nedelja, 20. marec 2022

Sankaške drame pod Stolom

Naslov je seveda bombastično zavajajoč v stilu rumenih slovenskih medijev, ker smo v resnici imeli vrhunsko pozno sankanje na avstrijski strani Karavank. Nekaj dram je ob tem vseeno bilo. Najprej v avstrijskih Rutah (Bärental), kjer se je na parkirišču pri nekdanji koči Stouhütte izkazalo, da sem komplet pancarjev za Tastarejšo nehote sestavila iz enega njenega in enega sinetovega čevlja. Oba sta pač črna … Pepelkasti poskusi, da bi hčerka nogo stlačila v pet številk premajhno obuvalo, niso uspeli, in tako smo opustili prvotne turnosmučarske plane in šli vsi na sanke. 

Drama je bila tudi v nadaljevanju, kajti pot po (še vedno zgledno zasneženi) cesti do Celovške koče (Klagenfurter Hütte) ni med najkrajšimi. Khm, priznam, da sem tokratno družinsko dramo v glavnem zakrivila jaz, a po mojem napadu besnila, jokcanja in vsesplošnega nadiranja se je razpoloženje celotne ekipe čudežno popravilo. Še bolj pa je atmosfera poskočila, ko smo pozno popoldne le prišli do želene koče – hecno, tolikokrat sem že smučala s Kozjaka, pri koči pa sem bila verjetno prvič. Oskrbniška ekipa se je sicer ravno basala na motorne sanke in v dolino, vendar nam je bilo za avstrijsko gostinsko ponudb tako ali tako malo mar.

V popolni samoti smo se razporedili na sanke in …. vuuuuš! Sedem kilometrov matrarije v breg je pomenilo sedem kilometrov pretežno vrhunskega sankaškega spusta. So se pa na njem pokazale tudi občutne razlike med našimi starimi, recimo jim industrijskimi sankami in novimi, obrtniško izdelanimi, ki jih je pred nedavnim nabavil Najdražji. Kot bi primerjali vožnjo v katrci in lexusu! No, tako sklepam, ker se v lexusu še nisem peljala …

Za finalno dramo je poskrbel zadnji odsek spusta. Mladiča sta se, tokrat prvič, skupaj spravila na ta hitre sani – in ni ju bilo več. Midva, stara prdca, sva ju v čoftastem snegu najprej nemočno skušala ujeti na starih sankah, ki so za naju z dvema nahrbtnikoma čisto premajhne. Potem sva pa obupala in samo opazovala sledi pred nama, če niso slučajno zavile v katero od globeli ob cesti. Mladiča sva srečala šele čez četrt ure pri avtomobilu. Režala sta se kot pečena mačka!

Imeli smo nekaj konceptualnih nestrinjanj glede načina vzpona ...

Nad "poletnim" parkiriščem je cesta idealna za lopatanje.

Končno zgoraj! Pogled na Vajnež.

Celovška koča in Svačica.

Pripravljeni na spust!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mojstrica tort

Pred dnevi je kolegica na Facebooku objavila fotoalbum s preprostim naslovom Moje torte. V njem so fotografije tort, ki jih je ustvarila sko...