Čez tri gore

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špraho in rečicami, ob katerih mi srce igrati v smodetovskem taktu Mrtve reeekeeeee. Všeč mi je, res, ampak tako bogu, kralju Matjažu ali komur koli že za hrbtom, da bi bili v kateri drugi smeri v istem času že globoko čez državno mejo, na Koroško se pa še kar cijaziš in vijugaš in cijaziš, in to za zanemarljivo zračno razdaljo. Z mladičema na zadnjih sedežih je še posebej hudič. Do Črne smo nekako prišli, a kaj, ko smo potem morali še v Podpeco in od tam še po sploh ne kratkem makadamu do najvišjega izhodišča za Peco, tako da se je z vsemi postanki vred trajanje naše vožnje že bližalo polčetrti uri. A smo se kar držali. Za popestritev cijazenja in vijuganja in cijazenja smo ugotovili, zakaj je ob cesti čez Sleme opaziti toliko sprehajalcev z leseno palico in plastično posodico v roki (mnjam!), in ocenili, da bi sladoled v Črni zlahka preskočili. Ima pa Črna vseeno čisto simpatično središčece, in to tudi brez famoznega Olimplina, ki so ga svečano otvorili prav na tisti dan. Oba z Najdražjim na take kvazi adrenalinske, cenene – a še zdaleč ne poceni – atrakcije sploh ne trzava, tako da smo novi zipline brez velikega pompa spregledali.

Modra preproga na vrhu.

V centru Črne imajo celo feratico.

Skratka. Ker je Peca tako presneto daleč, smo se je lotili v dveh dneh, kar je bila terna iz več razlogov: a) prihranek vožnje, b) več časa visoko zgoraj, c) prvo koriščenje turističnih bonov. Dom na Peci je bil sicer super izbira. Med vsemi kočami, v katerih smo prenočevali kot družina s potomstvom, je brez dvoma najlepši in najudobnejši, na travniku brez razgleda, a med očarljivimi macesni, in z nekolikanj nerodnim (ali pa samo kamot, kot oglašujejo ležalniki na terasi pred domom), a ljubeznivim osebjem. V spalnici ni bilo nobenega pograda, zato pa postelje z odličnimi trdimi vzmetnicami in novo posteljnino, iz katerih smo naredili izvrstno ležalnico. Žal smo kljub idealnim pogojem spali katastrofalno slabo. Mladiča sta se vso noč vrtinčila sem ter tja, se metala in obračala in niti za sekundo nista prenesla, da bi bila pokrita. Polna luna ali kaj.

Nehote smo si ji ogledali že ob poti do koče.

Te koče. Razgleda nima prav nobenega, je pa vseeno fajn.

Udobna soba ...

... in tudi s copati smo bili uporabniki zadovoljni.

Če bi se poti do doma lotili v okviru samostojnega izleta, nikakor ne bi bila vredna truda. Nam se je na tistem kolovozu uspelo celo izgubiti, a nič hudega, smo spotoma vsaj koče obiskali votlino kralja Matjaža in odkljukali, kar bi v vsakem primeru prišlo na vrsto.

Drugo jutro smo se proti Kordeževi glavi namenili ob pol deveti zjutraj. Za nas šokantno zgodaj, a množice so že navaljevale. Tastarejša in Najdražji sta si privoščila plezalno pot, in kot pravita, jima je šlo izvrstno, midva z Malim pa sva se pajsala na vročem soncu lahke klasike. Presenetljivo je sine kar dober del prehodil sam, deležen pa je bil količine komentarjev, ki je v zahodnejši polovici Slovenije nepredstavljiva. Čisto vsak mimoidoči – in res jih ni bilo malo – ga je bodisi bodril, če se je ravno trudil sam, bodisi pripominjal nekaj glede udobnosti transporta na odsekih, kjer se je Mali kot kralj pustil prenašati. Med finalnim vzponom na Kordeževo glavo je čokoladnih bonbončkov, ki sem jih kot spodbudo nastavljala na skale, že zmanjkalo, tako da ga je sine zmogel bolj na škrge, a nekako smo se le prebili do očarljive preproge spominčic, ki krasi najvišjo točko masiva.

Med sestopom se je Mali komentarjem izognil tako, da je na mojem hrbtu zaspal. Toda vendarle ne tako trdno, da se ne bi pri koči jadrno prebudil, ker obljubljenega sladoleda pa res ni smel prespati. Potem ko je brez težav zmazal celega, je prišlo do neljubega kratkega stika, ko se je namenil odtočiti ob eni od bolj odmaknjenih klopc pred kočo. Nikakor mu ni šlo v račun, da mu je bilo zjutraj, ko nikjer ni bilo nikogar, to dovoljeno, sredi dneva, ko je gomazelo ljudi, mu pa nismo pustili. Gorsko idilo je nato kar nekaj časa prekinjalo glasno kričanje, ki pa se je sčasoma pomirilo, in to ne da bi se njegov akter polulal v hlače.

Med dolgo vožnjo domov se nismo smeli preveč ustavljati. Tastarejša je namreč vpeljala diktaturo hitenja, da bi bili čim prej doma, s ključnim vprašanjem: »A bojo še zunaj prijatelji, ko pridemo domov?« Vseeno pa smo degustirali še šoštanjski sladoled (odličen!) in pod drevesom v parku pustili izloček enega od potomcev. Ob vsem, kar v zrak spušča lokalna elektrarna, menda nismo naredili prehude škode.