Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih

Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša ni nobena izjema. Dobrosrčni vriskajoči pobalin, eden od svetlejših vzorov iz naše otroške literature, jo je resno prevzel letošnjo jesen. Na sporedu smo imeli vse od knjig do muzike in Kekčeve dežele, od sanjarjenja o vili Škrlatici do trepetanja ob Bedancu, ki je, tudi ko ga gledam z odrasle distance, res hudobnež brez primere. Družinsko piko na i smo vsemu skupaj zapisali v adventnem času, ko smo združili dve Tastarejšini strasti tega leta in šli gledat balet Kekec v mariborsko gledališče.

Kar je seveda precej bolj kompleksna operacija, kot se zdi. Od doma smo se odpravili dovolj zgodaj, da bi lahko skočili na katerega od mariborskih kucljev (za prepotentno mamo) ali na štajersko kosilo (za vedno lačnega očeta), a ti šment, ravno, ko je Mali pred Celjem zaspal, se je na našem dotrajanem avtomobilu zasvetila ena od kontrolnih lučk. Najdražji me je z mladičema izvrgel na celjski avtobusni postaji in se po jajcih odpeljal domov po drugi avto, mi trije pa smo medtem šli v Maribor z avtobusom. Zoprna avantura, smo pa spoznali Vojnik, Frankolovo in par drugih krajev, ki jih med drvenjem po avtocesti ne bi, pa pravzaprav ne bi bilo nobene škode.

Čas, ki nam je ostal do predstave, smo v štajerski metropoli zabili na glavnem trgu, kjer sta mladinca dirjala po spomeniku in okoli njega, dokler nisem slišala mimoidoče gospe komentirati o »kulturnem obnašanju« in »manirah«, tako da smo se raje spakirali. Na toplo smo pobegnili v mariborski akvarij, kjer smo pred časom že bili. V spominu mi je ostal kot res beden, da je tako skrajno mizeren, mi je pa ušlo iz glave. Drugič bomo raje ostali pri branju pompoznega prospekta, v katerem je »po mnenju univerze v Waikikiju« predstavljen kot »eden izmed svetovno pomembnih akvarijev«. Mi več kot petnajst minut tam nismo imeli kaj početi. No, če bi se res vlekli in če ne bi Tastarejša tako cvilila med strupenjačami v terarijskem delu, kamor se ji je najprej tako mudilo, bi jih morda raztegnili na pol ure … 

Za odrasle lep memorial, za otroke ...

Medtem je do nas že pridrvel Najdražji in čas je bil za Kekca. O katerem ne bom izgubljala besed, da mi ne bo kdo očital pristranskosti, ker sem pač fenica Katalene, ki so za balet napisali glasbo. Naj povem le, da sem ob koncu pogoltnila solzico nekakšne sreče, ganjenosti ali nečesa drugega dobrega. Vseh petdeset minut do velikanskega aplavza je v mojem naročju – z nekaj pretegovanja sicer – zdržal celo Mali, Tastarejša me je pa tako ali tako ob vsakem vmesnem ploskanju v strahu spraševala: »A je že konec?«

Štajerski vikend smo sklenili zaokrožiti z nedeljskim pohodom na enega od okoliških hribov, zato smo prenočili v apartmaju pod Pohorjem. Tako gostoljubni so bili, da nam je bilo že kar nerodno, pomagalo pa kaj dosti ni – Mali, ki je čez dan premalo jedel, premalo spal in je že par tednov na tanki črti med zdravjem in boleznijo, je dobršen del večera in noči tulil in kašljal. Zamenjala sva par tolažilnih položajev, noč pa prigurala do konca na nekakšni pomožni postelji. Kjer se je dečko kar dobro naspal, to mu že moram priznati.

V soncu drugega dne je bilo vse lepše in hitro smo se spravili na Žavcarjev vrh. Daleč je po abecedi, daleč po cesti iz Ljubljane in posledično tudi daleč od srca, ampak ne več mojega. Ugotovila sem, da je svet kozjaških grab podobno skrivnostno topel kot idrijske krnice, in čeprav civilizacija nikjer ni daleč, so kolovozi, travniki, potočki in podrte kmetije vendarle čudno prvinski. Izlet od Spodnjega Rušnika do Koče na Žavcarjevem vrhu, med katerim nas je crkljalo nenavadno jesensko vreme, je bil s 500 višinskimi metri in 10 kilometri razdalje spodobno dolg, a nikoli enoličen. Tastarejšo so posebej okupirali zapozneli kostanji, ki smo jih nabrali za dve zgledni merici. Pa kaj, če je bila polovica piškavih, nabiranje je tisto, ki šteje! Če gre sklepati po očaranih pozdravih mimoidočih, tako mlade ekipe ne vidijo vsak teden, se je pa Tastarejša posebej potrudila, da je vsakega pozdravila z razločno-odločnim: »Živjo!« … Mali je vso pot tako zavzeto sodeloval, da ni prišel niti do svojega popoldanskega spanca. Ko smo se vrnili do avta (ta malega, kakopak), je revež najprej zmazal štiri kose kruha z maslom, potem pa je še s skorjo v roki in ves zamazan po obrazu v trenutku zaspal. Nič čudnega, tudi jaz sem bila izčrpana od pestrega dogajanja.

Iz jutranje sence smo prišli na nepričakovano toplo sonce.

Slikovito, a razpadajoče.

Na poti je tudi nekaj bolj odprtih travnikov.

Koča na Žavcarjevem vrhu. Bolj gostilna, pravzaprav.

Pogled čez grabe na Maribor.