sobota, 21. maj 2022

"Trikrat" na Malo planino

V družinski tradiciji to, da greš nekam »trikrat«, pomeni »prvič, zadnjič in nikoli več«. Ne vem, zakaj sem se letos spomladi upičila v to, da bom šla iz Žage direktno na planino Kisovec. Verjetno zato, ker za to pot prej nisem vedela, potem sta mi jo pa starša zreklamirala, da je kot nalašč za hitro kondicioniranje. To sicer lahko podpišem, hkrati pa izjavljam, da sem šla po njej prvič, zadnjič in – zelo verjetno – nikoli več.

Saj stezica je čisto lepa. Na PZS-jevem zemljevidu Kamnika je točno vrisana z izjemo začetka – sledeč vrisu, sva midve z Alenko začeli direktno navzgor po suhi strugi iz Žage, malenkost višje izkoristili telefonsko pomoč, da sva preverili, ali je ta nehojena, zaraščena zadeva prava, in še malo višje le prišli na očiščeno, precej širšo prečno pot, ki pripelje bolj z desne. Tu sva morali vdeti le še tanki odcep potke levo gor ob strugi (in ne po širši prečni poti, ki se spusti v Žago) in težav ni bilo več. Pod stenami Brezovca in mimo slikovitih skal Krvave peči sva gladko prišli na Pirčevo planino. Steza je hojena, samotna, gverilsko dobro markirana in neprizanesljiva – strmina ne popusti vse do roba planote. Pa to ob vsem babjem čveku, ki sva si ga privoščili, niti ni problem. Glavna težava, da se mi pot ni bolj usedla v srce, je napačna izbira sezone. Kajti zdaj je okrog naju vse buhtelo od zelenja, zelena trava spodaj, zeleno grmovje zgoraj, zeleno na vseh straneh. In vsi vemo, kaj je tam, kjer sta zelenje in divjad: golazen! Klopi so na naju skakali brez predaha, veliki in majhni, ogromni in čisto miceni, rdeči in črni, sestradani in verjetno tudi kak sit. K sreči sem imela dovolj gladke hlače, da je večina sama padla dol, ostale pa sva popucali na bolj zračnem terenu. Dokončno trebljenje v domačem tušu je pokazalo, da je bil rezultat pravzaprav odličen, našla nisem nobenega več, a občutek preganjavice ob tovrstnem parazitskem obstreljevanju je pač precej dušeč.

Nadaljevanje na Malo planino je bilo ob vseh rožicah, ki so se razbohotile tam zgoraj, in ob razmeroma skromnem obisku, ki je bil posledica še zgodnje dopoldanske ure, bistveno bolj uživaško, pa tudi markirana pot čez Kisovec v Krivčevo se nama je v primerjavi z jutranjim klopovsko okuženim kolenogrizem precej bolj dopadla.

Misija opravljena, rezultat: za raziskovalce manj znanih stezic, ampak v bolj mrtvem letnem času.

Prvo fotogenično mesto na poti.
Ugibam, da je to Krvava peč?

Ob vsem zelenju na poti razgledov ni.

Mala planina.


Med sestopom s Kisovca. Tod zgodaj so očitno njega dni živeli!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kompleksni pristop na Gamskofel

Gamskofel v stranskem, v celoti avstrijskem grebenu Karnijskih Alp mi je že pred leti padel v oči med pohajanji po Cogliansovi skupini. Po v...