sreda, 05. september 2018

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu


Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontrast sloj bele paške puščave, oba pa osmišlja oddaljena temina Velebita pod sinjim nebom. Kot pritiče pozni sezoni, plažo naseljuje le nekaj upokojenih avstrijskih nagcev in družin s predšolskim naraščajem. Voda je topla, meteorološki pogoji pa pravšnji, da mirne duše skačemo po soncu, čepimo v senci ali čofotamo po plitvinah. Sredi popoldneva vzdolž zaliva zapihlja topel vetrič, rahlo nakodra mirno gladino in …

»Aaaaaaaaa! Odpihnilo bo!!! AAAAAAAAAAA!!!« Ob prvi sapici začne Tastarejša letati po plaži, pobirati naše stvari, ki so seveda raztresene po vsej plaži, in jih tlačiti v vreče. Zraven glasno cviliti, vrešči in smrka. Vedno bolj iz sebe je, njene reakcije so vedno manj razumske in vedno bolj spominjajo na nekoga, ki se brez pameti prepušča histeriji. Ja, name …
 

Zadnja v vrsti sem, ki bi smela hčerki pametovati o nesmiselnosti strahov, saj sem, kar se tiče zganjanja panike, prava profesionalka. Vsaj bila sem v mlajših letih. Denimo v hribih, kadar smo prišli na malo zahtevnejši teren. Potem so bili tu medvedi, pred katerimi sem redno bežala v nočnih morah, morski psi, nevihte in še kaj bi se našlo. Dandanes, ko se ne morem več slepiti, da nisem gospa srednjih let, sem večino strahov pustila v spominih; dojela sem recimo, da medveda, kljub desetletjem preganjanja po hostah, še nisem videla in torej ne more predstavljati neke posebne nevarnosti. (Kaj je tisto, kar je v brezpotjih nad Kolpo zarenčalo izza vogala, da nas je izstrelilo iz ležernega počitka na pot v dolino, pač ne bom nikoli izvedela.) Samo v črno morje me pa še vedno ne spravite. Kolegica, s katero si deliva ihtiofobijo, kot se menda reče strahu pred ribami in drugim morskim življem, je lepo pojasnila, da se je baje mogoče te fobije znebiti s par terapijami, ampak da ona tega noče. Izjavo mi je vzela z jezika – kaj mi pomaga, da grem neustrašno v vodo, če me bo pa potem pohrustal prvi veliki beli, ki bo slučajno zataval v Paški zaliv? Se pa tudi glede tega v zadnjih letih popravljam, ker se res ne spodobi, da bi rinila otroke proti odprtemu morju, sama pa bi se držala brega in ves čas oprezala, kdaj se mi bo približala tista zločesta plavut.

Ampak da se vrnem k vetru. Hčerkina anemofobija (pa ne, da to učeno ime vem iz glave, kar kako minuto mi je vzelo, da sem ga zguglala) se je začela na začetku poletja. Sprva smo nenavadno obnašanje ob vsaki sapici ali malenkostno večjem valčku, ki je pljusknil na obalo, poskušali spregledati, toda naš življenjski slog je pač takšen, da smo kar precej na krajih z vetrom. Od kod se je strah prikradel k Tastarejši, lahko sicer domnevam, pa zaradi ljubega miru v hiši raje ne bom. Omenim naj samo, da mi ob vsaki njeni »predstavi« mož nameni pomenljiv pogled, mešanico nejevere, obupa in očitanja, ki me sprašuje: »A res misliš, da je to zaradi tega, ker se pretirano bojim za otroke, kadar so na vetr(čk)u?« Ne vem, Najdražji, res ne vem.

Na morju je situacija postala nevzdržna, ker tu pač večino časa vsaj malo pihlja. Prav nič ni pomagalo, ne prigovarjanje ne tolaženje ne objemi ne kreganje, nič. Rahlo obupana sva poskusila še z univerzalnim receptom, po katerem smo vsi ljudje pripravljeni izvajati najstarejšo obrt na svetu, če je le dovolj denarja v igri. Pri Tastarejši ga (še) ni bilo treba veliko. Po domače povedano, obljubila sva ji podkupnino, če ne bo norela zaradi vetra, in glej čudo – delovalo je.

Da bi jo vi videli, s kakim ponosom je paradirala med štanti v Novalji z bankovcem za dvajset kun v roki! Prvič sva ji dovolila, da si sama izbere, kar želi (seveda z nekaj prikritega starševskega vodenja). Neslo jo je od ene kičaste stvari do druge, posebej mamljiva je bila roza kuhinjica z roza krožnički in roza ne-vem-še-čim, pa tisti prelepi konjički z dolgimi frizurami in ogledalci … Življenje je v glavi najine skorajštiriletnice precej ugodno, en evro oziroma ena petka z roko je univerzalna cena za vse, zdaj pa smo izbiranje nagrade izkoristili za poduk o različno visokih cenah. Nazadnje smo se spogajali, da smo se v našo hišico vrnili bogatejši za ceneno punčko z zelenimi lasmi in roza oblekico z bleščicami, ki se bo strgala, ko jo bomo prvič pogledali. Tastarejša je bila čisto blažena in je novo barbiko, kot reče vsem plastičnim zadevščinam približno ženskih oblin, nemudoma slekla, prekrasno oblekico pa stlačila v globine ene od svojih vreč, kar je menda eden od najvišjih dokazov vrednosti predmeta.

S tem je Tastarejša nehala paničariti in dopust se je vrnil v mirnejše vode. Se mi pa zdi, da straha pred vetrom nismo čisto izkoreninili, le potuhnil se je in malo prekanaliziral. Preostanek babjepoletnih dni do konca počitnic je hčerka namreč preždela pod platneno streho, ki smo jo postavljali na plaži. Ležala je na blazini, zavita v brisačo, in ni počela – ničesar. O, to pa je nekaj novega, sva se čudila z Najdražjim, saj je do takrat, kot vsak otrok, ves čas migala, tekala in letala sem ter tja. Smo na novi prelomnici v njenem življenju? Je to začetek nedejavnosti? Lenobe? Zabušavanja??? Je s štirimi leti že na pragu zgodnje pubertete ali pa je samo tako izmozgana od dolgih počitnic? Ali pa ji je blazina »zatočišče« pred vetrom, pa samo ne upa priznati, da se še boji? Konec koncev pa je morda le postala dovzetna za t. i. novaljski sindrom – če kje, smo tudi največji deloholiki sposobni lenuhariti samo na plažah na Pagu!

Preostanek dopusta je Tastarejša pretežno preždela pod plahto.

Dan po nočnem deževju smo na plaži naredili celo mlinček.

"Naše" plažice

Ob odhajanju domov je voda kajpada najbolj mikavna.

El Mariachi, Hofer-Ikea izvedba

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...