Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu

Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote nalezla tudi sama. Le kako se ga ne bi, ko smo pa o gasilcih brali, gledali in peli, vriskali ob vsakem rdečem vozilu, ki je peljalo mimo nas, in se veselili ob vsakem stolpu gasilskega doma, mimo katerega smo šli (in ni jih malo)? Menda bi se še sama kar vpisala h gasilcem, če bi le bila malo mlajša in malo manj mahnjena na hribe … In ker zdaj z Malim strastno spremljamo vse traktorje in bagre, ki jih vidimo (in ni jih malo!), sem se, priznam, navzela tudi nekaj navdušenja nad tovrstno mehanizacijo. Le kako se ga ne bi, če pa o tem nenehno beremo, gledamo, pojemo in rišemo?

Eden od sosedovih mnogih ...

Sosede pridno čakajo na sprehod v hlev.

Veža v našem Gästehausu. Menda mi ni treba poudarjati, da sta bila otroka navdušena!

Zato smo bili na počitnicah v Avstriji kot v traktorskem raju. Očitno je Ziljska dolina dovolj kmetijsko usmerjena, da so bili povsod okrog nas lindnerji, steyrji in johndeerji z obračalniki, balirniki, prikolicami in drugimi dragocenimi priključki, mi smo pa ves čas vriskali in se veselili. Nesrečno naključje je hotelo, da je Mali vsakokrat, ko smo se peljali mimo trgovine s traktorji, spal, ampak nič hudega, sva bila pa vzhičena midva z Najdražjim. Stanovali smo v že lani preverjenem apartmaju v vasici, v kateri se ni dogajalo dosti, razen da je sem ter tja šibala kmetijska mehanizacija in smo spet lahko oooooojali in aaaaahali. Vrhunec našega dopoldneva je nastopil okoli desetih, ko so pri kmetu čez cesto gnali krave z bližnjega pašnika v hladno zavetje hleva. Ko smo videli, da se pri sosedih pripravljajo na dvorišču, smo še mi zavzeli strateško pozicijo pred hišo in bili priče mimohodu krav, ki so vzgojeno in precej elegantno odkorakale domov. Ampak ti šment, lepo smo se natempirali na deseto uro, potem so nas pa sosedje zadnja dva dneva nahecali in kravohod izvedli že prej, ko smo mi še prekladali pesek po bregu Zilje ali pa polivali ledeno mrzlo vodo iz bližnjega korita po cesti.

Sicer pa na dopust nismo šli samo sanjarit o traktorjih, ki jih nikoli ne bomo imeli, pač pa smo počeli še marsikaj drugega. Začetek je bil bolj švoh – pri Tastarejši sem naredila strašno reklamo, da gremo v Valentintal pod najvišje karnijske vrhove gledat svizce, pa je bilo vreme tako črno, da smo se kar na slepo srečo preusmerili na sosednji greben in končali pri razpadajočem, zaprtem gorskem hotelu. Najdražjega je v svoje kremplje dobila tam bivajoča babica in ga slabo urico gnjavila s svojim življenjepisom in CV-ji svojega potomstva. Ko se mu je končno uspelo izmuzniti, smo se odpravili na tako brezvezen sprehod po nerazgledni gozdni cesti, da sem celo jaz (JAZ!) odredila, da je zadeva čisto neperspektivna, in smo šli nazaj. Kot nalašč se je vreme medtem čisto zjasnilo …

Ampak v nadaljevanju nam je šlo bolje, pohajali smo po okoliških hribih, se vozili s sedežnico in se kopali v vaškem kopališču v Kirchbachu, ki je tako stare šole, da dejansko še vedno ima skakalnico. Ooooo, kako je bil Mali navdušen nad vsakim glasnim čofom v vodo, ki so jih uprizarjali lokalci! Tastarejše pa iz vode tako ali tako skoraj nismo dobili, pa čeprav jo je ogrevalo samo sonce in je bila daleč od termalnega udobja. No, gorniški vrhunec tedna je bil vzpon na Findenig oz. Monte Lodin (2015 m), čudovit travnat greben v glavnem karnijskem grebenu, ki izpolnjuje vse pogoje, da bi bila na njem strašna gneča: neverjetno lep je, čisto enostaven in zelo blizu, saj je na vrh le kakih 200 višinskih metrov vzpona. Nadloga je le to, da je do izhodišča iz Ziljske doline slaba ura cijazenja po makadamskih cestah, ampak ker je bilo to za nas edina vožnja dneva in sta otroka na njej vsaj malo odspala, ni bilo prehudo. Turo so nam popestrile bajsaste borovnice, ki jih je Mali takojci zapopadel, kaverna iz prve svetovne vojne, po kateri sta divjala oba otroka brez oziranja na temo na eni in prepad na drugi strani, ter radovedne krave, ki so se tako nagnetle k prehodu čez ograjo, da sem Najdražjega in Tastarejšo kriče preusmerila na daljši obvoz. Pri kravah nikoli ne moreš biti dovolj previden, to pa ja vem. 

Na Poludnig sva šibala izmenično z Najdražjim.

Vrh Findeniga, pogled na vzhod, proti Lonicam in vrhovom nad Nassfeldom.

Mali je hitro dojel, za kaj gre pri borovnicah!

Mali preverja, ali je zemljevid lahko klobuk.

Nassfeld bi mirne duše izpustili.

Na koncu nassfeldskega brezveznega Aqua Traila te čaka - beneški zvonik!?

Še ena atrakcija lokalnega tipa: korito z (ledeno) vodo. Ponavadi smo ga obdelovali nagi.

Doživetveni vrhunec tedna pa je bil zadnji dan, ko smo se z ladjico zapeljali čez turkizno modro jezero Weissensee in odpešačili zadnjo etapo poti ob severni obali. Vse skupaj spominja na Bohinjsko jezero, le da je ladja večja, pot bolj izpostavljena, jezero pa bolj turkizno modro (toliko o imenu). Naša hoja, ki jo je začinila nevihta, se je zaključila na nekakšnem turističnem kmečkem sejmu, kjer so Najdražjega osrečili vurštli (klobase po domače), Malega bližnje peščeno igrišče za odbojko, v katerega se je takoj zaril, mene pa inovativna rešitev za senco nad stojnico, ki jo lahko vidite na spodnjih fotografijah. Ali zdaj razumete, zakaj bi tako rada imela traktor, ko bom velika?

Ladja na Weissenseeju

Pot je kar slikovita, opozorilne table pa precej strašljive ("samo za izurjene" itn.).

Človeška iznajdljivost ne pozna meja ...

Na vilicah traktorja je klada, na kateri je pritrjena tenda, žarmojster pa ima lepo senčko!

Prava pikica na i uspešnemu tednu je prišla zvečer, ko je v naši vasici potekala čisto prava vaška veselica. Uvodnemu, še nekoliko zadržanemu nastopu moškega pevskega zbora iz Kirchbacha (v ustreznih nošah, da ne bo pomote) je sledil performans koroškega umetnika, ki sliši na sočno ime Buzgi in je sredi tiste jodlarije pel Elvisa, vključno s svetlečo obleko v barvah avstrijske zastave, z razpetimi prsmi in poudarjenim mednožjem (česar pa kot poročena žena seveda nisem opazila). In sploh ni bil slab! Ko je začel, me je kar zasrbelo in bi se z veseljem zavrtela pod pisanimi lučmi v tistem hlevu, pa kaj, ko so vsi ostali udeleženci sedeli na gasilskih klopeh in žulili svoje klobase z zeljem. S kumino vred, hmph.

Tastarejši se je veselica usedla globoko v srce. Zdaj se vsak večer, ko je napol zavita v brisačo in ji prsni koš kuka ven, smeje, da je oblečena kot Buzgi, oni dan je pa v avtu na lepem začela peti o nekem Fridolinu. Šele čez čas mi je kapnilo, da se je to ime ponavljalo v eni od pesmi pevskega zbora, in naša spužvica ga je takoj vsrkala, pa čeprav ni razumela niti besede … No, ampak to mi je v Avstriji všeč – Avstrijci niso Avstrijci samo v stereotipih, ampak z dušo, telesom – in kumino!