sreda, 28. avgust 2019

Sredi italijanskega škornja

Še sama sebi nisem čisto verjela, da si bomo na poti čez srednji del italijanskega škornja zares ogledali kakšno učbeniško znamenitost. Tam sicer ne manjka zvenečih imen, ki so za marsikaterega čezmorca tako rekoč sinonim za Evropo: Pisa! Siena! Firence!! Toskana!!! Nam je bila slednja predvsem priročen izgovor za poznopoletni dopust, torej da bomo šli na morje malo dlje in se spotoma igrali še malo turizma.

Saj nekaj instagramabilnih točk smo vendarle obdelali. Naš dveurni ogledič Pistoie je bil čisto zanimiv. Otroka sta po dolgem in počez pretekla glavni trg, ki je bil ob zaključku sieste in ob spremljavi ne tako zelo oddaljenega pogrmevanja prijetno prazen. Tamkajšnji zvonik je tako neznansko visok, da ga je kar težko ujeti v objektiv, socialistično otroče v meni pa je ob pogledu na megalomanske stavbe začelo nergati: »Arhitektura in umetnost, vse lepo in prav, ampak kaj pa stradajoči po celem svetu …!?« No ja, našli smo tudi glasbeno trgovino za Najdražjega in knjigarno z zadostno zalogo hribovskih zemljevidov zame, tako da smo bili vsi zadovoljni z izplenom popoldneva.

Zvonik na glavnem trgu v Pistoii je res neznansko visok.

Glavni trg sta mladiča preletala po dolgem in počez.

Seveda pa ne bi bili mi, če ne bi naših treh »toskanskih« dni preživeli v bolj ali manj znanih hribih in hribčkih. Prvo noč smo se zataknili še v Emiliji-Romanji, v Zgodovinskem parku Monte Sole, to je tam, kjer se duhamorna Padska nižina južno od Bologne vzpne med očesu malo privlačnejše griče. Za nas, Slovence, in predstavljam si, da tudi marsikaterega hribovsko bolj našpičenega Italijana, so verjetno neopazni, ker ne dosegajo niti tisočice in so v primerjavi s kakimi Dolomiti ali vsaj Apenini tako rekoč smešni. A dejansko so čisto greha (oziroma nekajdnevnega postanka) vredni, z razvejanimi dolinami, luštnimi vasicami, mrežo označenih poti in nizkimi stenami iz nekakšnega peščenjaka, ki sem in tja razbijajo zeleno monotonijo. Že popoldne smo jih hoteli malo pobliže potipati, pa so nam načrte preprečile žgoča poletna vročina in ose, ki so si na vrhu razmajanega tobogana ob centru za obiskovalce Zgodovinskega parka privoščile Tastarejšo. Ampak zadeva mi ni dala miru in kombinirala sem toliko časa, da sem sestavila rezervni načrt. V sorazmernem hladu naslednjega jutra smo torej zapustili naš airbnb, ki je bil v taki osami, da nas še Google ni znal dobro pripeljati do tja, in se vrnili do ostankov zaselka Caprara di Sopra.

Zgodovinski park Monte Sole je posvečen obdobju ob koncu druge svetovne vojne, ko so se tu dogajale pomembne stvari, žal pa tudi precej brutalni poboji, med katerimi so Nemci klali italijansko civilno prebivalstvo. Od Caprare ni ostalo drugega razen nekaj pretresljivih sten in spomenika, ki dajejo lepemu zelenemu travniku in kostanjastemu gozdiču v ozadju srhljiv priokus. A živahna, raziskovanja željna mladiča sta hitro odgnala duhove, tako da smo brez večjih pretresov odskakljali na bližnji vrh Monte Sole (668 m), ki botruje imenu celotnega parka. Hribček je fleten, očarljivo zelen, a mestoma strm. Še najbolj mi je dišal po celjskem Kotečniku, le da je pod njim bujnejša zelena džungla. Od Caprare je nanj le slabih 200 višinskih metrov vzpona, a v porajajoči se vročini je bilo to več kot dovolj.

Večerno tihožitje.

Zelenje gričev razbijajo nenavadne stene.

"Glej!" Mali je zvečer prvič videl sončni zahod ... in bil očaran.

Ostanki požganega zaselka Caprara di Sotto, zadaj Monte Sole.
 
Začetek poti na Monte Sole je položen in širok.

Takle pa je pogled nazaj.

Sestopili smo na drugo stran. Mali je trdno držal svoj tovornjaček, kajti v tej goščavi ga živ bog ne bi več našel.

Drugo gorovje, ki smo se ga namenili vsaj ovohati, so bile Apuanske Alpe. Ki v resnici sploh niso del Alp, ampak se dvigujejo precej južneje, med Lucco in Carraro nad Ligurskim morjem. Čeprav najvišji vršaci ne sežejo do 2000 metrov, so se žal takoj potrdili moji virtualni strahovi, da tu za najmlajše hodce ne bo prav okusnega kruha. Pobočja so namreč zelo strma, travnata in skalnata, višinske razlike pa konkretne. Zato smo se zadovoljili z najbolj ziheraško med vsemi možnostmi in se mimo vijugastega umetnega jezera Lago di Vagli, čez katerega je speljan tudi nadvse fotogeničen viseči most, odpeljali na planino Campocatino (ok. 1000 m). Prav luštna je v terasasto obdelanem zelenem kotlu pod na pogled ne najbolj kompaktnimi stenami, s kamnitimi hišicami in marmornatimi kipi, ki sta jih mladiča veselo naskakovala. A vse skupaj ima bolj vikendaški značaj in ob prirojenem čutu za Almleben, ki smo se mu lahko prepuščali pred nekaj tedni pri naših severnih sosedih, se hitro potrdi, da italijanski gorjani v primerjavi z jodlarskimi pač nimajo za burek. Oziroma pico.

Ture s Campocatina so rezervirane za kompetentnejše hodce, tako da nam ni preostalo drugega kot sprehod skozi gozd do vznožja previsnih sten, pod katerimi je v luknji v 14. stoletju bival sveti Nekdo, danes pa je v njej cerkev. Da temačna hosta ne bi bila preveč mrakobna, skrbita kamnolom in večna pesem štemanja z nasprotne strani doline – tu je pač domovina marmorja! Mali je bil ob pogledu na oddaljene miniaturne delovne stroje seveda navdušen. Odrasla pa sva se morala precej truditi, da ne bi mladičev nalezla najinih strahov, potem ko je Najdražji odskočil pred menda gromozansko kačo. Skratka, sprehod, ki bi ga ni vredno ponavljati.

Campocatino.

Pogled proti jezeru Lago di Vagli. Trenutno vode skoraj ni bilo.

Glavni "trg" v Campocatinu.

Zadaj pa visoke stene in kapelica. Še meni se zdi šalabajzersko grda, pa se na arhitekturo res ne spoznam.

Ena na volku ...

... drugi na kuščarju.

Kaj ima David Bowie z marmorjem in Apuanci, pa res ne vem.

Kamnolomi marmorja so vsepovsod.

Luknja sv. Viviana.

Pa še krota - kača je bila prehitra za sliko.

Pa da ne bo pomote – po površni oceni imajo Apuanske Alpe kup grebenov, dolin in vasic, zaradi katerih se bomo tja z veseljem vrnili. Recimo čez nekaj let. Kajti v Italiji me vedno najbolj očarajo drobni zakladi, na katere naletiš čisto mimogrede, par minut pred koncem dneva. Tako smo se že skoraj v mraku čudili čudovitemu kamnitemu oboku mostu Ponte della Maddalena (ali del Diavolo, očitno se ne morejo čisto dogovoriti, kateri strani dobrega in zla pripada). Fascinantno visok je in že kar neugodno strm, tako da so se britanski turisti v japonkah prav nerodno spuščali z njega … medtem ko sta najina mladiča po isti strmini uprizarjala tekaške dirke. Naju je seveda razganjalo od ponosa.

Ponte della Maddalena. Res lepo in res strmo!

Gospe v japonkah so imele težave pri sestopu.

Da so najbolj oblegane turistične atrakcije itak brezveze, ve vsak, ki je kdaj stežka poiskal Dečka, ki lula, v labirintu bruseljskih ulic. A šalo na stran, večina najbolj obleganih turističnih atrakcij je vendarle oblegana z razlogom, kar ve menda vsak, ki je kdaj bil malo dlje kot s pletno na Blejski otok, zato smo se tudi mi med vožnjo na jug ustavili v Pisi. Na Campo dei Miracoli, Polje čudežev, smo se morali prebiti skozi špalir štantov in črncev z »roleksi« (»Two year garranty!« nam je bilo obljubljeno …), in ni kaj, res je čudežno. Stolp še vedno visi in tudi vse ostale stavbe so prav veličastne. Da lepo zelena travica med njimi, po kateri je kakopak prepovedano hoditi, ne bi vzbujala preveč skomin, je ograjena, in prav na vsakem stebriču ograje se luštna mladenka nastavlja v instagramabilni pozi. Vse v isti (pozi), da ne bo pomote. Na kratko smo se sprehodili skozi ta človeški živalski vrt, Tastarejši na hitro povedali pravljico o Galileu, potem pa je Mali vse skupaj že komentiral s središčnim vprašanjem svojega obstoja: "Kdaj gremo na sladoled?" In smo šli.

K sreči morajo štanti ostati zunaj, pred Poljem čudežev ...

... ki je res lepo.

Stolp se še ni prevrnil. Na desni instabejba v sestopu.

Sami tu pač nismo bili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...