sobota, 25. september 2021

Ovacije

Mangart je bil pravzaprav samo nadomestni cilj. Namesto Triglava, itak, ki sem ga v žaru motiviranja že nekaj časa obljubljala Tastarejši, ko je projekt konkretno potrkal na vrata, sem pa cviknila. Ker mi tako ali tako najeda dejstvo, da v koloni res ne bi čakala, še posebej ne v hribih, in me na očaka niti malo ne vleče, ampak zaskrbelo me je tudi, da bi pa mogoče prvo resno visokogorsko turo z naraščajem vendarle raje izvedla na kakšnem mladini prijaznejšem terenu, kjer ni vse tako pasje daleč. Kot rezerva se je ponudil Mangart (2679 m), ki je vendarle dovolj visok, da je Tastarejši misel nanj lepo popihala na dušico. Je pa vendarle četrti najvišji v Sloveniji! Edino zapomniti si ga je bilo malo težje. Sčasoma sva se le domislili mnemotehnike, ki vključuje »garden« iz tistih ustvarjalnih videov, ki jih tako rada gleda. No, Mali si je »Mangart« zapomnil brez tega. Mango je pač eno njegovih najljubših sadij ...

Tastarejša sredi Slovenske.
  
Tudi projekt Mangart je terjal nekaj logističnega usklajevanja. Predvsem je bilo treba zagotoviti, da se ne bi znašli prepozno pred avtomatski zapornici na mangartski cesti in bi bila kvota avtov zgoraj že presežena, mi pa bi se za avtomobilsko bližnjico v višave obrisali pod nosom. A po nekaj nevšečnostih smo se na najvišjem parkirišču znašli skupaj z največjimi pridneži, ko nas sonce sploh še ni prišlo pozdravit in smo že rabili bunde. Moram pa priznati, da me je teksaška urejenost parkiranja razočarala. Če že pobirajo nekakšno ekološko takso, bi lahko zgoraj namestili vsaj kakega diksija, popoldne, ko je vse zaparkirano kar povprek, se pa ne bi branila tudi kakega redarja.

S Tastarejšo sva bili po uvodnem sprehodu po zaprti cesti hitro na Mangartskem sedlu, od tam pa ni bilo več grozno daleč do vstopa v Slovensko smer. Ta je dobro zavarovana, ne preveč izpostavljena in prav primerna za tovrstna visokogorska uvajanja. Še najbolj sitno je bilo, da sva se morali ves čas umikati prehitevajočim – in teh ni bilo malo – a tako odveč nama to le ni bilo, kajti ČISTO VSAK, ki je šel mimo, je vpil BRAVO, hvalil Tastarejšo ali ji kako drugače dvigoval samopodobo. Po treh urah in pol sva bili brez težav na vrhu. Ljudi je bilo precej, toda dan je bil točno tako superiorno jesenski, da hočeš biti visoko, kot sva bili. In midve sva sedeli sredi vse te lepote in žareli od razgledov, sonca in skorajda ovacij, ki sva jih bili deležni.

Sestop po Italijanski je bil gladek, čeprav je vse tisto kobacanje čez skale za kratke noge postajalo vse bolj naporno. Ljudi na tej strani je bilo še več, na srečo pa le malo pravih kekcev, kakršne se tako izdatno srečuje po naših hribih. Glava brez čelade je bila prej izjema kot pravilo! Do Mangartskega sedla, kjer naju je čakal moški del familije, je bila Tastarejša že pošteno zdelana. Ne pa še čisto dokončno zbita – ko smo prišli na cesto, je takoj planila na Najdražjega, češ naj jo nese na ramah. A ko sem jo opozorila, da bo, če gre sama, lahko rekla, da je prehodila 12 kilometrov (kar je najina interna fora), so jo vse ležerne želje minile. Madonca, naša punca postaja načelna!

Taki dnevi v hribih odtehtajo vse napore vlačenja najmlajših s sabo na izlete. Vsa tuljenja, tečnarjenja, spodbujanja, obljubljanja, prerekanja, odrekanja, neuspešna motiviranja in pogoltnjene želje. Ne samo zaradi tega, ker je bilo že samo po sebi pasje lepo, ampak biti priča otrokovemu nedolžnemu ponosu, rastoči samozavesti in hkrati iskrenemu čudenju ob vsem, kar odkriva v malo višjih gorah kot običajno – to pa je privilegij!

Zapora. Neverjetno, koliko ljudi je vpričo nas skušalo dvigniti (zaklenjeno) zapornico, da bi peljali naprej!

Pogled nazaj, na parkirišče pod Malim vrhom.

Sonce prodira na sedlo. Za naju bo še nekaj časa senca.

Razcep poti.

Lepo je zavarovano.

Ni kaj, lepo je speljana Slovenska.

Tu je punca ugotovila, da čelada ne varuje glave samo pred padajočim kamenjem,
pač tudi pred tistim, ki je pri miru!

Madona, koliko dela je imela s prepenjanjem.

Končno na soncu. Zadaj Loška stena.

Počasi ima plezanja že dovolj ...

Vrh.

Sestop po Italijanski.


Končno spet na sedlu. Kakšen dan!

Še en pogled.

Fanta sta se ta čas baje čudovito zabavala z nekakšnim traktorjem.



sobota, 11. september 2021

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnosti in predvsem moja psihična trdnost preveč omejene. Tako zlagoma ponavljam že prehojene markirane poti, a naj vas ne skrbi glede pionirskih občutij. Pogled v moje dnevnike običajno razkrije, da sem nazadnje tam hodila pred 20+ leti (kar je samo po sebi strašljivo, saj sem vendarle še skorajda v dvajsetih, aneda), in zato mi je vse, kot bi bila prvič!

Da upravičim lastne očitke sami sebi, zakaj se ne spravim v kakšna brezpotja in podobne neugodnosti, naj kot olajševalno okoliščino tokratnega dne navedem vsaj, da sva si izbrala Mrzlo goro, ki je brez dvoma eden od najtežjih vrhov z markirano potjo pri nas. Seveda sva se je lotila krožno, tako da so naju zjutraj predramila prodišča v Matkovem kotu. Za uvodnim položnim delom se pot postavi pokonci in se do konca ne upeha. V slabih dveh urah sva bila v kotlu, ki mu kraljuje Matkov škaf in ki je jeseni strašljivo domovanje temačnih senc, spranih pobočij in umazanih snežišč. Škaf se nama je pokazal v izvotljeni podobi, je bil pa prehod prek grape pod njim zaradi ostankov snega nekoliko siten (ne, zimska oprema ne bi pomagala). V nadaljevanju je pot strma, večinoma nezavarovana in bodisi zahtevna bodisi samo tečna, tako da so prvo estetsko mesto zeleni travnički v Latvici. Od tam do vrha je še slaba ura plezarije po označenem, a večinoma nezavarovanem, krušljivem in izpostavljenem grebenu. Mene so dodatno psihirali spomini na dan pred toliko leti, ko se je moje življenje temeljito preokrenilo, in se še zdaleč nisem počutila dovolj sproščena, da bi na tem delu kakor koli uživala.

Jutranja prodišča v Matkovem kotu, Mrzla gora daleč zadaj na desni.

Prvi pogledi na Škaf.

Domačinom ni problem prečkati snežišča.

Škaf od spodaj.

In še pogled od zgoraj na sitni prehod.
S poti je treba skočiti na pesek v grapi.

Matkov škaf, jesenska izvedba.

Nadaljevanje je naporno ...

Grušču se ne da čisto izogniti.

Nad srednjo krnico pot zavije desno in se ob varovalih nad snežiščem celo malo spusti.

Še malo do Latvice.

Latvica ...

... in še enkrat Latvica.

Nadaljevanje je izpostavljeno in v glavnem nezavarovano.

Pogled na prizorišče izpred toliko let ...

V tem stilu do vrha.

Nekaj malega jeklenic.


 
Na vrhu sva bila z Najdražjim enotna, da je škoda, da je pot iz Matkovega kota sploh markirana. Glede na svojo odmaknjenost, logistično nepomembnost in težavnost bi ji bolle rosse (rdeče pike) v italijanskem stilu bistveno bolje pristajale! Najdražji med vzponom ni bil zadovoljen z mojim tempom (ja, dejstvo, da v rekreacijo vlagam bistveno več energije kot on, pa je vseeno vedno hitrejši, me vedno zaboli!), ampak ko je videl, da sva gor prišla v treh urah in pol, se je nehal usajati. Prostora zgoraj ni veliko, vidljivost pa tudi ni trgala spodnjic, tako da sva se kar hitro umaknila prihajajočim z okrešeljske strani. Tudi midva sva sestopila v Mrzli dol, in če me je pot iz Matkovega kota nekoliko razočarala, me je ta prijetno presenetila. Že res, da je plezarije veliko in da je večinoma nezavarovana, vendar pa je skala čvrsta, teren niti ne tako grozno izpostavljen, smer pa tako logično slikovita, da je bilo vse skupaj en velik užitek.

Sestop od konca težav mimo Okrešlja do Rinke je imenitna predstava najrazličnejših podmnožic populacije, ki zahaja v gore. Najbolj naju je osrečil par, opremljen v klasičnem fitnes stilu, ki je po običajni poti nad Okrešljem lomastil v težkih zimskih gojzarjih (novih!) in s čelado na glavi, pa seveda s skrajno izmučenim instagramerskim psičkom. Hm.

Na parkirišču pod slapom sva bila še dovolj čila, da sva se odločila za »poštenost« - do avta v sosednji dolini se bova vrnila peš. Urica in pol po sprehajalni poti skozi Logarsko nama je bila dejansko v veselje, no, zadnji uri rahlega vzpona po asfaltni cesti nazaj v Matkov kot pa bi se v bodoče mirno odpovedala. K avtu sva se vrnila pošteno pretepena po slabih desetih urah hoje in dobrem polmaratončku kilometrine. Čakal naju je pa še eden od najtežjih delov ture: po povratku v civilizacijo preživeti preostanek dneva ob dveh naspidiranih, do izmučenih roditeljev niti malo uvidevnih mladičih. Kdaj gremo lahko že spat …?

Pogled na vrh s poti v Mrzli dol.

Rinke.

Ja no, malo je pa tudi izpostavljeno.

Pogled nazaj gor; srečevala sva vse mogoče.

Še enkrat Rinke.

Tale jeklenica je baje nova, ampak verjemite mi, pot še zdaleč ni otročje lahka.
Urica prostega plezanja (v katero koli smer) vam ne uide.

Brana, Turska gora in Turski žleb.

Sestop na Okrešelj, spodaj se sluti žerjav na delovišču koče.

Klasika. Vedno lepa!

Še ena klasika nad slapom Rinka.

Ja, še ena klasika ...

... in še ena. Konec Logarske.

Atrakcija na poti v Matkov kot.


torek, 07. september 2021

Utemeljitev

Čudna so pota družinskih štosov. Oni dan je začel Mali v kopalnici momljati nekakšno frazo v kvazi angleščini in ob tem omenjati slivo.

»It's a plum!« me je prešinilo iz globin dolgoročnega spomina. Ko je sine povedal še, da je to slišal od bratranca, se mi je z občutnim vložkom procesorskih moči razpletla kolobocija …

… ki sta jo menda v familijo prinesla moj brat in bratranec. Če me spomin ne vara – in čisto možno, da me – je pri pouku angleščine ena od njunih manj obetavnih sošolk zablestela, ko je na profesoričino vprašanje tipa »What time is it?« odgovorila: »It's a plum!« Če se ne motim – in res je možno, da se – se je vse skupaj, da bi bilo še bolj montypythonovsko, dogajalo na fakulteti!

Sliva absurda se je k nam vrnila po rekla-kazala metodi. Predvidevam namreč, da je moj brat prigodo razložil svojemu potomstvu, njegov drugorojenec – dobro leto starejši od Malega in ne prav dosti bolj vešč v angleščini – jo je šel posredovat Malemu, ki jo je zdaj na veliko začel prodajati meni kot hudo smešno foro. Pa saj štiriletnik ne more štekati, zakaj je dialog tako bizaren!? Da ne omenjam, da seveda skupaj ne spravi dveh angleških besed, pač pa samo zavija v čudni latovščini in vsake toliko doda tisto »plum«. Ampak vse skupaj se mu grozno dopade!

Nisem pričakovala uporabnega odgovora, a vseeno sem ga vprašala: »Pa zakaj se ti zdi to tako smešno?«

»A veš, mami, fora je v tem, da ponudiš nekaj nepričakovanega!« Odgovor je sicer skopiral direktno iz Pasjega moža, ampak vsa čast mu, utemeljitev je popolnoma na mestu!



Žmohtne besede

Grde besede v naši družini niso nobena skrivnost , saj jih imamo dnevno na sporedu. A nekako nam uspeva, da ohranjamo besedišče mlajšega del...