ponedeljek, 31. maj 2021

Upokojenski ponedeljek

Vse je enkrat prvič. Danes, ko so očitno imeli upokojenci v Lidlu nekakšen praznik, me je prodajalka vprašala: »A ste upokojenka?« Ko sem ji – v ful pozitivnem duhu, ker samokritična pa ja sem – povedala, kakšno prvenstvo si je prislužila v mojem življenju, me je pa še nahrulila, češ da je samo njena dobra volja, da me to vpraša. Očitno besedne zveze dobra volja ne razumeva enako.

Nazadnje me je na podoben način pocrkljala medicinska sestra na sistematskem pregledu, ko me je pogledala, slečeno do pasu, in radostno ugotovila: »O, a ste nosečka?« Jaz pa že davno po obeh porodih …

Upokojenski avtoportret.
Dobrodošla v klubu!


četrtek, 20. maj 2021

Jutro

Zbudimo se vsi v isti postelji. Mali mi tlači ledeno mrzle noge na trebuh in smejimo se, ko ob tem glasno vreščim.

Mladiča se oba odločita, da bosta frajerja v kavbojkah. Sine se obleče takoj za mano. Kar sam. »Imela bi kavbojke z gumbkom,« zahteva Tastarejša, in glej čudo, prav tiste kavbojke so ravnokar oprane in na voljo.

V pritličje prikorakamo brez prerivanja na stopnicah in maček ne mijavka preveč na glas, ko zahteva svoj zajtrk. Tudi podmladek pozajtrkuje mirno in spokojno.

»A moram danes v vrtec?« kot vedno vpraša Mali. Pritrdilni odgovor prenese brez pregovarjanja. Barvice so ošiljene, domača naloga narejena, sine pa si v kavbojke stlači dva mini avtomobilčka. Ker je zadnjič Aleksander iz svojega žepa izvlekel avtek in se mu je to zdelo strašno frajersko.

Tokrat je Mali tisti, ki začne: »Kdaj bomo že šli?« Otroka brez protiargumentov nase navlečeta jopico in Tastarejša je še kar sodelovalna, ko jo Najdražji opravlja z rolersko bojno opremo. Medtem ko potujemo do šole, nobeden ne cvili, da ga oni drugi prehiteva in da zakaj mora vedno biti on(a) zadnji/zadnja. Na semaforju imamo zeleno luč, kar mi prihrani vlogo štarterja pri sinetovem kolesu, pa še megla se umika jutranjemu soncu.

Tastarejša dobre volje odkoraka na šolsko dvorišče ob 7.55. Uf, dovolj zgodnji smo bili! Sinetovo kolo parkirava pred vrtcem, v garderobi pa mi sam od sebe predlaga, naj hčerkine rolerje pospravim pod njegovo klop in si s tem prihranim prenašanje sem ter tja. V igralnico vstopi brez solza in božanja pike na mojem licu. Kot zahteva najin ritual, ga počakam, da si umije roke, ampak ob slovesu me komaj še opazi.

Ko se s skirojem peljem domov, je že čisto sončno. Škoda, da niso vsa jutra kot današnje!

Sončen sinetov avtoportret za ilustracijo sončnega jutra.


sobota, 15. maj 2021

Rekordna sezona

Ob zofkasto mizernih napovedih nisva za smučarijo pričakovala nič dobrega, vsaj tako pozorna pa sva bila, da sva se v upanju na manj padavin z Gorenjske preusmerila na vzhodno obrobje Alp. In bila nagrajena s presenečenjem najboljše vrste!

Na Dleskovški planoti sva bila z izjemo dveh poznavalcev gozdnega življa, ki sta prišla občudovat zmešanega divjega petelina, in črede gamsov sama samcata. V megli in ob občasnem rahlem pikanju dežja sva čez Lastovec odbluzila na Desko, ne glede na pomanjkanje razgledov pa je bil spust po mehkem snegu k Inkretovemu studencu izvrsten. Ker so se celo turobni oblaki malo dvignili, sva naredila nekaj za naju skrajno neznačilnega – še enkrat sva šla gor. Prost dan pač dobiva tako redko, da se ga splača malo bolj izžeti. Tokrat sva odgazila na Tolsti vrh in še enkrat odvriskala do Inkreta. Smučarska sezona bo tukaj aktualna še nekaj časa.

Nadaljevanje do Podvežaka je bilo že bolj vaja v slogu. Smučke sva snela kakih 50 višinskih metrov nad pastirsko kočo, pri kateri sva, potem ko je odpihalo kratko ploho, celo poležala na sončku.

Turnosmučarska sezona je (bila) torej fantastična tudi za nas, ki tega ne moremo početi čisto vsak teden. Letos se mi jih je nabralo za šest, kar je glede na prejšnja leta absolutni rekord …

Slabih 300 višincev odlične smuke!


Še dobro, da nisva zavila proti Dleskovcu. Tam izgleda že precej bolj kopno.

Kopnina proti Podvežaku. S kratkimi smučmi nama je bilo lažje.

Pa še nekaj lokalnega prebivalstva.

Prav veliko jih ta dan nismo motili.


Praktična rešitev.

sreda, 12. maj 2021

Dinomož

V naši hiši so spet zažarele štiri svečke. Kot pri Tastarejši lahko tudi pri Malem poročam, da to pomeni že precejšnjo zrelost – na lepem nam je dopuščeno normalno umivanje zob, ščetko pa že kar spretno vihti tudi mladenič sam. Kahlo imamo samo še zato, da vanjo strižemo nohte, pri čemer klient ne tuli več, samo kdaj pa kdaj še zavzdihne in glasno stisne zobe. In potem so tu vožnja s kolesom in skirojem, plezanje in oblačenje, prepoznavanje črk, preštevanje vsake stvari na obzorju in preprosto računanje, ki se slej ko prej konča, ko se v enačbe vključi najbolj priljubljeno število mojega podmladka – neskončno. Samo umivanje las šepa, na tem bomo pa morali še delati …

A slika trenutnih razmer v naši družini še zdaleč ni popolna brez področja, ki okupira vsaj tretjino naših življenj. Za dinozavre mi nikoli ni bilo mar; razen tiranozavra, stegozavra, brahiozavra in triceratopsa, ki so itak klasika, sem poznala kvečjemu še velociraptorja, pa še to le od Jurskega parka naprej. Kjer pa so menda velociraptorji čisto neustrezno prikazani! To zdaj vem, kajti svet mojega Malega se zadnjega četrt leta vrti samo in izključno okoli izumrlih prakuščarjev.

Dinozavri so z njim brez premora in predaha. Zjutraj jih prvič omeni, še preden gre lulat, sredi dneva se zgodi, da začne na lepem mantrati zavropelta, lioplevrodon, deinonih ali katero drugo ime, ki se ga trenutno uči, in zadnja stvar, ki mi jo dahne v uho, preden ga zvečer zmanjka, je fun fact tipa »Eni dinozavri so imeli pa perje« ali »Dinozavri so bili na svetu 200 milijonov let«. Dinozavre ima na steni, dinozavre ima na oblekah. Očitno je ta strast precej občečloveška, kajti v trgovini s cunjami ni problem najti kosa ali dveh z ustrezno dekoracijo. Problem je kvečjemu, ko se te majice ne operejo in posušijo dovolj hitro … Dinozavre ima tudi med igračami. In to skrbno spravljene! Novih pridobitev denimo najprej kar nekaj časa noče dati niti iz embalaže, ampak jih shrčka v škatlo, na kateri je narisan – kaj pa drugega – dinozaver.

Dinotorta domače izdelave. Okusnejša, kot je videti,
pri mladini pa ni požela uspeha.
  
Dinozavre se igramo, dinozavre gledamo na televiziji, o dinozavrih se pogovarjamo in o dinozavrih prebiramo dan za dnem. Količina knjig na to temo je osupljiva, in to celo v naši knjižnici, ki ima kljub – recimo temu – mestni lokaciji bolj vaški značaj. Po svoje sem sinetu hvaležna, koliko sem se zaradi njega naučila o našem planetu! Saj veste, koliko vrst bitij je že obstajalo pred nami, kako dolgo brado ima zemeljski obstoj in kako nepomembni črvički smo iz njene perspektive ljudje. Da ne omenjam osmišljanja osnovnošolskega znanja. Biologija je bila vedno moj najbolj osovraženi šolski predmet in v družinskih arhivih je še vedno fotka nasmejane Mojčice na kolesu, ki se v tretjem ali katerem že letniku odpravlja v gimnazijo na zadnjo uro biologije. Od svoje osnovnošolske učiteljice biologije sem si zapomnila samo dve stvari: da na izlet v hribe ne smemo vzeti desetih sendvičev, pač pa »dva sendviča in čókóladó«, in da si geološka obdobja zapomnimo s formulo Kamo si dev kape. Kambrij, ordovicij, silur, devon, karbon, perm. Samo tri desetletja so morala preteči in moj sine se je moral roditi, da mi ta imena končno kaj pomenijo! Čeprav je zvezdniški trojček trias-jura-kreda z vidika dinozavrologije seveda bistveno pomembnejši, to je pa ja jasno.

Dinozavre tudi rišemo. V teh mesecih sem iz tega vidika dobro napredovala, Tastarejša se je pa precej razhudila, ko smo se malček nasmejali prvemu spinozavru, ki ga je narisala. In kakopak dinozavre tudi sestavljamo. Naši politiki imajo čisto prav, da je delo od doma super stvar! Kaj je lepšega za Najdražjega, kot da lahko s sinetom pred odhodom v vrtec v miru sestavita spinozavra iz duplokock! Ko sem se sredi dneva šla malo rekreirat po stopnicah s podstrešja v pritličje, sem pa Najdražjega zalotila, da se je tudi on malo rekreiral. Je spinozavru dodal par kock in mu izboljšal prednje tace … Pa povejte, v kateri pisarni je to možno!?

Največji mesojedec vseh časov, duplo varianta. Spinozaver, če niste vedeli.
Za njim pa Mali, seveda v dinosrajci.
 
V okviru sinetovega četrtega rojstnega dne je naše gospodinjstvo postalo bogatejše za vsaj dvajset dinozavrov različnih dimenzij, plus nekaj knjig, majic in drugih artefaktov. Še dobro, da sem v darilno vrečo navrgla tudi hupo za kolo – vsaj ena stvar ni okužena z dinomanijo. Sine je je bil vseeno zelo vesel, naša ušesa pa malo manj. Ker imamo za vikend še eno praznovanje, pa me skrbi, da se novi dinozavri k nam še niso nehali priseljevati.

Takole je domov prispel eden od novih stanovalcev. Ko smo Malemu pojasnili,
da je to prakrokodil deinosuh, je bil čisto zadovoljen.


nedelja, 09. maj 2021

Vroči vrh

Ta konec tedna je bil Mrzli vrh na Tolminskem pravo nasprotje svojega imena: vroč in sončen, seveda pa tudi prijetno zelen. Za našo ekipo ima pot iz vasi Krn kar epske razsežnosti, saj se je ob 500 višincih nabralo za 12 kilometrov razdalje. A s ponosom lahko zapišem, da sta jo mladinca – resda z nekaj starševsko-šerpovske pomoči in v skoraj sedmih urah – zmogla brez stresa, brez priganjanja in brez pritoževanja. Muzej na prostem na vrhu je razmeroma borno urejen in slabo označen, ampak ob vseh potočkih, prelestnih razgledih in drugih lepotah ob poti se nobeden ni počutil prikrajšanega.

Še na eno stvar sem ponosna: naša mlada dva zmoreta že toliko samopremagovanja, da sta se ob sestopu naga vrgla v prvi tolmunček ob poti. Menda ni treba poudarjati, da je bil leden …

V avto smo prišli tako izžeti in skurjeni, da smo serpentine do doline – za razliko od jutranje vožnje – preživeli brez bruhanja in da sta potnika na zadnjem sedežu srečno prespala vse tolminsko-idrijsko-logaško ovinkarjenje. Kazen je bila pa huda – domov sta prišla čisto frišna in na polno norela še skoraj do polnoči, medtem ko sva bila midva z Najdražjim samo še za odpis.

Planina Pretovič in Mrzli vrh.

Vršni pogledi proti Krnu in Kaninu ...

... pa na iztek zime nad Tolminko.

Najmlajšemu sva morala pomagati. Ampak res čisto malo!

petek, 07. maj 2021

Družinsko nasilje

Očitno nisem Bruce Willis ali pa so holivudski udarci na gobec manj usodni kot v resnici, kajti iz lastnih izkušenj lahko poročam, da zadeva boli. Močno boli! Nikakor se ne želim posmehovati nasilju med štirimi stenami, ampak kot so rekli že naši velmožje, se včasih lahko malo pohecamo. Torej oznanjam, da sem žrtev družinskega nasilja tudi jaz. Moj krvnik je potem kot nesrečen mucek hodil okrog mene in mi pel trapaste pesmice. "Da bi te razveselil, mami," je pojasnil, medtem ko sem po dobro odmerjenem – in, priznajmo, čisto nenamernem – udarcu v arkado prihajala k sebi na kavču. Posledice so se v očarljivem spektru barv razcvetele naslednje jutro. Zdaj mi je pa žal, da se ne znam naličiti – in še sreča, da delam prek Zooma!

Ni ličilo in ne, ni bilo prvič. Upam pa, da je zadnjič!


Napad!

Ko s študenti vadimo glagol bati se , jim vedno obelodanim, da se bojim krav, in potem se mi režijo kot pečeni mački. Pa sploh ne vem, kaj j...