Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipevajoča od akademsko kreativnih problemov, da bi nujno potrebovala nov dopust! Na srečo se mi je v takih primerih še vedno kot uspešna izkazala razmeroma preprosta vrsta terapije. Ko sem torej kar cel dan pred iztekom roka kliknila na gumb Oddaj pri članku za eno konferenco in v istem dnevu sproducirala še dobršen del članka za drugo konferenco (za katerega imam še cel teden časa za oddajo!) in se je popoldne nenadoma pokazalo kot popoldne brez otrok, sem takoj videla, da moram, če želim tole zdržati, nujno nekaj ukreniti. Torej na čiščenje v hribe.

Kadar imam malo časa, psihične nesnage, ki jo je treba prečistiti, pa veliko, je pravšnja izbira zaledje Kamnika. Tokrat sem se spravila preverit, kakšna je lovska pot na Veliko planino čez Kuklarje oziroma na Kobilno dolino. Po njej sem hodila samo enkrat, še v prazgodovini. Sklenila sem, da bom pri iskanju poti sodobna in se bom zanašala na sodobne aplikacije, ampak na terenu seveda ni bilo omrežja, tako da sem morala odcep z markirane poti skozi Dolski graben (ki je od lanskih poplav in plazov precej spremenjena, a lepo prehodna) poiskati kar lepo analogno. Naredila sem samo eno napačno, prezgodnjo preiskavo v breg, potem pa sta mi skromen možic na skali in modra oznaka na drevesu nad njim dala vedeti, da gre tukaj prava pot. Nekaj deset metrov više sem dejansko ujela zložne lovske serpentine. Kapo dol pred člani zelene bratovščine, spet se je izkazalo, kako prebrisani so – obe poti, po katerih sem šla, torej gor čez Kuklarje in dol čez Rigelj, sta utrpeli nekaj škode v lanskem avgustu, pa vendar sta obe speljani tako, da se rojstnih grap plazov, ki so tako uničili Kamniško Bistrico, kvečjemu dotakneta in sploh nista resno prizadeti. Sicer pa me je pot čez Kuklarje očarala, ima kar nekaj zelo slikovitih prehodov, in če moram izbirati med lovskimi pristopi na Veliko planino, je tale zame najlepša, najbolj slikovita in najbolj dinamično speljana.

Če se vrnem k svoji terapiji: zadeva še vedno deluje. Med vzpenjanjem polna glava člankov, pravopisa, vejic in korpusov, vse mrgoli, migota, da me kar boli. V trenutku, ko pridem do tehničnih ali orientacijskih težav, me – zzzzip! – teleportira v tukaj in zdaj. Izbrišeta se preteklost in prihodnost, obstaja samo še ta trenutek. In glej čudo, ko pridem na vrh in začnem sestopati, sem čisto frišna. Moja glava je prazna, vsi problemi, ki sem jih prej imela, samo še plavajo kot beli oblački v glavi, v kateri se mešajo bukovo zelenje, čemaževa džungla, zablodeli klopi in sem ter tja kakšen korpusni problem.

Markirana pot skozi Dolski graben ima kar nekaj novih variant;
uradno je sicer zaprta, a prehodna.

Rojstni kraj enega od plazov nad Kamniško Bistrico.

Prvi zavarovani prehod na poti čez Kuklarje. Vrv in svedrovci so čisto novi.

Nova šestsedežnica na Veliki planini.

Opozorilna tabla na vrhu lovske poti čez Rigelj.
Upam, da odvrne katerega od največjih kekcev in GRS prihrani delo..

Dejansko najbolj problematična grapa na poti je v spodnjem delu poti čez Rigelj.
Tudi čeznjo se da, samo malo nižje kot včasih.

Največji plaz na poti, na dnu poti čez Rigelj.

"Trikrat" na Malo planino

V družinski tradiciji to, da greš nekam »trikrat«, pomeni »prvič, zadnjič in nikoli več«. Ne vem, zakaj sem se letos spomladi upičila v to, da bom šla iz Žage direktno na planino Kisovec. Verjetno zato, ker za to pot prej nisem vedela, potem sta mi jo pa starša zreklamirala, da je kot nalašč za hitro kondicioniranje. To sicer lahko podpišem, hkrati pa izjavljam, da sem šla po njej prvič, zadnjič in – zelo verjetno – nikoli več.

Saj stezica je čisto lepa. Na PZS-jevem zemljevidu Kamnika je točno vrisana z izjemo začetka – sledeč vrisu, sva midve z Alenko začeli direktno navzgor po suhi strugi iz Žage, malenkost višje izkoristili telefonsko pomoč, da sva preverili, ali je ta nehojena, zaraščena zadeva prava, in še malo višje le prišli na očiščeno, precej širšo prečno pot, ki pripelje bolj z desne. Tu sva morali vdeti le še tanki odcep potke levo gor ob strugi (in ne po širši prečni poti, ki se spusti v Žago) in težav ni bilo več. Pod stenami Brezovca in mimo slikovitih skal Krvave peči sva gladko prišli na Pirčevo planino. Steza je hojena, samotna, gverilsko dobro markirana in neprizanesljiva – strmina ne popusti vse do roba planote. Pa to ob vsem babjem čveku, ki sva si ga privoščili, niti ni problem. Glavna težava, da se mi pot ni bolj usedla v srce, je napačna izbira sezone. Kajti zdaj je okrog naju vse buhtelo od zelenja, zelena trava spodaj, zeleno grmovje zgoraj, zeleno na vseh straneh. In vsi vemo, kaj je tam, kjer sta zelenje in divjad: golazen! Klopi so na naju skakali brez predaha, veliki in majhni, ogromni in čisto miceni, rdeči in črni, sestradani in verjetno tudi kak sit. K sreči sem imela dovolj gladke hlače, da je večina sama padla dol, ostale pa sva popucali na bolj zračnem terenu. Dokončno trebljenje v domačem tušu je pokazalo, da je bil rezultat pravzaprav odličen, našla nisem nobenega več, a občutek preganjavice ob tovrstnem parazitskem obstreljevanju je pač precej dušeč.

Nadaljevanje na Malo planino je bilo ob vseh rožicah, ki so se razbohotile tam zgoraj, in ob razmeroma skromnem obisku, ki je bil posledica še zgodnje dopoldanske ure, bistveno bolj uživaško, pa tudi markirana pot čez Kisovec v Krivčevo se nama je v primerjavi z jutranjim klopovsko okuženim kolenogrizem precej bolj dopadla.

Misija opravljena, rezultat: za raziskovalce manj znanih stezic, ampak v bolj mrtvem letnem času.

Prvo fotogenično mesto na poti.
Ugibam, da je to Krvava peč?

Ob vsem zelenju na poti razgledov ni.

Mala planina.

Med sestopom s Kisovca. Tod zgodaj so očitno njega dni živeli!

Morski Miklavž

Že kar nekaj Miklavžev in njemu sorodnih svetnikov smo obredli po Sloveniji in tudi drugje, po dveh letih prvomajskega koronskega premora pa nam je bilo končno dopuščeno, da obiščemo (baje) najlepšega med lepimi, najkrasnejšega med krasnimi ali vsaj najbolj zvezdniškega med zvezdniškimi hrvaškimi otoki – Hvar. Saj je tam lepo, nič ne rečem, zakaj bi bil toliko lepši od ostalih na Jadranu in zakaj so obiskovalci na njem toliko bolj mednarodni kot drugje, mi pa ni čisto jasno. Očitno princ Harry in sorodna propaganda delajo svoje …

A mi smo šli tja predvsem zato, da bi zlezli na najvišjega, Sv. Nikolo (626 m). Letošnje prvomajsko vreme nam je začuda prizaneslo z dežjem, kak oblak več bi si pa želeli, ko smo v opoldanski pripeki pri Sv. Nedjelji pripravljali vso našo opremo. Malo se je zapletlo, ko sem – potem ko je bila glavnina pripravljalne faze, ki pri nas sploh ni kratka, že skoraj za nami – ugotovila, da je pri vsej krami, ki smo jo imeli s sabo, hčerkin plezalni pas ostal doma. Glede na to, da so me vso mladost vlačili po (zahtevnih) hribih, privezano z vrvjo kar okrog pasu kot salamco, bi sama sicer zadevo izvedla tudi brez tega, a preveč poznam svojega sostarša, da bi si kaj takega sploh drznila predlagati, zato sem olajšanje raje poiskala v krajšem izpadu, da koliko mi to pomeni in da sem samo zaradi tega šla na Hvar in tako dalje v tem solzavem smislu. Ko sem prišla k sebi, sem s pomočjo strička Gugla iz pomožne vrvice okrog hčerke improvizirala plezalni pas, in ko sem jo (ziher je ziher) privezala še z vrvjo direktno okrog pasu, smo bili vsi zadovoljni s tehnično platjo varnosti na turi.

Dostop do stene za nas še zdaleč ni bil mačji kašelj, pa čeprav gre tako fletno skozi srčkano vasico in med vinogradi. Mladina se je na vročini zvijala in črvičila, kot bi bilo vsaj deset stopinj več, a nekako smo le zmogli tistih 250 višincev do vertikale, kjer sta jo fanta odvila po svoje, na ohladitev v Špilji sv. Nedjelje in naprej naokrog na vrh, midve s Tastarejšo pa sva se usmerili na ferato. Težji, slavnejši poti Via Mirko, ki je naskobana direktno čez steno, sva se odrekli in jo raje ubrali po lažji Vii Avalon (težavnost A-B). Odcep sicer ni označen, je pa nezgrešljiv v široki, zaraščeni grapi, ki vodi desno gor. Pot je prav luštna, uživaška kot recimo Furlanova na Gradiško Turo, le da je manj zračna in lažja. Na sredini se stakne z bolj našponanim Mirkom, v prijetnem, nevarovanem poplezavanju po pakleniško ostrih skalah pa se nadaljujeta proti robu stene, kjer čaka še zadnja, za naju verjetno najtežja, a dobro naskobana navpičnica. Tastarejša je sicer malo cvilila in se ni znala čisto odločiti, ali ji je všeč ali ne, meni pa je bila pri vsem skupaj še največja lepotna napaka najbolj zvezdniški del poti – viseči most. Pne se nad prepadom in ne služi prav ničemur razen preizkušanju poguma in instagramerskim ovekovečitvam na družbenih omrežjih, kajti ko previdno pricapljaš čezenj, ni druge, kot da se obrneš in greš nazaj čezenj. A ne bi tega denarja raje porabili za kaj drugega? Od konca varoval sva hitro dosegli lažji krš in ugotovili, da je vršni del pravzaprav precej prostrana planota. Na njej sva se staknili z moškim delom ekipe in skupaj smo strumno prikorakali do kapelice in ostalega na najvišji točki Hvara.

Uličice Sv. Nedjelje, zadaj ostenja Sv. Nikolaja.

Strmi pa so ti vinogradi!

Pogled na znameniti viseči most.

"Najina" pot.

V prvi navpičnici.

Potem pa prečno naokrog do vrha stolpa ...

... kjer sta znameniti most in skrinjica za finančne prispevke. Tastarejša se je modro odločila,
da ne bo šla čez.

Poplezavanje naprej gor.

Vršni krš.

Vršni greben.

Pogled proti zahodu, zadaj Vis.

 
Da bi se izognili lokalnemu stricu, ki nas je malo pod vrhom z avtom prišel priganjat, naj pridemo k njemu na pijačo (s tovrstnim »gostoljubjem« imamo nekaj slabih izkušenj, predvsem na koncu, ko izstavijo račun), in da bi zarisali lepšo klobaso, smo sestopili proti (severo)vzhodu prek nedavno pogorele planote, potem pa nazaj pod stenami po očitno starodavni, zelo slikovito nadelani stezi. Med vinogradi smo se elegantno izvili k avtu. Mladinca sta se dodobra skurjena zleknila kar v prtljažnik, polna sladkega pričakovanja – starša sva, tudi midva skurjena od sonca, dovolila, da si privoščimo sprajt in čips! Toliko bridkejše je bilo razočaranje, kajti na vsej južni obali nam v spomladanskem mrtvilu ni uspelo najti odprte trgovine. Tako smo se morali skozi strašljivi tunelčič odpeljati vse do Jelse.

Izkazalo se je, da smo imeli za Hvar slab teden časa čez glavo dovolj. Očitno imajo domačini z VIP-obiskovalci dovolj prihodkov, da se jim ni treba ubadati s pohodniško infrastrukturo, zato nam je priložnosti za pešačenje hitro zmanjkalo. Nama z Najdražjim se je sicer najbolj dopadel manj popularni vršič Motokit nad opuščeno vasico Malo Grablje, Tastarejši, ki se je večino časa ubadala z napornim nihanjem med predpubertetniško vreščavostjo in otročjo prisrčnostjo, pa je najbolj v srce sedel naš obalni sprehodič do starigradske Mane. Tam je dobila odplačan nek družinski »dolg« in se potem vsakič, ko smo se vrnili v apartma, letela preobleč v (za ta letni čas) čisto prekratke kratke hlačke in nekakšen, še spodoben približek seksi majčke. Vrhunec našega dopusta pa je bil – dobrodošla, resničnost! – Netflix na televiziji v apartmaju. Ker trenutno jezdimo visoko na drugem (morda pa celo tretjem, sploh se ne spomnim več) valu dinozavromanije, nam je uspelo v nekaj dneh pogledati celo sezono spielbergovsko kičastega, osupljivo poneumljajočega izrastka franšize Jurskega parka. Mali se je zjutraj kar prej zbudil, da mu gledanje dinozavrov ja ne bi ušlo! Zdaj se pa ubadamo s problemom, kako priti do ostalih sezon serije, kajti brezsrčna mama Netflixa pač ne dovoli …

Sestopili smo na vzhodno stran.

Na Hvaru je očitno še bolj vroče kot bolj severno na Jadranu. Tu jim suhozidov ni uspelo postaviti, so kamenje v glavnem samo nametali na kupe.

Res lepa pot nazaj proti Sv. Nedjelji.

Dobri so, da obdelujejo tele vinograde!

"Naša" stena. Lepo se vidi votlina, Avalon pa poteka desno od nje.

Počitek!

"A sem lepa?"

Samcata pod Kaninom

Če so tvoje priložnosti za obisk visokogorja bolj kot na kaj drugega vezane na nehribovske in nevremenske dejavnike, se zgodi, da se tam znajdeš v skrajno neprimernih pogojih. Tako kot recimo jaz včeraj, ko sem – pa kolikor neverjetno se to bere v teh časih – morala skuriti pol tanka bencina in hkrati izkoristiti poscane atmosferske pogoje, v katerih preostanek familije najraje ždi doma pred Živžavom. V skrajno depresivnem dežju sem se torej navsezgodaj zjutraj na zapuščenem parkirišču na Nevejskem prevalu komaj spravila iz avta. Res turoben začetek se je s prvimi nekaj višinskimi metri po lepo zasneženem zaprtem smučišču hitro izboljšal, ko je sneženje zamenjalo dež, potem je pa čisto nehalo in sem celo imela nekaj pogledov na meni ljube vrhove. Vzpenjanje po zaprti progi mi je prav dobro šlo, kar se mi je po nedavno prebolelem covidu zdelo čisto spodbudno. No, do zadnje strmine pod Belo pečjo, kjer je bilo gnilega svežega snega vedno več, na smučeh pa so se mi delale odvratno velike cokle, ki so mojim slabo treniranim nožicam predstavljale precejšen izziv.

V beli tišini sem le prigagala na območje Gilbertija, kjer je spet začelo snežiti, razmočenega svežega snega pa sploh ni bilo malo. Proti Prevali sem vrgla samo pogled in se gladko odločila, da sem prestara za kakršna koli nadaljnja kolovratenja po visokogorju. Sneg je bil pregnil in preveč ga je bilo, jaz pa sama, samcata – še na cesti daleč spodaj ni bilo nobenega, kaj šele, da bi za mano pridirkalo par našponanih Avstrijcev, ki bi mi dali vsaj lažni občutek varnosti, če že drugega ne. Hip zatem, ko sem se odločila, da bo Gilberti moj cilj tega dne, je bila odločitev zapečatena – z gromom. Sicer je bil eden in edini, me je pa še pospešil pri spustu. Smuka v sneženju in nižje dežju seveda ni bila prijetna, je bila pa presenetljivo dobra. Spotoma sem srečala tri norce, ki so se podobno kot jaz spravili kondicionirat, potem pa vse do Rablja ni bilo nikjer več žive duše …

Začasna jutranja razjasnitev. Mistika okoli obeh Špic.

Vrh nekdanje gondole, moj cilj tega dne.

Sankaške drame pod Stolom

Naslov je seveda bombastično zavajajoč v stilu rumenih slovenskih medijev, ker smo v resnici imeli vrhunsko pozno sankanje na avstrijski strani Karavank. Nekaj dram je ob tem vseeno bilo. Najprej v avstrijskih Rutah (Bärental), kjer se je na parkirišču pri nekdanji koči Stouhütte izkazalo, da sem komplet pancarjev za Tastarejšo nehote sestavila iz enega njenega in enega sinetovega čevlja. Oba sta pač črna … Pepelkasti poskusi, da bi hčerka nogo stlačila v pet številk premajhno obuvalo, niso uspeli, in tako smo opustili prvotne turnosmučarske plane in šli vsi na sanke. 

Drama je bila tudi v nadaljevanju, kajti pot po (še vedno zgledno zasneženi) cesti do Celovške koče (Klagenfurter Hütte) ni med najkrajšimi. Khm, priznam, da sem tokratno družinsko dramo v glavnem zakrivila jaz, a po mojem napadu besnila, jokcanja in vsesplošnega nadiranja se je razpoloženje celotne ekipe čudežno popravilo. Še bolj pa je atmosfera poskočila, ko smo pozno popoldne le prišli do želene koče – hecno, tolikokrat sem že smučala s Kozjaka, pri koči pa sem bila verjetno prvič. Oskrbniška ekipa se je sicer ravno basala na motorne sanke in v dolino, vendar nam je bilo za avstrijsko gostinsko ponudb tako ali tako malo mar.

V popolni samoti smo se razporedili na sanke in …. vuuuuš! Sedem kilometrov matrarije v breg je pomenilo sedem kilometrov pretežno vrhunskega sankaškega spusta. So se pa na njem pokazale tudi občutne razlike med našimi starimi, recimo jim industrijskimi sankami in novimi, obrtniško izdelanimi, ki jih je pred nedavnim nabavil Najdražji. Kot bi primerjali vožnjo v katrci in lexusu! No, tako sklepam, ker se v lexusu še nisem peljala …

Za finalno dramo je poskrbel zadnji odsek spusta. Mladiča sta se, tokrat prvič, skupaj spravila na ta hitre sani – in ni ju bilo več. Midva, stara prdca, sva ju v čoftastem snegu najprej nemočno skušala ujeti na starih sankah, ki so za naju z dvema nahrbtnikoma čisto premajhne. Potem sva pa obupala in samo opazovala sledi pred nama, če niso slučajno zavile v katero od globeli ob cesti. Mladiča sva srečala šele čez četrt ure pri avtomobilu. Režala sta se kot pečena mačka!

Imeli smo nekaj konceptualnih nestrinjanj glede načina vzpona ...

Nad "poletnim" parkiriščem je cesta idealna za lopatanje.

Končno zgoraj! Pogled na Vajnež.

Celovška koča in Svačica.

Pripravljeni na spust!

Vpis

Mali se je prvič sam podpisal v vpisno knjigo na vrhu hriba. Samozavestno, brez oklevanja in čečkanja, lepo natančno in med črtami – in v zrcalno napačno smer. Tega sicer zlepa več ne naredi, tako da je očitno trema pred javnim nastopom naredila svoje!

Ponosni vpis pod številko 8. Puščica na koncu je Tastarejšino maslo.

Prizorišče tega zgodovinskega dogodka pa je bilo naše srčkano odkritje nad Rakitno, dvojček Rotovec in Županov vrh. Toplo priporočam za kratek, res nenaporen, a samoten družinski izlet.

Prijazni vrh Rotovca.

In še lepši, nemarkirani sosednji Županov vrh.

Popolnost nad Cijanerico

Turnosmučarski naviteži, ki 2500 višincev pretečejo v dveh uricah in grejo potem popoldne še za sto kilometrov na kolo, bi turo verjetno opravili z levim prstom, za naju z Najdražjim je bil pa to v tej sezoni šele drugi skupni turni smuki in se nama je zdel precej epski zalogaj. Epsko je bilo zjutraj na Nevejskem prevalu pri -8 stopinjah – sva se pa vsaj brzinsko pripravila na odhod! Epsko je bilo na prostranih širjavah Pecola, kjer sva se v idealnem vremenu slačila in se čudila, kako je mogoče, da sredi vse te krasote pri najboljši volji ne moreva našteti več kot dvajset turnosmučarskih pikic, in to na vseh pobočjih in vrhovih, ki sva jih lahko uzrla. No, v resnici jih je gledal Najdražji, meni je namreč uspelo iti na turo brez sončnih očal, tako da sem dan preživela z nizko spuščenim klobukom (večer pa nato s kar nekaj nehotenimi solzami).

Epsko je bilo tudi, ko sva zagrizla v strmino proti Škrbini nad Cijanerico in sem menda prvič v življenju doživela, da je Najdražji oznanil: »Jaz ne grem več naprej.« K sreči se je še pustil pregovoriti in tako sva trpela naprej gor do vročega kotla pod vrhom. Tu je sledilo njegovo drugo oznanilo istega tipa, ampak sedlo je bilo zdaj že tako blizu, da ga nisem več prepričevala. Je pa fovšija naredila svoje in tako sva po štirih urah oba stala na slikoviti škrbini. Midva s cepinom in derezami, za nama pa mladec v bootsih in na splitboardu, brez kakšne koli protizdrsne opreme. Vsa čast mu, vsakokrat me malček zaboli, ko vidim, kako našponani so eni …

Najbolj epski pa je bil seveda spust. Ob enih je bil sneg ravno prav odjenjan, da strmine nisva niti zaznala, ampak je bil vse skupaj velik, nenaporen užitek. Snega seveda ni v izobilju, a zaenkrat še dovolj. Res pa je, da je v spodnjem delu pobočij izpod Cijanerice smučljiv samo še razmeroma ozek pas, zato verjetno ne bo več dolgo. Cesta s Pecola je tako spolirana, da je po njej luštno letelo, in kot poročajo predhodniki, sva samo na dnu morala dvakrat sneti smuči. Navsezadnje se je ugodno iztekla tudi največja skrb dneva – ko sva se ob štirih popoldne vračala mimo Kranjske Gore, ni bilo o veleslalomskem prvenstvu ali smučarskih množicah niti sledu.

Jutro na Pecolu. Mraza ni več.

Proti Kaninu ...

... Curtissons ni več smučljiv, Vrh Strmali še.

Najine smuči so šle hitro na nahrbtnik.

Strmo je.

Škrbina nad Cijanerico se končno vidi.

Kotel pod zadnjo strmino.

V škrbini.

Pogled na ono stran, na Viševo trojico.

Midva in Strma peč. 

Juhuhu! 

Vse tegobe zgodnjega vstajanja so bile pozabljene ...