Bratsko-sestrska ljubezen

Kaj si lahko želi starš več od tega, da se njegovo potomstvo dobro razume med sabo? Kar se tega tiče, sem zares srečna mama, kajti moja mladiča sta najboljša ekipa: Tastarejša skrbna "mamica", Mali pa njen vdani kuža. Čeprav odnos niti slučajno ni tako enostranski, ravno tako pogosto je Mali tisti, ki se spomni kakšne tvegane, nadležne ali kako drugače nezaželene bedarije, sestra pa mu zvesto sledi (in jo, ker je pač starejša in sposobnejša, običajno še nadgradi). Ampak nočem zavajati. V nobeni idili ne živimo, kot verjetno pri večini ekip iz istega gnezda imamo tudi pri nas dnevno na sporedu bitke, ki vključujejo tuljenje, vreščanje, jok in kak šop izpuljenih las (od Tastarejše, Mali ima po poletnem bližnjem srečanju s plastelinom še vedno prekratke). Očitno je najbolj smrtonosna domislica, do katere se je dokopalo človeštvo s pomikanjem po evolucijski lestvici, zasebna lastnina. Brez prerekanja o tem, čigavo je kaj, kdo je prvi zagrabil kaj in kdo je bolj upravičen do česa, bi bilo v naši hiši že kar dolgočasno. 

Najboljša ekipa

Prav zato še bolj cenim drobne trenutke, v katerih bratsko-sestrska povezanost kot bleščeča zvezdica razsvetli ves dan! Recimo danes zjutraj sem Malega, ki se je že pred kakim tednom spet vpel v svoj začarani krog kašljanja, vročine in drugih družinskih »radosti«, dostavljala v Indijo Koromandijo, na kraj najbolj mokrih hrepenenj, največjega razvajanja in crkljanja – k Turbobabi in Dedatu.

»Cel dan bom gledu risanke in jedu bonbončke,« je oznanil sine z zadnjega sedeža. Potem me je nasmejal z zgodbico o tem, kako se v prtljažniku z nama vozi svizec Stane in se igra z žogo, nazadnje pa je vprašal: »Kdaj bo šla Lučka z mano k babi?« Očitno niti bivanje v paradižu ni pravo brez najboljše družbe …

… ki je medtem preživela dan v vrtcu v blaženi nevednosti. Da je bil Mali pripuščen v luksuz k starima staršema, sem Tastarejši zamolčala, ker tega zjutraj ne bi preživeli brez dramatične scene. Ko sem popoldne prišla ponjo v vrtec, je resnico mirno prenesla; celo dobro se ji je zdelo, da se ukvarjam samo z njo. Ko pa sva se peljali domov, se je ozrla proti praznemu sedežu svojega bratca in vprašala v prazno: »Jure, kako si se mel v vrtcu?« Spogledali sva se v ogledalu in otožno se mi je nasmehnila.

Ko sta bila otroka doma spet združena, sta se bila grozno vesela. Za kako uro, dokler nista preklopila v običajne dinamične izmenjave.