četrtek, 31. januar 2019

Volčja lakota

O odvajanju od dojenja, novoodkriti strasti do mesa in družinskem nasilju


Prvič sem občutila, kako je, ko te otrok sovraži, ko sem nehala dojiti Tastarejšo. Ob mojem prvem »Ne, nimam več« je najprej v nejeveri zajokcala, potem je vedno glasneje kričala in tulila, v trenutku največjega gneva pa me je uboga nemočna živalca samo gledala z neprikritim sovraštvom in name čisto brez heca renčala! Čez tri četrt ure je bilo drame konec; punca je bila s prekinitvijo mlečne popkovine kot prerojena. Na lepem je postala malo bolj odrasla (če lahko za frkljo med prvim in drugim letom uporabim ta izraz).

Pri Malem je seveda vse čisto drugače. Potem ko je bil v rani mladosti le zadržano navdušen nad dojenjem, je kasneje zagrabil na polno, a vseeno sem po defaultu pričakovala, da bo proces odstavljanja podoben kot pri njegovi sestri. Zato sem slab mesec po razmeroma uspešnem jesenskem uvajanju v vrtec zastavila odvajanje od dnevnega dojenja. Tulil in renčal sicer ni, vendar tudi pravega uspeha ni bilo. Mali je bil namreč skrajno užaljen in se je ob vsaki priložnosti obračal stran od mene. Če se je le dalo, je skočil v naročje Najdražjega, Turbobabi ali celo katere od vzgojiteljic, mene pa je obravnaval kot kak pasji kakec. Razen seveda takrat, ko je bilo dojenje dejansko na vrsti, torej ponoči, ko je večino časa visel na meni in se glasno pritoževal, kadar sem mu hotela izmakniti svoje izcuzane bradavice. Lahko si mislite, da mojemu egu, navajenemu, da sem na piedestalu svojih potomcev, to ni prav dobro delo.

Kmalu smo vstopili še na vrtiljak otroških bolezni, rumeno-zelenih smrkljev, nočnega kašljanja, občasnih bolniških, rednih babi servisov, čudaških pogovorov s pedagoškim osebjem vrtca, ki se je čudilo, zakaj je Mali tako nejevoljen (otrok pri letu in pol, ki se na vrtec še navaja? res, le zakaj?), redkih približno zdravih dni in spet otroških bolezni … Še sama ne vem, kako, ampak nekje v tej peklenski jeseni je Mali spet pristal na mojih dojkah. Najprej samo, kadar sem ga čez dan dala spat, potem še takrat, ko se je zbudil, in dečko je hitro potuhtal, da ni čisto res, da mleka ni več. Mleko je, in še pomembneje – lahko ga dobi!

Reč je hitro presegla razumne meje. Ob vsakem pogledu name, v vsaki malček bolj stresni situaciji, sicer pa vsaj na vsakih dvajset minut je Mali zahteval »Miki! Miki!« (kar pomeni »mleko«) in mi dvigoval majico. Z dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav, ko pa se je name prisesal tako krepak dedec, mi je bilo precej nerodno. Najmanj, kar si želim, je, da bi se postaven predpubertetnik v stoje namestil pod moj cucelj … Poleg tega nam je Mali kravžljal živce tudi s svojim siceršnjim prehranjevanjem. Z izjemo sladkarij, do katerih je imel kot drugorojeni od nekdaj precej lažji dostop kot Tastarejša, v usta ni dal prav dosti. Sploh pa ne mesa. Za nobeno mesno stvar ni nikoli niti odprl ust, ko je postal dovolj zgovoren, jih je pa še pospremil z nedvoumnim: »Bljek!«

Življenje staršev je znosno predvsem zaradi dejstva, da večina napornih obdobij pri otrocih mine sama od sebe (ali pa se vsaj prevesi v naslednje naporno obdobje), zato je za mnoge težave nadvse učinkovito zdravilo tisto, ki ga je meni priporočal naš družinski zdravnik. Prav pogosto nisem bila pri njem, kadar pa sem prišla, sva vedno končala s predavanjem, ki je vključevalo »mrzle obkladke« in »veliko tekočine«, pa še kak nagravžen žajbljev čaj. »In seveda mazati s …« – o, zdaj me bo pa odrešil s čudodelnim lokohepabepanthanom! – »posebno mastjo, imenovano Potrpežljivost« ... Skratka, tudi sinova mlečna norost je minila. Ne čisto sama od sebe in nekaj joka je že bilo, a očitno sem tokrat uspešneje zadela pravi čas. Pa saj bi lahko vedela – tudi hčerko sem odstavila, ko je začela dojenje komentirati z besedami, in očitno je enako veljalo za Malega, le da je pač začel govoriti malo pozneje. Zdaj se kar na lepem zdi zrelejši, hkrati pa je še vedno prijazen do vseh, vključno z mano. Poleg mojega oprsja je pomembno osvoboditev doživela tudi beseda »mleko«, ki jo spet lahko uporabljamo v povezavi s kravami, ne da bi ob tem izbruhnil družinski škandalček.

Zaenkrat največja sprememba pa se je pokazala v sinovi prehrani. Mali je postal volčje lačen! Njegov beljakovinski primanjkljaj je po novem tolikšen, da nenehno gode svoj »amam« in potem dejansko tudi jé. Najbolj priljubljene so čokoladne kroglice v mleku (pa smo spet pri odvisnosti), oni dan pa si je za prvi povečerek izvolil – piščančja nabodala. Ko jih je slučajno opazil na kuhinjskem pultu, kako hladno samevajo tam po večerji, je suvereno pokazal nanje in zahteval: »To!« Potem je pa ponosno letal po dnevni sobi in glodal mrzlo meso. Če ne bi videla, ne bi verjela, da je to res moj otrok. pa sem se spet prepriča,a da večina problemov (zaenkrat) mine sama od sebe, in tako je tudi s sinovim odnosom do mesa. Ga že kar vidim, kako bo čez deset let metal vase na ducate bigmacov

Nova doba: Mali pri mesni večerji

Kot pripis srečni zgodbi o prehodu iz dojenčka v pravega malčka pa naj omenim pripetljajček, ki vnaša dvom v ljubečnost mojega trenutnega odnosa s sinom. Kmalu po veliki odstavitvi je bil Mali v mojem naročju, delala sva kdo ve kaj, na lepem pa se je dečko nagnil nazaj in mi – bam! – privoščil dobro namerjeno glavco na sredino ličnice. Deset dni sem hodila naokrog s precej opazno modrico pod očesom. Tokrat mi je bilo prvič žal, da nimam ličil (in da jih ne znam uporabljati), kajti v kombinaciji z mojimi stalno prisotnimi podočnjaki je dajala tista modrica precej pomenljiv vtis. Mene je sicer zabavala, Najdražjemu pa se ni zdelo tako smešno. Ne rečem, tudi jaz bi najprej pomislila na družinsko nasilje. Pa saj – ali ni tudi to, da te sine kresne v obraz, družinsko nasilje?

sobota, 26. januar 2019

Nič posebnega

Porezen


Če se ti planetarna razporeditev, vremenski pogoji, zdravstveno stanje otrok in dosegljivost starih staršev poklopijo vsega nekajkrat na leto, se pri izbiri cilja za tretjino od turnih smukov sezone – torej za prvega od načrtovanih treh – ne upaš prav dosti izmišljevati, zato sva se odločila kar za Porezen iz Davče. Tako kot polovica slovenske turnosmučarske srenje. In nič posebnega ni bilo. Cesta do tja brez težav, gor sva prišla hitro in brez pretiranega umiranja, na vrhu ni bilo niti viharno mrzlo niti zadušljivo vroče, smuka pa je bila običajna kombinacija spihanega grebena, naporne skorje, nečesa ojuženega in par odsekov skritega pršiča. Eden od kolegov, ki sva jih srečala med potjo, je dobronamerno obžaloval, da si za otvoritev turnosmučarske sezone nisva izbrala česa boljšega …

Samo če na turno smuko ne moreš več iti čisto vsak dela prost dan, tak nič posebnega smuk postane zelo zelo dragocen! Jutranji mraz v dolini se spremeni v zabavno poživilo, ves napor ob hoji je samo drugo ime za rekreativno meditacijo, razgledi na grebenu so skoraj erotično doživetje, ob spustu pa spet premlevaš že tolikokrat premleto dejstvo, da kako je prav turno smučanje najširša, najbolj osvobajajoča in s tem najžlahtnejša disciplina zimskega udejstvovanja v hribih … K avtu sva se po treh prehitrih uricah vrnila rahlo razbolena – tolikšna fizična aktivnost pač ni del najinega trenutnega vsakdanjika – a uspešno napolnjena za kak mesec ali dva, dokler se nama spet vse ne izide.

Doma naju je Mali pričakal z vnetim ušesom. Res, nič posebnega!

Proti grebenu
 
Vršni greben je malo spihan, a lepo smučljiv.

Pobočje proti Davči ponuja mešane razmere.
V glavnem je presmučano že čisto vse.

Najdražji v najbolj vriskajočih zavojih.

Za konec pa kamikaze spust skozi grmovje na cesto.

sobota, 19. januar 2019

Enkratno sankanje!


Stari grad nad Kamnikom


Enkrat globoko v moji puberteti se je Božiček res izprsil in večini družine prinesel nove alpske smuči. V tistih časih ni bil to nič manjši finančni zalogaj, kot je še dandanes, zato smo bili še bolj v skrbeh za njihovo blagostanje. In smo se jih namenili krstit na Krvavec, pa nas je na parkirišču odvrnila običajna krvavška gneča. Nekje v analih družinske zgodovine se je izgubil podatek, koga je obšel božanski navdih, toda rezultat iskanja nadomestnega cilja je bil, da smo se z nihalko in mučilno enosedežnico dali potegniti na vrh Velike planine, češ da bomo odsmučali v dolino. Kar na alpskih smučeh, kaj je pa to takega, saj gre itak samo navzdol. Do planine Dol je nekako še šlo, nadaljevanje skozi Dolski graben pa nam je hitro pokazalo zobe. Če ste kdaj hodili tam, veste, da strmi, mestoma prepadni gozd že sam po sebi ni ravno smučarski teren, poleg tega pa je bil sneg slabo predelan in s spuščanjem ga je bilo vedno manj … Pod frišnimi dilcami je škrtalo in se iskrilo, da je bilo veselje! Ne vem, koga je bolj bolelo – naša srca ali »Božičkovo« denarnico. A »klanje in sranje«, kot imam zapisano v dnevniku, smo preživeli, Dolski graben pa v družinskem žargonu postal izraz za … no, nekaj res slabega. (Sem od takrat že mnogokrat šla skozenj, pa mu še vedno nisem našla svetlejše plati.)

Ne ravno sankaški tereni za najmlajše ...

Danes sem pa večkrat pomislila nanj, ko smo se namenili sankat – čisto slučajno spet v kamniški konec. Natančneje na (precej pohlevnejši) Stari grad. No, tudi to ni ravno sankabilen teren, a kaj pa vem, nekako sem si domišljala, da se bo nekje v ozadju pokazal do tedaj skrit, ravno prav strm, zasnežen in utrjen kolovoz, po katerem bomo z dvema mladičema vriskaje odbrzeli v dolino. Med vzponom po skromno poprhanem gozdu je moj neosnovani optimizem jadrno upadal. Snega je bilo bolj za vzorec kot za resno sankanje, na poti pa samo blato, kamni, korenine in nekaj plundrastega ledu. Začimba, ki je tedaj v Dolskem grabnu nismo imeli, sta bila pa dva človeška mladiča … A do Zmajevega vrha, kot mu reče Tastarejša, smo se nekako zvlekli in na sedlu pod njim dejansko našli travnik, na katerem smo se lahko za silo parkrat spustili. Vse skupaj si ne bi zaslužilo zapisa na blogu, če ne bi Tastarejša med enim od hitenj za mojimi sanmi začela tuliti »Lulat me!« in potem osuplo obstala. Prepozno!

Polulano je bilo seveda vse, od gat in žab do smučarskih hlač. Po nekakšni božji previdnosti sem za vsak slučaj preverila v sinetovi vrečki z rezervnimi oblekami, ki jo še vedno vsepovsod vlačim s sabo (za starejšo dondo tega pač ne počnem več). In glej čudo, v njej sem izbrskala čiste dekliške gate, sinove pajkice, ki so ji bile kakih pet številk premajhne, a jih je k sreči še spravila na rit, in njegove nogavice, ki jih je tudi navlekla na noge. Čez to je oblekla krilce, ki je urinski incident preživelo le z manjšo škodo, tako da je bila punca vsaj za silo spodobna, če že ne najtopleje oblečena. Tako ali tako smo bili le pol urice od avta, če se je morala odpovedati »sankanju«, pa tudi ni bilo pretirane škode …

Najbolj fotogenični del poti

Na vrhu je bilo sicer nekaj snega, a kaj, ko je cesta, ki pride naokrog, splužena do kopnega.

Tale travniček nam je kar zadostoval.

Po tej neprijetni sceni smo se namenili v dolino. Prej omenjenega sankabilnega kolovoza iz mojih sanj seveda ni bilo, a kljub mizernim pričakovanjem sva se z Malim celo malo sankala. Še večkrat sem ga pa kar vlekla po kopnem navzdol. Na srečo nisem imela zahtevnega klienta – Mali še nima prav visokih pričakovanj, kar se tiče sankanja, in že s sedenjem na sankah je bil čisto zadovoljen. Veselo se je smejal in vpil »Janka! Janka!« ter »Je! Je!« (kar lahko prevedemo v »Še bi se sankal!«). Čeprav nam je vsem odraslim med lomastenjem s sankami skozi napol kopni gozd spontano uhajalo na smeh, ko smo se neodvisno drug od drugega spomnili na pobijanje skozi Dolski graben, pa sankaška polomija s Starega grada sploh ni bila totalen fiasko, vsaj kar se tiče zadovoljstva najmlajših! No, vsekakor pa je bilo to enkratno doživetje – sankat se tja ne grem več.

Deda med veselimi spomini na smuko skozi Dolski graben.

petek, 18. januar 2019

Stradanje v dobi blaginje

Ne o hujšanju. Pač pa o prvem pravem potovanju, trekingih in sodobnih iniciacijskih preizkusih.


Prvo potovanje, na katero sva si predrznila iti z bratom brez varovalnega spremstva staršev, je bilo v Indonezijo. Ampak namesto da bi se vrnila bogatejša za kup poznanstev in nenavadnih doživetij, sva spoznala predvsem, kaj se pravi biti lačen. Ker sva se, ne da bi se o tem zavestno dogovorila ali da bi bila k temu kakor koli primorana, ukvarjala predvsem s tem, kako porabiti čim manj denarja. Če me spomin ne vara (in verjetno me ne, ker je ta podatek vse preveč bizaren), sva porabila 560 dolarjev. Oba skupaj. Po grobem preračunu to znese deset dolarjev na enega na dan, pomeni pa tudi, da sva dejansko stradala. Sprva sva je bilo vse, kar sva pojedla poleg zelo skromnega sadnega zajtrka, ki je bil običajno vključen v ceno prenočevanja, ena porcija nasi goreng (pražen riž z zelenjavo), in to je bilo to. Po nekaj dneh nama je dramatično upadla energija in takrat se nama je posvetilo, da določeno količino kalorij človek dejansko potrebuje, da preživi!!! … Kar zadovoljna sva bila, ko sva odkrila tako zvane Tango napolitanke, ki so jih prodajali na vsakem vogalu. Z njimi sva načrtno zadovoljevala potrebe po sladkorju, ampak bognedaj, da bi si privoščila ta veliki paket, ki je stal par današnjih centov več od ta srednjega … 

Ena z Balija. Djoko Pajković, kot sva ga imenovala,
in moja malenkost.

Tako sva ga sračkala štiri tedne. Večino časa sva se samo trudila, da sva ostajala znotraj čim nižjega budžeta, sanjarila o hrani in vrnitvi domov. Ko naju je oče pobral na Brniku, naju je moral najprej peljati na najdebelejše, najbolj mastne kremšnite na Bled. Naključje je hotelo, da sva se par dni kasneje šla slikat za nove dokumente, na katerih sem še nekaj let strašila s tako dachauskim imidžem, kot ga nisem imela ne prej ne kasneje!

Tej fazi skopuškega stradanja je sledila faza zgražanja nad lastnim početjem. Nekaj let in veliko prepotovanih držav kasneje sva se z bratom tolkla po glavi zaradi svojega indonezijskega obnašanja in obžalovala, kaj vse bi lahko doživela in kako dobro bi se lahko imela, če bi dvignila svoj dnevni proračun le za par dolarjev. Ampak še slabi dve desetletji po prvem potovanju, ko sivi lasje na moji glavi počasi dobivajo glasovalno večino in ko moje zgražanje vse bolj nadomešča blagohotno sprejemanje, naju, negodna zelenca, precej bolje razumem.

Kajti če to zgodbo primerjam s povesticami mojih bližnjih, ki so si v nekem trenutku svoje mladosti privoščili takšno ali drugačno stradalno kuro (pa ne zaradi doseganja lepotnih idealov), je jasno, da ne gre za arbitrarno čudaškost. Očitno si s tem v današnji dobi blaginje, ko nam je k riti prineseno čisto vse, česar se domislimo, sami ustvarjamo nekakšen iniciacijski preizkus. Kot da se brez pravih ali umetno ustvarjenih okoliščin pomanjkanja ne bi mogli spoznati, pomeriti s samim sabo, brez takega samospoznavanja pa ne bi mogli zares vstopiti v odraslost! Včasih so mladci hodili lovit medvede z golimi rokami, no, danes pa gremo brez hrane na počitnice. Kar je manj nevarno, ne pa tudi nujno manj neudobno.

Kaj me je spodbodlo k temu razmišljanju, ko pa sta vendar moja mladiča še daleč od osamosvajanja? V zadnjem letu je moj dragi mladi prijatelj prehodil dobršen del sredozemskih in še par atlantskih otokov za povrh. Sam, s spanjem na prostem in z minimalnimi stroški. Najslikovitejši del njegovih javljanj so poročila o hrani, kajti da bi s sabo prenašal čim manj, eksperimentira s čim lažjimi in čim cenejšimi možnostmi prehranjevanja. Kar je na trekingih, kjer človek ob vsakodnevni osem- ali večurni hoji pokuri ogromno in na koncu sanjari samo o požrtijah, presneto težko. Nekaj časa je fant vztrajal na oreščkih, češ da imajo najboljši kalorični izplen, pa so se mu nekje sredi Korzike zagabili, in od takrat preizkuša nove možnosti. A tudi s temi se nam, ki o tem samo beremo, slej ko prej predvsem zasmili. 

Moja predjed med trekingom po Korziki: juhica iz vrečke. Mmmmm ...!?

(Ni edini, ki ga poznam, ki se gre trekinge na tako dolgočasen pogon. V Čilu sem obhodila slavne stolpe Torres del Paine v družbi Američana, ki je s sabo tovoril samo goro energetskih ploščic. Že res, da je s tem prihranil težo kuhalnika, posode in plina, pa vseeno se mi je malo zasmilil, ko sem se v taboru spravila kuhat svoje instantne, a po celem dnevu hoje vseeno še kar apetitlih makarone, on pa je pač odvil eno od ploščic. Celo tako se mi je zasmilil, da sem mu ponudila del svoje, težko prigarane košte, pa se mi je samo zahvalil in zmazal še eno ploščico. In tako za zajtrk … malico … kosilo … prigrizek na poti … in večerjo. Pet dni trde hoje zapored. Hm. Če je vse, kar te čaka zvečer v taboru, par sadnih ploščic – kaj ti pa potem sploh ostane od življenja?) 

Allen, stolpi Paine in njegov (ne pretežki) nahrbtnik.

Ampak da se vrnem k aktualnemu raziskovalcu toplih otokov. Seveda med njegovimi pohodi po virtualnih in realnih kanalih odmeva kar nekaj komentarjev v stilu »ali mora stradati« in »pa naj si za božjo voljo privošči normalno hrano« in »ti jaz plačam kosilo«. Teh pametnjakovičev ne bi smela grajati, ker sem tudi sama fanta skoraj prisilno »poslala« na najboljšo lazanjo na Korziki. Pa vendarle, medtem sem malo razmislila in zdaj vem drugače. Bor, ti kar vztrajaj in stradaj, dokler je treba. Ker drugače ne moreš – in jaz vem, da ne gre (samo) za šparanje. Pa srečno na tvoji poti!

četrtek, 10. januar 2019

Princeske

Nikoli nisem bila pretirano punčkasta ali velika oboževalka plemstva, a v neki fazi mladosti sem tudi jaz narisala določeno količino prečudovitih deklet z ozkimi pasovi in kičastimi večernimi toaletami. Prav hudo soficisticirane niso bile in to moje početje je bolj ali manj odfrlelo v pozabo, a v nekem trenutku družinskih čečkarij sem na lepem na papir nakracala eno od svojih elegantnih lepotic. Tastarejša je bila očarana!

»A mi lahko narišeš še eno princesko?« od tedaj poslušam skoraj vsak dan in tako spet pridno rišem kraljične, hčerka jih pa barva. Pobarvanke niso ne vem kako visoko na lestvici dejavnosti, s katerimi bi silila otroke, a če mi to kupi par minut miru, jih pač rišem. Občasno mi Tastarejša zateži s kako malenkostjo – ko sem eni od punc narisala kodrčke, ni bilo v redu, eno sem pa poskusila narediti z malo manj disneyjevskim pasom in normalno razvitimi rokami, pa mi je takoj očitala, da je predebela … Ampak v glavnem je z mojim izkrivljanjem normalnih proporcev kar zadovoljna.

Po nekaj desetih ponovitvah mojega risanja in njenega barvanja sem popoldne prišla po Tastarejšo v vrtec. Pograbila sem kup umetnij, ki me običajno čakajo v njeni omarici, in ali veste, kaj je bilo tokrat na papirju? Točno take princeske, kot jih rišem jaz! Z vsemi podrobnostmi od trepalnic do zapestnic in torbice z ročajem. Narisala jih je prvič, in to brez neposredne predloge, samo z mojimi čečkarijami v njeni glavi. Menda je celo vzgojiteljico učila, kako je treba narisati žensko torbico …

V naslednjih dneh torej pričakujem, da bo sestri sledil še Mali in se iz vrtca vrnil z lastnoročno naslikano umetnino, svojim motivom št. 1 – traktorjem, ki »kaka«.

Ali ugotovite, katera je narisala katero?

nedelja, 06. januar 2019

Smučarska nacija

Soriška planina in Šentjošt nad Horjulom


Tastarejša do sedaj ni bila kaj prida navdušena nad zimo. Ampak z njenim zorenjem iz malčice v mlado damo je sneg vedno manj samo beli nebodigatreba in vedno bolj postaja poligon priložnosti za njeno vse spretnejše telo. Ker je zagnanost malo tudi nalezljiva, si upam trditi, da ima nekaj zaslug za njeno večjo naklonjenost temu mediju tudi Mali, ki sicer še ni dojel, da so rokavice dobra stvar, za sneg je pa vseeno zagret. Ob pogledu na malo večjo belo površino začne kričati: »Nik! Nik! Brm, brm!« S čimer menda obuja spomine na najina kratka, a za človečka njegovih dimenzij kar adrenalinska drvenja po klancih navzdol.

Šele letos smo torej preživeli prve zimske počitnice. Saj prej smo bili tudi na novoletnih dopustih (to pa res ne gre, da bi bili v prostih dneh doma), ampak v glavnem smo pohajali po nezasneženih avstrijskih vršacih in se navduševali nad prostranostjo golih decembrskih trav, najbližje zimi pa smo prišli na kaki zamrznjeni luži, po kateri smo se na hitrico zadrsali. Letos je bilo drugače. Za spremembo smo se namenili raziskovat »eksotično«, »odmaknjeno« – Bohinjsko Bistrico! Resda je bila Bohinjska dolina daleč od idilične snežne podobe iz Cicidojevih ilustracij, toda par kubikov našpricanega snega in otroška vlečnica na Soriški planini so nam bili čez glavo zadosti za početje, ki smo ga neskromno imenovali smučanje. Kar pomeni, da je bil Tastarejša na smučkah, Najdražji pa njen predani osebni asistent, ki jo je držal, porival, lovil in servisiral od spredaj in zadaj. A če drugega ne, je bila hčerka večinoma vsaj prešerne volje in strašno navdušena nad izvajanjem, ki je bilo še daleč od samostojnih spustov. 

Na otroški vlečnici na Soriški planini.
Ta ima vsaj držala.

Mali je ljubitelj spustov vseh vrst, tudi po riti.
Najraje po strmi travi, in to blatni!

Zvečer sta bila mladiča tako izčrpana, da sta se složno vrgla v knjige.

Da se železo ne bi prehitro ohladilo, še preden bi ga do konca skovali, smo se za vikend spet spravili smučat, in to v idilično hribovje nad Horjulom. V Šentjoštu nas je najprej prestrašila mirujoča vlečnica na strmem zelenem hribčku – v nekam marčevskem vzdušju je bila edina belina daleč, daleč zadaj na vršacih Julijcev. Ko pa smo se pripeljali bližje, smo videli, da je par hiš zakrilo fliko snega, ki to sezono zaenkrat opravlja vlogo celotnega smučišča. Vse skupaj je dimenzij malo večjega tepiha, ob katerem se neumorno vrti zelo osnovna vlečnica – tista res strašljiva, ki je samo zajla brez kakršnega koli držala. Vse skupaj je miniaturno, napol hojladri, a vzpostavljeno z ljubeznijo – in za naše potrebe ravno pravšnje!

Tastarejša se je takoj zagnala v »strmino«. Par rund sem jo lahko spremljala celo jaz, saj je Mali presenetljivo dolgo zdržal v naročju svojega moškega roditelja (mogoče zato, ker sta sedela pod zvočnikom, iz katerega so non stop nabijali veseljaški ritmi?). Z grozo sem opazovala, kako je strašna vlečnica cuknila mojo hčerko navzgor, ampak ona se zaradi neudobnih pospeškov sploh ni sekirala. Potem sem pa tekla ob njej do vrha (za odrasle smuči na tisti mini progici skoraj ne bi bilo prostora) in jo lovila med spustom, ki je bil še najbolj podoben samomorilskim napadom. Hja, enkrat do konca sezone pa mogoče bo, so bili moji najbolj optimistični obeti.

Na progi z asistentom

Šentjoško smučišče, za vedno na toplem mestu v mojem srcu!

Ko pa sva se z Malim parkrat s sanmi spustila po blatni plundri, sem se ozrla na progo in ugledala Najdražjega, ki stoji na dnu. Sam. Še preden bi me lahko začelo skrbeti, kam je izginila Tastarejša, se je prikazala njena modra čelada, ki je prihajala po klancu navzdol. Sama. Na smučeh. Od vrha do dna!

Tako čudežnega preklopa tako hitro nobeden od nas ni pričakoval. Punce naenkrat ni bilo več mogoče ustaviti! Kontrolirano, a prav nič plašno je plužila navzdol, da je bilo veselje, pa šibala na vlečnico in spet okrog. Nekajkrat je zavila celo na nekakšno skakalnico (glede na njeno splošno veselje do skakanja me ta smer razvoja kar malo skrbi), si zraven brez premora prepevala Zima je prišla, sneg leti z neba … (čisto kot mama, čisto kot mama!) in se režala kot pečen maček. Celo če je padla! Nazadnje smo jo komaj spravili v avto, kjer je požrla večino kruha z vsem, kar smo imeli, potem pa zaspala tako kapitalno, da se je zbudila čez več kot štiri ure. Preostanek večera smo prelebdeli v oblaku sreče, občutka svobode in tolikšnega ponosa, da bi se šla najraje kar v Odmeve pogovarjat o briljantnem talentu svoje mladičke. Kot da imam kaj zaslug za to, da je slovenski narod bogatejši za novo smučarko …


V resnici me njen hiter smučarski napredek ne bi smel presenetiti. Če ima pa take gene! Da ne bo pomote, s tem ne mislim sebe, ki sem sicer strašno zagreta, a precej povprečna smučarka. Ne, pravi genialec je Najdražji. Vse, kar je imel v mladosti v rodni Prlekiji – za nepoznavalce tistega konca Slovenije: to je tam, kjer se končajo prav vse vzpetine – od smučanja, so bili kamikaze spusti z nasipa ob Muri, ki ima še danes, ko je za nekaj metrov povišan, precej manj višine kot baby proga v Šentjoštu. Kar pomeni res malo. In potem je spoznal mene. Takojci sem ga vlekla na smuko, ki je bila za nameček turna, po tedaj zaprtem soriškem smučišču. Na vrhu sem odvijugala dol, on pa – za mano. Brez navodil, brez padcev, brez težav. In od takrat zna smučati.

Hm, če prav pomislim, čisto brez težav tudi pri njem ni šlo. Za njegov približno tretji turni smuk sem izbrala avstrijski tritisočak Hochalmspitze. 2200 višincev, kaj pa je to takega … Potem ko smo krepko odgarali do vrha, smo bili nagrajeni z neskončnim vijuganjem po uživaški količini svežega pršiča. Midve z Alenko sva se hihitali, ko sva vriskali v mehki belini, Najdražji pa je, prvič v takem tipu snega, trpel in preklinjal kot peklenšček. Mislim, res, kakšen čudak …

Kakor koli že, najin mladič je vzbrstel na svoji smučarski poti in jaz že kujem načrte. S Hochalmspitze bomo pa vendarle še počakali sezono ali dve.

Neskončna belina s Hochalmspitze, trpeči Najdražji in vriskajoča moja malenkost.
Foto: Alenka

sreda, 02. januar 2019

Pička materina, je bilo mraz!

Špilnik


Dan je bil kristalen, kot pritiče frišno spočitemu letu. Ampak ko smo se po položnem kolovozu sprehodili pod vrh Špilnika (1018 m) tam nekje nad Planino, Postojno in Pivko, so ga izgubljene snežinke, ki so se pričarale iz osamljenih snežnih ploh, in močan severnik precej oddaljili od zavajajoče spomladanskih temperatur. Z Najdražjim sva se takojci sporazumela, da za otroka prirediva vrh kar v prvem zavetju na rajskih travnikih, midva pa zadnjih sto višincev na najvišjo točko oddirkava izmenično. Podmladku je bilo čisto vseeno, kje se lotimo iskanja darilca, ki so jima ga nastavili škratki, nama je bilo pa še lažje, da sva čez strmino lahko odšvicala brez dodatnega tovora. Pa vseeno sem razočarano ugotovila, da pri trenutni porazni kondiciji kot vertikalna šprinterka nimam za burek. Ampak na ostrem vrhu med bizarnimi mrtvimi drevesi je bilo prav nenavadno lepo, tako da sem se pomirjena vrnila na travnike, dirkalno štafeto predala Najdražjemu in se z otrokoma lagodno namenila nazaj proti avtu.

Zaradi vetra smo se odpovedali markirani poti po vrhu in se držali spodnjega kolovoza.

Travniki pod vrhom

Mali, ki večino časa kot kak mali general sedi na mojih ramenih, je za prvim vogalom sestopil s svojega trona, da se je zapodil v kupček črne zemlje. Ubogi revež, okoren v nepreštevnih plasteh oblek, je najprej positnaril, ker sta se njegova modelčka traktorja in bagra švercala na Špilnik v žepu Najdražjega, nato pa se je le zadovoljil s tretjim členom svoje svete trojice, prekucnikom, in z njim v raznoraznih akrobatskih pozah ril po tleh. Midve s Tastarejšo sva se medtem malo pomenkovali. Na lepem sem visoko nad sabo zagledala črno figuro Najdražjega in mu veselo pomahala. (Kasneje se je izkazalo, da je bil on takrat že daleč naprej, a pojava mi je odmahala, tako da sem bila čisto zadovoljna.)

»Pička materina, je bilo zgoraj mraz!« je ob tem pripomnila Tastarejša. Še preden sem utegnila zares debelo pogledati, je nadaljevala: »To bo rekel ati, ko bo prišel dol k nam.«

Uf. Že res, da se kdaj pohecava na račun tega, kako se Najdražji boji mraza, in že res, da se Najdražji, vzkipljiv, kot pač je, prav nič ne omejuje, ko gre za preklinjanje, a do sedaj sem tiho upala, da njegova poimenovanja za spolne organe otroke kar nekako obidejo. Pa jih seveda ne.

Mali gradbenik na delu

Prvi vrh, Lipovec, smo obvozili po zavetrni južni varianti.
Slikovita strmina naravnost gor nas bo že še počakala.

Kaj sem torej hotela, na vrsti je bil pogovor o grdih in lepih besedah. Saj hčerka jih čisto dobro loči in ve, da ji grdih besed ne dovolim uporabljati, ampak da bi še malo zakoličila njen vrednostni sistem, sem ji pojasnila, da princeske kletvic že ne bi izrekle. Kar bo, upam, kronski argument vsaj do pubertete ... Kot ozaveščena jezikoslovka sem ji pa seveda tudi razložila, kaj strašni besedi sploh pomenita, in ji pojasnila, da je večina »grdih« besed povezana s saj vemo katerimi organi. Ob tem sem se spomnila na njeno iskrivo razlago sinonimije izpred dobrega leta, ko me je podučila, da sonce »sveti in sije. To je isto.« Da bi zadevo bolje ponazorila, je še dodala: »Tako kot kuža in pes, muca in mačka, lulček in penis ...«

Do avta smo pripešačili dobro prepihani. P… m…, je bilo mraz!

Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša...