Čez tri gore

Gamskofel v stranskem, v celoti avstrijskem grebenu Karnijskih Alp mi je že pred leti padel v oči med pohajanji po Cogliansovi skupini. Po višini je mogočen (2526 m), po postavi spominja na naše vrhove v verigi Ponc, nanj ne vodi markirana pot, hkrati pa normalni pristop ne presega dvojke – mar ni to popolna kombinacija? Ko sva se torej z Najdražjim po nizu zasukov usode znašla na hribovskem vikendu brez otrok, se nama ni bilo treba prav dolgo pogajati in že navsezgodaj zjutraj sva jo zastavila po dolini Valentintal – Najdražji čezvse strumno, jaz pa (po solo nekajdnevnem trekingu čez Karnijce) majčkeno bolj leseno za njim.

Sodeč po dostopnih virih, Gamskofel ni deležen veliko obiska. Gledano nazaj lahko rečem, da ne razumem, zakaj je tako. Tura je kompleksna, prava pustolovščina, ki bi zadovoljila vsakogar, če ji je seveda kos. Midva sva jo – morda ne najbolj pametno glede na najino bolj švohotno psiho-fizično kondicijo – zastavila bolj na aufbiks. V Gaberscikovem špehastem vodniku po Karnijcih je sicer opisanih več pristopov na vrh, a kaj bi se lomila s toliko italijanščine, raje bova poskusila pot poiskati s pomočjo osem let stare Zlodejeve objave s Hribi.net, ki ni obetala nič posebej strašljivega.

Na razcepu dolin in osrednjem igrišču svizcev v Valentintalu sva se poslovila od markacij, ki gredo proti jezeru Wolayer See, in zavila desno na prelaz Wodner Törl. Nanj je včasih vodila markirana mulatjera. Visokogorsko goščavje jo je že precej prikrilo, a z nekaj navdiha se ji da slediti, še posebej zato, ker so stare markacije bolj šlampasto prebarvane s sivo barvo in se jih še vidi. Dobro uro kasneje sva imela zaraščeno strmino za sabo in strinjala sva se, da če ne nadaljuješ na Gamskofel, se tja gor nima smisla matrati. Na sedlu se stvari začnejo odpirati še bolj v višino in globino, na srečo pa se markacije nadaljujejo desno gor čez strme trave (ta del nama je bil v jutranji razmočenosti nemara še najbolj tečen) do skalne zapore, prek katere so naju povedle levo skozi nekakšni grapici, v katerih sva zasledila celo ostanke varoval.

Zdaj sva se znašla na osupljivi rami, s katere se opuščena markirana pot v PP-jevskem slogu nadaljuje prečno po širokih gredinah nad globokimi prepadi še do tretje rame oziroma na strma skrotasta severozahodna pobočja pod vrhom Gamskofla, kjer se, tako domneva Zlodej, markacije izgubijo oz. usmerijo navzdol, morda na naslednje sedlo Raimunda Törl. Tu sva torej morala navzgor, čez nepregledno, strmo skrotje. Brez jasnega orientirja sva se držala proti levi in bila na izpostavljeni nikogaršnji zemlji brez sledov prednamcev precej nesigurna, kako se bo vse skupaj izteklo. Nekoliko višje sva pod nekakšnimi ploščami na levi strani le našla prvega možica in malo bolj sproščeno nadaljevala desno do izrazite grape, v kateri sva se takoj počutila še boljše. Teren je precej krušljiv, a kjer je treba plezati, skala v glavnem drži. Grapa naju je z nekaj lažjimi skoki (nobeden od njih ni segel nad dvojko) pripeljala tik pod greben. Zarinila sva do nekakšne votlinice, od nje pa desno prek najbolj smotane, bolj izpostavljene in predvsem precej krušljive kratke stopnje na sedlo pod vrhom Gamskofla.

Zadnji vzpon je bil videti lažji, kot je v resnici bil, zato sva čisto zadovoljno obstala na prvem mestu, ki je dajalo občutek cilja, in se odrekla še kratkemu nadaljevanju po grebenu do točke, na kateri stoji križ in je verjetno najvišja. Glede na to, da je na »najinem« vrhu tudi možic s skrinjico (a brez vpisne knjige), se tako verjetno odloči tudi marsikateri drug obiskovalec. Prepadi na vse strani so občutni, skala pa ne najzanesljivejša. Kot po jajcih sva se spustila nazaj na sedlo in se v nadaljevanju sestopa po že znani smeri najprej malo varovala, tako da je šlo vse skupaj počasneje, a bistveno bolj sproščeno. Mulatjeri z Wodner Törla je bilo navzdol precej lažje slediti in sploh ni bila tako nogolomska, kot sva se bala, pa še svizci so bili živahnejši kot zjutraj in je bilo vse skupaj bolj veselo.

Po turi sem seveda prebrala Gaberscikov opis in vse skupaj mi je bilo še manj jasno kot prej. Očitno normalni pristop na Gamskofel pelje bolj z vzhoda, s sedla Raimunda Törl, medtem ko »najine« smeri, ki ji bom zavoljo razumljivosti nadela delovno ime Zlodejeva, v vodniku sploh ni, pa čeprav ne presega dvojke. Dodatno uganko nama je zastavil samozavesten možic, postavljen na izrazitem robu pod vršnim sedelcem. Ko sva šla pošnofat, kam vodi, sva videla, da se za vogalom odpre lahko prehodna zagruščena kotanja, da bi šla raziskovat, ali se da iz nje naprej pod severozahodnim grebenom, se nama pa preprosto ni ljubilo. Se priporočam morebitnim radovednim ponavljalcem, da zadevo pregledajo in poročajo o uspehu!