četrtek, 10. januar 2019

Princeske

Nikoli nisem bila pretirano punčkasta ali velika oboževalka plemstva, a v neki fazi mladosti sem tudi jaz narisala določeno količino prečudovitih deklet z ozkimi pasovi in kičastimi večernimi toaletami. Prav hudo soficisticirane niso bile in to moje početje je bolj ali manj odfrlelo v pozabo, a v nekem trenutku družinskih čečkarij sem na lepem na papir nakracala eno od svojih elegantnih lepotic. Tastarejša je bila očarana!

»A mi lahko narišeš še eno princesko?« od tedaj poslušam skoraj vsak dan in tako spet pridno rišem kraljične, hčerka jih pa barva. Pobarvanke niso ne vem kako visoko na lestvici dejavnosti, s katerimi bi silila otroke, a če mi to kupi par minut miru, jih pač rišem. Občasno mi Tastarejša zateži s kako malenkostjo – ko sem eni od punc narisala kodrčke, ni bilo v redu, eno sem pa poskusila narediti z malo manj disneyjevskim pasom in normalno razvitimi rokami, pa mi je takoj očitala, da je predebela … Ampak v glavnem je z mojim izkrivljanjem normalnih proporcev kar zadovoljna.

Po nekaj desetih ponovitvah mojega risanja in njenega barvanja sem popoldne prišla po Tastarejšo v vrtec. Pograbila sem kup umetnij, ki me običajno čakajo v njeni omarici, in ali veste, kaj je bilo tokrat na papirju? Točno take princeske, kot jih rišem jaz! Z vsemi podrobnostmi od trepalnic do zapestnic in torbice z ročajem. Narisala jih je prvič, in to brez neposredne predloge, samo z mojimi čečkarijami v njeni glavi. Menda je celo vzgojiteljico učila, kako je treba narisati žensko torbico …

V naslednjih dneh torej pričakujem, da bo sestri sledil še Mali in se iz vrtca vrnil z lastnoročno naslikano umetnino, svojim motivom št. 1 – traktorjem, ki »kaka«.

Ali ugotovite, katera je narisala katero?

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Malo morje krša

O velebitskem Stapu, vročini in najhujšem naporu vikenda brez otrok Že odkar sem na polno mama, sanjarim, kako bom ob prvi priložnosti, k...