Čez tri gore: Raziskovalno pod Loško steno

Da bi ušla zadušljivi vročini, zaradi katere je bilo hribolazenje dni res presneto neprijetno, in da se ob dinamični vremenski napovedi ne bi zavezala k čemu pretirano kompliciranemu, sva se z Najdražjim namenila v Fratarico. Slapovi so čudoviti, pot do njih je prijetno mehka, manjka ji samo kakšna klopca, da bi se človek počil nanjo in si podrobneje, a seveda vseeno diskretno ogledal množico tujejezičnih soteskarjev v kopalkah, ki švicajo do vstopne točke v kanjon – eni postavni mišičnjaki, drugi fletni trebuharji, pa bejbe v bikinkah, vse skupaj prav slikovito in sploh ne hribovsko! Kot običajno pa tudi tokrat nisem bila čisto iskrena, ko sem Najdražjemu predstavljala plan ture: »Ah, samo do slapov greva, nič takega.« Nisem mu priznala, da bova vendarle smuknila še malo višje pogledat, kako je s stezico, ki je vrisana na zemljevidu in naj bi pripeljala visoko pod Oblico …

V zaraščeno strmino nad koncem soteskarske avtoceste sem sicer zagrizla s figo v žepu, saj sem sredi hribovsko precej intenzivnih dni in posledično manj zagnana kot običajno. Na srečo Najdražji ni okleval, rinil je višje in kakih sto višincev nad sotočjem grap sva se zaletela v prvega možica in dovolj jasno prepoznavno stezico. Izgovorov zdaj ni bilo več, potki, požaganim vejam, redkim možicem in predvsem natančnemu vrisu v aplikaciji MaPZS sva v zadušljivi sopari sledila po poraščenem svetu navzgor mimo vseh orientacijskih preprek (in tudi par lepih slapov) ter vzpon zaključila na čudovitem prostorčku 1500 metrov visoko, na vrhu grape Matejev plaz, kot piše na zemljevidu, in pod strašljivimi ostanki snega pod ostenji Oblice. Macesni in gorsko cvetje na prijetno poležani trati, pravi pravcati samotni raj za gorske romantike! Od tu sva jasno videla seksi poličko, po kateri bi naju potka verjetno razmeroma hitro pripeljala na vrh bližnje Planinice. A ker so bile za popoldne napovedane nevihte, sva si to pustila za kdaj drugič in se lotila sestopa po isti poti. Bil je manj mukotrpen od pričakovanj, malo zato, ker je šlo navzdol in sva se pač manj naprezala, malo pa tudi zaradi par možicev, ki sva si jih postavila med vzponom.

»Lulat moram, poglej, če kdo gre,« sem se pohecala na eni od gozdnatih strmin. In glej ga zlomka, hip zatem, ko si nazaj gor potegnem hlače, zaslišiva »Pazi, kamen!« in osuplo zagledava, da se nama od zgoraj bliža mladec v kratkih hlačah.

»Od kod pa ti?« ga vprašam. Ne zna povedati. Da je prišel gor malo po grapi, malo pa kar počez.

»Kje si pa bil?« nadaljujem. Tudi o tem nima pojma, ni gledal v telefon, ampak je šel kar po svoje … Ko je slišal naju, je pa, predvidevam, pridirjal za nama.

Tudi po zaslugi nenavadnega spremstva, o katerem sva tedaj seveda raje modro molčala, se mi spust ni zdel več tako zahteven. Previdno smo se basali čez gozdne skokce, midva s čeladama na glavi, mladenič z miniaturnim nahrbtničkom in cevko za pitje pa se naju je držal kot klop. Nad zadnjo strmino, kjer je »najina« pot zavila desno, je dečkota – ne da bi se z eno samo besedo poslovil od naju – odneslo kar naravnost navzdol, ampak očitno je bil dovolj naspidiran, da sva ga kmalu zagledala sto metrov nižje, na koncu vseh težav, ko sva midva še previdno lomastila. Skoraj bi verjela, da je bil prikazen kakega koritniškega lovca izpod Loške stene, ampak za kaj takega je od njega vel vse predober vonj po mehčalcu za perilo, za njegovo vikinško frizuro pa je vendarle moral poskrbeti kak izurjen brivec …

Vročina je medtem tako narasla, da se nama Fratarica sploh ni več zdela tako mrzla za kopanje. Med sestopom ob tolmunih sva srečala še dve veliki skupini soteskarjev, ki sta veselo dostopali do slapov, pol ure po tem, ko sva se usedla v avto, se je pa nad Bovškim razbesnela nevihta, kakršne v tej suši že nekaj časa ni bilo. Tako nama tudi za izpuščeno Planinico ni bilo več žal.