V trenutno koronsko dogajanje se ne vmešavam. Verjamem pa, da bi bil vsak petkov protestnik po slabih dveh tednih ujetništva v lastnem domu pripravljen predihati ves delovnik v polni potapljaški opremi, samo da mu ne bi bilo več treba šolati otroka doma. Namesto da bi se naši prvošolci v pridni šolski čredici uvajali v drugi teden šolske rutine, smo bili to primorani izvajati njihovi najbližji. Nerodno in čudno je bilo za vse. Posrednika »novega« znanja sva bila midva z Najdražjim, ki pa nisva strokovno dovolj usposobljena, da bi znala utemeljiti, zakaj mora sliko narisati s flomastrom (in ne z barvico) in jo pobarvati z barvico (in ne s flomastrom), ampak z dvema različnima barvama (in ne slučajno s tremi). Pa bohnedaj, da bi kaj šlo čez črto! Mali, ki smo ga v epidemiološko dobro širše družbe zadržali doma, je vse dopoldneve sestavljal svoje duplo podmornice, Tastarejša pa se je medtem morala učiti veliko-majhno, debelo-tanko in dolgo-kratko in druge zamotane pojme, ki jih je menda v celoti usvojila že pred kakimi štirimi leti. Saj ne, da so enostavne nalogice vzele dosti več kot pol ure, ampak toliko stokanja, vzdihovanja in sopihanja od nje še nisem slišala, pa mi lahko verjamete, da je pri matranju v hrib velikokrat vse prej kot navdušena.
 |
| Cepecepe ... Točno po navodilih! |
In potem smo imeli še vsakodnevna Zoom srečanja. Če me moj jutranji čaj ni zbudil, me je tale kakofonična nočna mora v hipu. Predstavljajte si 25+ prvošolcev, pa še par učiteljic in nekaj mam za povrhu, ki vsi naenkrat čivkajo v mikrofon! Nekaj olajšanja je prišlo šele, ko jih je po desetih minutah glavna v čredici prisilno utišala. Tastarejša se je srečanj sicer z veseljem udeleževala, jaz pa sem v ozadju tiho prežala in malo za šalo, vedno bolj pa zares opažala, da učiteljski trojček ni moje hčerke poimensko poklical niti enkrat. Z Zoomom sva si sicer dovolj domača, da vem, da je tovrstno komuniciranje prek spleta slab približek realnosti, a mama medvedka v meni je na koncu glasno rjovela. A razumete, NITI ENKRAT!!! …
Smešno (in boleče) pri vsem skupaj je, da je karantenska odločba, ki je do izteka karantene na dom sploh nismo uradno prejeli, doletela le našo petletnico, ki naj bi se v gospodinjstvu držala čim bolj ločeno od nas. Preostanek familije bi medtem lahko prosto letel s praznovanja prababičine 92-letnice na večerno žurko (ampak samo do 22.30 ali kako že). Saj ne, da ne verjamem v obstoj covida, ampak če je zadeva tako blazno kužna, ali je ne bi mi raznesli po širni Sloveniji? Namesto karantene zdravega osebka, ki je bil v stiku z okuženim, bi zato navijala za samoizolacijo celotnega gospodinjstva. Razlika je majhna, omogoča pa gibanje v naravi brez fizičnih stikov, a z obiljem vitamina D in vsemi ostalimi blagodejnimi učinki na odpornost, ki jih v medijih te dni ne manjka.
Ne morem pa reči, da je bila tokratna karantena v celoti nekoristna. En plus: moja glava je bogatejša za novo tečno pesmico, ki noče ven. »Hello, hello, hello, how are you?« … Drugi plus: Tastarejša se je naučila, da je doma »doooooolgčaaaaaaaas« in da je v šoli super. Čeprav sta bili na jutro vrnitve v normalo obe spoznanji pozabljeni in spet smo bili pri jutranjih bolečinah. No ja, raje se ubadam z bolečimi trebuščki, gležnji in solzami kar tako, kot pa da bi morala še enkrat v karanteno!
 |
| Scena je bolj pretresljiva, kot se zdi: igranje z najboljšo prijateljico - na daljavo. |
