sobota, 21. maj 2022

"Trikrat" na Malo planino

V družinski tradiciji to, da greš nekam »trikrat«, pomeni »prvič, zadnjič in nikoli več«. Ne vem, zakaj sem se letos spomladi upičila v to, da bom šla iz Žage direktno na planino Kisovec. Verjetno zato, ker za to pot prej nisem vedela, potem sta mi jo pa starša zreklamirala, da je kot nalašč za hitro kondicioniranje. To sicer lahko podpišem, hkrati pa izjavljam, da sem šla po njej prvič, zadnjič in – zelo verjetno – nikoli več.

Saj stezica je čisto lepa. Na PZS-jevem zemljevidu Kamnika je točno vrisana z izjemo začetka – sledeč vrisu, sva midve z Alenko začeli direktno navzgor po suhi strugi iz Žage, malenkost višje izkoristili telefonsko pomoč, da sva preverili, ali je ta nehojena, zaraščena zadeva prava, in še malo višje le prišli na očiščeno, precej širšo prečno pot, ki pripelje bolj z desne. Tu sva morali vdeti le še tanki odcep potke levo gor ob strugi (in ne po širši prečni poti, ki se spusti v Žago) in težav ni bilo več. Pod stenami Brezovca in mimo slikovitih skal Krvave peči sva gladko prišli na Pirčevo planino. Steza je hojena, samotna, gverilsko dobro markirana in neprizanesljiva – strmina ne popusti vse do roba planote. Pa to ob vsem babjem čveku, ki sva si ga privoščili, niti ni problem. Glavna težava, da se mi pot ni bolj usedla v srce, je napačna izbira sezone. Kajti zdaj je okrog naju vse buhtelo od zelenja, zelena trava spodaj, zeleno grmovje zgoraj, zeleno na vseh straneh. In vsi vemo, kaj je tam, kjer sta zelenje in divjad: golazen! Klopi so na naju skakali brez predaha, veliki in majhni, ogromni in čisto miceni, rdeči in črni, sestradani in verjetno tudi kak sit. K sreči sem imela dovolj gladke hlače, da je večina sama padla dol, ostale pa sva popucali na bolj zračnem terenu. Dokončno trebljenje v domačem tušu je pokazalo, da je bil rezultat pravzaprav odličen, našla nisem nobenega več, a občutek preganjavice ob tovrstnem parazitskem obstreljevanju je pač precej dušeč.

Nadaljevanje na Malo planino je bilo ob vseh rožicah, ki so se razbohotile tam zgoraj, in ob razmeroma skromnem obisku, ki je bil posledica še zgodnje dopoldanske ure, bistveno bolj uživaško, pa tudi markirana pot čez Kisovec v Krivčevo se nama je v primerjavi z jutranjim klopovsko okuženim kolenogrizem precej bolj dopadla.

Misija opravljena, rezultat: za raziskovalce manj znanih stezic, ampak v bolj mrtvem letnem času.

Prvo fotogenično mesto na poti.
Ugibam, da je to Krvava peč?

Ob vsem zelenju na poti razgledov ni.

Mala planina.


Med sestopom s Kisovca. Tod zgodaj so očitno njega dni živeli!


ponedeljek, 16. maj 2022

Mojstrica tort

Pred dnevi je kolegica na Facebooku objavila fotoalbum s preprostim naslovom Moje torte. V njem so fotografije tort, ki jih je ustvarila skozi leta za obletnice, otroške rojstne dneve in podobno. Če so pol tako slastne, kot so lepe, se njenim povabljencem dobro godi, kajti torte so dovršene, minimalistične, duhovite in estetske. Ob takih umetnijah bi kapo dol dal sleherni masteršef, kaj šele jaz …

… ki me je črviček ob pogledu na sladko krasoto nehote zagrizel naravnost v srce. Kajti poleg šivanja sta peka in krašenje tort veščina (ali talent?), ki se mi zdi strašno hvalevredna, a mi niti slučajno ne gre! In to že od nekdaj; začelo se je v zgodnji odraslosti, ko sem se prvič spravila peč torto presenečenja za mamin rojstni dan. Ob pomanjkljivih kuharskih izkušnjah – in skromnem praktičnem razumevanju bolj tehničnih disciplin – me je merski sistem pri navedenih količinah tako zmedel, da sem se v biskvit namenila vsuti tri kile sladkorja, spotoma ocenila, da je to verjetno preveč, in količino razpolovila, rezultat je bil pa v vsakem primeru enak – neužiten.

Na žalost imam fiksno idejo, da se spodobi, da torto za svoje najdražje spečem sama. Ne morem reči, da se ne trudim. V to res vložim kar nekaj časa, truda in čustvene energije, a žal mi res ne gre in tako se vsako leto vrsti nova polomija (če torta uspe, jo pa vržemo na tla). Nazadnje je za sinetovo petico nastala še kar spodobna jagodna zadeva, a kaj, ko sem krašenje prepustila Malemu. Nanjo je nametal toliko gumijastih črvov, da se je sploh ni več dalo rezati in je posledično ni hotel niti poskusiti. Tastarejša je od vseh zabav zadnje dni itak prenažrta, tako da sva morala celo torto zmazati midva z Najdražjim, potem se pa čudim, zakaj vse hlače odlagam na kup tistih oblek, ki mi jih je škoda dati stran, čeprav so mi neokusno oprijete ...

Še ena nepozabna mojstrovina je bila na vrsti ta vikend. Občasno se mi kakšno pecivo okrogle oblike celo posreči, zato sem želela ponoviti uspešno, še kar komplicirano sadno-smetanovo torto. Spotoma mi je bilo sumljivo, a šele ko sem že videla ciljno črto in že pospravljala kuhinjo, sem dojela, da sem recept čudno sprintala. Del sestavin se mi je skril na vrh naslednjega stolpca, zato sem naredila testo samo iz masla, moke in sladkorja. Skoraj vegansko skratka! Kaj sem hotela – sklede sem dala ven in se zadeve lotila jovo na novo. V navalu tesnobe mi je mešalnik podivjal, da se je polovica smetane razlila po pultu. Ker je bila že nedelja, sem morala zadevo improvizirati z omejeno količino materiala, sem pa zato podrla rekord v številu rund za naš pomivalni stroj!

Ampak ko pišem tole poročilo, je žurka, ki mi je pobelila še nekaj dodatnih las na glavi, že za nami in olajšano-ponosno lahko poročam, da moja peka morda ni ravno estetska, je pa več kot užitna, kajti požrli smo vse – od ta prave torte do tiste prve, brezjajčne. In ja, čeprav sem se vmes zaklinjala, da torte od zdaj naprej samo še kupujem, sem se zalotila, kako za sinetovo tretjo letošnjo žurko že premlevam, katere slaščičarske mojstrovine se bom lotila. Jojmene!


Sveža "mojstrovina" zadnje dinozavrske sezone.

Lanska ojoj umetnina.

Za prvo triletko - faza kač. Dovršeno?

V knjigi je bila račka za Tastarejšo videti res lepa ...


četrtek, 12. maj 2022

Sezona v teku

Takole izgleda Tastarejši družabni koledar za maj:

  • sobota, 7. maj – Nikotov rojstni dan, Woop
  • torek, 10. maj – Metin rojstni dan, bovling klub
  • sobota, 14. maj – Emin rojstni dan, pri njej doma
  • ponedeljek, 16. maj – Majin rojstni dan, pri njej doma
  • sobota, 21. maj – Julijin rojstni dan, pri njej doma

Ti boga, a pol človeštva ustvarja potomstvo septembra? Ker sama nisem izjema, imamo tudi znotraj familije na sporedu kar nekaj praznovanj. Mali je svojo petico težo dočakal, ob vseh tortah, ki jih bo zmazala Tastarejša, on pa ne, je pa celo njega vrgla fovšija, ki se je načeloma še kar dobro izogiba. Po nekaj pogovorih je torej padla odločitev, da bo to njegova debitantska sezona, kar se tiče žurov za prijateljčke, in tole je njegov majski koledar:

  • četrtek, 12. maj – družinsko praznovanje
  • nedelja, 15. maj – praznovanje za razširjeno družino
  • sreda, 18. maj – praznovanje za prijateljčke iz vrtca
  • ??? – zabava za družino, ki je ne bo na eni od prejšnjih zabav

Imeti otroke je naporno! In ne vedno najbolj poceni …

Se mi zdi, da bom svoj rojstni dan letos raje kar preskočila.

Težko smo ga dočakali ...


sobota, 7. maj 2022

Družinsko trpljenje

Kakšno trpljenje! Kakšna bolečina! Kolikšno gorje se je naselilo v našo družino! Najdražji hodi naokrog kot bleda senca od človeka, Tastarejša samo renči in strelja s pogledi, mene pa razjeda tolikšna bol, da bi najraje tulila kot ranjena mama medvedka, ki so ji odvzeli mladiča. Naš Mali je šel namreč z vrtcem na tabor in zdaj smo tri dni brez njega …

Glede na to, kako se me drži za krilo, je pravzaprav kar junaško odkorakal. Rekla bi celo, da je – ob vseh solzicah – odkorakal veliko bolj junaško, kot sem to sprejemala jaz, ampak on je vsaj lahko jamral in jokcal, jaz sem se pa morala na široko smehljati in se veseliti, češ kako bo na taboru super! Ko ga ni bilo, je še kar nekako šlo, če odmislimo, da je Najdražji ves čas spraševal, ali so se kaj javili s tabora (itak da se niso). Seveda si nisva priznala, da sva oba ves čas osveževala spletno stran vrtca, ki je sicer eno tistih bizarno staromodnih spletišč, na katerih te vse povezave peljejo na nek .docx ali .pdf in se jih torej izogibaš kot hudič križa, a kaj, ko so enkrat proti koncu prvega dne na njej objavili odrešujoči stavek »Otroci so srečno prispeli na tabor«. Ker je pot do Martuljka res tako dolga in naporna, kajne. In potem sva jo odpirala še naprej, ker so objavili še par fotk, a kaj, ko na nobeni ni bilo niti sinetove skupine, kaj šele, da bi uzrla ljubljeni obraz najinega drugorojenca! In sva jo osveževala in osveževala ter osebju vrtca namenila tudi prenekatero nelepo besedo ob tolikšni krivičnosti, da ne objavijo »naše« fotke, in odsotnosti empatije do trpljenja nas, ubogih staršev …

Ampak najino trpljenje pravzaprav ni bilo nič v primerjavi s Tastarejšo! Pričakovala sva, da bo ob odsotnosti svojega konkurenta zacvetela v sproščeni sreči, toda ne, punca se je spremenila v zverino, ki iz sebe ni spravila prijazne besede, ljubeznivega zvoka ali toplega pogleda in naju je obkladala le z žaljivkami, zmerljivkami in pritožbami glede pravičnosti življenja. Skratka, kot bi bila pubertetnica, pa čeprav ji po mojih izračunih do tja manjka še kar nekaj let. Midva z Najdražjim sva bila ob tem tako osuplo nebogljena, kot je, predvidevam, vsak starš, katerega dete se iz srčkanega malčka in simpatičnega navihanca na lepem spremeni v dozorevajočo, besnečo adolescentno pošast …

Kot vsako trpljenje je bilo tudi naše kratkega veka, saj je bila čez slabe tri dni naša družina spet kompletna. Ko so udeleženci tabora začeli kapljati z avtobusa, so Tastarejšo kot vedno oblile solze, za katere se še ni naučila, da so lahko tudi od sreče. Mali je dol prikorakal za malenkost višji in predvsem ponosen kot pav, vztrajno je nosil svoj nahrbtnik in v slaščičarni, kamor smo šli zapit srečno vrnitev, strumno oznanil, da bo šel na stranišče sam! Zgodbicam o tem, kaj vse so počeli in kako so ga žingali na taboru, dva dni ni bilo konca, ali – če povzamem z njegovimi besedami – na taboru je bilo res »ful slabo«.

Mali pred odhodom.


Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...