Naslov je seveda bombastično zavajajoč v stilu rumenih
slovenskih medijev, ker smo v resnici imeli vrhunsko pozno sankanje na
avstrijski strani Karavank. Nekaj dram je ob tem vseeno bilo. Najprej v
avstrijskih Rutah (Bärental), kjer se je na parkirišču pri nekdanji koči
Stouhütte izkazalo, da sem komplet pancarjev za Tastarejšo nehote sestavila iz
enega njenega in enega sinetovega čevlja. Oba sta pač črna … Pepelkasti
poskusi, da bi hčerka nogo stlačila v pet številk premajhno obuvalo, niso
uspeli, in tako smo opustili prvotne turnosmučarske plane in šli vsi na sanke.
Drama
je bila tudi v nadaljevanju, kajti pot po (še vedno zgledno zasneženi) cesti do
Celovške koče (Klagenfurter Hütte) ni med najkrajšimi. Khm, priznam, da sem
tokratno družinsko dramo v glavnem zakrivila jaz, a po mojem napadu besnila,
jokcanja in vsesplošnega nadiranja se je razpoloženje celotne ekipe čudežno
popravilo. Še bolj pa je atmosfera poskočila, ko smo pozno popoldne le prišli
do želene koče – hecno, tolikokrat sem že smučala s Kozjaka, pri koči pa sem
bila verjetno prvič. Oskrbniška ekipa se je sicer ravno basala na motorne sanke
in v dolino, vendar nam je bilo za avstrijsko gostinsko ponudb tako ali tako
malo mar.
V popolni samoti smo se razporedili na sanke in …. vuuuuš!
Sedem kilometrov matrarije v breg je pomenilo sedem kilometrov pretežno
vrhunskega sankaškega spusta. So se pa na njem pokazale tudi občutne razlike
med našimi starimi, recimo jim industrijskimi sankami in novimi, obrtniško
izdelanimi, ki jih je pred nedavnim nabavil Najdražji. Kot bi primerjali vožnjo
v katrci in lexusu! No, tako sklepam, ker se v lexusu še nisem peljala …
Za finalno dramo je poskrbel zadnji odsek spusta. Mladiča
sta se, tokrat prvič, skupaj spravila na ta hitre sani – in ni ju bilo več. Midva,
stara prdca, sva ju v čoftastem snegu najprej nemočno skušala ujeti na starih
sankah, ki so za naju z dvema nahrbtnikoma čisto premajhne. Potem sva pa
obupala in samo opazovala sledi pred nama, če niso slučajno zavile v katero od
globeli ob cesti. Mladiča sva srečala šele čez četrt ure pri avtomobilu. Režala
sta se kot pečena mačka!
|
Imeli smo nekaj konceptualnih nestrinjanj glede načina vzpona ... |
|
Nad "poletnim" parkiriščem je cesta idealna za lopatanje. |
|
Končno zgoraj! Pogled na Vajnež. |
|
Celovška koča in Svačica. |
|
Pripravljeni na spust! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar