nedelja, 07. oktober 2018

Podarjeni konj

O kavbojih in princeskah, otrokom neprijaznih institucijah in kondomu v dnevni sobi


Ljubi sorodniki so nas povabili na praznovanje jubileja svojega sina. Na posestvu s konji, ki na spletni strani obljublja programe za otroke, se nas je zbralo nekaj družin, vse tako vzorno štiričlanske, da bi bil celo Primc zadovoljen, in vse v željnem pričakovanju ponijev, konjev in drugih kmetijsko-kavbojskih atrakcij!

Tastarejša v sedlu

Začetek ni bil slab. Mlada mamica nas je s polno košaro priboljškov za živali peljala nakrmit družino krapov v ribniku, tri prijazne ovce in radovedno kozo ter debelajsasto vietnamsko pujso, ob kateri je naša familija lahko blestela z zgodbo, kako je pred par leti pujs oklal roko Najdražjemu. (Posebej zabavno je, kako se je sekiral, da se mu bodo na urgenci vsi smejali … pa se mu seveda niso. Še par dni resne bolniške je imel.) Potem smo že malček nervozno pogledovali v konjski hlev, a preden smo se lahko sprehodili skozenj, smo bili deležni zastrašujočih navodil, kako občutljive živali z izbornim sluhom da so konji in kako da ne smemo kričati, noreti ali početi podobnih, otrokom inherentnih zadevščin. Kako strahospoštovanja je bilo potem dejansko polno spoznavanje plemenitih živali, mi je žal ušlo, ker sem morala Malega nesti na krajši spalni sprehod. Sva se pa dovolj hitro vrnila v akcijo, da sva ujela konec precej strokovnega predavanja o konjih, ki je med drugim vključevalo kup napotkov za sedenje v sedlu in za otroke »silno zanimivih« podatkov, denimo o tem, kje imajo konji koleno. Jasno, o tem se štiriletniki verjetno ves čas sprašujejo … In potem, ko je bilo pričakovanje na višku, je dečko v seksi (ali smešnih, stvar okusa) jahalnih hlačah rekel: »Zdaj gremo pa streljat z lokom!«

Na konje se res ne spoznam. Med svojim klatenjem po svetu sem nekajkrat jahala, ampak to so bili tiste vrste dogodki, na katerih so me zbasali v sedlo, mi povedali par ukazov in švist, smo že šli čez drn in strn. Kajpak sem po par poskusih ugotovila, da sedim razmeroma visoko nad trdimi tlemi, tako da bi znal padec precej boleti, in da je te inteligentne živali nekoliko bolj zapleteno voditi kot poganjati skiro, tako da so me kavbojske ambicije hitro minile. Na podlagi svojih profesionalnih in starševskih izkušenj pa si upam trditi, da nekaj malega vem o pedagogiki in otrocih, tako da me je v tistem trenutku začelo skrbeti, ali ekipa, h kateri smo prišli na organizirani rojstnodnevni program, ve, kaj počne. Po vsem vznemirjenju, ki so ga ustvarili glede konjev – smo šli streljat z lokom! Kar je, mimogrede, precej neprimeren šport za tri- do sedemletnike, med katere je sodila večina prisotne mladeži. Tastarejša je kategorično rekla, da ne bo poskusila, Mali je bil itak večino časa na tistem posestvu precej izgubljen, tako da sem vsaj jaz rešila čast naše družine in šla ustrelit. Ampak v skladu s svojimi talenti sem čast prejkone izgubila, saj sem bila edina, ki mi puščice ni uspelo tarči niti približati. Prvič. Drugič sem bila že bolj podobna Kevinu Costnerju (tisti iz moje generacije boste že razumeli) in sem jo vsaj zadela. Ponosno sem se ozrla, če je moja familija uživala v veličastnem strelu, pa so bili vsi zaposleni s pomembnejšimi posli, kot je nabiranje želodov. Peh.

Potem smo se le spravili k hlevom, a organizatorji so delovali v ležernem manjana načinu in se prav nič niso zmenili za to, da ima njihova publika omejen doseg potrpežljivosti. Ali pa so nas želeli malo trenirati? Čakati smo torej morali, medtem ko so se pomenkovali, kako bi izvedli crkljanje s konji in koliko gostov bi šlo naenkrat h koliko živalim, mi smo pa vedno bolj pisano zavijali z očmi. Še enkrat so nas opozorili, kako posvečeno se moramo obnašati – sem že omenila, da je bila večina otrok predšolske sorte? – preden smo bili pripuščeni k enemu od prijaznih konjičev. V boks smo vstopali ponižneje kot v cerkev, Pegazu je pa tako ali tako bolj ali manj dol viselo za nas.

In smo še malo čakali in se pomenkovali in čakali. Malo je že začelo pršeti.

»Kdaj gremo domov?« me je vprašala Tastarejša. Zanimivo, marsikam smo jo že vlačili, pa od nje v vseh letih še nisem slišala tega signala, da otrokom res ni fajn.

Slednjič so le dostavili dva konjiča v manežo. Ampak spet smo še malo čakali, kajti v vrsti nas je bilo precej. Večina odraslih se je ježi požrtvovalno odpovedala, slavljenec, ki mu je bilo vse skupaj namenjeno, pa na konja itak sploh ni hotel. Nasprotno je bil Mali precej zagret in konjski guru, ki je vodil eno od živali, mi je razlagal, da ga naj dam samega v sedlo, da otroci že pazijo nase, pa me ni čisto prepričal in sem sineta raje pustila za ogrado. Končno sva torej s Tastarejšo smeli opraviti dva lahkotna kroga na konjskem hrbtu. Hčerka se je držala ponosno kot kaka princeska – točno po navodilih! – Najdražji in Mali pa sta nama navdušeno mahala izza ograde.

Po kakih treh minutah je bilo ježe konec. Podarjenemu konju se sicer ne gleda na zobe, tako da sem ljubim sorodnikom, ki so vse skupaj organizirali in plačali v najboljši veri, zanje hvaležna, a vendarle. Če upoštevamo, da smo čakali tri ure, se glede časovnega razmerja med jahanjem in čakanjem precej bolj splača v Južno Ameriko ali Kirgizijo!

Naveličani vsega skupaj bi se najraje takoj spakirali iz štajerskih host, toda slavljencu je pripadala še torta. Da je izgledala približno tako, kot da bi jo naredila jaz, bi bilo nefer zapisati (čeprav je res), ker to pač ni kompliment, in tudi okusna je bila čisto, vseeno pa smo jo pojedli v zategnjenem razpoloženju. O največjem slonu v sobi – kako je pa tole zblojen program! – se pač ni spodobilo pogovarjati v prisotnosti organizatorjev. Otroke je kar odneslo iz temne jedilnice in na dvorišču med hišami so si končno dali malo duška, kot si ga pač dajo mladiči. Dirkali so po cesti (dovolj neprometni, da domači kuža na njej mirno spi), skakali po hlodih okrog ognjišča in se šli skrivalnice na travniku pod kmetijo. Ravno so se razigrali, ko nas je gospodarica prihitela karat, naj prosim ne lulajo okrog grmov (kar so, priznam, res počeli, in to celo z mojim žegnom) in naj ne norijo po travi. Tam da je namreč doma njihova belouška, ki jo bo to čisto razburilo …

Z Najdražjim sva se samo spogledala: »Gremo!« In smo se pobrali domov. Ko smo zaprli avtomobilska vrata in se odpeljali s posestva, kjer si nas očitno niso niti malo želeli, se mi je nehote izvil dolg vzdih olajšanja. Razumem, da nekateri ne marajo otrok. Ves čas kričijo, niso najbolj čisti in imajo vprašljive manire. Ampak za božjo voljo, potem jih pa ne vabite k sebi z njim namenjenimi komercialnimi programi! Čeprav moram priznati, da čisto slabo le ni bilo – enkrat za spremembo sva bila z Najdražjim složna in se nisva prav nič prepirala. Nasprotno, popolnoma sva se strinjala, da je bilo tole za nas enkratno doživetje – tja se zagotovo ne vrnemo več!

Ne noret, otroci, splašili boste belouško!

A otrokom se je vendarle dogajalo bolj, kot se je zdelo na prvi pogled. Doma je Tastarejša še ves večer postavljala različne instalacije s konji. V nekem trenutku mi je ob skulpturi iz duplokock ponosno oznanila: »Tam je pa kondom!«

Presenetila me je, priznam. Imam se za liberalko, toda moji možgani so takoj prestavili v mrzlično prestavo: A je že čas za spolno vzgojo? A naj se ji raje izognem? Kako? Kako se je v dnevni sobi znašel kondom? Od kod ona sploh ve za to besedo? In tako naprej. Da bi si kupila nekaj časa, sem se naredila, da nisem dobro slišala: »Kaj?«

»Kondom je tam,« je vztrajala.

»O, super.« Izmazala sem se z mlačnim navdušenjem, s katerim ustrelimo, kadar niti približno ne razumemo, o čem govorijo otroci. Ko je še nekaj časa klepetala, pa mi je potegnilo: to ni avtodom, to je konjdom! Samo tistega mehkega nj-ja niso prav slišali moji, očitno v samo kvantanje usmerjeni možgani …

Doma je šla na konja tudi naša Muca. Čisto na desni lahko vidite del konjdoma.

Podarjeni konj

O kavbojih in princeskah, otrokom neprijaznih institucijah in kondomu v dnevni sobi Ljubi sorodniki so nas povabili na praznovanje jubil...