Čez tri gore: Eno drugo morje

S tem, kako prefrigano sem si zamislila naš glavni letošnji dopust, da bo s kombinacijo turizma, plaž in hribov zadovoljil celotno familijo, sem se že pohvalila. Pa še za spremembo bomo šli na »eno drugo morje«, kot bi temu rekel Mali. Spočetka je sredi italijanskega škornja sicer bolj ali manj samo tarnal, da bi šel domov. Spektakel dinamične izmenjave trajektov v Piombinu in enourna plovba pa sta tudi njega uspešno sprijaznila z dejstvom, da bo še dober teden dni moral potrpeti daleč od domačih traktorjev in bagrov. No ja, navsezadnje mu ni bilo prehudo.

Elbo, ki jo večina verjetno najbolj pozna kot otok Napoleonovega izgnanstva, sem izbrala kot sestrico ljube mi Korzike. Da sem že par mesecev vnaprej stežka našla sprejemljivo namestitev, me ni preveč skrbelo; na začetku septembra se bo norija italijanskega feragosta menda že unesla, sem računala. Toda izkazalo se je, da je elbanska turistična sezona zelo odporna na začetek šolskega leta, kajti otoku se prehod v meteorološko jesen ni prav nič poznal in je bil ves čas našega bivanja nabito poln.

Igralnica na trajektu. Mladiča nista opazila nič drugega.

Trajekti - in to sploh ne majhni - vozijo na vsake četrt ure. Ob vikendih so nabito polni.

Prvih pet dni smo preživeli na blažji jugovzhodni obali, v prikolici, ki je bila čisto korektna, če odmislimo, da v evropskih kampih pač nimaš niti zasebnosti niti kakršnega koli stika z naravo in je vse skupaj bolj zgoščeno kot v najbolj urbanih Fužinah. Žal so moji načrti, kako se bomo lahko po zajtrku in pred spanjem skopali na lokalni plaži le lučaj od prikolice, padli v vodo. Oziroma skočili iz nje, tako kot sem jaz, ko mi je ena od sluzastih, vijoličnih meduz na nogi pustila pekoč spomin. Se nam je pa zelo dopadla pot, ki je iz našega zalivčka vodila do bližnjega mondenega mesteca Porto Azzuro. Sprehodič pod mogočno trdnjavo in skozi alejo kaktusov je Mali v dobršni meri navdušeno pretekel sam, kar je bilo za moja ramena dobrodošlo olajšanje. Pot nas je izpljunila v mondeno marino, kjer smo si lahko ogledali proračun afriških državic, zgoščen v obliko luksuznih jaht. Nagravžno. Najbolj od vsega pa je otroka osrečil brezplačni avtobus, ki nas je odpeljal iz centra mesta nazaj do kampa. Desetminutna vožnja ju je tako očarala, da smo zadnji večer v kampu sprehod ponovili in se šele, ko smo se deset pred deveto privlekli do avtobusne postaje, spomnili, da ob ponedeljkih avtobus – kdo bi vedel, zakaj – ne vozi. Najdražji se je nočnega džoginga v japonkah nazaj po naš avto grozno »razveselil«.

Naš prvi domek.

Po bližnjem srečanju z meduzo.

Plaža Barbarossa pri kampu Arrighi. Za kopanje neuporabna zaradi meduz.

Otroka sta brez pomisleka skočila v zeleno jezerce na plaži Terra Nera blizu našega kampa, midva pa sva bila precej bolj previdna. No, vsaj meduz ni bilo.

V drugi polovici dopusta smo se prestavili na čudovito severozahodno obalo Elbe. Tam je med strmimi granitnimi ploščami, ki padajo naravnost v Tirensko morje, za nemške avtodome in nizozemske prikolice premalo prostora, tako da so nastanitvene kapacitete omejene na hotele in zasebne apartmaje v nekaj redkih naseljih. Žal je razmerje med posteljami in turisti še vedno precej v prid turistov, zato se ponudnikom ni treba prav nič truditi. Mi smo za ceno, za katero bi na celini bivali v polno opremljenem apartmaju z vsaj dvema sobama in bleščečimi ocenami, dobili zanikrno luknjo. Saj smo imeli teraso, ampak z »očarljivim« pogledom na dve škarpi, in tudi parkirišče je bilo zagotovljeno, vendar je bil dovoz do njega tako strm in ozek, da si sploh nisem upala peljati po njem. Da ne omenjam tako zaudarjajočih omaric, da smo večino stvari raje pustili kar v potovalki. Prvič v svoji AirBnB zgodovini sem dala res porazno oceno. Lastnik je ni bil preveč vesel …

Drugi domek - "naša" terasa je v najtemačnejšem kotu.

Do plaže smo lahko prišli peš, ni bilo daleč ... samo 160 višinskih metrov sestopa (in seveda vzpona nazaj).

Ampak plaža Sant' Andrea je pa lepa (če odmislimo ležalnike).

Slikovita pot na rt Capo Sant' Andrea.

Rt je raj za lovce na slikovite sončne zahode.

Kot lahko sklepate, se torej vsaj poleti na Elbi ne da živeti prav poceni. Dobršen del parkirišč je plačljiv, cene v lokalih pa so verjetno čisto sprejemljive za lastnike prej omenjenih jaht. Potem ko smo za dva hotdoga, hamburger in dve pijači dali trideset evrov, sem kot družinska članica z največ gorenjske krvi zavezala mošnjiček in odredila, da se odslej prehranjujemo sami. Tako smo dopust v glavnem preživeli na napol instantnih makaronih, slastnih rezinah pic, sladoledu in breskvah.

Steber naše prehrane: sladoled.

Glavni trg v Marciani Marini, v kateri smo preživeli največ časa.

Zajtrk po italijansko.

Ob vsem tarnanju pa moram vendarle posvetiti še nekaj besed tistemu, zaradi česar smo prišli na Elbo. O hribih malo več v naslednji objavi, tokrat pa o plažah. Na otoku jih ne manjka – od mivkastih in peščenih do takih z velikanskimi granitnimi prodniki – in poleti je voda tako prijetna, da lahko tudi največji občutljivci hodijo noter in ven brez pomišljanja. Ampak spet naj začnem s pritoževanjem: žal jih je še vedno premalo, da bi se nanje udobno stlačil ves narod, ki se želi namočiti, še posebej, ker dobršen del uporabne obale zavzamejo vojaško postrojeni senčniki in ležalniki. Prvo kopalno popoldne smo preždeli pri mestu Marina di Campo. Peščena plaža je sicer ogromna, a je bila tako nabita, da smo komaj našli prostorček zase, voda pa je bilo tako zapackana, da se mi je samo kolcalo po Jadranu. A smo se res za tole vozili tako daleč?

Svinjarija v Marini di Campo.

V nadaljevanju smo v izbiro plaže vključili kriterije, kot so odsotnost že postavljenih senčnikov in meduz, čistoča vode ter – banalno? – možnosti parkiranja. Na bolj strmih koncih otoka je namreč tako malo prostora, da je zaparkirano vse, od parkirišč v naseljih do robov ob cestah, in to še več kot kilometer od objekta morskega poželenja. Ampak navsezadnje smo le našli več spodobnih plaž. Posebno omembo si zasluži plaža Acquarilli na jugu otoka. Pa ne zato, ker bi bila ekstra lepa – čeprav čisto črnemu pesku pod strmimi pečinami nič ne manjka – pač pa zaradi svojevrstne nudistične izkušnje. Tu so namreč večino kopalcev predstavljali moški, mišičasti, postavni, lepo zagoreli in precej potetovirani adonisi, ki so sami ali v dvoje paradirali po obali gor in dol, ponosno mahedrali s svojimi v nulo obritimi bingeljni in si bolj ali manj diskretno ogledovali druge pripadnike istega spola. Verjamem, da je bilo Najdražjemu, ki je kot »oblečenec« že po defaultu med nagci precej nesrečen, ob tem še manj prijetno kot meni.

Nudistična plaža Acquarilli. Brez adonisov.

Plaža Nisporto na severovzhodnem koncu otoka.

Na granitnih prodnikih v Pomonteju.

Mladičema pa je bilo za izbiro plaže čisto vseeno. Mali je večino uric na obali preživel v srečnem bjumbjumanju, ko je sem ter tja prekladal svoje bagre in traktorje. V vodo je rad zabredel, po Murphyju pa se je seveda najbolj razživel zadnji večer, ko je temperatura zraka že krepko upadla proti jeseni, njega pa ni bilo mogoče spraviti iz morja. Kjer sem morala zmrzovati z njim. Vseeno se ne morem pritoževati, kajti še bistveno bolj se je nagaral Najdražji, ki je preživel dolge ure med čofotanjem s Tastarejšo. Z rokavčki, pa z desko, pa malo metanja v vodo, tunkanja, vriskanja čez valove in še in še. Težko je bilo verjeti, da je živahna morska deklica isto bitje kot nedoumljiva zverinica, ki se je še lani panično bala vetra in za vsak valček, ki je pljusknil na obalo, zagnala histeričen kažin! No, ampak Najdražji je bil od morskega starševstva na koncu tako izčrpan, da je za nekaj dni kar zbolel in sem štafeto spremljevalnega plavalca hočeš nočeš morala prevzeti jaz.

Po golem naključju sem bila torej jaz tista, ki sem gledala hčerki v oči, ko je prvič ugotovila, da se med zamahom brez rokavčkov ne potopi. In potem je naredila še en zamah in je njena glava še vedno ostala na površju in potem je naredila še en zamah in potem so bile njene oči še večje in njen nasmeh vedno širši in potem je zavriskala: »Jaz znam plavati!« Tako je k letošnji beri novo usvojenih spretnosti, v kateri sta že smučanje in kolesarjenje, dodala še plavanje. Trenutki, ko je bilo vse, kar se je videlo iz vode, njena svetlolasa glavica, ki je intenzivno vadila plavanje, so bili neulovljivi in nepozabni. Tako kot tisti, ko si je Mali blagovolil nadeti rokavčke in smo vsi štirje v vodi plesali ringaraja, vse, kar se je slišalo, pa je bil zvonki smeh obeh mojih srečnih otrok.