituale s Tastarejšo že prodiramo globoko čez deseto uro.

Potem pa pride konec tedna, kot je bil tokratni. V soboto smo šli za soncem na Primorsko, na Stari tabor (603 m), ki se sramežljivo dviga med Povirjem, Divačo in Lokvijo. Odkrili smo ga, ko smo Tastarejšo še nosili, tokrat je nanj seveda prišla sama. Izlet se je izkazal za popolnega v trenutnih adventnih razmerah: temperature so bile sprejemljive, višinska razlika pa obvladljiva (skromnih 200 m). Pot iz Povirja daje precej divjinski občutek (table OBMOČJE MEDVEDA seveda pripomore k temu) in je kar asketsko označena, začne se zložno, na koncu pa se postavi precej pokonci. Na srečo je strmina kratka in zasoljena s par metri jeklenice. Sicer se jo da obvoziti, ampak Tastarejša je zakorakala v dobo, ko ji tovrstni izzivi predstavljajo bistveno večje veselje kot hoja kar tako. Na vrhu sem prepoznala le dve napakici: pogled na vršno drobtinico Triglava, ki kuka nekje izza notranjskih vrhov, so nam zaplenili oblaki, ki so se še kar smukali naokrog, in prišli smo par tednov prezgodaj. Belolasi gospod iz Sežane, ki je na Starem taboru tako rekoč domačin (zgoraj je bil že več kot 7500-krat, letos po lastnih besedah komaj nekaj več kot 150-krat), jaslice v kolibi na vrhu postavi šele za božič. Pa nič ne de, z veseljem se bomo še vrnili.

Vzorne oznake na skalnatem vrhu

Z otrokoma sem sestopila na južno stran, v Lokev, kar je bližje in lažje, a vseeno se je nabralo kakih pet kilometrov razdalje. V avto, ki ga je okrog hriba dostavil Najdražji, smo prišli prezračeni kot svinjske nogice iz lokevske pršutarne, in po kosilu, med katerim sta ga mladiča še družno lumpala po oštariji, sta složno zaspala. Ob pol sedmih zvečer. Tako kapitalno, da do jutra ni bilo od njiju več ničesar. Kar me niti najmanj ni motilo!

Kal na poti

Divjina na dostopu

Koliba na vrhu. Še malo, pa bodo jaslice.

V nedeljo se takega večernega udobja nisem nadejala, ker to pa res ne gre, da bi otročad vsak večer mrknila brez vsakršnega truda! Za spremembo pa smo se namenili na sneg. Pričakovala sem srednjo žalost, kakršna so bili naši snežni dnevi v preteklih letih: obilo stresa pri oblačenju v avtu, dva mizerna spusta s sankami, glasno cviljenje in hiter umik na toplo, na kratko, mnogo truda za malo haska. Tudi pogled na komajda zasneženo smučišče, luksuzno naštelani cenik vozovnic (recite mi Gorenjka, ampak 20 EUR za dve delujoči napravi ob kratki, ozki progi se mi zdi veliko), aprilsko vreme in nizka uvodna motiviranost mlade ekipe niso obetali uspešnega dneva. Pa se je obrnilo čisto drugače: ko se je dvema smučajočima mladičema pridružila še Tastarejša (v varnem naročju svoje tete, ki je prav priročno ceritificirana učiteljica smučanja), so izginili na tisto patetično vlečnico in jih lep čas ni bilo nazaj. Medtem pa se je Mali izkazal za zagretega sankača! Takoj je zakapiral, za kaj gre, potem pa sem ga več kot dve uri nosila po klancu gor (da bi sam hodil, to pa že ne) in sva reže kot pečena mačka drvela dol. Če sem, preden sem dobila otroke, zmotno mislila, da se vsi otroci takoj vrešče kepajo in mavžajo in valjajo po snegu, sem zdaj že obupala nad mislijo, da obstajajo mladiči, ki jim je sneg dejansko všeč. Zdaj pa sem videla, da dejansko so in da je na mojo neizmerno srečo moj sine med njimi! 

"Zimska idila" v Kranjski Gori. To je vse, kar je bilo snega na smučišču!

Pod taktirko mlajšega je moški del ekipe odkril celo drajsanje po riti. Samo strmine ni bilo dovolj.

Mraza k sreči ni bilo, tako da je Mali mirno preživel brez rokavic in nama je bilo prihranjenega nekaj štrapaca. Vseeno se je po dobrih dveh urah mlajši del ekipe zatekel na toplo v gostilno, kamor so smučarji priropotali šele precej za nami. Tastarejša je bila od svojih smučarskih začetkov izčrpana, da je kar križem gledala in se je skoraj sesedla v svojem velikanskem stolu, pa tako sestradana, da se je iskreno razjokala, ko sem ji zaplenila ogromno porcijo špagetov izpred nosa ter je del dala ostala mladincem. »Mami, jaz sem tako lačnaaaaaa,« je milo potožila, na koncu pa tako ali tako ni zmogla pojesti vsega.

Seveda sta v avtu mladiča zaspala. Ob pol petih. Pa ne samo to. Spala sta tudi, ko smo se pripeljali domov, ko sem ju prenesla na kavč in ko sem vse pospravila. Mali je potegnil do jutra! Tastarejša se je ob devetih še malo zbudila, a kakega hudega žuriranja od nje ni bilo več. Očitno ju bo treba za mir v hiši še veliko vlačiti na mraz.

sobota, 1. december 2018

Čudodelni možje

O pozabljenih bundah, Miklavževem sejmu in Polhograjski gori


»O, šit!«

Ta vzklik mi je dobro znan iz mladosti, ko smo se ob njem vsi zdrznili, kajti oznanjal je, da smo nekaj pozabili. Pozabljali smo vsevprek, največkrat pa se je izvil iz ust moje mame. Nanašal se je na različno usodne predmete: vrečo mesa v hladilniku, fotoaparat na planini Krnica nad Bovcem ali recimo potne liste pod blazino v kajuti trajekta na Korziko. No, na najvišjem izhodišču pod Polhograjsko goro sem ga tokrat rodila sama, ko sem ugotovila, da sem v hektiki pakiranja v avto sicer stlačila kakih sedem vreč prtljage (za poldnevni izlet!), svoje bunde pa pač ne. Še sreča, da sem na hitro vzela vsaj dodatno jopico in da zunaj ni bilo sibirsko mraz.

»O, ŠIT!!!«

Le nekaj trenutkov zatem me je prešinilo, da doma ni ostala samo moja bunda, pač pa tudi obe otroški. Glede na to, kako občutljiv je moj Najdražji na kombinacijo otrok in hladnega vremena, sem že videla predčasen konec ture. Pa me je presenetil, saj je mirno sprejel improvizirane rešitve. Malega smo zapakirali v nekdanjega pajaca njegove sestrice, in če že ni okoli skakal možat, ga pa vsaj zeblo ni. Tastarejši pa smo nadeli vse jopice, ki smo jih k sreči imeli s sabo kar nekaj, debelo kapo in šal. Izgledala je celo nekako outdoor kul!

Pogled čez Koreno

Strme stopnice do cerkve na vrhu

Mali. Z bagrom, kakopak.

Na Lovrenca alias Polhograjsko goro smo po nemarno strmem kolovozu nato splezali razmeroma brez težav. Še najbolj nama je živce kravžljal Mali, ki še ni dojel, da pozimi pač ne more imeti toplih rok IN še v njih ves čas držati bagra. Toda ko je med sestopom zaspal, je vozilo dneva (kaj dneva, leta!) vendarle izpustil in si dopustil nadeti rokavice. Da ga ne bi prehitro zbudila s prestavljanjem v avto, sem požrtvovalno izjavila, da bom z njim sestopila še tristo ali koliko višinskih metrov do Polhovega Gradca.

Zdaj me je presenetila Tastarejša: »S tabo grem!« Ostala sem brez besed – razen teh, da je seveda dobrodošla – saj se je do sedaj še vedno raje vozila, kot da bi pešačila. Tokrat pa je čebljaje odskakljala z mano do doline, in vsakokrat, ko nas je med hojo po cesti prehitel Najdražji z avtomobilom, mu je ponosno zatrdila, da bo nadaljevala peš. Vsaj še kak teden ne bom vedela, kaj je botrovalo njeni odločitvi: morda v teh zimskih dneh bolj pogreša gibanje? Smo prečkali nov prag v njenem razvoju in ji hoja preprosto paše? Ali pa je samo dovolj prefrigana in dobro ve, da sestopamo na Miklavžev sejem, zaradi katerega se splača posebej prikupiti glavni družinski skopuhinji?

Tik pred graščino

V vsakem primeru je delovalo, kajti nad njenim dosežkom sem bila tako vzhičena, da sem ji na sejmu v polhograjski graščini, ki je strašno prisrčen dogodek, dala zeleno luč za skoraj vse, kar ji je zadišalo. Odobrila sem celo, da je po grajskem parku odjezdila en krog na enorogu! Ker sem v toplih grajskih sobanah zabavala Malega, sta žal to z Najdražjim uredila brez mene, tako da nisem prisostvovala veličastnemu doživetju in mi bo za vekomaj ostala uganka, kako so nesrečnemu konju na čelo namontirali tisti rog … Me je pa nazadnje prijetno presenetil še Mali. Kakopak se je zakadil v izmenjevalnico stvari, kjer se mu je eden od avtomobilčkov kar »prilepil« na roko. Čeprav mi je prijazna skrbnica spodbudno kimala, da ga naj kar vzame, tudi če nič ne damo v zameno, sem mu starševsko vendarle odpridigala, da si ga naj izposodi, potem ga bo pa vrnil. Uspeha svoje moralke se seveda nisem nadejala, a ko sva se sprehodila med vsemi stojnicami, se nagledala nakita, voščilnic in ostalih lepih stvari, ki jih ne potrebujemo, ter se najedla piškotov, me je odvlekel nazaj v izmenjevalnico in avtomobilček vestno položil na tla.

Tile decembrski dobri možje imajo očitno res čudežno moč. Če sem prejšnja leta imela še malček slabe vesti, ko sem Tastarejšo flancala z božično-novoletnimi štorijami, in je bilo treba rituale še podmazovati, je zdaj punca že dovolj brihtna, da gre vse čisto samo od sebe. Hkrati pa je še tako telečja, da ji lahko prodam tako rekoč katero koli zgodbico. Celo če bi videla mene, kako ji zavijem darilo in ga dam pod smrečico, bi njena na visokih obratih delujoča domišljija verjetno spesnila razlago, da sem pomočnica enega od bradatih mož, in bi ji popolnoma verjela.

Za večerni posladek sva se spravili napisat pismo Miklavžu. Tastarejša je (z nekaj vodenja in pomoči) to naredila sama. S črkami se je tako naprezala, da sva sklenili, da bo čisto dovolj, če napiše samo, naj ji Miklavž prinese »žabe« - dobri mož bo pa ja vedel, da hoče take »s Pepelko«! In punca je sama tudi odločila, da bo OK, če napiše samo »kinder«, ker ji je tako ali tako vseeno, če dobi kinderjajček ali pa katero drugo kinder čokoladico. Saj ne vem, ali se Miklavžu sploh piše, ampak midve sva pismo lepo nastavili na okno, in veste kaj? Miklavž ga je vzel! Že zdaj sem mu grozno hvaležna, kajti tako prijazna, kot je bila Tastarejša do mene ves večer, že dolgo ni bila. »Ja, mami« in »hvala, mami« in »zlata mamica« so kar leteli iz njenih ust, skupaj s skrbmi, da pa menda je dovolj pridna in da pa menda ja ne bo dobila šibe, kajne? 

Mogoče Miklavž priznava tudi takšnale e-pisma ...

Zdaj me pa muči dvoje: kako blagodejno zastrašujočo moč decembrskih obdarovalcev izkoristiti do ravno pravšnje mere in kako za vraga bo njene želje uresničil Božiček? Hčerka mi je že večkrat namreč zaupala, da si od Božička želi »tisto za dojenčke«, neko ogromno, svetlečo, brezvezno igračo za res majhne otroke, ki jo redno mami na zadnji strani Cicidoja. Še dobro, da je Božiček tudi spreten diplomat …

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...