Ko bitjece iz malčka postane malo bolj razmišljujoč človeček, se začne tisto, kar je menda vzgoja v najbolj staromodnem pomenu. Z Malim recimo precej delava na razumevanju besedice NE. Pri Tastarejši ni bilo problema. Usvojila jo je tako zgodaj, da sploh nisem dojela, da bi kdo lahko imel s tem težave. Če sem ji rekla NE, je takojci pustila, kar koli uničevalnega, nevarnega ali nadležnega je počela, se nakremžila in se po možnosti še milo zjokala. Mali pa ne. Če sem mu siknila NE, me je samo pogledal in delal, kar koli je vzbudilo moje nasprotovanje, še malo bolj zavzeto in z malo več vražički v očeh. Po nekaj bolj fizičnih intervencijah počasi prihajava do stopnje, da se sine, kadar faše NE, vrže na tla ali odpravi kujat v samoto. Prav dramatična ta njegova užaljenost ni, stene, kavč in naše druge (ne)premičnine so mu pa hvaležni!
Toda vzgoja seveda ni samo to, da ne čečkaš po zidovih in da rečeš »hvala« pa da ne ješ svojih smrkljev, ampak predvsem pridobivanje zavedanja, da nisi na piedestal postavljeno božanstvo, okrog katerega se vrti širno vesoljstvo. Tastarejša je lepo kultivirana – tako zelo, da se mi zna že podobrikati; zadnjič mi je narisala vazo tulipanov, pod katero je napisala SJEČNO NOVO LETO, in jaz sem se stopila. Malega pri slabih treh pa do njene empatičnosti čaka še dolga, zahtevna pot.
Recimo. Mladičema sem oznanila, da bosta nedeljo preživela pri Turbobabi in Dedatu. Vsesplošno veselje in rajanje ob tej, najlepši od vseh možnih novic je zakoličil Mali z napotkom: »Ti me ne boš prišla iskat.« Aua! Obliž na rano, ki jo je prizadejal mojemu občutljivemu materinskemu srčecu, je bila prvorojenka. Čim je slišala bratovo nepremišljeno izjavo, je nemudoma hitela zatrjevat, da ponjo naj le pridem in da ona bi pa rada šla domov.
Malega torej intenzivno učimo, da mora misliti tudi na druge in da mora paziti, kaj reče. Kaj bomo naredili s preklinjanjem, pa še ne vem. Problem je namreč, da so kletvice v naši hiši redno na sporedu. Zdi se, da jih mladiča niti ne opazita, kar je pa nevarna utvara. Tastarejša je bila pri testiranju, kaj se zgodi, če kaj takega prileti iz njenih ust, do sedaj previdna, Mali je pa veliko bolj širokopotezen, tako da mirne duše useka: »Bemti sunce!« Ker do popolnosti zadene ustrezni kontekst, očitno šteka, za kaj gre. Česa več kot šomoštrsko pridigati, da to ni lepo, ne znam, včasih celo pustim, da zadeva izpuhti v etru. Tolaži pa me, da moj mali teliček še ne loči zares žmohtnega svinjanja od vrtčevskih zmerljivk. Oni dan se je recimo ujezil name in si dal duška z grozovitim: »Mami, ti si pa res ful … nagajiva!«
 |
| Mali; avtoportret, januar 2020. |
Toda vzgoja seveda ni samo to, da ne čečkaš po zidovih in da rečeš »hvala« pa da ne ješ svojih smrkljev, ampak predvsem pridobivanje zavedanja, da nisi na piedestal postavljeno božanstvo, okrog katerega se vrti širno vesoljstvo. Tastarejša je lepo kultivirana – tako zelo, da se mi zna že podobrikati; zadnjič mi je narisala vazo tulipanov, pod katero je napisala SJEČNO NOVO LETO, in jaz sem se stopila. Malega pri slabih treh pa do njene empatičnosti čaka še dolga, zahtevna pot.
Recimo. Mladičema sem oznanila, da bosta nedeljo preživela pri Turbobabi in Dedatu. Vsesplošno veselje in rajanje ob tej, najlepši od vseh možnih novic je zakoličil Mali z napotkom: »Ti me ne boš prišla iskat.« Aua! Obliž na rano, ki jo je prizadejal mojemu občutljivemu materinskemu srčecu, je bila prvorojenka. Čim je slišala bratovo nepremišljeno izjavo, je nemudoma hitela zatrjevat, da ponjo naj le pridem in da ona bi pa rada šla domov.
Malega torej intenzivno učimo, da mora misliti tudi na druge in da mora paziti, kaj reče. Kaj bomo naredili s preklinjanjem, pa še ne vem. Problem je namreč, da so kletvice v naši hiši redno na sporedu. Zdi se, da jih mladiča niti ne opazita, kar je pa nevarna utvara. Tastarejša je bila pri testiranju, kaj se zgodi, če kaj takega prileti iz njenih ust, do sedaj previdna, Mali je pa veliko bolj širokopotezen, tako da mirne duše useka: »Bemti sunce!« Ker do popolnosti zadene ustrezni kontekst, očitno šteka, za kaj gre. Česa več kot šomoštrsko pridigati, da to ni lepo, ne znam, včasih celo pustim, da zadeva izpuhti v etru. Tolaži pa me, da moj mali teliček še ne loči zares žmohtnega svinjanja od vrtčevskih zmerljivk. Oni dan se je recimo ujezil name in si dal duška z grozovitim: »Mami, ti si pa res ful … nagajiva!«
