nedelja, 27. oktober 2019

Tinetova na Pihavec

Na osamljeni vrh med Luknjo in Kriškimi podi sva se z Najdražjim namenila že pred časom, ko sva bila še precej bolj ledig in frej in sta bila edina, ki sta bila od naju življenjsko odvisna, dva mačka. Od vzpona so naju odvrnile megle, ki so se vlačile ravno po najbolj brezpotnem delu, in sva na Luknji raje zavila preverjeno levo na vsemogočnega Ata. Od takrat je Slavkica odkorakala na Mačji planet, najine obveznosti pa so se tako namnožile, da se nama je šele po sedmih letih odprlo časovno okno za ponoven poskus.

Na Luknji je bilo prepišno kot vedno, za sonce pa še prezgodaj, zato sva jadrno nadaljevala po poti proti Bovškemu Gamsovcu. Na uravnavi nad prvo jeklenico sva se poslovila od markacij, majčkene skrbi, da ja ne bi zgrešila pravega Tinetovega žleba, pa so odpihnili v živahne barve oblečeni predhodniki, ki so nama jasno kazali smer. Ob ponovnem obisku bi jo do vstopa v žleb zlahka primahala tudi višje z markirane poti na Gamsovec in si prihranila nekaj travnate strmine, ampak po bitki je vsak lahko general. (Oprostite mi tudi, da pisarim o »Tinetu«, kot da sva se s pokojnim Miheličem skupaj prepuščala klicu gora, a ker nisem prva, ki njegovo ime uporablja v povezavi s to smerjo na Pihavec, in ker sem velikana slovenske vodniške literature vendarle vsaj osebno poznala – če že on mene ni, hehe –, si to predrznost menda lahko dovolim.) 

Klasično jutranja v Vratih.

Pod Luknjo.

Prve jeklenice nad Luknjo.

Posušenim cvetovom, ki so bili zataknjeni za Miheličevo spominsko ploščo, sem dodala skromno travico, sam žleb me je pa kar presenetil. Nisem si mislila, da je detajl nad ploščo, prestop z leve stene nazaj v žleb, tako siten. Kako lahko v takšnile dvojkici tako cvilim in motovilim!? Že res, da se trenutno ne bi hvalila z uplezanostjo, pa vseeno se mi je zdelo za malo. (Šele doma, ko sem zadevo še enkrat poguglala in ugotovila, da je tisto mesto vendarle ocenjeno s trojko, se mi je kamenček odvalil s srca ...) Višje je bila najina mantra »levo« in tako sva se čez nekaj trav, skal ter siten, a kratek prehod skobacala na melišče pod grebenom. Najdražji se je v brezpotnem svetu tako razgrel, da si je do škrbine Čez kamen poiskal še nekaj težav, jaz pa sem se držala desne strani in do grebena prišla s palicama v rokah. Na levi strani škrbine sva hitro ujela markacije, vendar se duh hoje z njimi dosti spremenil. Oznake so zelo upehane, steza skromna, teren pa do vrha zahteva skrotasto pazljivost. 

Tik pred odcepom z markacij. Šla bova levo po melišču
med soncem in senco, nad njim pa desno.

Sonce kuka iznad Plemenic.

Najdražji pod žlebom.

Tinetov žleb.

Plošča.

Najtažje mesto, prestop levo nazaj v žleb.

Strme trave nad žlebom.

Drugo sitno mesto. Je pa kratko.

Pod škrbino Čez kamen.

Impresivni pogledi so ves čas zagotovljeni.

Škrbina Čez kamen.

V dobrih štirih urah sva stala na verjetno zadnjem slovenskem dvatisočaku z markirano potjo, na katerem še nisem bila. Presenetljivo prostorno je zgoraj, a tako raztreščeno, da sva prav težko našla udoben in hkrati pred vetrom zaščiten prostorček, na katerem sva se lahko opajala z razgledi. Vsaj na eno stran, če že ne vse naokrog. 

Trenta z vrha.

Kanceljni in vse ostalo.

Bavški Grintavec s kompanijo.

Celo Najdražji je izvlekel fotoaparat.

V najbolj kamnitih podrtijah pa težko podpišem izjavo, da so naše gore najlepše na svetu ...

Kot večina aktualnih obiskovalcev Pihavca sva sestopila po označeni poti na Kriške pode, ki je uradno zaprta. Glede na trenutno stanje tudi težko vidim, da jo bodo kadar koli spet odprli, tako da se zna zgoditi, da bo Pihavec spet postal brezpotna gora. Varovala v žlebu pod škrbino so hvala bogu sicer v odličnem stanju, nad njimi pa je toliko nestabilnega grušča, da je pri sestopu v skupini, ki ima več kot enega člana, treba nekaj kombinatorike za varen prehod. Pravi vzrok zaprtja poti pa je menda pod vznožjem grapice, kjer je podor višje v steni teren spremenil v zoprno melišče, pretežno neuporabno za elegantno sestopanje. Dol je še nekako šlo, vzpon bi bil pa sizifovo delo! Ko sva se skobacala do dna, je Najdražji negodoval, da bova zdaj morala nazaj gor na Dovška vratca, a naju je navsezadnje lepo uhojena prečnica čez melišča kar udobno privedla v vedno lepši kraški svet in na glavno pot na Kriške pode. 

Sestopni previsič. Brez varoval bi šlo kar težko.

Podrtija pod grapico.

Pogled nazaj. Na sredi fotke je lepo viden podor, ki je zakrivil vse tole,
markirana pot pa vodi levo, čez najnižji del stene na greben.

Klasika nad Kriškimi podi.

Še ena klasika. Zanimivo, večina črede se je raje namestila v senco.

Pogled nazaj na Pihavec (v sredini) in Šplevto (desno).

Najdražji, Križ in Stenar.

Med sestopom čez Sovatno sva ravno še ujela toliko sončka, da je Najdražjemu za par sladkih hipov uspelo čisto zares zaspati. Najnapornejši del spusta je bil v gozdu. Vse bukve so se že otresle listja, ki je pot spremenilo v zoprno drsalnico. V Vrata sva po 1500 prehojenih višinskih metrih priskakljala kar športno, a zdaj že vem, da je pri najinih ne več rosnih letih in vse prej kot zavidljivi fizični kondiciji to varljivo. Po pol urice vožnje sva iz avta vstala kot najglasnejša pripadnika lokalnega kriplbataljona!

Še ena klasična.

Nekaj sonca sva med sestopom vendarle še ujela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...