Malo morje krša

O velebitskem Stapu, vročini in najhujšem naporu vikenda brez otrok

Že odkar sem na polno mama, sanjarim, kako bom ob prvi priložnosti, ko bom par dni spet samo jaz, švignila nekam na treking. Recimo na Velebit, ki je še kar pri roki, še posebej, če se ga kombinira s takšnim ali drugačnim prevozom dece v obmorske kraje. V teh dneh je dejansko prišla priložnost za starševsko resetiranje, toda ob pomanjkanju ustrezne fizične vzdržljivosti so bila moja trekinška hrepenenja prizemljena na eno samo turo. Pa nič hudega, ta je bila dovolj spodobno dolga, da je odtehtala vsaj za tri.

Če ne bi dan prej, ko sva mladiča dostavljala na počitnice k starim staršem, vstala ob treh zjutraj, bi mogoče na dan D spravila skupaj kaj impresivnejšega, tako pa sva bila zadovoljna že, da se nama je uspelo pokonci spraviti ob šestih. S parkirišča pri kampu Vrata Velebita v zaselku Ljubotič nad Jadransko magistralo sva torej začela hoditi še v sorazmernem hladu, kar pa poti ni preprečilo, da se ni v trenutku zavihtela na prvo mesto mojega seznama tistih, ki jih niti slučajno ne želim ponavljati. Tri ure zaraščenega krša, po katerem korakcaš gor, dol, gor, dol, čez neštete robove in prelaziče, iz ene kotanje v drugo. Vzpona skoraj ni, ubija te razdalja. Mogoče bi pomagali razgledi, toda težko povem, ali jih je sploh bilo kaj, kajti med skakanjem z ene skale na drugo sem morala skrbno zijati pod noge, pa še tako sem se enkrat prav nemarno zvrnila po tleh. Vsaj zadnjo urico nama je pomagalo nekaj sence v malček prijetnejšem gozdu, in potem sva iznenada prišla ...

… v raj na zemlji. Stap je čudovit dolec z zeleno trato in perverzno paleto pisanih cvetlic, nad katerim se dvigujejo sivi apnenčasti stolpi in gladke plošče. Kar se tiče okoljskega vidika, ima ta košček sveta srečo, da je daleč od civilizacije, kajti v nasprotnem primeru bi vse rajske livade gotovo potacale trume plezalcev, ki se gnetejo v globinah bližnje Paklenice. V kotu Stapa tiči tipično velebitsko zavetišče Tatekova koliba, kjer sva srečala tri prijazne domačine, ki so prišli sem moževat, lenuharit in preprosto uživat. Ni jim bilo čisto jasno, kako nameravava v istem dnevu še naprej in nato še nazaj v dolino. Pa saj če prav pomislim, je bil res greh, da nisva ostala malo dlje v čudoviti samoti Stapa. 

Že začetek je neprijeten.

Nekoč so tu dejansko živeli. Od česa, se vsakič znova sprašujeva.

Tak je tu teren.

Stapina je na kratko pokukal izza roba.

Stap

Na desni znameniti kamen Čučavac.

Tatekova koliba

Štirna z odlično vodo. Še sreča, da jo je Najdražji znal uporabljati - jaz je ne bi.

Ampak seveda se nama je mudilo. Dobre pol urice vzpona proti jugovzhodu naju je privedlo iz oči v oči z velikanom, zaradi katerega je področje nad Stapom zlahka prepoznavno tudi iz daljave – kukom Stapino. Ta si pa res zasluži tako zlajnani pridevnik »markanten«! Dosti več kot poslikati z njim se nisva mogla in sonce je vedno bolj žgalo, tako da sva nadaljevala po glavni velebitski magistralki proti Rujnu. Najdražji sprva ni mogel verjeti, da najin cilj sploh ni noben vrh – kot velika ljubitelja hrvaških pustolovskih poti, ki se znajo užitkarsko viti po slikovitih prehodih med skalnimi formacijami, sva se namreč raje usmerila v Kameno galerijo. Skoznjo je pot nadelal isti Tatek, ki je dal ime prej omenjenemu bivaku. Ni naju izneverila. Skozi od daleč neopazno skupino kamnitih stolpov, skritih v velebitskih gozdovih, so spretno speljane markacije, ki zahtevajo kar nekaj plezanja in obiščejo kup impresivnih apnenčastih oken, jam, stolpov in faset, ki te urežejo že, če jih samo pogledaš.

Ko sva že zadovoljno skakljala proti "izhodu", kot je imenovan zaključek kroga, in tuhtala, da bi pa vendar nekje morale biti tudi lestve, sva se znašla na pomenljivem razpotju: "lakše" in "ljepše" sta bili imenovani varianti. Če dobro pomislim, to tudi za življenje ni tako slaba dihotomija ... Seveda sva izbrala "ljepšo" varianto čez Klin klanac, pred katero naju je dodatno svaril na steni namalan Chuck Norris, in bila deležna še nekaj plezarjenja po kovinskih lestvah, čez sluzast previsič in ob slikovitih jeklenicah. In to plezanja, ki je tam speljano kar tako, iz čistega gušta. V plezarjenjskem larpurlartizmu pa hrvaški markacisti naše gladko prekašajo! 

Kamor pogledaš, velebitski kuki.

Kuk Stapina

In še enkrat. Bližje brez plezalne opreme ne gre.

Rožic pa oh in sploh.

V Kameni galeriji je treba kar vedeti, kaj počneš.

Recimo na Terasi nožev. Slika ne prikaže dovolj ustrezno, kako usodna bi bila tu vsaka neprevidnost.

Dilema pred Klin klancem. Chuck Norris pomaga pri odločitvi.

Malo dol po lestvah ...

... in na drugi strani gor čez sluzast previsič ...

... pa še ob jeklenicah pod zagozdeno skalo.

Konec veselja!

Saj bi iz Kamene galerije letela še kam, pa naju je ves čas glodalo, da sva od avta pasje daleč, in to v najhujši vročini. Na več koncih sva zasledila, da obstaja direktna pot do najinega izhodišča, a menda ni v užitnem stanju. Zato sva se raje vrnila po poti vzpona, ki pa sva si jo zabelila z varianto čez Vratanco, ki omizje Stapine obide po spodnji strani. Kras tu je popolnoma nepregleden, poti skorajda ni, k sreči pa nama je vsakih 40 ali 50 metrov kaka markacija potrdila, da tod ne blodiva prva. Z nekaj orientacijskimi igračkanji, a vendarle razmeroma mirno sva torej obredla še nekaj dolcev, stolpov in prelazičev, zadnjih petnajst minut pred priključkom na običajno pot na Stap pa lomastila po nekoč zidani mulatjeri, ki je že konkretno preraščena. Tudi s trnjem, kar so najbolj občutile najine noge, tako da v naslednjih dneh mini krila zame odpadejo. Še dobro, da nobenega nimam …

Turo sva zaključila s ponavljanjem pešačenja po poti, ki si je že zjutraj nisem želela ponavljati. Saj sem se že takrat ufurala, da bom zadnji dve uri trpela, a vseeno povratek v Ljubotič ni bil prav nič fajn. Skale, skale, skale v neumornem popoldanskem soncu, ob tem pa kup nebodijihtreba vzponov in spustov. K avtu sva prišla po devetih urah in pol, glede na najino razmeroma slabo kondicijo sva bila še kar dobro ohranjena. Drugo jutro sva pričakovala, da bova potrebovala vsaj traktor, da najine boleče ude zvleče iz postelje, pa ni bilo tako hudo. Menda tudi zaradi večerne regeneracije v morju. To pa so prednosti obmorskih gorovij! 

Dolci pod Vratanco ...

... in dve urici nedokumentiranih "užitkov". Par metrov ceste se je prav prileglo.

Prednost obmorskih izhodišč

Prednost počitnic

Vseeno pa najnapornejša stvar najinega podaljšanega vikenda brez otrok nista bila niti ljubotiški krš niti švicanje na liški osamelec Zir, ki sva si ga drugi dan v najhujši pripeki privoščila kot regeneracijski sprehod. Ne, najhuje je bilo, ko sva se domov grede spravila – v šoping. Da bi bila kar najlepša za skorajšnjo zabavo ob najinih okroglih obletnicah. Na relaciji Novo mesto–ljubljanski BTC sva obredla kakih petnajst trgovin. Pa da ne boste – stereotipno pač – mislili, da zaradi mene! Kje pa, primeren kostum zame se nama je postavil na pot že v prvi trgovini, Najdražji pa se je dokončno nališpal šele pet pred deveto zvečer. In ja pa sem se vlačila za njim kot stereotipni mož, ki vdan v usodo spremlja svojo navdušeno nakupovalko. No, to – to pa je bil napor!

Drugi dan: Zir

Pogled z Zira na Ličko polje