torek, 28. maj 2019

Drekpek

O sklonih, besedotvorju in spolni identiteti 


Da Mali obvlada koncept sklonov že precej bolje kot marsikateri moj makedonski študent po zajetnem paketu usposabljanja v slovenščini, se je pokazalo pred nekaj meseci, ko naenkrat ni več trobezljal samo »baba, baba« (kar je pomenilo traktor ali bager, pa še kaj tretjega), ampak je na lepem začel govoriti »babata, babatu, babati«. Za trenutek teh besed nisem znala umestiti, potem pa se mi je posvetilo, da je fant besedo »baba« čisto korektno sklanjal. Po ljubljansko ali kakor koli že, a saj je oz. bo pač Ljubljančan. 

Ob pomanjkanju ilustrativnejše fotke pa ena z malim drekpekom.
Za spremembo v luknji.

Zdaj smo razvojno stopnjo »babatov« že zdavnaj presegli in znamo natančno poimenovati široko paleto delovnih strojev – precej več, kot sem si kdaj mislila, da jih obstaja. Smo pa trenutno v fazi, ko je vse »drekpek«. »Ti si en drekpek« Mali izreče skoraj enako pogosto, kot poskuša peklensko ugrizniti Tastarejšo ali mene. Da biti drekpek ni nujno slabo, kaže njegova enako pogosta izjava »Jaz sem drekpek«, zaposlujejo pa ga tudi spolne identitete, saj mi večkrat pove: »Ti si ena baba.« 

Kaj s tem misli, mi ni prav jasno, ker včasih to dopolni z: »Midva sva babi.« 

Pa spet ne vem, ali perfektno obvlada dvojino in naj bi bila midva oba ženskega spola, kar po moji skromni oceni nisva, ali sva po nekakšni zagonetni coprniji v njegovih očeh postala njemu tako ljuba stara mama, čemur pa tudi ne morem pritrditi. No, občasno se mu vendarle posreči tudi: »Jaz sem en dedec.« 

Skratka, v naši hiši je trenutno kar nekaj (samo)opredeljevanja, pri čemer osnovni spolni koncepti Malemu še niso jasni, saj pri določanju spola v približno 50 odstotkih primerov zgreši. Očitno se bomo morali o lulčkih, lulikah in drugih pritiklinah še pogovarjati.

Ampak najprej se moramo skopati iz analne faze, znotraj katere se razvija tudi sinetova besedotvorna zmožnost. Izjava današnjega dneva je recimo bila: »Mami, ti si ena drekapekovka.« 

Dečko zna torej narediti čisto sprejemljivo žensko obliko drekpeka. Ali je mišljena kot nekaj dobrega ali ne, pa mora tale drekapekovka še dognati.

sobota, 25. maj 2019

Raketa pod Grlovcem

Kot običajno v najinih prostih dneh sva cilj izbrala na horuk, sredi družinskega prepira in iskanja najmanj črnih oblakov. Glede na najino porazno fizično pripravljenost je bila višinska razlika iz Borovelj do vrha Grlovca nekoliko zaskrbljujoča, a ob pogledu na nebo tako ali tako nisva resno računala na celotni krog. (Ker upanje umre zadnje, sem vendarle s sabo vzela planinski izkaznici – da bova, ko bova z Grlovca sestopila k Dajčpetru, lahko uveljavila popust, ko se bova vračala k avtu skozi sotesko Čepa …)


Tabla za začetek poti nad kmetijo Šajdnik (Schaidabauer) naju je kar malo prestrašila. Ne samo, da je zraven opozorilo, da je »sehr steil« (zelo strma), ampak se poti reče kar Raketensteig (priznajmo si, v katerem koli drugem jeziku ime niti približno ne bi zvenelo tako dobro kot v nemščini)! Potem sva bila pa malček razočarana, kajti strma je bila samo v spodnjem delu, višje pa si je gozdnato pobočje jemala z zložnimi serpentinami. Pa saj razočarana nisva bila zares, kajti čeprav sva bila večinoma v gozdu, je bilo vse skupaj razgibano pustolovsko, sem in tja so prišle na vrsto celo izpostavljene prečke, kjer si res nisva želela biti v mokrem. Žal je vse kazalo, da se temu ne bova mogla izogniti, kajti ko sva se bližala grebenu med Borovškim vrhom (nemško ime Sechter sem si zapomnila šele, ko sem našla še drugo slovensko ime Žehtar) in Grlovcem, je nad Stolom že jezno bobnelo. Hitro sva torej scumprala beta varianto sestopa, vrhu Žehtarja samo pomahala in odhitela prek vzhodnega pobočja Grlovca do stika z gozdno cesto, ki pripelje iz Bajdiš. Tu naju je končno dosegel dež, tako da sva tudi vrhu Grlovca samo pomahala in odmarširala po cesti v dolino, čeprav o kakem viharju potem ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pot večinoma vijuga ob široki poseki.

Pri tej enigmatični oznaki se nama je uspelo celo izgubiti.

Ker nisva šla na vrh Žehtarja, tudi razgledov na severne stene Grlovca ni bilo veliko.

Prečke na vzhodni strani Grlovca so manj grozne, kot je videti.

Slikovit prehod na položnejše pobočje

Na glavno cesto sva mehko pridrsela po prijetnih označenih bližnjicah, najine ture pa seveda še zdaleč ni bilo konec. Za Bajdišami sva namreč sklenila, da ne bova cefedrala do avta po asfaltu skozi Borovlje, in sva raje poiskala nekoliko skriti začetek sicer markirane poti prek podnožja Žehtarja. Po njej sva se morala spet malo vzpeti, a je bilo prav lepo, saj daje dno velikega, starega podora s svojimi borovci in Clusijevim sviščem prav visokogorski občutek – na vsega 700 metrih nad morjem! Potem nama je uspelo pa pošteno zabluziti. Kaj nama pomaga moderna navigacija, če na zemljevidu teh gozdnih cest ni … Ampak ko si tako kot midva prikrajšan za ture, ki terjajo malo več fizičnega napora in po žilah poženejo malo več adrenalina, te tudi brezplodno kolovratenje sploh ne zmoti. Še več, k avtu sva prišla nasmejana kot že dolgo ne, plastenka Almdudlerja iz (začuda odprtega) Spara pa je nasmešek samo še razširila.

Bajdiše

Med pohajanjem po gozdnih cestah naju je žgalo celo sonce ...

... in gozdarji so poskrbeli za razgibavanje.

ponedeljek, 13. maj 2019

Dve leti

Pa je spet leto naokrog. Spet smo pihali svečke in Tastarejša je zraven spet neutolažljivo jokala. Očitno je ta dogodek zanjo čisto preveč čustven, da bi zmogla samo mirno sedeti. Ampak celo njeno tuljenje, ki je bilo zares precej glasno, ni moglo zasenčiti dejstva, da je bil tokrat glavna zvezda Mali, In tega se je že dodobra zavedal. Ob petju njemu namenjenih rojstnodnevnic se je zdel par centimetrov višji in se je držal svečano kot kak pomembnež državne sorte na njemu posvečeni proslavi. Snopek »risbic«, ki so jih njemu v večno slavo nakracali njegovi kolegi v vrtcu, pa je še ves dan prenašal naokrog, kot da bi si jih res trdo prigaral. Če pogledamo njegove dosežke v zadnjem letu, si jih v resnici tudi je! 


Najpomembnejši: vrtec. Po mirnem začetku in dramatičnem nadaljevanju je doseglo stoično pomiritev. Trenutno smo že v tretjem tednu, ko zaradi bolezni Mali ni ostal doma, kar je rekord brez precedensa! Uvajanju je sledilo življenje brez maminega mleka. Terjalo je več poskusov in nekaj slabše prespanih noči, toda zdaj so modrci na odpenjanje in prsne blazinice samo še blag spomin. Samo kdaj pa kdaj mi Mali v trenutkih slabosti še brez sramu zarije roko v globine dekolteja …

Nekje med uvajanjem, odvajanjem in vse prepogostim predvajanjem (bedastih filmčkov o bagrih in traktorjih) je Mali usvojil še sssss…kakanje. Zdi se, da bo ravno tako navdušen skakalec, kot je njegova starejša sestra. Zdaj se otroka vsak večer spravita v spalnico in tam delata konjušnico, kot je temu v prejšnjih časih rekel moj oče. Po seansi njunega skakanja bi zrak v sobi lahko rezal, pa to ni tako hudo, ker pomaga že hitro zračenje. Veliko bolj nastrada jogi. Mladiča norita po njem, pa z njega na nižji jogi, ki je namenjen Malemu, pa z okenske police na posteljo, česar Mali še ne zmore in ga posledično precej vznemirja, zadnji dodatek pa je, da v sobo pririneta premično lestvico in se na posteljo mečeta z nje. Ubogi dvojni jogi je, kar se prespanih noči na njem tiče, prezrel za upokojitev, a pri trenutnih večernih aktivnostih bi bila investicija v novega popolnoma nesmiselna, zato bova očitno še nekaj let spala s fedri v glavi.

Ko je Mali začenjal govoriti, se je ob posteljni telovadbi pojavila zadrega. On je predlagal »Kakat!«, Najdražji ali jaz sva mu pa jadrno prinesla kahlo. Največkrat se je izkazalo, da je hotel samo skakati … Sčasoma sem ga naučila, da je zasikal dolg »sssssssss« in mu dodal »kakat«. Z veseljem ugotavljam, da je bila moja metoda uspešna in da že jasno razločimo, kdaj hoče »kakat«, kdaj pa »skakat«. Čeprav je pri drugem precej uspešnejši kot pri prvem.

Med sinetovimi dosežki v zadnjem letu je veliko olajšanja celotni družini prineslo sestavljanje. Mali kock naenkrat ne vidi več samo kot objekt, ki se ga z užitkom razsuje. To pomeni, da se lahko tudi Tastarejša malo bolj sproščeno loteva svojih arhitekturnih podvigov, pa da Mali skače naokoli ponosen kot pav, kadar sam spravi skupaj kak stolpič.

Pri govorjenju se je že dvignil nad nerodno povezovanje zlogov in osnovnih besed. Tudi slovnica mu gre precej bolje kot marsikateremu mojemu študentu, žal pa bo moral še malo vaditi izgovor, kajti zaenkrat ga brez domačega prevajalca še ne razume vesoljno slovenstvo. K sreči bolje poje, kot govori, in kadar ima kako glasbeno željo, jo prej dešifriram iz melodije kot iz besedila. Njegova pevska kariera trenutno cveti. Njegov glasbeni izbor je obširen in na trenutke presenetljiv: od zimzelenega Kužata, ki pazi in Zajčka dolgouščka do Kingstonove Cela ulica nori. Samo najožja žlahta pa zna razvozlati, da »…ak …ave« pomeni »Vozi me vlak v daljave …«

Kljub vsem uspehom mu izzivov za novo sezono ne manjka. Sprejeti dejstvo, da kahla ni namenjena samo občasnemu posedanju. Naučiti se, da list papirja ne more biti v isti ravnini kot škarje, če ga hočeš rezati. Zvaditi, kako na roki pokazati dva prsta in skriti vse ostale. No, pa saj ima za to še vse leto časa.

sobota, 04. maj 2019

In spet nismo šli na katamaran

O neuresničenih potovalnih načrtih, vedno večjih hribovskih zmožnostih in spomladanskih počitnicah na Cresu in Lošinju


Navdušenja nad katamarani smo se navzeli med dopusti v Novalji, kjer smo skoraj vsak večer leteli na rivo dočakat potniški katamaran z Reke. Tastarejši se je zadeva takrat strašno dopadla, tako da smo vse skupaj napihnili v pravi spektakel. Posledično smo vsako leto načrtovali, da se bo del familije na Pag pripeljal s katamaranom, pa je potem vedno prišlo kaj vmes: ali je bila ura odhoda neprimerna, ker je slabo sedla v urnik spanja našega podmladka, ali pa je bila družinska potovalna logistika preprosto preveč zapletena, da bi vanjo vpletali še javni prevoz.

Letos, sva rekla, se bomo pa res peljali s katamaranom – sicer na Cres oz. Lošinj, ampak saj je vseeno, glavno, da se bo končno zgodilo. Plan je bil: Mali v avtu do Reke odspi svojo rundo, potem pa se jaz vkrcam z obema mladičema na katamaran in brez nadležnega ovinkarjenja po cesti se damo dostavit na Cres, kjer počakamo na Najdražjega, ki bo ta čas z avtom privijugal naokrog. Elegantno, ne res?

In potem, ti šment, je Mali v avtu zaspal. Petnajst minut pred Reko. Tako kruta pa z Najdražjim vendarle nisva, da bi reveža budila samo zato, ker staršema dogaja katamaran. Čas je bil za hitri plan B in vse skupaj smo se lepo peljali čez Krk. Tastarejša, ki čez dan v družinskem okolju le še redko zaspi, ni imela prav nič proti. Očitno je že prerasla fazo katamaranske ljubezni, ki je bila tolikšna, da se je hecala celo, kako bo jedla katamaran.

Vseeno nisem čisto obupala. Kot običajno sem takoj skovala rezervni načrt: v nedeljo, ko bi se morali vračati, katamaran izpluje iz Cresa ravno ob idealni uri, da mirno izpraznimo našo mobilno hišico, se pripeljemo v pristanišče in izvedemo katamaransko-avtomobilsko kombinatoriko, na Reko pa prispemo ravno ob pravem času za sinetov popoldanski počitek v avtu.

In potem, ti šment, sem v soboto dopoldne pridirkala z dolgo zaželenega kroga čez Osoršćico v kamp, ki je bil opustel kot po invaziji zombijev. Ker pa le ni bilo videti nobenega nevarnega mrtveca, sem za vsak slučaj sem šla še enkrat prebrat vremensko napoved – kaj, če vsi Slovenci vendarle bežijo domov dan prej z razlogom? Ob napovedi močne burje tudi midva nisva oklevala, na hitrico sva vrgla stvari v avto in smo se na vrat na nos domov odpeljali tudi mi. Nobeden se ni kaj dosti pritoževal, pa čeprav smo bili za katamaran že prepozni … 

Katamaran (pa ne naš nesojeni) ob Iloviku

Iz dolgega uvoda se morda bere, kot da je bila višek našega prvomajskega dopusta plovba, ki je sploh ni bilo, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Na Cres-Lošinju nam je bilo že lani tako fajn, da smo zadevo sklenili kar ponoviti, pa čeprav zaradi vremena v nekoliko okrnjeni različici. In prav razveseljivo je bilo gledati, koliko več že zmoremo v primerjavi s prejšnjim letom. Potke iz Velega Lošinja do cerkvice Sv. Ivana so bili za nas že otročji sprehod, pa vseeno se je bilo prijetno klatiti skozi kamnito-zelene labirinte spomladanskega Jadrana. Tudi Sis, eden od višjih vrhov na Cresu, nam ni dal prehudega vetra. In medtem ko si z Najdražjim na parkirišču v Lubenicah nisva upala niti razmišljati o tem, da bi se peš spustili do katere od plaž (je vendarle 350 višincev, in to v obratni smeri, kot smo je navajeni), je iz avta stopila Tastarejša in izdahnila: »Šla bi dol.« Ni ji bilo treba reči dvakrat. Do Plave grote in nazaj smo prišli brez težav, ob tem pa še usvajali osnove teka po meliščih.

Moji

Vsepovsod

Sv. Ivan. Kolikokrat smo se že peljali mimo, tokrat pa smo se prvič ustavili. Vredno je.

Veli Lošinj je vedno prijeten.

Zadnja tretjina nazaj proti Lubenicam.

Fanta sestopata s Sisa.

Brez ljubezni na Hrvaškem pač ne gre.

Samo izletič na Ilovik se nam ni posrečil, kot smo načrtovali. Če odmislimo nebodigatreba dopoldanski dež, nam je še več sivih las povzročil sicer nadvse uporabni in izjemno koristni zemljevid markiranih poti na Lošinju & co., ki ga tako prijazno talajo turistom. Do sedaj so bili vsi vrisi na njem razmeroma točni, no, iz Ilovika pa smo se usmerili ob prelivu proti jugovzhodu. Krasno utrjena, enakomerno široka in udobno s travico poraščena potka se je vila tik nad turkiznim morjem, a kaj, ko se je za dvema vogaloma veselje končalo in padli smo v jadransko makijo najbolj buhteče sorte. Ker so markacije vztrajale, smo nadaljevali tudi mi in se vse globlje zapletali, tako da sva bila z Najdražjim že precej nervozna, ali se nam bo uspelo pravočasno prebiti do ladjice nazaj na Lošinj. Zadnje pol urice nam je bilo prizaneseno, saj smo končno uleteli na udoben kolovozič, ki pa naju ni prav dosti potolažil. Še več, ob zavedanju, da bi se imeli precej bolje, če bi za svoj pohod izbrali drugo destinacijo, smo se v pristanišče vrnili s precej dolgimi nosovi. 

Vozni park na Iloviku je kot ustvarjen za Malega.

Spet na normalni poti po Iloviku. Malo scagani.

Ampak bolj kot vsi naši veličastni hribovsko-morski dosežki so bili dragoceni drobni trenutki, ki so jih spremljali. Norenje na perfektno zaobljenih prodnikih ob butajočih valovih pod Lubenicami – Najdražji se je celo vrgel v vodo. Jadranje štirih beloglavih jastrebov, ki so spremljali naše raziskovanje severnega Cresa (se mi zdi, da so se hoteli pokazati, kakšni ubožčki smo človečki v primerjavi z njimi, kar lahko samo podpišem). Podjetna ovca, ki si je za rajon izbrala prelaz pod Sisom, na katerem se ustavijo vsi avtomobilisti, kolesarji, motoristi in avtobusni turisti (jaz pa sem mislila, da so ovce res butaste). Otroka sta ji z veseljem zdajala ves stari kruh. Črepinj polna plažica v Osorju, na katero smo se zatekli med čakanjem, da se spusti most čez preliv med Cresom in Lošinjem. Čeprav je povsod drugod precej vleklo, je bila plažica tako v zavetju, da sta mladiča končala naga in čofotajoča po prvomajsko hladni vodi. Pa seveda vse plaže, zalivčki in igrišča v našem kampu, po katerem sta otroka uradovala od jutra do večera. Na nogah brez prestanka. Še dobro, da je bilo tako zvanih počitnic konec in sem se lahko šla v službo malo spočit …

Samo s katamaranom, kot sem že napisala, ni bilo nič. Pa nič hudega, z Jadranskimi otoki Slovenci tako ali tako nikoli ne opravimo do konca.

Začeli smo v bundah. Končali tudi.

Letos smo bili precej bolj mobilni. Mobilna hišica, mobilna Tastarejša, mobilni Mali.

Mali v akciji

Ovca v akciji

Plaža pri Plavi groti

Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša...