sobota, 13. november 2021

Jesenska pentlja na Setičah

Razgledni koroški skorajdvatisočak se je že večkrat izkazal kot posrečena izbira za kvareče se vreme in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Oblačnost se je ves dan zatikala na grebenu Košute, midva pa sva iz vedno slikovitih Sel po našponani označeni poti na vrh prišla v slabih dveh urah, kar za najino kondicijsko stanje sploh ni slabo. Ker so najini prosti dnevi preredek bonus, sva morala soboto izkoristiti do konca, zato sva sklenila raziskati še brezpotni vzhodni greben Setič (1922 m; gora se odziva tudi na nemško ime Freiberg, medtem ko mi Klinarjeva vztrajna, domnevno najbolj legitimna različica Z'če v knjižni slovenščini ne gre izpod prstov). Hitro sva ugotovila, da po grebenu vodi skromna, a vendarle izsekana potka, in da je točno take sorte, kot se prileže na spokojen poznojesenski dan.

Na Krivi peči (Terklturm) začne greben strmeje padati proti dolini Borovnice. Najin prvi plan je bil, da prelisičiva oznake in si pot do sedla Vrata med Setičami in Javornikom skrajšava prek severnih pobočij Setič. Stezico sva našla, je pa tako malo hojena, da je bila za najin okus čisto preveč drseča in čisto preveč prepadno gozdnata, zato sva jo ucvrla nazaj na greben in poskusila še stezico, ki s Krive peči preči po južnih setiških pobočjih. Ta je k sreči bistveno bolje uhojena in nadvse vredna greha, ni pa čisto nedolžna – v bolj mokrih pogojih se teh prečenj res ne bi rada šla. S pomočjo možicev sva srečno obkrožila goro in se spet priključila na markirano pot na mestu, preden prečka najizrazitejšo grapo (odcep je označen z velikim možicem). Zapišem lahko samo še, da če bi že prej vedela za to zanko, bi bila gotovo moja stalna izbira ob vzponu na Setiče!

Dan je bil še vedno dovolj mlad, zato sva sklenila dodati še drugo zanko najini pentlji in raziskati še Vabučnikov graben med Javornikom in Setičami. Od Užnikovega križa sva v slabi uri prečila na sedlo Vrata in se najprej lotila iskanja poti v dolino nekoliko previsoko nad potokom. Hitro sva ugotovila, da iz te moke ne bo kruha, najin umik pa je še pospešila glasno sopeča zverina, ki je, čeprav samo slišana, Najdražjemu nagnala strah v kosti. Stezo sva nato vdela prav ob potoku in v fletnih serpentinah sestopila do nekdanje Babučnikove kmetije. Nadaljnji sestop po Vabučnikovem grabnu poteka po gozdni cesti, a je potok ob njej prikupno živahen. Do glavne ceste sva prišla precej nižje od izhodišča, tako da naju je čakala še slaba urica vzpona po markirani poti po t. i. stari cesti – a kaj bi to ob takem jesenskem dnevu!?

Standardni začetek v Selah.

Po Avstriji je megla vztrajala ves dan.

Setiče.

Vzhodni greben.

Idealen za poglede na Obir!

Stezica je zelo asketsko izčiščena.

Pogled nazaj, na Setiče.

Poskus na severni strani. Bolj strmo je, kot se zdi!

Južna stran je bolj uhojena ...

... in izjemno razgledna.

Košuta je bila ves dan v oblakih.

Ne vem, no, do kolikšne mere se strinjam.

Klasika ob poti na Vrata.

Nekdanja kmetija Babučnik globoko v Vabučnikovem grabnu.

Nak, po tej cesti bo treba kar peš.


ponedeljek, 1. november 2021

Misija: Pohorje

Da imam s Pohorjem že tradicionalno probleme, je dobro znano. Verjetno to izvira iz mojih časov gorniške vzvišenosti, ko so bile tiste hoste premalo pozabljene, preveč civilizirane in pač preveč hostaste za moj okus. Recimo Rogla – saj tam zgoraj je strašno lepo in vse, ampak ko sem tam, mi vedno zmanjka nekaj višjega, lepšega, bolj skalnatega, nekaj, za kar bi bile tiste travnate poljane čudovito izhodišče … Tokrat sem začela negodovati že med vožnjo, po naselitvi v apartma sem pa očitno tako pretiravala, da je celo blagi Najdražji zaropotal, da se imam pravico samo še enkrat pritožiti, potem pa konec. Saj ga razumem, je pač apartma njegove službe in cenovno zelo ugoden, ampak to nepremičnino je moral zasnovati kak srednješolec – in to brez nadzora mentorja. Da ti uspe postaviti na jug obrnjen mansardni apartma, ki ima okna, a praktično nič naravne svetlobe, moraš biti mojster posebnega kova! Nova hiperturistična atrakcija, famozna Pot med krošnjami ali kaj že, tudi ni izboljšala mojega razpoloženja. Naj jim bo, vsaj bone se da pri njih porabiti in razgled z vrha je bil v jesenskem sijaju tak, kot se spodobi, toda vseeno je moja sitnoba začela kopneti šele na onem drugem stolpu, originalnem razgledniku na vrhu Rogle. Tistih 30 metrov zavitih stopnic je bistveno bolj adrenalinskih in bistveno bolj krošnjastih, v večernem zahodu pa tudi bistveno bolj čarobnih. Naslednji dan, ko smo opravili, po kar smo sploh prišli na Štajersko, pa je vse moje negodovanje dokončno potihnilo.

Že nekaj časa smo načrtovali pohod prek osrednjega Pohorja, ga prilagajali koronsko-vremenskim pogojem in se nazadnje znašli na hudo prepišnem sedlu pod Ribniško kočo. Pot od tja do Rogle seveda ni nobena neznanka, a jaz sem vsaj del do Lovrenških jezer prehodila prvič in bila očarana nad kombinacijo temno zelene, zlate in nebesno modre na opojnih, pa čeprav vetrovnih planjavah. Nadaljevanje od Lovrenških do Rogle je nekolikanj manj očarljivo predvsem zaradi množic obiskovalcev v supergah, ki jih starši niso naučili, da se v hribih pozdravljamo, potem pa nikoli ne vem, ali bi jih užaljeno ignorirala ali pa poudarjeno naglas kričala nanje z afektiranim: »Dober DAN!!!« 

Do apartmaja smo pripešačili v slabih šestih urah in po dobrih 13 kilometrih, kar je bil za podmladek dolžinski rekord. Mali se je kako četrtino poti sicer švercal na ramah, a je vseeno dobro marširal, Tastarejša pa bonusov itak ni več deležna in je v apartmaju samo obnemogla v horizontali. Drugi dan, ko smo šli lizat rane še do nekaterih pohorskih atrakcij, je zgolj renčala in se skulirala šele, ko je predse dobila ogromen pohan zrezek. Smo bili pa ponosni, da smo bili na cilju pred Najdražjim, ki se je pri Lovrenških jezerih obrnil in oddirjal po avto nazaj k Ribniški koči. Tistih dobrih dvajset kilometrov cijazenja nazaj na Roglo pač vzame svoj čas.

Jezerski vrh.

Ribniško jezero.


Pohorske planje.

Lovrenška. Tu samote ni bilo več, toplote pa tudi ne.

Pogled nazaj, na travnati Jezerski vrh, pod katerim smo začeli.

Pa še nekaj drugih pohorskih atrakcij:

Komur so všeč take stvari ...

... in take poti ...

Jaz imam pa raje takole!

Drseči sestop k Velikemu Šumiku. Res smo tudi mi kršili domnevno zaporo poti,
ampak neverjetno, koliko družin v najbolj drsečih supergah smo srečali!

Najdražji obuja spomine na šolska leta.

Pa še k Črnemu jezeru. Pred tremi leti nam je bil to podvig, zdaj kratek sprehod.

Še ena prej (levo) in potem (desno).



Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...