petek, 7. februar 2025

(Turno) smučanje v Gruziji

Gruzija v zadnjih letih postaja vse bolj priljubljena med slovenskimi turnimi smučarji, ki moramo spričo katastrofičnih snežnih razmer po občutek prave zime vedno dlje. Zato je tudi naša ekipa letos sklenila, da si vzamemo predah od idealnega polarnega snega na Norveškem (da se ne bomo na to tako navadili, da nam nič drugega ne bo več OK, smo si rekli) in gremo preverit smučarijo na Kavkazu.

Da vse skupaj ne bi šlo preveč zlahka, smo si izbrali najbolj zvezdniški del gorovja, Svanetijo. Glavna kraljica v njej je znameniti štiritisočak Ušba, z nekaj poznavanja uzreš tudi pettisočak Škara, ki je najvišji v Gruziji, ko prilezeš z dna dolin, pa izza prve linije vrhov pokuka tudi Elbrus, nesporni prvak Evrope. Težava s Svanetijo je samo to, da je do tja hudičevo daleč, pa ne glede na to, kako naštudiraš logistiko. Nas je iz prestolnice Tbilisi čakalo kakih devet uric vožnje. To ne bi bilo prehudo, saj smo bili v vsakem avtu po trije šoferji, a kaj, ko smo noč do tja preždeli med letali in letališči in bili posledično naslednji dan bolj ali manj vesoljci.

Pogled iz našega domovanja: pod nami Mestia, na nasprotni strani Ušba.

S poti proti Laili: na desni izza grebena pozdravlja ata Elbrus.

Tetnuldi (levo) in Škara (desno), pogled iznad Ušgulija.

Sicer je bil ravno prevoz najbolj vznemirljivo poglavje našega gruzinskega dopusta. Kajti čim smo se dvignili iz nižin, se je na cestah začel sneg, in okrog Mestie, mesteca, ki je duša Svanetov, ni bilo vozila, ki ne bi imelo štirikolesnega pogona. Naša sedmerica je imela dva konkretna džipa in par moško suverenih voznikov, ki pa so bili vseeno precej bledi, ko so morali prvič zvoziti strmi, nespluženi dovoz do naše udobne brunarice sredi gozda (in še bolj, ko so se morali po nespluženem klancu, ki je v globinah za nameček skrival ledeno podlago, prvič spustiti). Sčasoma jim je samozavest naraščala, vseeno pa nismo dosegli brzin domačinov, ki po belih cestah šibajo, kot da ne bi bilo nič …

Naš vozni park. S čim slabšim ne bi šlo!

Ulica Mestie, ko sneži.

Druga stvar, ki dela gruzinsko izkušnjo posebno, je hrana. Na Norveškem smo sicer vedno izborno jedli, a izključno po zaslugi izvrstnih kuharjev v naši ekipi. Kar koli drugega je tam pač neopisljivo drago. V Gruziji pa smo hitro ugotovili, da tudi če se gremo konkretno napokat v gostilno, nas ne bo prišlo več kot deset ali dvanajst evrov na osebo. Tako so sladokusci med nami kar tekmovali, katere odlične mesne, zelenjavne ali pekovske jedi še niso preizkusili. Če bi imeli kakega vinskega strokovnjaka, bi bil razvrat verjetno še večji, tako pa smo si v glavnem dajali duška s t. i. gruzinsko fanto, po domače z njihovimi gaziranimi pijačami, ki imajo tudi kaj nenavadne okuse.
 
Okusov kar ne zmanjka. Opozarjam na tretjega z leve, ki ima okus - smetane! Foto: Piškodolf

Najbolj simpatični priokus gruzinskim potikanjem pa daje živalstvo. Čim smo se poslovili od bolj urbanega dela države, smo začeli opažati presenetljivo število domačih živali na cestah. Sčasoma smo se navadili, da po vseh cestah postavajo krave (no, tudi kak bik je vmes), in to ne glede na to, ali je sneg ali ne. Ves ljubi dan stojijo zunaj in so, roko na srce, videti prav zadovoljne. Še bolj prepoznavni pa so psi. Potepuški psi si delijo teritorij ob cesti kot prostitutke vogale v rdeči četrti, bolj domači psi so nas prevohali in preslinili na izhodiščih, najbolj zagnane vreče bolh pa se s turnimi smučarji rade podajo celo v višave. Tudi z nami, kot boste lahko brali v nadaljevanju.

In smučarija? Če bi jo morala opisati z enim izrazom, bi rekla: precej slovenska. Seveda z več pršiča, imeli pa smo tudi skorjo in videli kložaste plazove, skratka, vsega po malem. Ker je Kavkaz resno, visoko gorovje, je nabor tur razmeroma ozek, višinske razlike na turah so velike in gozdna meja je visoko, tako da smo mi (tudi zaradi izogibanja skorji na južnih pobočjih) veliko smučali po hostah, ki so bile sicer izvrstne, a vseeno – hoste. Po našem védenju smo bili prva skupina Slovencev to sezono in turnih turistov še ni bilo veliko, smo bili pa bolj ali manj edini brez vodnika (če izvzamemo Mikića – v nadaljevanju). Pa smo se čisto dobro imeli tudi brez njega.

1. in 2. dan na smučiščih


Vreme nam je šlo na roko, tako da je prva dva dneva snežilo in smo imeli v nadaljevanju dovolj svežega. Za začetek je večina naše zasedbe furala gozdičke na lokalnem smučišču Hatsvali, samo midve z Alenko sva reševali turnosmučarsko čast, iste gozdičke spoznavali s kožami na smučeh in se čudili zimski idili ter količinam puhca.

Drugi dan pa smo se vsi – tako kot vsi ostali turistični obiskovalci Mestie – prestavili na malo višje smučišče Tetnuldi in z zavoji porisali prav vsa pobočja pod edinima sedežnicama, ki sta delovali (imajo jih še več, a saj veste, plazovi pa te fore). Prašilo se je, da je bilo veselje, dan pa bo ostal nepozaben tudi po sibirskih temperaturah. Minus petnajst in manj bi verjetno pokazal termometer, in ko sem se dvakrat spustila po urejeni progi (ki je še do konca dneva ostala precej frišna, ker tu itak vsi smučajo samo po celcu), me je tako nazeblo, da sem preostanek dneva ostala na nesteptani podlagi, kjer se vseeno bolj segreješ.

Tolikšne beline kar nismo več navajeni. Žalostno!
 

Razgledi pod Ušbo


Prvi pravi turni smuk smo zastavili do jezer Koruldi nad Mestio. Razgledi so bili opojni, razdalje velike, smuka pa po zaslugi skorje, ki jo je sonce zakuhalo čez dan, prav slovensko slaba. No, boljši smučarji od mene na širših plavutkah so seveda trdili, da je bilo super …

Razsežne planjave pod Ušbo.

Poleti je tod kar živahno.

 
Spust pa pod pričakovanji. Zadaj Tetnuldi.

Najvišja evropska vas


Vasica Ušguli na 2000 metrih slovi kot najvišja v Evropi. Do nje smo se vozili več kot uro po sila adrenalinski cesti – ker se v Gruziji z utrjevanjem brežin ne ukvarjajo preveč, je vožnja nazaj skozi najožji del kanjona spominjala na loterijo, samo da nismo lovili kroglic s številkami, pač pa upali, da nas ne zadenejo kamni, ki so kar frčali na cesto. So bili pa krasni tako vas in njeni zaselki kot vrhovi nad njimi, da fantastičnega spusta niti ne omenjam. Samo za vrh bližnjega tritisočaka smo bili prikrajšani – prečkanje na jug obrnjenega pobočja, na katerem so naši predhodniki odrezali plaz, ni dišalo nikomur.


Prostranstva Kavkaza.

Vrh bo počakal na drugo priložnost ... ali drugo življenje.

Ojaaaa!

Krave se prav nič ne vznemirjajo.
Značilni svanetski stolpi.
Eden od delov Ušgulija. Če ne bi bilo skorje, bi bilo tu še marsikaj smučanja vrednega.


Mikić in Laila


»Laila pass«, kot se to imenuje na spletu, je v osnovi čisti marketinški trik, ker turni smuk ne pripelje na noben prelaz pod zelo konkretnim istoimenskim štiritisočakom, pač pa samo na ramo v enem od slemen, ki se pod Lailo spuščajo na sever. Celotni izlet spominja na pobočja Črne prsti ali Pokljuke nad Radovno in – razen odlične smuke – ne bi bil nič posebnega, če se nam ne bi v vasici Tviberi, ki je izhodišče, pridružil poskočen črnuzelj, ki nas je spremljal vseh 1200 višincev. V skladu z glasbeno spremljavo našega dopusta smo mu dali ime »Mikić«, čeprav se je v resnici bolj odzival na »Pero«. Je bil pa strašno kultiviran, zvesto se je držal gazi, med postanki tiho čakal, da mu bo kdo naklonil kak kos sendviča, in nas vdano spremljal tudi med smuko, ko si je moral gore pršiča seveda zorati sam. Med vračanjem skozi vaška predmestja nas je gosposko branil pred outsiderskimi cucki, na koncu pa poskrbel za galantno slovo, ko je meni nič tebi nič izginil na domačo kmetijo. Še sreča, ker bi bilo siceršnje poslavljanje preveč žalostno … Upam pa, da so mu domači dali pošteno večerjo!

"Mikić" na začetku našega druženja.

Ves čas lepo za prvim, pameten pes!

Ušbin desni profil. Impresivno!

Smuka na drugo stran.

Povratek skozi vasi.

 

Holcarska


V poslabšanju zadnjega dne smo si privoščili »povišano Lepenatko« na zahodni strani doline nad Mazerijem. Po čudovitih vijugah bolj odprtega vršnega dela so fantje vriskali tudi na šeststo višincih strmega gozda. Dame smo bile tam malo manj srečne, a če nič drugega, sem hvaležna, da je bil tam vsaj kakovosten gruzinski pršič, in to v izobilju. Kako bi klela v takem gozdu na slovenski strani Alp, si raje ne predstavljam!

Pod nami zelo turistična dolinica z vasico Mazeri.
Vsaka stavba je "guesthouse", ampak zdaj je vse zasneženo.

Za hip smo uzrli celo Ušbo.

Naša četica.

Zvedavi domačini - tistega v človeški podobi mi je bilo nerodno slikati.

Zaključek: Še ene fantastične »počitnice za odrasle«, kot jim rečem, z obilo smučanja, dobre hrane, tovariškega špikanja in bedaste glasbene spremljave. Gruzija je čudovita dežela, poceni in prijazna za potovanja, s krasnimi hribi. Z največjim veseljem bom še prišla – ampak v kopnih razmerah. Smučanja na Kavkazu pa vsaj v tem delu sezone ne bi ponavljala.

(Turno) smučanje v Gruziji

Gruzija v zadnjih letih postaja vse bolj priljubljena med slovenskimi turnimi smučarji, ki moramo spričo katastrofičnih snežnih razmer po ob...