Del mojega telesa, ki ga imata moja mladiča najraje, ni tisto, kar bi morda pričakovali. Ne recimo moje izcuzano oprsje, ki jima je toliko časa dajalo življenje, ali tapecirano sedalno območje, predmet resnih teritorialnih bitk (v smislu, kdo bo sedel na kateri nogi) – pač pa moja pika. Saj pik mi ne primanjkuje, ampak Pika je prav posebna. Niti dobro nisem vedela, da jo imam, ker zadnji vogal lic ni nekaj, čemur bi med svojimi lepotnimi tretmaji posvečala pretirano pozornost (kar se bere, kot da non stop visim pred ogledalom, hehe), dokler je ni pred par leti odkrila Tastarejša. Očitno je Pika ravno prav nameščena in ravno prav 3D, da jo je rada nežno in skrbno božala, še posebej, preden se je odklopila v alfa stanje.
Zdaj je štafeto od nje prevzel Mali, ki je precej nasilnejši - redno ga moram karati, da Pike ne sme brutalno ščipati, stiskati in praskati - in precej bolj navezan na Piko. Dečko jo poboža vsakokrat, ko se po dolgi, recimo enourni odsotnosti spet zagledava, in kadar potrebuje specialno tolažbo ali izraz ljubezni, reče: »Piko bi božal.« Če ponoči cvili in jokca, se stisnem k njemu, mu pod roko potisnem Piko in že zaspi nazaj. Pika je namreč obvezen del večernega rituala. Potem ko se Mali skopa in odtuli svoje med umivanjem zob in odskače svoje nage poskoke na naši ubogi postelji in prebere svoj kanon bagristično-traktoristične literature, ugasneva luč in se prepustiva fazi čvekanja. Mali čeblja in poje in pripoveduje in si izmišljuje pravljice, jaz pa ždim zraven njega v temi in se trudim, da ne bi zaspala, kar je po celem dnevu službenih in starševskih aktivnosti misija nemogoče. Če je poba dovolj utrujen, se živahna faza k sreči hitro konča, in ko se Mali namesti tako, da me z eno roko drži za Piko, vem, da bo v par minutah sledilo globoko dihanje, jaz pa bom osvobojena ždenja v temi.
Tudi uvodoma omenjeni teritorialni spori o tem, na katerem stegnu mi bo kdo sedel med dvojnim crkljanjem ali branjem knjig, so precej potihnili po zaslugi Pike. Kajti Tastarejša se je sprijaznila s tem, da je njena leva stran, ki jo prepozna po odsotnosti moje 3D-pike, Mali se pa takoj umiri, ko se posede na desno in mu je Pika ves čas pri roki.
Tastarejša kljub svojemu analitičnemu umu ni bila nikoli zakajevka, ki bi starša gnjavila z nenehnimi vzroki in razlogi. (Raje se zgleduje po svoji roditeljici in nenehno pretehtava plane B. Trenutno je njeno hit vprašanje »Kaj pa, če ne?«, pri preigravanju tovrstnih beta variant pa se seveda hitro zataknemo v bolj ali manj slepi ulici.) No, iz ust Malega pa se zadnje čase usipajo zakaji. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vprašal: »Zakaj imaš Piko?« A na tega imam k sreči pripravljen odgovor: »Zato da jo lahko vidva božata …«
Zdaj je štafeto od nje prevzel Mali, ki je precej nasilnejši - redno ga moram karati, da Pike ne sme brutalno ščipati, stiskati in praskati - in precej bolj navezan na Piko. Dečko jo poboža vsakokrat, ko se po dolgi, recimo enourni odsotnosti spet zagledava, in kadar potrebuje specialno tolažbo ali izraz ljubezni, reče: »Piko bi božal.« Če ponoči cvili in jokca, se stisnem k njemu, mu pod roko potisnem Piko in že zaspi nazaj. Pika je namreč obvezen del večernega rituala. Potem ko se Mali skopa in odtuli svoje med umivanjem zob in odskače svoje nage poskoke na naši ubogi postelji in prebere svoj kanon bagristično-traktoristične literature, ugasneva luč in se prepustiva fazi čvekanja. Mali čeblja in poje in pripoveduje in si izmišljuje pravljice, jaz pa ždim zraven njega v temi in se trudim, da ne bi zaspala, kar je po celem dnevu službenih in starševskih aktivnosti misija nemogoče. Če je poba dovolj utrujen, se živahna faza k sreči hitro konča, in ko se Mali namesti tako, da me z eno roko drži za Piko, vem, da bo v par minutah sledilo globoko dihanje, jaz pa bom osvobojena ždenja v temi.
Tudi uvodoma omenjeni teritorialni spori o tem, na katerem stegnu mi bo kdo sedel med dvojnim crkljanjem ali branjem knjig, so precej potihnili po zaslugi Pike. Kajti Tastarejša se je sprijaznila s tem, da je njena leva stran, ki jo prepozna po odsotnosti moje 3D-pike, Mali se pa takoj umiri, ko se posede na desno in mu je Pika ves čas pri roki.
Tastarejša kljub svojemu analitičnemu umu ni bila nikoli zakajevka, ki bi starša gnjavila z nenehnimi vzroki in razlogi. (Raje se zgleduje po svoji roditeljici in nenehno pretehtava plane B. Trenutno je njeno hit vprašanje »Kaj pa, če ne?«, pri preigravanju tovrstnih beta variant pa se seveda hitro zataknemo v bolj ali manj slepi ulici.) No, iz ust Malega pa se zadnje čase usipajo zakaji. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vprašal: »Zakaj imaš Piko?« A na tega imam k sreči pripravljen odgovor: »Zato da jo lahko vidva božata …«
