sreda, 28. avgust 2019

Sredi italijanskega škornja

Še sama sebi nisem čisto verjela, da si bomo na poti čez srednji del italijanskega škornja zares ogledali kakšno učbeniško znamenitost. Tam sicer ne manjka zvenečih imen, ki so za marsikaterega čezmorca tako rekoč sinonim za Evropo: Pisa! Siena! Firence!! Toskana!!! Nam je bila slednja predvsem priročen izgovor za poznopoletni dopust, torej da bomo šli na morje malo dlje in se spotoma igrali še malo turizma.

Saj nekaj instagramabilnih točk smo vendarle obdelali. Naš dveurni ogledič Pistoie je bil čisto zanimiv. Otroka sta po dolgem in počez pretekla glavni trg, ki je bil ob zaključku sieste in ob spremljavi ne tako zelo oddaljenega pogrmevanja prijetno prazen. Tamkajšnji zvonik je tako neznansko visok, da ga je kar težko ujeti v objektiv, socialistično otroče v meni pa je ob pogledu na megalomanske stavbe začelo nergati: »Arhitektura in umetnost, vse lepo in prav, ampak kaj pa stradajoči po celem svetu …!?« No ja, našli smo tudi glasbeno trgovino za Najdražjega in knjigarno z zadostno zalogo hribovskih zemljevidov zame, tako da smo bili vsi zadovoljni z izplenom popoldneva.

Zvonik na glavnem trgu v Pistoii je res neznansko visok.

Glavni trg sta mladiča preletala po dolgem in počez.

Seveda pa ne bi bili mi, če ne bi naših treh »toskanskih« dni preživeli v bolj ali manj znanih hribih in hribčkih. Prvo noč smo se zataknili še v Emiliji-Romanji, v Zgodovinskem parku Monte Sole, to je tam, kjer se duhamorna Padska nižina južno od Bologne vzpne med očesu malo privlačnejše griče. Za nas, Slovence, in predstavljam si, da tudi marsikaterega hribovsko bolj našpičenega Italijana, so verjetno neopazni, ker ne dosegajo niti tisočice in so v primerjavi s kakimi Dolomiti ali vsaj Apenini tako rekoč smešni. A dejansko so čisto greha (oziroma nekajdnevnega postanka) vredni, z razvejanimi dolinami, luštnimi vasicami, mrežo označenih poti in nizkimi stenami iz nekakšnega peščenjaka, ki sem in tja razbijajo zeleno monotonijo. Že popoldne smo jih hoteli malo pobliže potipati, pa so nam načrte preprečile žgoča poletna vročina in ose, ki so si na vrhu razmajanega tobogana ob centru za obiskovalce Zgodovinskega parka privoščile Tastarejšo. Ampak zadeva mi ni dala miru in kombinirala sem toliko časa, da sem sestavila rezervni načrt. V sorazmernem hladu naslednjega jutra smo torej zapustili naš airbnb, ki je bil v taki osami, da nas še Google ni znal dobro pripeljati do tja, in se vrnili do ostankov zaselka Caprara di Sopra.

Zgodovinski park Monte Sole je posvečen obdobju ob koncu druge svetovne vojne, ko so se tu dogajale pomembne stvari, žal pa tudi precej brutalni poboji, med katerimi so Nemci klali italijansko civilno prebivalstvo. Od Caprare ni ostalo drugega razen nekaj pretresljivih sten in spomenika, ki dajejo lepemu zelenemu travniku in kostanjastemu gozdiču v ozadju srhljiv priokus. A živahna, raziskovanja željna mladiča sta hitro odgnala duhove, tako da smo brez večjih pretresov odskakljali na bližnji vrh Monte Sole (668 m), ki botruje imenu celotnega parka. Hribček je fleten, očarljivo zelen, a mestoma strm. Še najbolj mi je dišal po celjskem Kotečniku, le da je pod njim bujnejša zelena džungla. Od Caprare je nanj le slabih 200 višinskih metrov vzpona, a v porajajoči se vročini je bilo to več kot dovolj.

Večerno tihožitje.

Zelenje gričev razbijajo nenavadne stene.

"Glej!" Mali je zvečer prvič videl sončni zahod ... in bil očaran.

Ostanki požganega zaselka Caprara di Sotto, zadaj Monte Sole.
 
Začetek poti na Monte Sole je položen in širok.

Takle pa je pogled nazaj.

Sestopili smo na drugo stran. Mali je trdno držal svoj tovornjaček, kajti v tej goščavi ga živ bog ne bi več našel.

Drugo gorovje, ki smo se ga namenili vsaj ovohati, so bile Apuanske Alpe. Ki v resnici sploh niso del Alp, ampak se dvigujejo precej južneje, med Lucco in Carraro nad Ligurskim morjem. Čeprav najvišji vršaci ne sežejo do 2000 metrov, so se žal takoj potrdili moji virtualni strahovi, da tu za najmlajše hodce ne bo prav okusnega kruha. Pobočja so namreč zelo strma, travnata in skalnata, višinske razlike pa konkretne. Zato smo se zadovoljili z najbolj ziheraško med vsemi možnostmi in se mimo vijugastega umetnega jezera Lago di Vagli, čez katerega je speljan tudi nadvse fotogeničen viseči most, odpeljali na planino Campocatino (ok. 1000 m). Prav luštna je v terasasto obdelanem zelenem kotlu pod na pogled ne najbolj kompaktnimi stenami, s kamnitimi hišicami in marmornatimi kipi, ki sta jih mladiča veselo naskakovala. A vse skupaj ima bolj vikendaški značaj in ob prirojenem čutu za Almleben, ki smo se mu lahko prepuščali pred nekaj tedni pri naših severnih sosedih, se hitro potrdi, da italijanski gorjani v primerjavi z jodlarskimi pač nimajo za burek. Oziroma pico.

Ture s Campocatina so rezervirane za kompetentnejše hodce, tako da nam ni preostalo drugega kot sprehod skozi gozd do vznožja previsnih sten, pod katerimi je v luknji v 14. stoletju bival sveti Nekdo, danes pa je v njej cerkev. Da temačna hosta ne bi bila preveč mrakobna, skrbita kamnolom in večna pesem štemanja z nasprotne strani doline – tu je pač domovina marmorja! Mali je bil ob pogledu na oddaljene miniaturne delovne stroje seveda navdušen. Odrasla pa sva se morala precej truditi, da ne bi mladičev nalezla najinih strahov, potem ko je Najdražji odskočil pred menda gromozansko kačo. Skratka, sprehod, ki bi ga ni vredno ponavljati.

Campocatino.

Pogled proti jezeru Lago di Vagli. Trenutno vode skoraj ni bilo.

Glavni "trg" v Campocatinu.

Zadaj pa visoke stene in kapelica. Še meni se zdi šalabajzersko grda, pa se na arhitekturo res ne spoznam.

Ena na volku ...

... drugi na kuščarju.

Kaj ima David Bowie z marmorjem in Apuanci, pa res ne vem.

Kamnolomi marmorja so vsepovsod.

Luknja sv. Viviana.

Pa še krota - kača je bila prehitra za sliko.

Pa da ne bo pomote – po površni oceni imajo Apuanske Alpe kup grebenov, dolin in vasic, zaradi katerih se bomo tja z veseljem vrnili. Recimo čez nekaj let. Kajti v Italiji me vedno najbolj očarajo drobni zakladi, na katere naletiš čisto mimogrede, par minut pred koncem dneva. Tako smo se že skoraj v mraku čudili čudovitemu kamnitemu oboku mostu Ponte della Maddalena (ali del Diavolo, očitno se ne morejo čisto dogovoriti, kateri strani dobrega in zla pripada). Fascinantno visok je in že kar neugodno strm, tako da so se britanski turisti v japonkah prav nerodno spuščali z njega … medtem ko sta najina mladiča po isti strmini uprizarjala tekaške dirke. Naju je seveda razganjalo od ponosa.

Ponte della Maddalena. Res lepo in res strmo!

Gospe v japonkah so imele težave pri sestopu.

Da so najbolj oblegane turistične atrakcije itak brezveze, ve vsak, ki je kdaj stežka poiskal Dečka, ki lula, v labirintu bruseljskih ulic. A šalo na stran, večina najbolj obleganih turističnih atrakcij je vendarle oblegana z razlogom, kar ve menda vsak, ki je kdaj bil malo dlje kot s pletno na Blejski otok, zato smo se tudi mi med vožnjo na jug ustavili v Pisi. Na Campo dei Miracoli, Polje čudežev, smo se morali prebiti skozi špalir štantov in črncev z »roleksi« (»Two year garranty!« nam je bilo obljubljeno …), in ni kaj, res je čudežno. Stolp še vedno visi in tudi vse ostale stavbe so prav veličastne. Da lepo zelena travica med njimi, po kateri je kakopak prepovedano hoditi, ne bi vzbujala preveč skomin, je ograjena, in prav na vsakem stebriču ograje se luštna mladenka nastavlja v instagramabilni pozi. Vse v isti (pozi), da ne bo pomote. Na kratko smo se sprehodili skozi ta človeški živalski vrt, Tastarejši na hitro povedali pravljico o Galileu, potem pa je Mali vse skupaj že komentiral s središčnim vprašanjem svojega obstoja: "Kdaj gremo na sladoled?" In smo šli.

K sreči morajo štanti ostati zunaj, pred Poljem čudežev ...

... ki je res lepo.

Stolp se še ni prevrnil. Na desni instabejba v sestopu.

Sami tu pač nismo bili.

sreda, 21. avgust 2019

Uganke


Kaj je to: v Avstriji živi in ima prikolico?

Traktor!


Kaj je to: v Avstriji živi in nima prikolice?

Avto!

Kaj je to: v Avstriji živi in ima joške?

Krava!

Malo bomo morali še delati na njih, ampak če upoštevamo, da je njihov avtor star dobri dve leti, je trend kar pravi.

četrtek, 15. avgust 2019

Končno - Hochwipfel!

Končno zato, ker sem že kar nekajkrat bivala pod razmeroma vpadljivim karnijskim vrhom, pa mi do zdaj še ni uspelo stati na njem. Kar je za človeka mojih interesov skoraj neodpustljiv prekršek. Letos sem pa ocenila, da je moj naraščaj vendarle že dovolj zrel, in si vzela pol dneva za spodobno dolgi solo vzpon po poti, po kateri ga verjetno obišče najmanj ljudi.

V vasici Oberdöbernitzen sem začela, ko so pri sosedih prižgali luči v hlevu, in bila pri zapornici na začetku makadamske ceste še v temi. Prvi odsek poti do planine Kirchbacher Wipfelalm je priložnost za meditacijo, sekirancijo glede problemov, ki v tistem trenutku tako ali tako niso rešljivi, in opazovanje prebujajočega se gozda – po domače povedano gre za dve uri in pol dolgo cefedranje po za promet zaprti cesti skozi skrajno nezanimivo hosto. Če bi človek poznal teren, bi vzpon lahko malo skrajšal po strmem gozdu, a očitno tu ne hodi noben takšen junak, tako da bližnjic ni. Na planino Wipfelalm 900 metrov nad izhodiščem sem primarširala kar malo dotolčena od dolgočasnih serpentin. Menda tu ena sama gospa srednjih let skrbi za vse, kar je v Oberdöbernitznu govejega, pa ne daje mleka, ampak če ne bi bilo ropotajočega generatorja, ne bi uganila, da se v tistih kočicah kaj dogaja. 

Skrajno samotna Kirchbacher Wipfelalm. Ena redkih avstrijskih planin brez gostinske ponudbe!

Šele nad njo končno ugledaš vrh.

Kdo pravi, da krave nimajo smisla za estetiko? Klopca z razgledom - sredi morja kravjekov.

Se je pa začelo dogajati meni. Hoja nad gozdno mejo je postala silno razgledna, a tudi precej mučna. K sreči v slajšem smislu: kakršno koli premikanje, ko mi pod nogami kar poka od slastnih borovnic, mi je res težko in le s skrajnimi duševnimi napori sem se prisilila, da sem se vsaj malo pomikala navzgor. Zavedajoč se, da je vse, kar se pase na hribu, bodisi moškega spola bodisi skrajno zaščitniško do svojega potomstva, sem se prečke pod Kirchbacher Wipflom (1880 m) lotila ponižno, celo borovnice sem spregledala, ampak krav in bikcev k sreči nisem zanimala. Nato sem končno prišla na čudoviti, samotni severni greben, po njem pa prek nekaj lahkih skal in strmih trav na vrh Hochwipfla (2185 m). Vpisov na vrhu je precej, ampak večina pride s precej bližjih izhodišč, planin Rattendorfer ali Straniger Alm.

Sestopila sem po markacijah in stezici, ki so oboje že videle boljše čase, na južno stran. Lažja varianta je namreč s krajšim ovinkom čez severovzhodni greben. Oba južna predvrhova Hochwipfla, ki sta sicer čisto vredna greha, sem pustila za drugo priložnost in na križišču na italijansko-avstrijski meji zavila desno proti planini Klein Kordin Alm (1623 m). Skrajno uživaško sem med skalnimi izrastki in preobiljem borovnic dosegla cesto iz doline, le par ovinkov kasneje pa je bil moj sestop udobno skrajšan, ko mi je nasproti pripeljal avto z dvema spečima mladičema zadaj in Najdražjim za volanom. 

Pogled na zahod. Findenigkofel, Hoher Trieb in drugi. Do vseh tamkajšnjih planin pripeljejo odprte ceste.

Severni greben Hochwipfla.

Pogled na severovzhodni greben.

Pa še pogled nazaj: tule sem hodila.

Vrh.

Sestop na južno stran je najprej kar strm. Zadaj italijanska Zermula.

Še pogled na vzhod. Trogkofel.

Pogled nazaj: Hochwipfel z juga. "Uradna" pot preči vršne trave na desno in privede na najvišjo točko z vzhoda.

Sestop med skalami in balvani je kar zanimiv.

Klein Kordin Alm, zadaj levo Hochwipfel.

Ko je celotna familija spet oživela, smo odkrili recept za družinsko srečo: vse, kar je treba, je, da mama dopoldne prehodi 1500 višinskih metrčkov oz. 17 kilometrov, pa se čisto strinja s tem, da preostanek popoldneva preživimo med borovnicami, in prav nič ne teži, da bi moral kdo še kam iti. Mi borovnic nismo nabirali, ne, prav nažirali smo se med njimi. Tastarejša jih je k sreči že trgala sama, Malemu pa sva midva z Najdražjim zbasala v usta par zvrhano polnih meric in je imel za nekaj časa kar dovolj. Štiri ure smo se sprehajali po mejnem karnijskem grebenu in se pacali z naravnimi barvili, katerih posledice so nas razveseljevale še ves naslednji dan. To sicer res ne gre, da bi pisala o nečem tako banalnem, kot je iztrebljanje, ampak ker pri nas še lep odstotek časa presedimo na kahlah, je take stvari težko spregledati …

Popoldne smo preživeli v značilnih pozah.

Z Malim sva se vendarle sprehodila še na bližnji, skoraj čisto brezpotni Straniger Kopf.

Še en pogled na Hochwipfel (levo). 

Na nasprotni strani Ziljske doline: Reisskofel tik pred nevihto.

sreda, 07. avgust 2019

Pika

Del mojega telesa, ki ga imata moja mladiča najraje, ni tisto, kar bi morda pričakovali. Ne recimo moje izcuzano oprsje, ki jima je toliko časa dajalo življenje, ali tapecirano sedalno območje, predmet resnih teritorialnih bitk (v smislu, kdo bo sedel na kateri nogi) – pač pa moja pika. Saj pik mi ne primanjkuje, ampak Pika je prav posebna. Niti dobro nisem vedela, da jo imam, ker zadnji vogal lic ni nekaj, čemur bi med svojimi lepotnimi tretmaji posvečala pretirano pozornost (kar se bere, kot da non stop visim pred ogledalom, hehe), dokler je ni pred par leti odkrila Tastarejša. Očitno je Pika ravno prav nameščena in ravno prav 3D, da jo je rada nežno in skrbno božala, še posebej, preden se je odklopila v alfa stanje. 


Zdaj je štafeto od nje prevzel Mali, ki je precej nasilnejši - redno ga moram karati, da Pike ne sme brutalno ščipati, stiskati in praskati - in precej bolj navezan na Piko. Dečko jo poboža vsakokrat, ko se po dolgi, recimo enourni odsotnosti spet zagledava, in kadar potrebuje specialno tolažbo ali izraz ljubezni, reče: »Piko bi božal.« Če ponoči cvili in jokca, se stisnem k njemu, mu pod roko potisnem Piko in že zaspi nazaj. Pika je namreč obvezen del večernega rituala. Potem ko se Mali skopa in odtuli svoje med umivanjem zob in odskače svoje nage poskoke na naši ubogi postelji in prebere svoj kanon bagristično-traktoristične literature, ugasneva luč in se prepustiva fazi čvekanja. Mali čeblja in poje in pripoveduje in si izmišljuje pravljice, jaz pa ždim zraven njega v temi in se trudim, da ne bi zaspala, kar je po celem dnevu službenih in starševskih aktivnosti misija nemogoče. Če je poba dovolj utrujen, se živahna faza k sreči hitro konča, in ko se Mali namesti tako, da me z eno roko drži za Piko, vem, da bo v par minutah sledilo globoko dihanje, jaz pa bom osvobojena ždenja v temi.

Tudi uvodoma omenjeni teritorialni spori o tem, na katerem stegnu mi bo kdo sedel med dvojnim crkljanjem ali branjem knjig, so precej potihnili po zaslugi Pike. Kajti Tastarejša se je sprijaznila s tem, da je njena leva stran, ki jo prepozna po odsotnosti moje 3D-pike, Mali se pa takoj umiri, ko se posede na desno in mu je Pika ves čas pri roki.

Tastarejša kljub svojemu analitičnemu umu ni bila nikoli zakajevka, ki bi starša gnjavila z nenehnimi vzroki in razlogi. (Raje se zgleduje po svoji roditeljici in nenehno pretehtava plane B. Trenutno je njeno hit vprašanje »Kaj pa, če ne?«, pri preigravanju tovrstnih beta variant pa se seveda hitro zataknemo v bolj ali manj slepi ulici.) No, iz ust Malega pa se zadnje čase usipajo zakaji. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vprašal: »Zakaj imaš Piko?« A na tega imam k sreči pripravljen odgovor: »Zato da jo lahko vidva božata …«

ponedeljek, 05. avgust 2019

Nova frizura

Če ste v teh dneh slučajno videli Malega, kako pohaja naokrog s sfušano frizuro frišnega zapornika, je tule kratko pojasnilo.

»A imaš nov klobuk?« sem ga vprašala, ko se je razkoračil sredi dnevne sobe in očitno držal nekaj na glavi. »Kako ljubek je,« sem pomislila, »in bravo, kako dobro drži ravnotežje, da mu stvar ne pade z glave!«

»Babi pa ne dovoli, da si dajemo plastelin na glavo,« sem nekje v ozadju zaslišala Tastarejšo.

O.
Šit.
PLASTELIN!
In to ne tisti navadni, ampak vijolični z bleščicami, ki je nagravžnejši kot žvečilni gumi in ga je kakih sedemnajstkrat več!!!

Situacija je bila nerešljiva. Spletne in ljudske modrosti so predlagale kemično-mehanske poskuse s toplo vodo, odstranjevalcem laka za nohte in olivnim oljem. Mogoče bi kaj od tega celo delovalo, če bi imela potrpežljivega pacienta, ki je pripravljen nekaj uric stiskati zobe in prenašati drobno cukanje. Mali pa je nag sedel na operacijski mizi (po domače kuhinjskem pultu) in izmenično tulil kot jesihar ali tarnal: »To je zoprno.« Torej smo se po hitrem postopku spakirali v avto in šli po frizersko nujno pomoč.

Pred tem incidentom smo nameravali vso poletno sezono vztrajati s sinetovimi zlatorjavimi kodrčki, ki so mu dajali romantično-artistični look, ampak tudi z novo, poletno fantovsko pričesko je prav luškan. Najdražji bo zadovoljen, ker si Mali v lase ne bo mogel več dajati špangic. Meniška pleša na sredini, kjer se je vijolična svinjarija držala glave, se bo pa tudi hitro zarasla, kajneda …

Prej in potem.

sobota, 03. avgust 2019

Epsko popotovanje po obronkih Kanina

Pred leti nas je zabavala tragikomična novica, da je večja skupina belgijskih skavtov skušala pripešačiti iz Jezerske doline v Možnico čez greben Kanina. V kratkih hlačah in z vsem, kar sodi zraven k tistemu obnašanju po hribih, ki ga običajno (a ne nujno upravičeno) pripisujemo pripadnikom nekega zahodnoslovanskega naroda. Po poti, ki še zdaleč ni nezahtevna. Aprila, ko je bilo še na metre snega. Njihova blodna odprava se je seveda končala razmeroma hitro – z reševanjem, a vsaj brez poškodb.

Del njihove trase sva z Najdražjim ponovila na najin edini solo letošnji poletni visokogorski dan, ko je Najdražji postavil vstopni pogoj, da se ne bi šel vlačit po jeklenicah. Ideja pohajanja po menda najslikovitejši poti v masivu Kanina se mu je tako dopadla, da sva vstala ob res nenormalni uri. Pa se je splačalo. Resda nisva prilezla niti nad 2000 metrov, a dobila sva epsko popotovanje po širokem spektru visokogorskega krasa v polnem razcvetu, popolno samoto in za vsakim robom nove ah in oh panorame. In čeprav vlačenja po jeklenicah ni bilo, vse skupaj ni bilo niti nenaporno niti nezahtevno …

S Škraplje proti Bohinci, zadaj Rombon.

Na »glavnem« parkirišču v Jezerski dolini (torej pri Canalu della Trincea) še zdaleč nisva bila edina, a vsekakor edina budna – kljub očitnim prepovedim so nekateri celo šotorili. V dveh urah sva se po poti št. 654 vzpela na sedlo Škraplja. Višje kot sva šla, lepša je bila, z nekaj gozdnimi jagodami spodaj in špiclji nad Dolino Belega potoka zadaj. Na Škraplji sva vstopila v kraški labirint, ki bi ga brez markacij še bolj preklela, kot sva ga itak. Pot 654 se tu (za nas, nepoznavalce, nekoliko nelogično) dvigne skoraj pod vrh Bohince (še vedno ne vem, ali ni morebiti prav Bohnica; it. Cima Mogenza Piccola, 1946 m), ki pa se mu izogne in se nato v doooolgem loku spusti na sedlo Čez Brežič (1767 m). Odsek pod vrh Bohince je bil prijetno poplezovanje skozi nekoliko nabrušen, a kratek in celo delno zavarovan kamin, nato pa uživaško med številnimi stoletnimi ostanki nekdanje morije do slikovito pospravljene zgornje postaje tovorne žičnice. Ker sva bila še razmeroma frišna, sva se zapodila za možici na vrh Bohince. Zvito so naju vodili po mulatjeri tik nad prepadno vzhodno steno, tako da sem že cviluckala, da tega si pa nisem želela in ali se da naprej in ali bova lahko tu sestopila itn. Ampak elegantno sva se izvila na vrh, pri sestopu na manj izpostavljeno južno stran pa nama je pomagala nova serija možicev.

Megleno jutro v Jezerski dolini, zadaj se odpira Škraplja.

Rabeljsko jezero je še delno pod pokrovom.

Zanimive stene Bohince pod Škrapljo.

Na Škraplji se začne zares.

Velika Bavha in bivak Modonutti-Savoia se že vidita, ampak do tja sta še dve uri.

Bohinca. Pot gre po žlebu v sredini slike.

Najtežje mesto. Najdražji ni hotel uporabljati klinov
in se je kar mučil ...

... jaz sem si pa rekla "Pa saj sem mama" in malo potehničarila.

Prehod do ...

... nekdanje žičnice.

Mulatjera na Bohinco. Višje gre, bolj je izpostavljena.

Pri žičnici sva spet dosegla markacije in začelo se je dvesto višincev sestopa na Čez Brežič. Ne sliši se veliko in videti je res blizu, ampak madonca, kako se je vleklo! Večino časa je treba v sestopu plezati prek takšnih in drugačnih kraških »radosti«, da naju je oba pošteno uščipnilo v kolenu (nisva več rosno mlada!). Tudi samo sedlo je neprivlačna kraška pustinja, najbolj trapasto pa sva se počutila, ko sva ugotovila, da je zračne razdalje od tod do Škraplje toliko kot od naše hiše do prvega Mercatorja, midva pa sva morala dobro uro telovaditi naokoli. Na krasu se razdalje pač merijo malo drugače ...

S sedla sva se morala še enkrat dvigniti do bivaka Modonutti-Savoia nad Vrhom Laških brežičev (kar je, če se ne motim, naše ime za sedlo Sella Robon). Malo sva bila že scagana, ampak najprej naju je zamotila besno sikajoča kača, ki sva jo morala obvoziti, za naslednjim robom naju je osrečil zlato tekoči potoček, nato pa sva padla na rajske gorske livade z rožicami, metuljčki in božanskimi razgledi, po katerih sva, ne da bi vedela kdaj, prisopihala do jamarskega bivaka. Od tam do vrha Velike Bavhe (Monte Robon, 1980 m) je res blizu in dobro omožičeno, vrh pa je odličen približek velebitskega krasa z vrtoglavimi brezni, kot nož ostrimi fasetami in kupom hecno postavljenih skal.

Najvišja točka pod Bohinco. Markacije splezajo levo, možic iz opek kaže desno na vrh.

Takle je spust na Čez Brežič ...

... in takle.
 
Nadaljnji vzpon pa je na srečo precej udobnejši. Zadaj Bohinca (levo) in Snežni vrh (desno).

Jamarski bivak Modonutti-Savoia.

V njem pa celo lična omarica!

"Velebitsko" na Veliko Bavho.

Na najvišji vrh pravzaprav niti nisva prišla.

Že na vzhodni strani nama je bilo čisto dovolj lepo. Zadaj Viš in vrhovi nad Dolino Belega potoka.

Za sestop sva si izbrala čudovito pot št. 637 na Nevejski preval. Tako kot po prej opisani trasi sem tudi tu v davnih časih že hodila, a tudi tu je bil moj spomin enako prazen. Niti slučajno se nisem spomnila čudovite suhe struge, osupljivo gladke stene Velike Bavhe, še enega izvira, prijetnih gozdnih prečk in dobre mere borovnic. Na prelaz sva prikorakala še razmeroma frišna in se složno odločila, da se bova do avta kar sprehodila. Ko sva ugotovila, da je to pomenilo kake štiri dodatne kilometre pešačenja, je bilo že prepozno – najina ponosa pač ne bi preživela, da bi tik pred ciljem dvignila palec! Tako ali tako sva v zadnjih letih precej prikrajšana za dolgo hojo, sva se tolažila.

Povzetek: pot za tiste, ki znajo uživati, ne pripelje niti na zavidljive višine niti na nobenega od karizmatičnih vrhov. Toda za vsakim vogalom se odpirata nova panorama in nov tip pokrajine, tako da se človek ob vsej lepoti na koncu tistega zoprnega spusta z Bohince niti ne spomni več.

Z bivaka proti sedlu.

Pot 637 gre najprej ob zglancani suhi strugi ...

... pa pod stenami Bavhe.

In najin finale: par kilometrčkov ob glavni cesti na Nevejski preval.

Ontogeneza smrekice

"Jaz bom vzgojiteljica, ti pa otrok," je odločila Tastarejša. "Igrali se bova risanje." Pridno sem prisedla. V adv...