Pravzaprav si tura na Malo Martuljško Ponco po mojih internih standardih ne zasluži zapisa na blogu, ker niti nisva nič posebnega raziskovala niti ni bilo po poti posebnega adrenalina ali kake hude drame. A vseeno, ture, ki bi jim lahko rekli Ture za odrasle, Kompleksne ture oz. Kadar mačke ni doma (beri: kadar so deca na morju), so zame in Najdražjega tako redke, da jo je že zaradi tega vredno obeležiti. Vzpon na MMP s severa je za martuljške pojme razmeroma enostaven, še vseeno pa gre za kompleksno turo v pravem pomenu besede, ki terja kar nekaj znanj in veščin in je sestavljena iz različnih disciplin.
Dostopu do krnice Pod Srcem, bolj kot ne duhamornem, a v jutranji svežini vsaj ne predolgem, sledi brezpotna etapa skozi Kotle, vsaj zame najlepši del ture. Potka je shojena, na sveže požagana in dovolj omožičena, da z orientacijo ni težav (midva sva zabluzila samo enkrat med Spodnjim in Srednjim Kotlom, a sva hitro popravila). Vse skupaj je zeleno, cvetoče in hudičevo strmo, z veseljem bi to še kdaj ponovila. Brez bolj mučnega nadaljevanja, za katerega je bilo enkrat čisto dovolj.
 |
| Lepa gredina proti desni. |
 |
| V Kotlih. |
 |
| Strmo pa je! |
 |
| Končno se pokažeta; na desni MMP z izrazito grapo med Poncama. |
Melišča pod Poncami sodijo bolj na mazohistično stran lestvice, vendar se jih da dovolj spretno lotiti, da vzpenjanje ni preveč mučno. Čim sva prišla do snežišč pod stenami Velike Ponce, sva si nadela dereze in gladko odpikala na škrbino med Poncama (brez zimske opreme še nekaj časa ne bo šlo).
 |
| Melišča so bolj naporna za duha kot dejansko za telo ... |
 |
... sva pa hitro ugotovila, da se nima smisla
mučiti po skalah ... |
 |
| Po snegu je šlo prav fino! Na levi se vidi prehod proti Kotlom. |
Plezalni del s škrbine na vrh Male Ponce je kratek, ne prezahteven in označen z možici, hkrati pa vendarle dovolj prepaden in skrotasto naložen, da nevplezana, kakor sva, nisva pretirano uživala. Vrh je impresivno razgleden, a tako izpostavljen, da sva se mirno zadovoljila z najvišjo točko in se nisva potrudila še meter ali dva naprej do vpisne skrinjice. Pravega dokaza, da sva bila zgoraj, torej ni, mi boste morali kar verjeti na besedo.
 |
| Najtežje je takoj nad škrbino. |
 |
| Na terenu je par svežih pomožnih vrvic, hvala! Levo zadaj Škrlatica. |
 |
| Skrotje proti vrhu. |
 |
| Zadnji meter ... |
 |
| Ne, do skrinjice se nama pa ne ljubi matrati. |
 |
| Velika Martuljška Ponca. |
 |
| Pa spet dereze gor ... |
Sestop sva zaokrožila z varianto mimo Macesnov za Ak. Malo sva morala pošnofati, da sva našla prehod z grebenčka na prostrana melišča pod Poncami. Na dolgem prečenju je še par snežišč, ki niso problematično, in eno, za katero sva spet uporabila zimsko opremo (čeprav bi se kak geronimo verjetno prebil čez tudi brez). Pri miheličevsko opojnih Macesnih se je za hip odprlo sonce, tako da sva se na hitrico malo okrepčala, potem pa sva se v strahu pred napovedanimi padavinami lotila še odseka, ki se je izkazal za najbolj zoprnega na vsej poti. So naju lepo svarili vsi opisi, da je pod Macesni smotano, pa jih nisva jemala dovolj resno in sva začela skakljati dol kar s palicami, ki sva jih potem grdo preklela …
