sreda, 28. junij 2023

Škratki so mrtvi, naj živi čips!

Počasi se v naši družini končuje obdobje, ko je mladina verjela, da jima v hribih – na vrhu ali na kateri drugi pomembni lokaciji – škratki puščajo darilca. Ta konec je že zelo težko pričakovan, ker si je postajalo res težko izmišljevati, kakšno malenkost naj jima skrijejo tam zgoraj, pa da ni predraga, pa da ni presladka, pa da ni tako bedasta, da bo takoj romala v najbolj pozabljen kot omare in tam na vekov veke nabirala prah, ker se v naši hiši pač težko kaj vrže stran. Poleg tega je tudi samo dejanje skrivanja z večjo pozornostjo mladih udeležencev postajalo vedno težje. Tastarejša je itak že pred časom potuhtala, kako je s tem, potem pa je pod grožnjo najstrožje kazni, ki sem se je domislila v tistem trenutku, vzorno držala jezik za zobmi in ni zinila ničesar, ob priliki me je samo obstreljevala s pomenljivimi pogledi. Očitno je z razkrivanjem identitete škratkov podobno kot z decembrskimi bradači – to mora potuhtati vsak sam.

No, oni dan se je končno posvetilo tudi Malemu. »Saj to si pa ti nastavila, mami,« je mirno ugotovil, ko je našel tiste bonbončke ali kaj že, in potem smo sčasoma prišli do tega, da to jaz naredim bolj ali ne vsakokrat. Kar pa še ne pomeni, da »škratkov« nimamo več. Recimo zadnjič smo bili na res lahkotnem sprehodu, ampak Mali je bil skrajno nesrečen, ko smo objavili, da ne bo »škratkov«, ker pač ničesar nisem vzela s sabo. Potem sem mu pa pod skalo nastavila pecivce, ki ga je malo pred tem videl v vrečki s sladkarijami v mojem nahrbtniku, in je bil s tem čisto zadovoljen.

Lepenatka, kraj krutega uvida v resnične "škratke".

Konec »škratkov« tudi ne pomeni, da zunanja motivacija za hojo ni več potrebna. Tako smo prišli v obdobje čipsa. Začelo se je spomladi, ko smo udarili res gigantski krog po šebreljsko-jagrški planoti. Potem smo sestradano izropali idrijski Petrol. Po tolikšni razdalji sta si mladiča prislužila vsak svoj čips, pa še eno sladko pijačo za povrhu. Sčasoma se je razvilo pravilo, da če prehodimo več kot devet kilometrov, jima po turi pripada čips. Tastarejša je grozno zagnana za številke, pri vsaki turi sprašuje, koliko smo prehodili in kako daleč še lahko gremo. A bi lahko šla ona še sama malo peš po cesti? »A bo dovolj za kurice?« je ključno vprašanje (»kurice« so pa termin za čips z okusom piščančjih bedrc, ki sta si ga k sreči omislila samo enkrat).

Pri Sv. Ivanu enkrat spomladi ... zdi se, kot da pred sto leti.
  
Za Malega je številčna motivacija malenkost manj močna. Recimo zadnjič smo se namenili na Olševo. Sine je brez pomisleka izkoristil jokerja, ki mu ga je ponudil rahlo betežni Najdražji, in z njim odpešačil samo do Potočke zijalke, Tastarejša pa je z mano nadaljevala še čez Obel kamen. Spotoma sva imeli poučen razgovor o tem, kako je v hribih velikokrat višinska razlika pomembnejša od prehojene razdalje, in zakoličili še tozadevni prag za čips: 700 višinskih metrov. Pri avtu je torej zmagoslavno dobila svojo vrečko, kar pa je pomenilo hudo bolečino za Malega! Je bilo kar težko, a vseeno nismo klonili in mu privoščili tistega čipsa (meje pač morajo biti, a ne da?). Je pa njegovo bridkost potem mojstrsko rešila Tastarejša, ki ima do svojega brata neverjetno kompleksen odnos. Kadar ga ne sovraži, je skrajno kolegialna in zaščitniška! Tako je svoj čips z njim bratsko podelila zvečer, ko smo gledali – tudi težko prisluženi – nedeljski film.

"Uau!" je rekla Tastarejša zgoraj. Boljšega komentarja si ne bi mogla želeti.

Do kdaj bo trajala faza čipsa, bomo še videli. Zagotovo se bo končala takrat, ko se bodo prejemnikoma te nagrade začele fizično poznati …

ponedeljek, 26. junij 2023

Naše leto na Cresu

Pravzaprav ni bilo eno leto, pač pa tri četrt leta, ampak ne bodimo malenkostni. Naneslo je, da smo bili od oktobra do junija začasni lastniki apartmaja na tem, (za mišjega) največjem hrvaškem otoku. Apartma v pretežno slovenskem turističnem naselju Zaglav na zahodni obali je sicer dotrajana, po liniji najmanjšega odpora vzdrževana luknja, ampak zaradi tega se nismo sekirali. V tem obdobju smo otok obiskali šestkrat, in čeprav sem imela že od prejšnjih obiskov same lepe spomine, se mi je prav res zapisal na posebno mesto v srce.

K temu pripomore že njegova geografija. Otok je zelo velik in razmeroma strm, za nameček pa redko poseljen, kot nalašč za raziskovalce (relativne) divjine! Praktično ni bilo obiska, da ne bi doživeli preleta jate beloglavih jastrebov, in ko ta ogromna ptica tiho drsi par metrov nad tabo, je to vsakokrat uau! Poleg tega so lokalci, ki znajo videti še kaj drugega kot poletno obmorsko norijo, pred leti na novo markirali večino poti na Cresu, Lošinju in povezanih otokih. Vse skupaj v okviru projekta Via Apsyrtides (bolj se trudim, manj si zapomnim to strašno ime), ki naj bi bila nekakšna transverzala čez te otoke. Zraven so označili tudi povezovalne in dostopne poti, tako da je z njihovimi markacijami poflekano kar bolj ali manj vse. To sicer malo zmanjšuje jasnost transverzale, hkrati pa omogoča toliko več zanimivih pohodov. Dobro bi bilo samo še, da bi to objavili na kakem dejansko aktualnem zemljevidu ali spletni strani …

Mojster na delu ... Beloglavi jastrebi so redni spremljevalci na creških poteh na severnem koncu otoka, nemalokrat pa se jih vidi celo iz avta.

 Cres smo preizkusili v zahajajoči jeseni, opusteli zimi, plašni pomladi in končno še v svežem, blaženem zgodnjem poletju. Kar težko je izbrati, kdaj je najbolj fajn, ampak tule je nekaj stvari, ki bodo za vedno ostale z mano.

"Naša" plaža, na kateri smo začenjali in zaključevali vsak obisk. Nič posebnega, ampak z nje smo gledali delfine, se igrali s prijaznimi kužki in opazovali kar nekaj sončnih zahodov.

Pohodi po divjih skalah do sosednje Martinšćica. Mladiča sta prepadne, tipično jadransko ostre skalnate nože obvladala v nulo in kakopak bila po njih nekajkrat hitrejša od naju. Spotoma smo nabirali šparglje, preganjali nagce in še kaj drugega, pač v sozvočju z letnim časom.
Lokalni vzpetini nad našim naseljem (Sv. Kuzma i Damijan in Babina). Pri roki, a vseeno presenetljivo visoki na lestvici estetskosti.

Krompirjeve počitnice, ko smo še vsak dan namakali v morju. Tule pod Belijem.

 
Naše silvestrsko bivanje, ki sta ga sicer zaznamovali siva megla in presenetljivo glasen silvestrski večer. Smo pa na novega leta dan vsi v družini skočili v morje (na sliki tik pred tem veledogodkom). Poleg tega smo v okviru lastne novoletne zabave gledali del filma King Kong, ki je za Malega pomenil začetek strastnega ljubezenskega odnosa s takšnimi in drugačnimi pošastmi. Še danes ne more videti skale, ne da bi skočil nanjo, se potolkel po prsih in malo zarjovel.
Velikonočni pohod med zalivčki na skrajnem koncu Lošinja. Edina nevšečnost je bila gneča,
kakršne v tem delu leta nismo pričakovali.

Izlet z ladjo na čudaški otok Susak. Mladiča sta bila navdušena nad plitvo osrednjo plažo,
midva pa nad nenavadno razgibanimi klifi iz peščenjaka.

Igrarije na divjih plažicah vzhodne obale otoka. Katapult, ki smo ga izdelali na plaži »pri mrtvi ovci«, je bil nepozaben, čeprav izstreljevanje storžev in kamnov v zrak ni čisto nenevarno.

Maratonski, skoraj 14-kilometrski pohod do rta Sv. Blaž in nato nazaj mimo Sv. Salvadurja do Cresa. Začetek na visokem hrbtu otoka, med jastrebi in ovcami ...

... spust mimo stoletnih hrastov ...

... do čudovite plaže ...

Nazaj pa skozi goščavje in med nasadi oliv do povratek skozi nasade oliv do trdo zasluženega triumfalnega čipsa za podmladek.

Za piko na i smo si ob tokratnem, zaključnem obisku Cresa s sabo privlekli izposojeni napihljivi kajak. Izkazal se je kot odlično dopolnilo za tiste, ki nam samo bivanje na plaži ne izpolni dneva. Z njim sta se nam odprla nov pogled na obale in dostop do nekaj plaž, kamor bi se drugače prebili s precej večjimi napori. Takšno veslanje poskrbi tudi za mišice ramenskega obroča in še česa. Dejansko sva z Najdražjim z dopusta prišla pošteno razbolena, in to – presenetljivo – tudi v spodnji del telesa!

Še kar uspel družinski veslaški selfi.

Plažica južno od Punta Križe.

Pa na vzhodu otoka.

Otrokoma najljubši del: norenje po čolnu.

Pretežni del moje družine je precej sentimentalen – jaz sem še najbolj racionalna, in če me poznate, veste, da to pomeni, da smo vsi skupaj precej čustvene jokice! Tokrat se je razčustvovanemu klubu pridružil tudi Mali, ki je večer pred zaključkom našega bivanja na Cresu milo jokal od bridkosti, da ne bomo več prišli. Seveda sem ga tolažila, kot pritiče razumnemu, zrelemu staršu, z rahlo figo v žepu. Saj je res fajn, da bomo med počitnicami lahko šli še kam drugam, in do Cresa je vendarle tako daleč in tečno in apartma je taka luknja in plaže tudi niso tako vrhunske in … Ampak ko smo se še zadnjič vkrcali na trajekt, vedoč, da nas par let verjetno ne bo nazaj, sem tudi jaz morala pogoltniti velik, debel cmok.

četrtek, 15. junij 2023

Ljudje! Ljudje!!!

Tastarejša iz šole seveda že prinaša marsikaj. Med drugim sta se med drugim v naš besednjak letos naselila izraza »človek« in »ljudje«, oboje povedano na najbolj tečen možen način in uporabljeno ob najbolj neprijetnih priložnostih.

Ampak očitno imata besedi večjo težo, kot bi jima pripisala. Danes je imel Mali sistematski pregled pred vstopom v šolo in obnašal se je strašno vljudno, kulturno in sploh tako, da je mama zraven njega (se pravi jaz) kar žarela od ponosa. Dokler ni medicinska sestra odprla prve injekcije … Poskušali sva zlepa, in ker joka ni bilo mogoče ustaviti ali dečkota pripraviti do sodelovanja, nazadnje prvi strel opravili zgrda. Podobno se je ponovilo pri drugi injekciji, a s to razliko, da je Mali v tistih treh sekundah, ko sem ga trdno držala, profesionalka pa ga je zabadala, tulil iz globin duše: »Ljudje! Ljudje! LJUDJE!!!«

Koga je nameraval s tem priklicati, ne vem, ampak krik na pomoč je bil pretresljiv! Me prav zanima, ali ga bo uporabil ob naslednjem striženju nohtov na nogah. Sem se pa vseeno odločila, da bova odvzem krvi raje opravila kak drugi dan.

Slika je simbolična (a vsaj razmeroma sveža).


ponedeljek, 12. junij 2023

Babi deda song

Ker v današnji dobi že kar nesmiselne blaginje materialna darila ne štejejo več tako rekoč nič, se je ob 70-letnici mojih staršev družinska ekipa odločila, da dvojno okroglo obletnico obeleži s posebej v ta namen zloženo pesnitvijo. Projekt je pomenil kak mesec precej intenzivnega dela najbolj vpletenih, vključeval je pa kar celotno potomstvo obeh slavljencev. Kljub številčnosti in relativni mladosti večine konspiratorjev nam je zadevo uspelo obdržati v popolni tajnosti vse do slavnostne premiere, ki se je – pričakovano, a vseeno dobrodošlo – iztekla v ganljiv in prisrčen familijarni žur(ček).

A ste že opazili, da imajo vse knjige, napisane po anglo-ameriški maniri, na koncu zahvale? Prav ta seznam urednikov, lektorjev, agentov, prijateljev in partnerjev, ki jih avtor v bolj ali manj solzavi maniri posebej izpostavlja in se jim zahvaljuje, je prva stvar, ki jo pogledam, ko dobim novo čtivo v roke, se ob tem zabavam in rahlo čudim. A glej ga zlomka, zdaj, ko sem tudi sama zaključila nekaj, kar mi je res pomembno, pa tudi jaz ne morem, da se ne bi zahvalila sodelujočim! Zato bom izkoristila tale svoj medij, da spravim iz sebe močna čustva, ki hočejo ven ob objavi tega našega glasbenega (približno) prvenca.

Zahvaljujem se torej vsem, ki ste prispevali k nastanku Babi deda songa:
  • Juretu in Binetu – za jasno, razločno in srčkano simpatično govorjenje, Juretu pa poleg tega še za spontani »drugje« v prvi kitici, ki mi je rešil rimo za trapaste »Logjé«;
  • Eriku – kaj več od lizanja mikrofona sicer ni hotel dati od sebe, a že to, da je preostanek ekipe pustil v miru posneti svoj del in v tem času ni padel s tobogana ali drugih artefaktov na našem podstrešju, ki niti slučajno niso umerjeni na pleničarje njegovega kova, je bil velik prispevek;
  • Lučki – ki je v zadnjih letih uspešno premagala svoj strah pred nastopanjem in bi bila pripravljena poljubnokrat odrepati celotno pesem, če bi bilo treba. Skoraj je ni bilo mogoče ustaviti!
  • Kaji – za plesne vložke, ki so, kot bi bili narejeni prav za ta komad;
  • Petri – za res doživeto branje in suvereno odrepane niti malo milozvočne kratice, in to tako rekoč prima vista;
  • Roku – za obilje vizualnega materiala, najbolj čustvene lalalaje, ki so eden od stebrov komada, pa za kvazi rimo na »dedibus«;
  • babi in dedatu – brez njune energije, predanosti in ljubezni, zgodb, otročarij in bedarij, uspelih in neuspelih projektov, skrbno urejene baze Stritarjevih fotografij in brez 140 polnih let življenj seveda sploh ne bi pesnikovali;
  • in seveda Blažu – ne sicer gonilo, pač pa steber, srce in duša komada. Žrtvoval mu je kar nekaj noči in večkratni arzenal svojih kletvic. Brez njega tega dejansko ne bi bilo, ampak bi se z besedilom lahko samo malo pomenkovali. Posebno priznanje dobita tudi trapasti naslov in nalezljivi refren, ki je tako umesten, da bolj ne bi mogel biti! To, kar zna Blaž narediti z muziko, zame je in za vedno ostaja čarobno.
Zdaj pa dovolj solzavega besedičenja. Naš avtorski družinski prvenec Babi deda song si lahko ogledate spodaj.



sreda, 7. junij 2023

Tonemka

Ta objava je pa samo za tiste, ki ste kdaj v okviru svojega izobraževanja slišali kaj o tem, da v slovenščini poleg tiste vrste naglaševanja, ki ga vsi poznamo, obstaja tudi t. i. tonemsko naglaševanje. Čeprav naj bi ga kot govorka iz osrednjeslovenskega prostora udejanjala in ga naj bi bila torej tudi sposobna slišati, mi je zadeva vedno ostajala približno tako nedosegljiva kot Kugyju Scabiosa trenta … Ko je ta ali oni profesor bolj ali manj dramatično ponazarjal, kakšne razlike so med »Ga je prijel za vrat in ga nesel do vrat«, bi se sicer strinjala, da v obeh enakopisnih besedah ni vse čisto enako, ampak katera je rastoča in katera padajoča in katera torej kaj pomeni, pa nikoli ne bi mogla zaprmej reči.

Zvečer mi pa Tastarejša v okviru kopalniških traktatov začne: »Ti ne moreš vedet, a je plava al je plava. Ne moreš vedet, a Lučka plava al Lučka je plava.« V nadaljevanju je še obe besedi tonemski jasno razločila in razložila, katera je katera, ampak seveda tega pri najboljši volji ne zmorem ponoviti.

Očitno so punci že zdaj jasne nekatere stvari, ki meni ne bodo nikoli.

Moji tonemki je vse jasno.


Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipeva...