Čez tri gore

Kako drugače obeležiti desetletje neke zveze kot z dejavnostjo, ki je nanjo pomembno vplivala? Najdražjega in mene gotovo ne bi bilo, če ne bi bila jaz turna smučarka, on pa nad tem tako latentno navdušen, nato pa tako prilagodljiv in tako učljiv, da je zadevo hitro zagrabil z obema nogama. Dandanes je ob spremenjeni družinski sestavi turnosmučarski vidik hribovskega udejstvovanja sicer okrnjen, ampak ko je Najdražji za praznovanje najine prve dekade predlagal pico, jaz pa turnosmučarski vikend brez podmladka, se je takojci uklonil mojemu entuziazmu.

Zvezde, karantene in omikron so se čudežno poklopili in tako sva bila v prvem petkovem mraku na parkirišču pod Savico. Družinsko romantiko je malo odneslo dejstvo, da je polovica odprave še tri četrt ure pripravljala opremo, ki bi jo morala že doma, druga polovica pa je vedno bolj nervozno čakala, a navsezadnje sva se le lotila kužkanja serpentin do Komne. V skoraj polni luni je bila duhamorna pot čarobno estetska, da ni bilo vse tako pravljično, pa sta poskrbeli najini ne več rosno mladi telesi. Pa ne mislim na kondicijo, to je še nekako šlo, ampak na finalni tretjini vzpona sem imela na podplatih, ki jih zadnja leta seveda vse premalo mučim v turnih pancarjih, take žulje, da sem že črtala velikopotezne načrte za naslednji dan in si žalostno predstavljala samo, kako klavrno bom odkrevsala nazaj v dolino. V Domu na Komni sva padla v nekakšen #covidfreezone z veseljaškim vzdušjem v jedilnici in sproščenim osebjem, ki nama je takoj omenilo, da maske ne potrebujeva. Ker spadava v bolj ziheraški del populacije, sva to prijaznost vljudno preslišala in se raje zadrževala v sobici, iz katere je bil pogled na komenske planjave v mesečini precej lepši, kot je bilo udobje spanja v dvoje na ozkem pogradu.

Zjutraj so se žulji dovolj unesli, da sva zastavila vzpon proti Lanževici. Razmere naj bi bile precej slabe, so naju posvarili v koči, in res nama številni plazovi, ki so se prejšnji dan znesli nad potjo na Bogatinsko sedlo, in finalna strmina pod sedlom, prek katere je sledi zmanjkalo, niso preveč dišali. Zato sva odvila po svoje na desno in brez težav prišla na greben med Srednjim vrhom in Vrhom nad Gracijo. Za razliko od gnilca na južnih strmalih naju je na robu presenetil tako trd sneg, da sva smuči kar naložila na nahrbtnik in z derezami brez večjih preglavic ob opojnih razgledih pricapljala na Lanževico. Najdražji je s tem popravil greh iz otroštva, ko si je na Komni v knjižico baje pritisnil štampiljko z vrha ...

Smuka v Lepo Komno je bila solidno mešana, povratek iz mraziščnih kotanj kot vedno nekoliko nebodigatreba, pred planino Na kraju pa sva padla v procesije fluorescenčnih pajkic, mini derezic in instagramerskih poz. Še najbolj odveč pa nama je bila "smuka" po mulatjeri do Savice. Sneg je bil trd kot kamni, ki jih je bilo s spuščanjem seveda vedno več, ob skoraj nepretrgani koloni sestopajočih pa nama je bilo dovolj neugodno plužiti navzdol, tako da še zdaleč nisva vztrajala do dna. Do avta sva prišla precej pretepena in mnenja, da bi bilo v trenutnih, še zdaleč ne enostavnih razmerah turo prijetneje izvesti brez smuči. A nič hudega, baterije so za par tednov napolnjene, žulji in musklfiber se bojo pozdravili, tisto pico sem pa Najdražjemu menda še dolžna ...