Hribi na Elbi

Seveda Elba ne bi bila tako razburljiva, če ne bi imela hribov. In teh ima kar precej – dejansko je celoten otok tako gorat, da se komaj najde prostor za letališče. Takoj ob prihodu smo sicer ugotovili, da smo za resno pohodništvo hudo zgrešili letni čas, ker tako krutega srca pa niti jaz nimam, da bi gnala hčerko v breg v tisti sparini. Ko se je vreme vendarle malo pojesenilo, je pa še Najdražji šel zbolet. Vseeno smo se domov vrnili za silo potešeni, a s ščepcem grenkega priokusa, kaj bi lahko, če … No ja, pri otrocih je edino zdravilo proti »kaj bi, če …«, da jih popolnoma odmislim!

V grobem je Elba, kar se hribov tiče, tridelna. Na zahodu se bolj ali manj iz morja stožčasto dviguje zgoščena skupinica strmih najvišjih vrhov, od katerih Capanne ravno še pokuka nad tisočico. Sredina otoka je manj zanimiva s poraščenimi griči in dolinami, vzhod pa je za polovico nižji od zahoda in bolj razpotegnjen, a presenetljivo hribovsko nabrit. Kjer so nemški turisti, tam je veliko označenih in dobro nadelanih poti, in Elba ni izjema. Na izbiro je marsikaj, od sprehodov do osamljenih plaž (hahaha!) in enostavnih poti do ferat in lahke plezarije, krona vsega pa je Grande Traversata Elbana (GTE), transverzala, ki prečka celotni otok. Na zahodu ima kar dve varianti in takole na suho bi kar težko izbrala, katera je mikavnejša. Pa saj je vseeno, zame so vse pretežno mokre sanje, naš domet je bil pač precej skromnejši …

Monte Mar di Capanna (292 m), Monte Castello (390 m) in Cima del Monte (516 m)

Točno za našim kampom pri Porto Azzuru na vzhodni obali Elbe se je dvigala školjka gričev, ki pa so bili tako všečno ostri, da nisem mogla, da jih ne bi. In sem jih. Varstvene naloge je prevzel Najdražji, jaz pa sem se še v temi odtihotapila iz prikolice in pri križu na prvem vrhu stala ob sončnem vzhodu – že za ožet mokra od neizmerne sopare! V nadaljevanju na sosednji Castello me je na stezi pozdravilo nekaj verig, še bolj pa me je razveselila družina divjih prašičev, ki so mi tiho kot miške, a poskočno kot – no, kot divji pujsi prečkali pot. Neverjetno, na plažah takšna gneča, le streljaj višje pa samota in divjina! S Castella sem pomasirala še glavno hrbtenico otoka do najvišjega vrha vzhodnega dela, Cime del Monte, ki je, čeprav ni niti pretirano visoka niti nima kake posebne atrakcije (z izjemo grdega oddajnika), čisto greha vredna. Ker je bil preostanek moje familije na voljo za taksiste, sem sestopila na severno stran do bližnjega prelaza in s tem zaokrožila presenetljivo alpsko grebensko prečenje na za nas skoraj smešni nadmorski višini. Soparnega dneva pa še ni bilo konec … 

Monte Mar di Capanna (s križem), pogled s poti proti Castellu. Naš kamp je bil v zalivu levo od vrha, desno Porto Azzuro.

Tiha, poskočna jutranja družba. Šest komadov je bilo, a sem jih raje gledala kot fotkala.

Kratek zavarovan del. Šlo bi tudi brez.

Ja, no, malo pretiravajo. Tako zahtevna pa pot spet ni.

Pogled s Cime del Monte proti severu.

Castello di Volterraio (395 m)

… kajti čakalo nas je še družinsko švicanje na popek otoka. Volterraia ne moreš zgrešiti, tudi če ti dol visi za hribe. Trdnjava je postavljena tako prefrigano na vrhu strmega griča, da je opazna iz večine Elbe. Slabih 300 višincev poti do nje je dobro nadelanih, a ker vodijo po goli južni strani, so pasje vroči, prekinjajo pa jih stopnice, ki so bile za hčerkine noge zoprno visoke. Najdražji je odšibal še okoli gradu na bližnji vršič, v trdnjavo pa žal nismo mogli, ker jo odprejo šele ob večerih. Glede na položaj ter razglede na zaliv in gnečo trajektov v Portoferraiu je Volterraio verjetno prvovrstna lokacija za lovce na sončne zahode! 

Volterraio, pogled od zadaj. Spodaj Portoferraio, največje mesto na otoku in eno glavnih pristanišč.

Pot je dobro nadelana, a vroča.

Trdnjavo odprejo samo ob večerih.

Monte Maolo (749 m)

S precej bolj morskimi načrti smo se na prvo elbansko siesto zapeljali malo naokrog, da sta mladiča v avtu lahko odspala svojo rundo, pa smo malo za nosom končali kar na najvišjem cestnem prelazu pod vršičem Monte Perone (630 m). Pod borovci s ta ogromnimi storži, katerih iglice tla tako mehko tapecirajo, in sredi meglic, ki so se hecale pod nebeško modrino. Ker se je tam zgoraj celo dalo zadihati, smo se torej na horuk sprehodili na bližnji Monte Maolo. Oblački so se medtem sicer potuhnili neznano kam in sonce se je medtem tako razživelo, da je Tastarejša komaj odšvicala edino strminico na poti, toda na vrhu se ji je med granitnimi krompirji strašno dopadlo. Menda se je še bolj dopadlo Najdražjemu, ki je potegnil naprej, na Le Calanche (905 m), kjer so ga presenetila varovala in kar nekaj grebenske granitne plezarije. K nam se je vrnil prav strašljiv – tako mokrega od švica ga še nisem videla, pa sva dala skozi že marsikaj. 

Prelaz Monte Perone. Začuda spokojno!

Na grebenu. Levo Monte Capanne, desno Giove.

Pogled na sever.

Takih stolpov je na otoku kar nekaj. Ta je menda od sv. Janeza.
Otrokoma so se skale zdele odlični tobogani, Mali pa se
je še bolje dričal po prahu v bližnjem gozdiču ...

Monte Capanne (1018 m)

Najvišji vrh Elbe, na katerem se stika več zahtevnih grebenov, bi bil za nas prehud zalogaj, če ne bi bila nanj speljana špasna žičnica. Stojiščnica oz. košarnica, če smo natančni. Mladiča sta med zložno, skoraj dvajsetminutno vožnjo noro uživala, malo manj pa potem, ko smo se z ograjenega granitnega vrha, ki je nasmeten z gozdičem takšnih in drugačnih oddajnikov, spravili v dolino peš. Mali je tako ali tako zaspal, Tastarejša se je pa kotalila 700 višincev po tečnih granitnih kamnih in ploščah, da je kar bolelo gledati. Pa saj ne, da ne bi bilo lepo, samo otroškim nožicam prija malo bolj umirjena podlaga. Pot nas je izvrgla v slikovito vasico Poggio, kjer smo komaj iztaknili sladoled. Dan bi se skoraj iztekel v katastrofo, ker se je sinetova lučka ob odpiranju zlomila na dva dela … 

Stojiščnica na Capanne.

Prav špasno se je peljati. Zadaj Monte Giove, desno Marciana Alta.

Na najvišjem vrhu se počutiš nekoliko ... omejeno.

Naporni sestop.

Ravnine na Elbi ni. Naš sestop se je končal v Poggiu (leva vasica), zadaj pa Marciana Marina, kjer smo se najraje kopali.

Poggio.

Madonna del Monte (630 m)

Do cerkve pod vznožjem špičastega Monte Gioveja je iz osrednje »visoke« vasi na Elbi, fotogenične Marciane Alte, speljana romarska pot. Krasna je: fletne kapelice, ki se elegantno zlivajo z zaobljeno granitno podlago, imajo v gozdiču celo malo sence, pa še vreme se je za odtenek ohladilo, tako da je 300 višincev Tastarejša zmogla brez pretiranega stokanja. Za cerkvijo smo vpadli v pravi gozd naravnih granitnih »skulptur«, med katerimi bi lahko v nedogled zapravljala čas. Samarske stijene na granitni način ali nekaj takega. Mladičema je sicer zadostovalo, da smo splezali na Orla. Čepeli smo na balkončku na vrhu granitnega ptiča, globoko pod nami se Tirensko morje še ni poslovilo od poletne razigranosti, na oni strani pa me je pogled na sosednjo Korziko odnesel v neke druge, na drugačen način srečne čase … Turica, ki smo jo ob bolniški odsotnosti Najdražjega izvedli v troje, bo ostala eden mojih najljubših elbanskih spominov. Z eno samo minus točko – nikjer v vsej presneti, turistični Marciani niso prodajali lučk. Še dobro, da je bilo zanemarjeno, na pol razpadlo igrišče za otroka čisto sprejemljiva zamenjava. 

Marciana Alta, kjer so namesto ulic stopnice.

Fletne kapelice.

Granitne skulpture so večje in impresivnejše, kot se zdi od daleč. Prepoznate Orla?

Pogled na Sant' Andreo. Tam blizu je naš apartma (no, 160 višincev nad morjem).

Pogled proti vzhodu na preostanek Elbe.

Orel bi zlahka preživel tudi brez betonskega gnezda na vrhu, za otroke je pa kar udobno.

Park za svetiščem Madonna del Monte.

Zahodna Elba. Strmina, makija in nekaj slikovitih vasi.

Svoje elbanske pisarije naj torej zaključim s sklepno mislijo. Elba? Ja, z veseljem in – s pohodniškimi čevlji! Samo poleti pa raje ne več.