Peš iz Bohinja v Tolmin

Kaj je hujšega kot pakiranje pred dopustom? Dvojno pakiranje pred dopustom! In ravno to se nam je zgodilo pred našim zadnjim poletnim oddihcem. V sredo zvečer je bil šotor izposojen, prtljaga zložena v avtu, karte za Gardaland kupljene – vse pripravljeno za kampiranje na severu Italije. V četrtek ob štirih zjutraj samo še otroka naložimo v avto in gremo. Najdražji še zadnjič vrže uč na vremensko napoved … in vse se ustavi! No, pravzaprav se vse pospeši, kajti kljub nečloveški uri sledijo hektično prenačrtovanje, praznjenje avtomobila, pospravljanje robe in ponovno pakiranje v čisto drugo vrsto prtljage, da smo malo po deseti zjutraj vendarle pripravljeni na drugačen dopust, kot smo se ga nadejali – #ostanidoma treking po slovenskih hribih. Začnemo ga kar s sprehodom z domačega praga do najbližje postaje mestnega avtobusa!

Naši ekološkosti, trajnosti itn. ne gre kaj očitati - peš od doma.

1. dan: Ukanc-Komna, 1000 m vzpona, 10 km

Pot čez Julijce na Komno smo nameravali začeti na parkirišču pod Savico, a avtobusne povezave na voznih redih so eno, v praksi pa drugo (ja, bus do Ukanca rabi kar tri ure iz Ljubljane), tako da smo si jo nazadnje podaljšali z enournim sprehodom od Ukanca. Mladinca sta ocenila, da jima je bila prav ta ura zaradi vročine najtežja. Nadaljnjih slabih tisoč metrov vzpona na Komno je bilo na srečo v senci, tako da smo duhamorne serpentine, ki jih vsakič znova sovražim, prav junaško zmogli – še posebej podmladek, ki je bil ovešen z otroškima nahrbtnikoma bolj dekorativne narave. Midva z Najdražjim sva imela na hrbtih +20 oziroma +15 kil in sva bila precej bolj olajšana od njiju, ko smo prisopihali do doma na Komni ravno pravi čas za večerjo.

Vroče v Ukancu.

Številka 1 od mnogih ... Višje pa številk itak zmanjka.

Končno koča.

 

2. dan: Komna-Dvojno jezero-Črno jezero-Komna, 850 m vzpona, 18 km

»Danes bo pa na izi dan!« sva veselo razglasila otrokoma. Brez težkih nahrbtnikov, pa čisto blizu in pretežno po ravnem. Pri tem nama je uspelo spregledati podatek, da je že od Komne do koče pri Triglavskih jezerih za dve debeli uri hoje, kar ob našem tempu pomeni bistveno več.

(Je kar zanimivo, kako moji možgani nekatere številke ignorirajo. Pred par leti sem se namenila v enem dnevu iz Krnice na Razor in čez Vršič nazaj, pri tem dejansko PREBRALA številko, da me čaka več kot 2000 višincev vzpona, a jo popolnoma odmislila, dokler mi ni bilo treba vsega tega vzpona dejansko odsopihati.)

Tako sem pri Dvojnem jezeru postala precej nervozna – če smo že do sem hodili toliko časa, kako bomo zmogli še pot nazaj? Seveda se je pokazalo, da mladina zmore bistveno več, kot ji pripisujemo. Za nas rekordno razdaljo smo prehodili tako rekoč z nasmehom, še posebej pa smo uživali v visokogorski džungli Lopučnice, pri Črnem jezeru in na slikovitem robu, ob katerem vodi pot od Črnega jezera nazaj na Komno. Otroka sta dejansko zvečer še malo norela okrog koče. Res pa je, da so postelje v naši sobi imele sumljivo privlačno moč.

Pot do Sedmerih jezer me vedno malo razočara. Razgledov skoraj ni. Je pa vsaj lepo zeleno.

Moji trije pri Dvojnem jezeru.

Klasičen pogled.

Ostanki.

Ko se enkrat prematraš čez strmi del spusta v Lopučnico, je prav fajn.

Črno jezero. Kopalci so bili v vseh jezerih, ampak nič čudnega -
tabel, da je to prepovedano (in morda še kake razlage, zakaj je tako), skorajda ni.

Prvič sem šla do Črnega jezera do Komne. Zelo lepo!

 

3. dan: Komna-Bogatinsko sedlo (+ Bogatin)-Krnsko jezero, 550 m vzpona, 11 km

V prejšnjih dneh smo zadovoljno ugotavljali, kako v našem zvezdniškem visokogorju sploh ni toliko ljudi, kot me je skrbelo. Par tujcev tu in tam, to je vse. V soboto je bila trasa do Krnskih jezer precej bolj popularna, čeprav je bilo znosno tudi tu. Pot, ki smo jo pred par leti odgurali v naši mlajši izvedbi, smo tokrat zmogli bistveno lažje. Še več, Tastarejša je bila dovolj v formi, da sva z Bogatinskega sedla skočili še na Bogatin. »Kako je ta vrh blizu!« je komentirala, še posebej pa ji je krila dal prijazen par, ki sva ga srečali na sestopu z vrha. Skrotasta strmina ju je tako prestrašila, da sta naju ponižno vprašala, ali smeta sestopita skupaj z nama, da jima bo manj strašljivo, in Tastarejša je potem seveda kar letela dol. Minusi dneva so bili gad, ki se je nama z Malim elegantno zvil prek mulatjere in poskrbel za nekaj preplaha, vročina, ki smo ji bili izpostavljeni vso pot, in dom pri Krnskih jezerih. Spanje in prehranjevanje v koči sta za štiričlansko družino itak nezanemarljiv finančni zalogaj, a Komno smo takoj sprejeli za prijazno zatočišče, naše bivanje pod Krnom pa je bilo neosebno, neprijazno, na trenutke celo neapetitlih (sem že prestara in presitna, da bi se mi tisti pogradi v sobi in smeti za njimi zdeli kakor koli ljubki) in bistveno preplačano, da ne omenjam glavnega greha – da smo po polpenzionski večerji ostali bolj kot ne lačni. Vsekakor se tja ne bomo vrnili vsaj nekaj let (ali do menjave oskrbniške ekipe).

Še ena klasična.

Planina na Kraju.

Bogatinsko sedlo od daleč ...

... in končno na njem.

Pogled proti Lanževici ...

... in Bogatinu.

Moja bejba na vrhu.

Sestop je res slikovit.

Vojaški ostanki (s prvo senco na poti).

Končno se pokaže Lemež.

Naš podmladek je poskrbel za dekoracijo ob poti.

Zvečer ob Krnskem jezeru ni bilo gneče.

 

4. dan: Prehodci-dolina Tolminke, 300 m vzpona, 1250 m spusta, 13 km

Zadnji dan našega pohoda še zdaleč ni bil čisto ležeren. Vzpončič na prelaz Prehodci smo sicer kar preleteli, pri čemer je nezanemarljivo vlogo imela obljuba, da tam zgoraj izvesta za presenečenje, ki ju čaka po vrnitvi domov. Ves čas sta se trudila, da bi iz naju z Najdražjim kaj izvlekla, ampak molčala sva kot grob. Za Gardaland sta torej izvedela šele na Prehodcih in Tastarejša je bila srečna, kot se šika, Mali pa itak ni vedel, kaj to sploh je, in je bil prav zadovoljen s čokoladico, ki sem jo kot bonus še vseeno skrila za prvi grm ruševja.

(Kolikšno vlogo je imela ta skrivnostna nagrada pri motivaciji, da sta se vse štiri dni na poti obnašala naravnost vzorno, se je pokazalo šele naslednji teden, ko so nas v hribih spet obiskale dobro znane takšne in drugačne tečnobe, sitnarjenja in užaljenosti.)

Sestop s Prehodcev do ceste v dolini Tolminke je bil slikovit in zelo samoten, a dooooolg (bi morala na GPS-sledi prešteti, če ni nemara celo več serpentin kot na Komno). Napovedano poslabšanje vremena si je vzelo čas, tako da si je sonce dajalo vedno več duška. Za nameček pa smo morali še malo pohiteti, če smo želeli ujeti tisti minibus do Tolmina, na katerega smo se namenili. K sreči je šlo po načrtih in tudi javni prevoz je deloval, kot je treba. Za manj kot 20 evrov in po zgolj sedmih urah (upam, da tu zaznavate kanček ironije) menjavanja prevoznih sredstev, rehidriranja in počitka smo bili malo pred deveto zvečer v Ljubljani, kjer smo si privoščili še nobel večerjo – v Nobel bureku. Najina ogromna nahrbtnika sta bila dovolj vpadljiva, da me je kebabmojster veselo ogovarjal v angleščini …

Oblačno jutro. Adijo, koča, vsaj nekaj let nas ne bo nazaj sem!

Še zadnji vzpon ...

... na Prehodce.

Pod sedlom.

Na vrhu je malo podrto in izpostavljeno, otroka sva tu privezala.

Kuntarji, strašljivi kot vedno.

Prodišča.

Izvir Tolminke.

Planina Polog.

Postaja v Mostu na Soči je bila bolj obljudena, kot se zdi na sliki. Kolesarjev je bilo precej.

In še skupinska za spomin.

 
Če potegnem črto, je bila naša ekspedicija čez Julijske Alpe v celoti uspešna. Poleg štirih čudovitih dni v hribih in več kot 50 prehojenih kilometrih sta bila njena največja dosežka to, da smo na novo definirali svoje meje in jo povrh vsega preživeli brez kakršnega koli nerganja in tečnobe. Ko sem Malega vprašala, ali ima raje počitnice v avtodomu ali na trekingu, je izbral hojo – češ da se tako vsaj malo matraš. Tastarejša je navdušeno komentirala, da ni vedela, da imamo pri nas toliko lepih jezer. Najdražji je bil še nekaj dni ves nasmejan, meni pa se je najlepše od vsega zdelo to, da smo bili ves ta čas preprosto, intenzivno in brez pardona – skupaj. 

Vseeno se pa bojim, da bo ob vsem trudu, ki ga vlagava v naš čas, po morju, Grčiji, hribih in vsem ostalem, mladičema kot glavno doživetje poletja ostal … Gardaland, kaj pa drugega. Mali sploh še ni nehal govoriti o vlakcih smrti, pa se z njimi bolj ali manj sploh nismo vozili.

Sedem držav, nemalo težav

Za balkanski roadtrip do Grčije smo se odločili dovolj zgodaj, da smo imeli čas za vsebinsko pripravo. Pri tem mislim predvsem na poglabljanje v grško junaško-mitološko sceno, ki jo je najbolj resno vzel naš Mali. K sreči pa se nobeden od ekipe ni pretirano zagrel za glavne grške atrakcije, ker nam do njih navsezadnje ni uspelo priti! Ampak nič ne de, na malo več kot dvotedenskem potovanju smo prevozili štiri tisoč kilometrov, obiskali sedem držav in imeli ob tem nemalo težav … Sicer nobene z dolgoročnejšimi posledicami, a vendarle so bile dovolj nadležne, da so iz njih nastale zgodbe, ki jih je vredno zabeležiti.

Pot na jug smo najprej prekinili v Beogradu, ki sem ga po svojem lanskem jesenskem službenem obisku, ko sem z osebnim vozilom na tamkajšnjih ulicah (in predvsem med tamkajšnjimi vozniki) skoraj guznila od groze, sprva želela izpustiti. A drugega smiselnega postanka se nam ni uspelo domisliti. Sprva se je zdelo, da se bo tokrat izšlo malo bolje. Čisto umirjeno smo se pripeljali v center, ekipa je dobila čevape, živalski vrt v utrdbi Kalemegdan pa se nam je v družinski zasedbi zdel čisto prijeten (če odmislimo nekaj mučno majhnih kletk). Ob osmih zvečer smo se zadovoljno sprehajali nazaj do parkirišča ob Donavi in pred sabo zagledali zid iz sivega oblaka, ki se nam je kot v kakšnem pretiranem ameriškem filmu bližal iznad Vojvodine. V petih minutah je bil ta zid pri nas v podobi viharnega vetra, ki je v živo raznašal vrečke, lomil drevesa in podiral stvari. Kaj dosti drugega kot peljati skozi nam ni ostalo, vozili smo se torej skozi zatemnjeno velemesto, mimo nas so po zraku frčale stvari, Mali je na zadnjem sedežu brez predaha klepetal in ponujal nasvete (»V viharju ni pametno biti zunaj z dojenčkom v vozičku!«), midva z Najdražjim pa sva molčala, si grizla nohte in prosila kogarkoli že, da se na nas ne bi prevrnil kakšen žerjav ali kaj podobnega.

Združeni Donava in Sava v Beogradu. Še sonce ...

Prva "zdrava" hrana na poti. Briljantno ime za lokal!

Razpoloženje v ZOO-ju. Vroče je bilo ...

Jutro po viharju. Južno od Beograda.

Partizanski spomenik na hribčku Kosmaj v Šumadiji.

Kamp pri Vranju na jugu Srbije. Dobro na Balkanu je,
da se ne obremenjujejo s pravili - bazen je odprt 24/7.

 
V naslednjih dneh smo skozi od vetra nastlano Šumadijo uspešno prebili v Makedonijo, ki smo ji podelili nelaskavo nagrado za najbolj nesnažno balkansko državo. Da jih nije sramota! Smeti ležijo povsod, saj se trudijo z ozaveščevalnimi plakati in napisi, a očitno jih čaka še nekaj nacionalnega dozorevanja. Na Popovi Šapki smo se čudili zelenim dimenzijam Šarplanine, poljem borovnic in vprašljivi gostoljubnosti tamkajšnjega prebivalstva.

Spodaj Popova Šapka.

Na levi vrh Anteni, do katerega sva se pomujala izmenično z Najdražjim. Vse je dlje, kot se zdi!

Smo pa bili toliko več gostoljubja deležni še isti večer, ko so nas v Ohridu gostili naši komšije, originalno doma ob makedonskem jezerskem biseru. Jezero je lepo in veliko, voda topla, stopnja pozornosti, s katero so nas sprejeli, pa za povprečnega slovenskega škrtuha neverjetna! Ob količini mesa na žaru, ki se je ob pol desetih zvečer znašlo pred nami na mizi, bi zagrizen vegetarijanec verjetno kar umrl (še dobro, da nisem zagrizena vegetarijanka in mesa ne jem zato, ker mi ni všeč; sem pač blefirala z žvečenjem paradižnika, ki tako daleč na jugu dejansko še ima okus!). Gostovanje pa si bomo najbolj zapomnili po vodenem, dobesedno polnočnem sprehodu po starem Ohridu, ki je bil sicer slikovit in zanimiv, a ob tako nečloveški uri, da je bil neverjetno naporen! Upoštevati je treba, da smo imeli za sabo tisti dan že konkretno turo na Šarplanini in da naša mladiča ob desetih zvečer običajno zaspita, mi pa smo se začeli sprehajati ob pol enajstih in v lahnem drncu vztrajali do pol dveh ponoči. Mali je bil od vsega skupaj čisto bloden, jaz pa nisem zelo zaostajala. Še za novo leto ne grem tako pozno spat …

Naslednji dan pa nas je čakalo spoznavanje makedonskega zdravstva. Sinetu se je namreč v ušesu naredil tur – zdravnice pravijo, da od bazena (na sumu imamo bazen v Domžalah, po katerem so imeli takšne ali drugačne zdravstvene težave kar trije družinski člani). Nekaj dni smo ga skušali ignorirati, potem pa je tako zrasel, da ni bilo druge kot obiskati ORL v Ohridu in kasneje še v Bitoli. Slovensko zdravstvo sploh ni tako na psu, vsaj če sodimo po urejenosti infrastrukture. Presenetilo me je tudi, da makedonski zdravstveni delavci ne znajo tujih jezikov. Srečo smo imeli, da sta vsaj zdravnici razumeli nekaj srbščine, vse sestre pa so nas samo debelo gledale. Skratka, Mali je dobil zdravila, trakec v uho in prepoved potapljanja, kar je bila ob vročini, ki se je vsak dan neskromno povzpela do 37 stopinj, in čudovitih bazenih, ki smo jih imeli v skoraj vsakem kampu, huda kazen. Moram pa ga pohvaliti, da je svojo kalvarijo dobro pretrpel. Tudi upokojensko kopanje, ko se je smel samo malo močiti (s plastično vrečko, prilepljeno okrog uhlja), je preživel brez večje drame.

Lahkoten zajtrk v Ohridu ... Fotk iz mesta pa nimamo - Ohrid by night!

Koliščarski muzej ob Ohridskem jezeru.

"Slovenski" kamp pri Bitoli. Tastarejša na krofčetu, Mali s polepljenim uhljem.

V Grčiji smo hitro ugotovili, da zaradi vročinskega vala in s tem povezane požarne nevarnosti ne bomo mogli obiskati vsega, kar smo želeli, oziroma bi to terjalo ogromno prilagajanja. Zato smo sklenili, da ostanemo bolj na severu. V enem od bolj odmaknjenih kotov države smo se namakali v presenetljivi termalni reki, švicali do skrivnostno osamljenega slapu in se podučili, kako je prenočiti na parkirišču, kjer je dan prej potekal velik festival (z eno besedo: nagravžno). 

Termalna reka Pozar.

Slap Kounoupitsa. Lepši, kot se zdi s fotke!

In divja rečica pod njim.

Najbolj všeč nam je bil pa piknik prostor na izhodišču.

Ene ruševine smo pa le pogledali - Dion (ampak zaradi vročine šele po peti popoldne).

Nekdanja cesta.

Gledališče je bilo razočaranje - leseno ... Olimp v ozadju pa tudi,
saj nas zaradi požarne varnosti niso pustili gor.

Egejska obala. Samo zaradi tega ne bi bilo vredno hoditi tako daleč.

Od egejske obale smo se hitro poslovili in se za par noči zataknili v Meteori, za katero že vnaprej veš, da je osupljiva, ampak v živo je še toliko bolj. Na srečo smo se med stolpi vozili popoldne, ko se množice turistov že umaknejo, naslednje jutro pa smo peš odšvicali na stolp »Jamesa Bonda«, itak, in v kampu stolkli zadnjo luč na kombiju (pa eno drevo, ampak tega ni bilo treba popravljati).

Težko bi kaj očitali stolpom Meteore.

Pragmatičen pogled na daritve -
kreditna kartica (upam, da že potekla).

Na vrhu "Bondovega" stolpa. Samo zlobcev ni ...

Vas Kastraki.

 

Ne spomnim se več, zakaj smo se namenili na Lefkado, ki je pomenila konkreten ovinek na jug. Morda zato, da bi lahko rekli, da smo pač bili na enem grškem otoku? No, v primerjavi s preostankom Grčije me je turistična obala precej manj navdušila, saj je ljudi bistveno več, cene pa višje. Seveda je lepo, ni kaj reči. Prvi dan smo šli na eno od najbolj znanih plaž, Egremni (po naše Ogromni). To je bil naš najbolj mučen izlet, pa sploh nismo šli v hribe! Do plaže se je namreč treba spustiti več kot dvesto višinskih metrov peš. Tam spodaj je ogromno, tako da ni bilo gneče, in lepo, Jonsko morje je bilo toplo in prijetno valovito. Nekaj časa smo noreli v vodi, se nato umaknili pred soncem pod senčnik, se po desetih minutah še enkrat vrgli v vodo in si rekli: »Kaj pa zdaj?« Očitno nimamo zicledra za celodnevno čepenje na plaži. Nekako smo le zdržali tam spodaj nekaj ur, še najbolj je razganjalo Najdražjega, ki se tako rekoč ni spravil iz valov, posledice pa so bile na njegovem hrbtu opazne zvečer … Ampak po tistem švicanju nazaj gor do parkirišča sem pa razumela, zakaj lahko kupiš majico I survived Egremni beach. Mokra sem bila, kot da bi se še enkrat skopala!

Na poti na Lefkado smo se ustavili v gorovju Pindos in ubodli "Google Maps turico",
ki se je izkazala za mučno, a vsaj fotogenično brezpotje.

Egremni od spodaj.

Egremni od zgoraj.

  
Z Lefkado smo imeli še nekaj načrtov, a smo jih morali odplakniti v stranišče. Na ribji večerji, ki smo si jo privoščili, je namreč Mali (spet on!) ujel nekakšno neprijetnost in naslednjo noč in naslednji dan prebruhal in predriskal. V želodcu ni obdržal popolnoma ničesar, niti požirka vode ne. Za eno noč smo se iz razmeroma neudobnega avtodoma prestavili v apartma, kjer je bilo precej prijetneje ležati, umirati, bruhati in prati umazano spodnje perilo. Ker nobena črevesna zadeva ne gre skozi našo družino, ne da bi oplazila tudi mene, sem se sinetu hitro pridružila še jaz, tako da sva skupaj izločala najrazličnejše vsebine. Montezumovo maščevanje v najčistejši obliki!

Izžeta.

Ker nismo imeli neomejeno časa, smo bili veseli, da sva bila naslednji dan že v nekoliko boljšem stanju. Mali je celo že jedel … Do zadnje minute, dokler smo lahko, smo uživali na udobju prave postelje v apartmaju, nato pa smo začeli dolgo pot nazaj na sever. S postankom v bogato zasigani jami Perama pri Ioannini smo se odpeljali še do narodnega parka Vikos na severu Grčije, kamor se bomo gotovo še vrnili. Spektakularnega terena za raziskovanja ne manjka, daleč od obalne norije pa je atmosfera precej prijetnejša. Mi smo se sprehodili po divji soteski ob prečudoviti, a preklemano mrzli reki Voidomatis. Menda je višje zgoraj, kjer reke še ni, ta kanjon še stokrat lepši … Žal tudi tokrat nismo mogli izvesti pohoda v celoti – in tudi tokrat je bil na tapeti Mali, ki so ga opikale ose. Hujšega ni bilo, tulil je pa tako, kot da bi ga dejansko pičila kača, ki smo se jih ves čas po malem bali, pa nikjer videli. Tudi mene sta med reševanjem potomstva začopatili dve osi, a ker nisem tulila, se to sploh ne šteje.

Vhod v jamo je sredi naselja. Parkiraj, kjer veš in znaš!

Saj se ne bojim kač, no, ampak ko vidim tole ...

Reka Voidomatis je priljubljena pri raftarjih ...

... in grozno lepa! Mrzla pa tudi.

Albanija je bila naslednja na našem seznamu. Na jugu nas je osupnila s čudovito pokrajino, v osrednjem delu okrog Drača in Tirane pa šokirala z gnečo na obali in zastoji na luknjastih cestah. Nekaterim družinskim zadržkom navkljub sem izsilila postanek v mestecu Kruja nad osrednjo ravnico. Razgledi so bili široki, muzej frajerskega junaka Skenderbega je grozno fasciniral Malega, na tamkajšnjem bazarju (z dejansko albansko in ne kitajsko robo) pa smo uživali vsi.

Trdnjava v Kruji.

Skenderbegov muzej nad ravnico Tirane.

Bazar!

Kot Albanija tudi Črna gora za nas ni neznanka. Ravno zato smo se znali izogniti strašni, nabasani obali in se raje odpeljali v mestece Kolašin v notranjosti, skoraj do katerega je od lani iz Podgorice speljana impresivna nova avtocesta. Privoščili smo si dan v tamkajšnjih hribih, obilje razgledov in gozdnih sadežev, pa seveda še zaključne čevapčiče.

Vse od Beograda vremena tako rekoč nismo imeli – jasno in vroče. Na naše zadnje jutro, v katerega smo se zbudili že v Bosni oz. Hercegovini, pa je močna nevihta (ostanek uničujoče fronte iz Slovenije) odplaknila jez na rečici pod kampom. Saj je bil majhen, pa vseeno … Tako smo pobrali šila in kopita in se lotili najstrašnejšega poglavja našega roadtripa, vračanja po jadranski obali na avgustovsko soboto. Napaka, ki je ne bomo več ponovili! Je pa res, da je bilo razpoloženje verjetno nekoliko slabše tudi zaradi vseh strašnih novic iz domovine …

Čudoviti kamp pri Kolašinu (kombi ni naš).

Greben Ključa nad Kolašinom.

Na dnu smučišča Kolašin. Zida se na polno!

Gazdarica v kampu je bila zjutraj zgrožena,
ko ji je odneslo jez. Ja no ...