Koronadnevnik, 22. dan samoizolacije
Trije tedni so naokrog in danes je v naši družini padla prva žrtev koronadobe – moji lasje. Za frizerja se je z velikim entuziazmom javil Najdražji. O dogajanju sem bila med operacijo na vrtu obveščena prek pomenljivih zvokov, ki jih je spuščal nadebudni frizer in niso vlivali upanja: vzkliki navdušenja, ko je pogruntal, kako mora prijeti lase med prste, zgrožen smeh ali iz globin srca pobegle kletvice. Mladiča sta na trampolinu takoj odprla konkurenčni salon. Do pravih škarij se nista dokopala, sta pa že z vodo, s katero sta si močila glavo, povzročila dovolj hude krvi v družini.
»Pa saj si še kar okej,« me je zvečer kritično ocenil Najdražji. In če to pride iz njegovih ust, gre za konkreten kompliment! Potem je sicer začel naštevati in je prepoznal kakih šest mest, kjer me bo moral še malo popraviti, ampak jaz sem z rezultatom čisto zadovoljna. Pravijo mi sicer, da je sreča, da se ne morem videti od zadaj. Pa saj je vseeno, do takrat, ko bomo spet pripuščeni med ljudi, bo na glavi spet goščava …
 |
| Prej in potem. |
