nedelja, 26. avgust 2018

Prigode na bohinjski progi

O potovanjih z vlakom, lovljenju popoldanskega spanca in neponovljivih natakarjih


V moji mladosti je bila pomanjkljiva geografska razgledanost komaj odpustljiv greh, ampak tokrat znancem nisem mogla zameriti, ko so ob omembi Nadiže rekli: »Kje pa je to? A na Pagu?« Res je ta prijetna gorska rečica slovenska v vsega nekaj kilometrih, poleg tega pa leži tako zahodno v Sloveniji, da bolj ne bi mogla. Svojčas smo tistim krajem rekli zakotje, a resnici na ljubo niso več tako zakotni, saj so od preobilja poletnih turistov tako lepo porejeni, da v večini lokalov plastični denar pogledajo tako osuplo, kot bi hoteli plačati s pokrovčkom od cedevite, in meni nič, tebi nič sprejemajo samo gotovino. Kar hočem povedati, pa mi morda ne gre najbolj izpod prstov, je, da je do Nadiže, kjer smo v družinam nadvse prijaznem kampu Podbela že drugič odštevali konec poletja, presneto daleč.

In tako me je lani prešinila genialna ideja (kot so pač genialne vse moje ideje). Ker takrat tromesečni Mali vožnjam v avtu ni bil kaj prida naklonjen – in jim v budnem stanju še zdaj ni – sem se briljantno domislila, da bi dobršen del poti opravili z vlakom. To bo čisti win-win, sem se veselila: Tastarejši bo vožnja itak cel žur, Mali pa se bo medtem udobno crkljal pri meni v naročju. Edino, kar me je malce skrbelo, je bilo, kdaj in kje bo hčerka opravila popoldanski spanec, ampak ni hudič, da je ne bi oh-tako-romantično drdranje vlaka dovolj uspavalo, da ne bi na eni od etap zaprla oči!

Sama izvedba operacije je bila potem logistično kompleksna, kot je pač kompleksna večina mojih genialnih operacij. Z mladičema in kravasto nerodnim vozičkom sem se z mestnim avtobusom odpeljala do železniške postaje, prvi vlak nas je odvrgel na Jesenicah, drugi pa na Mostu na Soči, kjer smo počakali na Najdražjega, brez katerega vse skupaj ne bi bilo mogoče. On je namreč naokrog pripeljal avto, da smo lahko nadaljevali v Breginjski kot z vso feršterkerijo, ki jo zahteva družinski dopust: kahlo, igralno podlogo, blazino za dojenje in tako naprej, dokler dopušča prostor v prtljažniku.

Seveda ni šlo brez incidentov. »Neprecenljiv« trenutek je bil, ko sem s komaj uporabnim dojenčkom v eni roki in s triletno hčerko za petami letala po vagonu ter s prosto roko brisala kaplje rumene brozge, ki je curljala Malemu iz plenice in na tleh puščala nezgrešljivo sled. Skupina mladih pup na sosednjih sedežih je strmela v prizor in dajala vtis, da v življenju še niso videle strašljivejše scene. »Ko bi le vedele,« sem si mislila. Kapljajoči dojenčkov drekec je samo tečna muha, ki brenči brez posledic, pravi izzivi starševstva pa so čisto drugje …

Kako slabo je bil časovno umeščen moj potovalni načrt, sem ugotovila na naši končni postaji. S hčerkinim spanjem na vlaku kajpada ni bilo nič, utrujeno se je valjala po sedežih, dlje od tega pa zaradi vsega vznemirjenja ni prišla. Ko smo izstopili sredi ničesar, je že kar križem gledala. Ne spomnim se več, zakaj – nedvomno je bil posredi spet kak nadvse tehten razlog – ampak genialno sem se domislila, da na Najdražjega ne bomo čakali na vroči postaji, kjer se ne da početi prav nič, pač pa se bomo lepo sprehodili tisti kilometrček ali dva po fletnem makadamu ob vodi do centra Mosta na Soči. Malega sem položila v voziček, Tastarejša pa se je postavila na pručko oz. stopničko na dnu vozička, na kateri sem jo prevažala v težavnem obdobju, ko se je prilagajala dejstvu, da ni več edinka. Po parih minutah se je na pručko usedla (temu res ni namenjena, tako da je poza skrajno neudobna!) … po še parih minutah se je začela nevarno zibati … in po še parih minutah sem videla, da bo vsak hip zaspala. Kako bi se to končalo, ne vem, verjetno bi se zvrnila s pručke na tla, pod moje noge. Okrog nas ni bilo nobenega uporabnega prostora, samo goščavje in strmi bregovi. Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem Malega dvignila v naročje, Tastarejšo pa nekako zabrisala v prazni voziček. Kako mi je to uspelo z eno roko, se ne spomnim, ampak sila kola lomi, tako da je pač moralo iti. Resda ji je bil bistveno premajhen, a se je nekako zvila in v hipu ugasnila. Zame pa se je začel križev pot: v eni roki sem tovorila dojenceljna, ki je bil sicer vedno pri ta suhih, pa vendarle po parih minutah ne več zanemarljiv, z drugo pa sem rinila voziček, v katerem je smrčala precej težka donda. Ko smo dosegli hiše, je šla ulica še krepko dol, da sem komaj zadrževala breme pred sabo, in na drugi strani za veliki finale krepko navzgor. Komaj živa sem pririnila karavano do prve klopce, ob kateri sem parkirala speči tovor in nato z dojenčkom v naročju štela promet do odrešilnega prihoda Najdražjega.


Tastarejša na pručki; če imate otroke, se vam gasilska oprava ne zdi prav nič nenavadna.

Ni res, da je uporaben samo za otroke do šestega meseca!

"Naš" tolmun na Nadiži lani, ko je bilo vode res malo.

Letos smo bili vsi skupaj seveda starejši in bolj izkušeni, tako da nam je šlo bolj gladko. V Ljubljani so me ob nakupu karte sicer prijazno obvestili, da imamo do Jesenic nadomestni prevoz, ker nekaj da popravljajo progo ali kaj. Ojej. Predaleč smo bili, da bi odpravo prekinili, in tako smo se z busom na Gorenjsko cijazili skoraj dve uri in spotoma obredli čisto vse postaje, na katerih ustavlja vlak. Poskusite enkrat in videli boste, zakaj sta bila mladiča na koncu že precej popadljiva.

Nadaljevanje skozi bohinjski predor in Baško grapo je bilo mirnejše. V Posočju smo se znašli z zamudo, pa vseeno ne tolikšno, kot jo je pridelal naš Najdražji, ki smo ga čakali še kaki dve uri. Tako smo spet opravili taisti sprehod od postaje do Mosta na Soči. Prav carsko se mi je zdelo, da smo bili tokrat vsi trije pri polni zavesti. Še več, Mali, ki je lani ždel kot neprišteven vesoljček, je konkreten del poti šibal sam!

Da bi zabili še nekaj časa, smo na Mostu prešli na operacijo prehranjevanja. Najprej smo se zakadili v najbolj trendovsko izgledajoči lokal, v iskanju naših omiljenih špagetov z bolonjsko omako (ki jih skoraj ne morem več videti, kaj šele pogoltniti) pa končali v gostilni čez cesto. Vonj, dekor in postrežba so bili odbijajoči, toda imeli so, kar smo hoteli. To pa je bilo bizarno doživetje! Da je bila v prazni jedilnici poleg nas domača muca, nas je pravzaprav zabavalo, negodni natakarček pa je menda človeške mladiče do sedaj videl samo na Youtubeu ali kje že. Najprej me je rahlo okrcal, ko sta otroka plezala po okenski polici, češ da je ravnokar pomil okna, in se mi iskreno posmehujoče začudil, ko sem ga poleg špagetov prosila za nož. »Nož zraven špagetov? Tega pa nikoli ne prinesemo.« Očitno še ni pomislil, da špageti niso najmlajšim najprijaznejša oblika testenin. Nasploh je bil dečko videti iskreno olajšan, ko smo se poslovili. Prej je namreč očarano-zgroženo strmel v kaos naše družinske dinamike in kar naprej hodil preverjat, koliko štale smo že naredili. Da nima smisla razpravljati z njim, sem videla, ko je narahlo odrinil Tastarejšo, ki se je borila s polno žlico, in pobrisal špaget, ki ji je padel na prt.

»Pa dajte malo pazit,« mi je še naročil, preden se je vrnil za svoj šank.

Tako kot lani smo se tudi letos z Nadiže raje vračali kar z avtomobilom. Ampak ne dvomim, da ne bom do naslednjega leta potuhtala kake krasne nove genialne ideje.

Letošnja ekipa je bila že precej bolj kompetentna.

Vlak

Sprehodič do Mosta na Soči

YMCA

Z matematično natančnostjo je moja hčerka namestila duplo figurice v škatlo od čevljev. Zdaj pa samo čakamo, da bodo začeli. It's fun to stay at the Y-M-C-A …!


Če se ne spomnite, je tole original.


Pa še nekaj drugih Tastarejšinih matematičnih instalacij. Vse so popolnoma neizzvane, edino, kar imava starša vmes, je, da jih fotografirava in sčasoma - kako nesramno! - pospraviva.

Takole se je YMCA scena razvila. Gostija!

Inštalacija z abecedo

Inštalacija Rožica

Inštalacija Flomastri & prevozna sredstva

sreda, 22. avgust 2018

Žensko popoldne

O Svetem Jakobu, družinski tradiciji in pomanjkanju moške energije


Da zapostavljam in odrivam starejšo hčer, jih poslušam od svojega Najdražjega vsakokrat, kadar se kaj bockava, kar pomeni kar naprej. Saj ne rečem, dokler se Mali obnaša, kot da bo umrl, če v moji prisotnosti ne visi na meni, ima prednost, kar se tiče centimetrov oddaljenosti od mojega oprsja. Vendarle pa se, kot verjetno vsaki ozaveščeni mami, zdijo zgornji očitki neutemeljeni. Pretežno. Kjer je dim, je očitno vsaj majčken plamenček, in morda imam drobno pikico slabe vesti, zato sem nama, da bi se za spremembo posvetila samo in izključno Tastarejši, izborila prosto popoldne.

»Kaj bi počela?« sem jo vprašala, v pričakovanju kake napol komercialne bedarije, ki jo bom morala pogoltniti.

»Greva na Jakoba,« je dahnila.

Uau. Kar onemela sem. Ali je pogruntala, da se me da v glavnem kupiti samo s hribi, ali pa ji je hribček nad Katarino res tako pri srcu in se bo otroška jakobomanija brez pretiranega truda prenesla iz moje izvorne v mojo novo družino? Kakor koli že, z veseljem sem bila za in preživeli sva prav prijetno babje popoldne. Sprehodili sva se po standardni trasi s standardnim programom: poziranje pred leseno tablo z Jakobom, odločanje, ali bova šli po direktni poti ali tisti daljši, ki vodi naokrog, štempljanje na vrhu in seveda iskanje, kje je skrito darilce. Če sem z otrokom sama, nekoliko težje na skrivaj nastavim čokoladico pod klop, in moram bliskovito ukrepati, ko Tastarejšo pošljem za vogal, češ naj pogleda pod običajno klopco. A punca na srečo še gladko nasede, tudi če jo presenečenje čaka tik ob mojem nahrbtniku, in niti za trenutek ne podvomi, da je na delu kdor koli drug kot Cmiljan, kot je preimenovala našega škrata Smiljana. 

Klasična

Tastarejša preiskuje, ampak Cmiljan je tokrat skril presenečenje pod drugo klopco.

Vmes sva se pa tudi pomenkovali, med drugim o tem, kaj kdo dobro zna, kar mi je ponudilo iskren vpogled v vrednote skoraj štiriletnice. Izvedela sem, da zna Najdražji dobro »dati muziko«, Babi dela dobre štruklje in »da dobre risanke«, Mali se zna dobro metati po njej, jaz pa znam dobro peči palačinke ter dajati poljubčke in objemčke. Šment, jaz sem pa mislila, kako nadtradicionalna mama da sem in katere superkul stvari vse delam za svoja otroka ter z njima!

Ob koncu izletiča sem bila kar malo ganjena, kako zdaj midve nadaljujeva družinski ritual, ko sva si z mamo vsako leto privoščili poznopoletni sprehod na Jakoba, po možnosti v zlatem večernem soncu in z vetru poplesavajočimi travnimi bilkami … Ampak veste kaj? Obe sva nekaj pogrešali. Moško energijo! Jin in jang pa te fore, očitno. Ne samo jaz, ki sem se morala ves čas zadrževati, da nisem govorila samo o Malem to in o Malem ono, temveč tudi Tastarejša. Ko sva se peljali domov, se je z zadnje klopi na lepem zaslišalo: »A veš, kdo sedi zraven mene?«

Nihče, kolikor mi je uspelo videti, ampak vseeno sem sodelovala v igri: »Kdo?«

»Jure!« Jasno, šele skupaj s fantoma je naša družina celota.

nedelja, 12. avgust 2018

Tolminski maraton

Planina Razor in planina Na Kalu


Vrhovi nad planino Razor v mojem srčecu zasedajo prav posebno mesto. Svojčas sem vsaj enkrat na leto, običajno v predzimskem času, odtelovadila podnje čez vse tiste tolminske ovinke. Za mojo aktualno zasedbo pa so bili južni kotički naših Alp žal preprosto predaleč, dokler me ni sredi poletja prešinila genialna ideja (kot so pač genialne vse moje ideje) – saj gremo v kočo na planini Razor vendar lahko prespat! Družinske sobe imajo, do koče pa tudi ni več kot uro peš. To bomo pa ja zmogli.

Ampak v soboto zjutraj ob muhasto-viharni vremenski napovedi, ki nam je v letošnjem poletju tako domača, še vedno nismo vedeli, ali bomo šli ali ne. Polna dvomov sem klicala v kočo, da bi preklicala rezervacijo sobe, pa so mi naredili tako reklamo za čudovito vreme, ki da ga bojda imajo, da sem se hektično lotila pakiranja, in kot bi mignil – torej že čez kake štiri ure – smo bili na parkirišču pred planino Podkuk. Vremenska reklama se je izkazala za samo to, torej reklamo, kajti vrhovi so bili v črnih oblakih, na zahodu pa smo slutili skorajšnje bobnenje.

»A gremo?« Še zadnja potrditev pri Najdražjem. »Ja, gremo te!«*

Do planine Razor smo prihiteli v kaki uri, čeprav s skoraj štiriletnico, ki hodi sama, hiteti pač ni mogoče. Še meni je šlo na živce, kako jo priganjava, kljub temu da sem bila sama priganjalka. A uspelo nam je, do koče smo prišli celo s pol urice rezerve, preden nas je dosegla nevihta, od katere pa ni bilo niti kaj dosti spektakla niti kake prave moče. Vznemirjen od vsega dogajanja je Mali preskočil popoldanski spanec, posledično pa je komaj zdržal jagodnonabiralniški večerni sprehod in dokončno zaspal že ob pol osmih. Tastarejša pa je bila ob dogajanju v jedilnici planinske koče – ki ga v resnici ni bilo dosti, koča je bila skoraj prazna – čisto očarana in je klonila v spanje šele ob desetih. Kajpada na zgornjem ležišču pograda, ubogi Najdražji, ki ograjam in podobnim varovalnim pripomočkom nikoli popolnoma ne zaupa, pa jo je moral potem vso noč stražiti, da ne bi slučajno čmoknila dol. 

Planina Podkuk. Krave so jo konkretno zasr***

Koča na planini Razor tik pred nevihto

Brez zakonske postelje bi nam bilo precej manj udobno.
Itak je pa Mali zavzel več kot polovico.

A napoved za sončno nedeljo nas ni pustila na cedilu, tako da smo se zbudili v prav lepo turo. Planina Na Kalu se mi je zdela z uro in pol hoje, kolikor so je do tja obetale table, nedosegljivo daleč, ampak Najdražji je bil optimist in kdo sem jaz, da bom sejala dvome glede pešačenja!? Ne vem, ali je bilo krivo spanje v koči, zgodnja ura začetka hoje, obljuba zbiranja sončkov, ki bodo, ko jih bo zbrala dovolj, Tastarejši prinesli novo knjigo – začuda ji je šlo, in to brez nerganja. Fanta sva poslali naprej in se vlačili za njima po položni mulatjeri, obirali maline, šteli padalce v zraku in se na prečki pod Migovcem čudili, kako lahko planike rastejo tako nizko. Po kakih treh urah še sama nisem mogla verjeti, da sem spet na meni tako ljubi planini. Tam smo seveda opravili vse, kar je treba, vključno z obiskom stranišča na štrbunk s srčkom na vratih in fotografiranjem vedno lepega prizora, zatrepa doline Tolminke. 

Daleč gremo, do zelenega sedla na sredi slike.

Spodaj so Tolminske Ravne.

Pot je prav slikovita.
 
Pogled nazaj, planina Razor je zeleni travnik sredi slike, naš avto pa še daleč na desni.

Po poti smo obrali vse, kar se je obrati dalo.

Planina Na Kalu

Stranišče na štrbunk. S srčkom na vratih in straniščnim papirjem!

Dolina Tolminke

Vzpona ni bilo več, toda od avta smo bili še hudo hudo daleč. Zato smo Najdražjega otovorili kot nepalskega šerpo in ga poslali ponj, jaz pa sem mladiča odvlekla naravnost navzdol v Tolminske Ravne. Tastarejša se je strašno dobro držala, pa čeprav smo morali sestopiti za kakih petsto višinskih metrov. Še najbolj jo je premetavalo v drčljivem listnatem gozdu, kjer se je, čim Najdražjega ni bilo zraven, ustrašila vsakega šuma. Če kaj poznate gozdove, veste, da je šumov v njih precej, še posebej, če malo zapiha. Nekje proti koncu se je prvič začela tudi pritoževati, da zakaj mora hoditi v hribe itn., ampak je nehala, ko sem dala Malega iz nahrbtnika. Par korakov sem in tja je naredil sam, potem pa začel uganjati traparije. Tastarejša mu je z veseljem sledila in potem sta si metala listje na glavo, tolkla s palicami in počela podobne neumnosti, ob katerih starši, zavoljo ljubega miru, raje pogledamo stran in se tolažimo, da se da obleke oprati, vse morebitne klope pa odstraniti. 

Mali se je takoj domislil kupa bedarij, ki se jih da početi na listju.

Konec. Exit!

Še pogled na Tolminski Migovec za slovo.

V Ravne smo pripešačili po šestih urah na nogah. Kmalu je do nas priklel Najdražji, ki je moral z avtom odovinkariti s planine Podkuk v dolino, potem pa po nič manj zaviti in komaj kaj širši cestici, na kateri se je moral nenehno umikati nasproti vozečim pohodnikom, pripeljati v Ravne. Vožnja mu je vzela več časa kot šprint do avta. Odrasla sva bila izčrpana od za nas res ekstremno dolge hoje, a silno zmagoslavna, otroka pa sploh nista pokazala, da bi bilo kaj drugače kot običajno. Mali je celo skočil v bližnje korito z vodo in čofotal po njem, tako da so morali od sonca skurjeni mimoidoči točiti vodo tako, da so se sklanjali mimo nagega otročiča.

»A danes gremo nazaj v Slovenijo?« je za konec vprašala Tastarejša, preden je v avtu za nekaj ur omagala. Ja, glede na maraton, ki smo si ga privoščili, je bil občutek res, kot bi bili kje v tujini na počitnicah! In večjega komplimenta za vikend si, vsaj od svojih otrok, ne bi mogla želeti.

* Če ne veste, kaj pomeni »te«, vam ne znam razložiti. V družino si priskrbite Štajerca in slej ko prej vam bo jasno.

petek, 10. avgust 2018

Kopalna presenečenja


O lovljenju po garderobah, posvojeni babici in kroksih na toboganih


Presenečenje št. 1


Ko je bila Tastarejša v plenicah, sva jo kot prava ambiciozna starša vpisala na plavanje na dojenčke. Kakih hudih plavalnih lovorik tam nismo dosegli – kvečjemu nasprotno, ob sicer fotogeničnem fototunkanju je Tastarejši še po vseh letih »močenje učk« največji bavbav – je bil pa to prijeten izgovor za družinsko druženje, zato smo zadevo brez oklevanja ponovili pri Malem. S to razliko, da smo se tokrat za ceno plavalnega tečaja skopali (ne bom rekla naplavali, ker za naju z Najdražjim plavanja ob tem pač ni bilo) vsi štirje člani družine: en dojenček, dva spremljevalca, pa še en brezplačen otrok. Vam povem, gorenjski del mojega jaza je od sreče skakal do stropa! 

Famozna podvodna fotka, ki na tečaj verjetno zvabi marsikaterega starša.
Joka, ki sledi na površju, na sliki seveda ni.

Naneslo pa je, da je Tastarejša bolehala in sva šla na plavanje sama z Malim. Kar dobro nama je šlo – do trenutka, ko sva prestavila v odhajanje iz bazena nazaj domov. Mali je bil že preoblečen, jaz pa sem hotela zadevo na hitro opraviti kar med omaricami. Kljub veliki naklonjenosti čofotanju poba v bazenu ni niti malo ni blestel in je največ časa preždel pri meni v naročju, no, na kopnem pa se je izprsil v vsej svoji zgodnji mobilnosti. Ko sem ga postavila na tla, da bi se preoblekla še sama, je v trenutku izginil za vogal, v smeri stranišča, bazena in drugih zadev, h katerim si res ne želiš spuščati oblečenega, komaj dobro hodečega neplavalca. Torej sem napol v kopalkah, napol v gatah letela za njim! Bolj sem ga lovila, bolj se je smejal. Sem ga zgrabila, ga odnesla nazaj in poskusila nadaljevati s slačenjem, pa je spet odšibal in se še glasneje režal. In tako še kakih petkrat … Potem sem prijela in njega in svoje suhe obleke in vse skupaj odnesla v kabino. Mali tam vsaj ni mogel nikamor pobegniti, mu je pa uspelo tako telebniti, da si je pridelal krasno buško na sredi čela.

Nekaj mesecev kasneje. Spet smo šli v bazen, tokrat dva mladiča in jaz, in ko smo se po kopanju lotili preoblačenja, je – presenečenje! – vse šlo gladko. Preoblekla sem Tastarejšo, preoblekla sem Malega, potem pa sta se oba držala našega kupa mokrih cunj, dokler nismo bili vsi spet približno spodobni. Mene pa je prešinilo, da je Mali očitno kar na lepem, ne da bi se sploh dobro zavedala, kdaj, postal človeček, ki razume in zna počakati. Mogoče je pa čas, da metlice za čiščenje stranišč spustim z omar nazaj na tla – menda je Mali že dovolj razumen, da ne bo več z njimi žegnal cele hiše …

Presenečenje št. 2


V najbolj vročem tednu poletja sem ob odsotnosti varstva, ki je pobegnilo v črno Afriko, sama zabavala svoj podmladek. V ljubljanski vročini smo iskali različne čofotalne priložnosti in jih našli od privatnega bazena na Kureščku do ledenega jacuzzija v Iški, vrhunec pa je bilo kopanje v Bloškem jezeru. V avtu sem Tastarejšo obvestila, da se tam dobimo z mojo prijateljico, ki jo ima strašno rada, njenim dojenčkom in njeno mamo, ki je pa še nikoli ni videla.

Takoj je začela nergati: »Nočem, da je zraven tudi Alenkina mama.« Ojej. »Ne, ne, ne! Ne bomo na isti plaži kot Alenkina mama! A lahko gremo mi na drugo plažo?« Neumorna je bila in že sem videla, da se bo spet treba iti psihoterapevta.

Na srečo se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, pa čeprav gre za navadno mlakužo. Čim smo prišli do prisrčno urejenega bloškega ribnika, je Tastarejša presenetila. Ko sem zagledala zeleno vodo, v kateri se ni videlo več kot par centimetrov daleč, me je zaskrbelo – tole se še meni ne zdi apetitlih, kaj šele porečeta mladiča … Hčerka pa se je, kot bi mignil, vrgla v zelenilo in nismo je več dobili ven. In ali veste, s kom je tako uspešno razvijala plavalno kožico? Z Alenkino mamo, kakopak. Ves čas ji je bila za petami, sprehajali sta se sem in tja po topli mlaki, če slučajno nista bili skupaj, so pa po vsem jezercu odmevali njeni vzkliki: »Babi, babi!«

Če že ni kristalno čista voda, je pa vsaj obala prisrčno urejena.


Presenečenje št. 3


Za otroke imajo na Bloškem jezeru postavljeno preprosto, a odlično vodno drčo. Mali je navdušeno vzklikal ob pogledu na malo starejše mladince, ki so drveli po njej in z glasnim čofom prileteli v vodo, naenkrat pa sem zagledala, kako se nama pridružujeta Alenka in Tastarejša.

»Na tobogan greva!« sta oznanili. Očitno je bila Tastarejša Alenki prikladen izgovor, da ga je šla preizkusit tudi sama, ker naj bi bila stvar sicer rezervirana za mladež.

Z Najdražjim sva, poznavajoč hčerko in njeno averzijo do špricajoče vode ter mokrih oči, zavzela strateški poziciji ob izteku, pripravljena, da urgirava. Ampak Tastarejša je z Alenko suvereno odkorakala gor, se malček manj suvereno v njenem naročju odpeljala dol in še malo manj suvereno priletela v vodo … tam pa, nobeno presenečenje, jok in stok!

»Nisem jokala zato, ker sem si zmočila učke,« je kasneje pojasnjevala Tastarejša. Japajade. »Jokala sem zato, ker sem v vodi izgubila čevelj!« No, priznam, res ji je ob pristanku z noge odplaval kroks, njene zgodbice pa še vseeno ne kupim.

A kje je tu presenečenje? Čez par dni me je kar na lepem vprašala: »A bom lahko spet šla na tisti tobogan?« In še previdno dodala: »Zdaj bom šla gor bosa, brez kroksov.«

sobota, 04. avgust 2018

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu


Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote nalezla tudi sama. Le kako se ga ne bi, ko smo pa o gasilcih brali, gledali in peli, vriskali ob vsakem rdečem vozilu, ki je peljalo mimo nas, in se veselili ob vsakem stolpu gasilskega doma, mimo katerega smo šli (in ni jih malo)? Menda bi se še sama kar vpisala h gasilcem, če bi le bila malo mlajša in malo manj mahnjena na hribe … In ker zdaj z Malim strastno spremljamo vse traktorje in bagre, ki jih vidimo (in ni jih malo!), sem se, priznam, navzela tudi nekaj navdušenja nad tovrstno mehanizacijo. Le kako se ga ne bi, če pa o tem nenehno beremo, gledamo, pojemo in rišemo?

Eden od sosedovih mnogih ...

Sosede pridno čakajo na sprehod v hlev.

Veža v našem Gästehausu. Menda mi ni treba poudarjati, da sta bila otroka navdušena!

Zato smo bili na počitnicah v Avstriji kot v traktorskem raju. Očitno je Ziljska dolina dovolj kmetijsko usmerjena, da so bili povsod okrog nas lindnerji, steyrji in johndeerji z obračalniki, balirniki, prikolicami in drugimi dragocenimi priključki, mi smo pa ves čas vriskali in se veselili. Nesrečno naključje je hotelo, da je Mali vsakokrat, ko smo se peljali mimo trgovine s traktorji, spal, ampak nič hudega, sva bila pa vzhičena midva z Najdražjim. Stanovali smo v že lani preverjenem apartmaju v vasici, v kateri se ni dogajalo dosti, razen da je sem ter tja šibala kmetijska mehanizacija in smo spet lahko oooooojali in aaaaahali. Vrhunec našega dopoldneva je nastopil okoli desetih, ko so pri kmetu čez cesto gnali krave z bližnjega pašnika v hladno zavetje hleva. Ko smo videli, da se pri sosedih pripravljajo na dvorišču, smo še mi zavzeli strateško pozicijo pred hišo in bili priče mimohodu krav, ki so vzgojeno in precej elegantno odkorakale domov. Ampak ti šment, lepo smo se natempirali na deseto uro, potem so nas pa sosedje zadnja dva dneva nahecali in kravohod izvedli že prej, ko smo mi še prekladali pesek po bregu Zilje ali pa polivali ledeno mrzlo vodo iz bližnjega korita po cesti.

Sicer pa na dopust nismo šli samo sanjarit o traktorjih, ki jih nikoli ne bomo imeli, pač pa smo počeli še marsikaj drugega. Začetek je bil bolj švoh – pri Tastarejši sem naredila strašno reklamo, da gremo v Valentintal pod najvišje karnijske vrhove gledat svizce, pa je bilo vreme tako črno, da smo se kar na slepo srečo preusmerili na sosednji greben in končali pri razpadajočem, zaprtem gorskem hotelu. Najdražjega je v svoje kremplje dobila tam bivajoča babica in ga slabo urico gnjavila s svojim življenjepisom in CV-ji svojega potomstva. Ko se mu je končno uspelo izmuzniti, smo se odpravili na tako brezvezen sprehod po nerazgledni gozdni cesti, da sem celo jaz (JAZ!) odredila, da je zadeva čisto neperspektivna, in smo šli nazaj. Kot nalašč se je vreme medtem čisto zjasnilo …

Ampak v nadaljevanju nam je šlo bolje, pohajali smo po okoliških hribih, se vozili s sedežnico in se kopali v vaškem kopališču v Kirchbachu, ki je tako stare šole, da dejansko še vedno ima skakalnico. Ooooo, kako je bil Mali navdušen nad vsakim glasnim čofom v vodo, ki so jih uprizarjali lokalci! Tastarejše pa iz vode tako ali tako skoraj nismo dobili, pa čeprav jo je ogrevalo samo sonce in je bila daleč od termalnega udobja. No, gorniški vrhunec tedna je bil vzpon na Findenig oz. Monte Lodin (2015 m), čudovit travnat greben v glavnem karnijskem grebenu, ki izpolnjuje vse pogoje, da bi bila na njem strašna gneča: neverjetno lep je, čisto enostaven in zelo blizu, saj je na vrh le kakih 200 višinskih metrov vzpona. Nadloga je le to, da je do izhodišča iz Ziljske doline slaba ura cijazenja po makadamskih cestah, ampak ker je bilo to za nas edina vožnja dneva in sta otroka na njej vsaj malo odspala, ni bilo prehudo. Turo so nam popestrile bajsaste borovnice, ki jih je Mali takojci zapopadel, kaverna iz prve svetovne vojne, po kateri sta divjala oba otroka brez oziranja na temo na eni in prepad na drugi strani, ter radovedne krave, ki so se tako nagnetle k prehodu čez ograjo, da sem Najdražjega in Tastarejšo kriče preusmerila na daljši obvoz. Pri kravah nikoli ne moreš biti dovolj previden, to pa ja vem. 

Na Poludnig sva šibala izmenično z Najdražjim.

Vrh Findeniga, pogled na vzhod, proti Lonicam in vrhovom nad Nassfeldom.

Mali je hitro dojel, za kaj gre pri borovnicah!

Mali preverja, ali je zemljevid lahko klobuk.

Nassfeld bi mirne duše izpustili.

Na koncu nassfeldskega brezveznega Aqua Traila te čaka - beneški zvonik!?

Še ena atrakcija lokalnega tipa: korito z (ledeno) vodo. Ponavadi smo ga obdelovali nagi.

Doživetveni vrhunec tedna pa je bil zadnji dan, ko smo se z ladjico zapeljali čez turkizno modro jezero Weissensee in odpešačili zadnjo etapo poti ob severni obali. Vse skupaj spominja na Bohinjsko jezero, le da je ladja večja, pot bolj izpostavljena, jezero pa bolj turkizno modro (toliko o imenu). Naša hoja, ki jo je začinila nevihta, se je zaključila na nekakšnem turističnem kmečkem sejmu, kjer so Najdražjega osrečili vurštli (klobase po domače), Malega bližnje peščeno igrišče za odbojko, v katerega se je takoj zaril, mene pa inovativna rešitev za senco nad stojnico, ki jo lahko vidite na spodnjih fotografijah. Ali zdaj razumete, zakaj bi tako rada imela traktor, ko bom velika?

Ladja na Weissenseeju
Pot je kar slikovita, opozorilne table pa precej strašljive ("samo za izurjene" itn.).
Človeška iznajdljivost ne pozna meja ...
Na vilicah traktorja je klada, na kateri je pritrjena tenda, žarmojster pa ima lepo senčko!

Prava pikica na i uspešnemu tednu je prišla zvečer, ko je v naši vasici potekala čisto prava vaška veselica. Uvodnemu, še nekoliko zadržanemu nastopu moškega pevskega zbora iz Kirchbacha (v ustreznih nošah, da ne bo pomote) je sledil performans koroškega umetnika, ki sliši na sočno ime Buzgi in je sredi tiste jodlarije pel Elvisa, vključno s svetlečo obleko v barvah avstrijske zastave, z razpetimi prsmi in poudarjenim mednožjem (česar pa kot poročena žena seveda nisem opazila). In sploh ni bil slab! Ko je začel, me je kar zasrbelo in bi se z veseljem zavrtela pod pisanimi lučmi v tistem hlevu, pa kaj, ko so vsi ostali udeleženci sedeli na gasilskih klopeh in žulili svoje klobase z zeljem. S kumino vred, hmph.

Tastarejši se je veselica usedla globoko v srce. Zdaj se vsak večer, ko je napol zavita v brisačo in ji prsni koš kuka ven, smeje, da je oblečena kot Buzgi, oni dan je pa v avtu na lepem začela peti o nekem Fridolinu. Šele čez čas mi je kapnilo, da se je to ime ponavljalo v eni od pesmi pevskega zbora, in naša spužvica ga je takoj vsrkala, pa čeprav ni razumela niti besede … No, ampak to mi je v Avstriji všeč – Avstrijci niso Avstrijci samo v stereotipih, ampak z dušo, telesom – in kumino!


četrtek, 02. avgust 2018

V fazi vreč

O fascinantni prtljagi skoraj štiriletnice


Ko smo pred leti mladinci začeli obračati nosove v smeri drugega spola, smo na vprašanje, ki smo si ga postavljali ves čas – »Kako pa kaj ženske/moški?« – od prijatelja nekoč dobili silno enigmatičen odgovor: »Trenutno sem v fazi embalaže.« (Kot sva si zadevo razlagala z bratom, naj bi to pomenilo, da se, ko zaradi takih ali drugačnih razočaranj presežeš zanimanje za nasprotni spol, začneš zanimati za okolje, ločevanje embalaže, pravice živali in podobne zadevščine višjega ranga.) No, moja Tastarejša je za ljubezenske zdrahe še nekoliko mlada in še ni v fazi embalaže, je pa v izraziti fazi vreč.

»Spet se boš delala norca iz hčerke,« je potožil Najdražji, ko je videl, da se spravljam k pisanju. Ampak majkemi, niti najmanjšega namena nimam, da bi se norčevala iz svojih otrok. Za vsak slučaj naj ti, draga hčerka, če te bo čez nekaj let ali desetletij zamikalo izvedeti kaj več o svojem otroštvu in boš prebirala te zapise (če bodo seveda še dostopni na takšni ali drugačni platformi), izrecno zagotovim, da to beležim le zato, ker gre za še eno prisrčno naporno fazo v razvoju človeškega mladiča, ki jo bo, če je ne bom spravila na papir (ali kamor koli že, no), hitri ritem vsakdana odnesel v pozabo. Prav tako se opravičujem, če sem z brskanjem po tvoji prtljagi preveč posegla v tvojo intimo – to nikakor ni bil moj namen.

Torej: pred časom sem že pisala o čudaških stvareh, ki jih Tastarejša tlači v svojo srebrno damsko torbičko, zdaj je pa vse skupaj kulminiralo. Moja skoraj štiriletnica namreč vse dneve pakira stvari v velike kvazireciklirane vreče, kakršne so v zadnjem desetletju revolucionarno spremenile naše nakupovalne navade. Iz omare izvleče Mercatorjevo ali katero drugo vrečo in jo začne basati s stvarmi. Vanjo meče po samo njej razumljivem ključu, vse od barbik, najbolj drobcenih legokock in ovitkov čokolade do žlic, odej in blazin s kavča. Teh stvari nato ne daje iz vreče (itak jih ne bi našla, ker je notri preveč vsega) niti jih ne uporablja kako drugače, samo tam stojijo, z njimi pa se ne dogaja nič. Dokler si kruta mama kak večer ne vzame urice časa, da pospravi vso kramo tja, kjer izvorno domuje. Toda joj, kakšen ogenj je v strehi, ko Tastarejša ugotovi, da njene vreče ni več! 

Na prvi pogled čisto navadna vreča ...

Upala sem, da bomo z odhodom na dopust vrečarsko strast prelisičili – s sabo vendarle nismo imeli niti toliko vreč niti toliko igrač ali drugih stvari. A punca se je znašla in si v apartmaju pripravila prav fletno prtljago. Celo Najdražji je dojel, da moje robantenje ni samo muha zoprne gospodinje, temveč gre za precej ekstremno hrčkarjenje, ko se je zvečer spravil iskat tri manjkajoče kose sestavljanke in sem mu namignila, naj gre gledat v hčerkino vrečo. Precej osupel je bil, kaj vse je nametala vanjo – nekatere stvari je prinesla od doma, nekatere je ob vzajemnem kričanju izpulila Malemu, nekatere pa je našla kdove kje. 

... skriva marsikaj! Pa brez skrbi, vse sem skrbno zmetala nazaj v vrečo.

Za kratek vpogled v psiho štiriletnika sem vestno popisala vse, kar je bilo v tokratni vreči (seveda je čisto mogoče, da mi je kaka malenkost ušla):

  • delovni zvezek z nalepkami (Modna oblikovalka – Jesenska kolekcija!), kartonska podlaga za lepljenje nalepk in res velik kup nalepk (nekatere med njimi nastrižene na trakove) 
  • dve risbici na zadnji strani nalepk, od katerih je ena ženska, drugi pa nedvomno moški 
  • prospekta Logarske doline in Velike planine (spominček z našega savinjskega mini dopusta), pa tudi dve vizitki savinjskih turističnih kmetij (ne vem, kaj naklepa) 
  • tri otroške knjigice, ki se valjajo po avtomobilu in jih je celo Mali skoraj že prerasel 
  • mehka igralna kocka, ki sta jo prav tako prerasla že oba otroka, a še vedno jemlje prostor v avtu, in igralna palička, ki nikoli ni zanimala nobenega od njiju 
  • elastična zanka, s katero je spet armafleks, ki ga imamo v prtljažniku 
  • pokrovček za pepelnik iz avtomobila 
  • sončna očala z etuijem (začuda celo uporabna) 
  • zlata ropotuljica (čisto pravo, profesionalno glasbilo za ustvarjanje ritma, s katerim smo med vožnjo skušali zamotiti tuleče dojenčke in je pri Tastarejši občasno delovali, pri Malem pa nikoli) 
  • štiri lesene ploščice iz 20-delnega spomina, ki je v večini ostal doma 
  • trije prazni baloni 
  • deset barvic s čopičem, namenjenih barvanju kamnov 
  • devet figuric iz duplokock, štiri duplo hiške, dve postelji, dve strehi, dve podlagi za vozilo in nekaj spremljevalnih kock 
  • plišasti pujs Vasko 
  • plišasti sonček, sicer last Najdražjega, ki zadnje leto bolj životari na podstrešju (sonček, ne Najdražji) 
  • čuden gumijast kužek, napolnjen z nekakšnim stiroporom (iz žogice iz avtomata) 
  • dve miniaturni plastični francoski štruci, del kompleta plišastih figuric, ki so ostale doma 
  • vijolični čeveljčki za barbi dojenčka, roza krožniček (premer 2 cm) in en turkizen barbi čevelj z ubijalsko visoko štiklo 
  • devet kosov igralnega jedilnega pribora, šest krožničkov, en kozarec, ena deska za rezanje 
  • ena plastična klobasa in en pečen piščanec (plastičen) 
  • prozorna puščica z miniaturnim kavnim servisom (premer skodelice pol cm) in nekaj surovimi makaroni v obliki črk 
  • trinajst gumijastih figuric živali, zelenjave in pošasti (darila lidlhoferja) 
  • devet kroglic iz alufolije, ki jih je po vsakem sendviču, ki ga je pomalical v službi, hranil Najdražji (= glavni hrček) in jih ob menjavi službe vestno prinesel domov, zdaj pa so osrednji material, ki ga prekladajo bagri in drugi delovni stroji našega Malega, in jih je polna dnevna soba 
  • zelena hišica iz monopolija (naključna najdba v apartmaju) 
A se strinjate, da je desni gotovo moški?

Pomembna sekcija vsebine pa je tudi embalaža:

  • prazna škatlica kinderčokoladic in ovitek magnuma (vključno s palčko) 
  • etiketa kokakole 
  • plastična palčka, ki jo dobiš pri fruhtcvergih, da jih spraviš v zmrzovalnik in spremeniš v lučko 
  • dva zamaška plastenk 
  • prazna tuba gela za tuširanje (izprošena iz naše potovalne toaletne torbice) 
  • prazna posodica od žvečilnih gumijev 
  • na koščke narezan račun iz trgovine 

O vzgibih, ki vodijo Tastarejšo, da spravlja vse te stvari, bi lahko poročala samo ona sama, ker pa tega verjetno ne bo zmogla, ugibanja prepuščam kakemu otroškemu psihologu. Zato naj zaključim s poročilom, da manjkajočih koščkov sestavljanke v vreči ni bilo. Bojo morale tiste srčkane mucice še malo zdržati brez repkov …

Čudodelni možje

O pozabljenih bundah, Miklavževem sejmu in Polhograjski gori »O, šit!« Ta vzklik mi je dobro znan iz mladosti, ko smo se ob njem vsi z...