Čez tri gore

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila

Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem pomenu besede in kar naprej se nam dogaja, da z njega predčasno pobegnemo.

Začelo se je res spektakularno neke zime, ko je moja starša spreletela genialna ideja - zakaj ne bi šli prečit Pohorja na tekaških smučeh? Razlogov proti je bilo več kot dovolj, med drugim recimo to, da mlajša polovica ekipe, v zgodnjih najstniških letih, še nikoli ni tekla na smučeh, da smo na vrat na nos nabavili skrajno razklumpano rabljeno opremo in da po pohorskih gozdovih sploh ni bilo narejene tekaške proge. Ampak mojih neustrašnih staršev take malenkosti niso odvrnile od večdnevne namere in v polovici dneva smo se od Areha z nekaj padci in z nekaj macgyverskimi popravili vezi prebili do Peska, potem pa le priznali poraz. Od prigode se spomnim sicer predvsem table "Ruše 16 km", ki nas je pričakala na odcepu ceste, po kateri smo nameravali sestopiti v dolino. V neudobnih tekaških čevljih smo v popolni temi po ledenem makadamu prikolovratili do Ruš, kjer je moral moj oče pogoltnili ponos in - v nedigitalnih časih - iz prvega kafiča telefonirati bratrancu iz Maribora, da nas je prišel iskat. Zvečer sem bila tako izmozgana, da sem lahko samo stala v kadi, medtem ko me je umivala mama. Menda sem se takrat prvič srečala s popolno fizično izčrpanostjo.

Neuspeh je bil tako popoln, da se mu z veseljem nasmejimo še zdaj, zadostuje že beseda "Pohorje". A nekaj let kasneje je bil že dovolj neboleč, da smo se namenili na še eno prečenje Pohorja, tokrat s kolesi. V našem slogu: s ta poceni kolesi, s kakimi desetimi prestavami, in skoraj brez izkušenj z gorskim kolesarjenjem. Uspešni smo bili le malo bolj kot prvič; pol dneva smo vedrili, kolesa rinili v večino klancev in turo zaključili s predčasnim spustom v Dravsko dolino. Vsaj po ledu nam ni bilo treba krevsati in tudi bratranec-taksija nismo potrebovali, ker nas je sredi poletja pač odrešil avtobus.

Pri Črnem jezeru smo bili začuda sami.

Tudi tokrat, ko smo šli na Roglo z bistveno manj himalajskimi načrti, je kazalo, da bomo spet uprizorili pristen pobeg s Pohorja. V soboto zjutraj smo čepeli v napol kletnem apartmaju s pogledom na tri, od neurij prejšnjega večera osvežene smreke, razpadajočo klop in previsoke regratove lučke. Tastarejša je bila utrujena od vročine, ki jo je nepričakovano zakuhala ponoči, in se je bodisi valjala po tleh bodisi pregovarjala z nama, česa vsega ne bo oblekla. Naš Mali je čisto drug človek, če je zunaj ali znotraj, in ujet v apartmaju je vse jutro tulil in se mi metal na dojko. Nič čudnega, kajti tudi njegovi mami - torej meni - se odpelje, ko je ujeta med štirimi stenami.

V vsesplošnem tuljenju in kričanju je Najdražji retorično odredil: "A gremo domov?" Obe ženski sva se histerično strinjali, da je to še najboljša rešitev, potem sem pa le globoko vdihnila in ustavila naše poblaznele konje.

Še dobro, da nismo šli. Malo zatem se je toliko zvedrilo, da se je Mali zunaj zaril v prvi kup peska, pa tudi od hčerkine bolezni ni bilo več sledu. Ko so bili za nami še sprehodič do Črnega jezera, nekaj uric v igralnici hotela Planja (da se je mladičem udrla pikica), "veletura" po vršičkih nad Roglo, hčerkina prva vožnja s sedežnico, moje švicanje z Malim na hrbtu v breg do razglednega stolpa in ugotavljanje, da tako zanikrne kondicije pa res še v življenju nisem imela, pa odkritje Najgrše poti na Rogli (glavne poti do razglednega stolpa res ne priporočam) in še trk v zelo sveže igrišče, Pohorsko vasico, je Najdražji v avtu ves navdušen zaključil samo: "A ni bilo fajn?" Res, še dobro, da nismo pobegnili domov.