sobota, 04. maj 2019

In spet nismo šli na katamaran

O neuresničenih potovalnih načrtih, vedno večjih hribovskih zmožnostih in spomladanskih počitnicah na Cresu in Lošinju


Navdušenja nad katamarani smo se navzeli med dopusti v Novalji, kjer smo skoraj vsak večer leteli na rivo dočakat potniški katamaran z Reke. Tastarejši se je zadeva takrat strašno dopadla, tako da smo vse skupaj napihnili v pravi spektakel. Posledično smo vsako leto načrtovali, da se bo del familije na Pag pripeljal s katamaranom, pa je potem vedno prišlo kaj vmes: ali je bila ura odhoda neprimerna, ker je slabo sedla v urnik spanja našega podmladka, ali pa je bila družinska potovalna logistika preprosto preveč zapletena, da bi vanjo vpletali še javni prevoz.

Letos, sva rekla, se bomo pa res peljali s katamaranom – sicer na Cres oz. Lošinj, ampak saj je vseeno, glavno, da se bo končno zgodilo. Plan je bil: Mali v avtu do Reke odspi svojo rundo, potem pa se jaz vkrcam z obema mladičema na katamaran in brez nadležnega ovinkarjenja po cesti se damo dostavit na Cres, kjer počakamo na Najdražjega, ki bo ta čas z avtom privijugal naokrog. Elegantno, ne res?

In potem, ti šment, je Mali v avtu zaspal. Petnajst minut pred Reko. Tako kruta pa z Najdražjim vendarle nisva, da bi reveža budila samo zato, ker staršema dogaja katamaran. Čas je bil za hitri plan B in vse skupaj smo se lepo peljali čez Krk. Tastarejša, ki čez dan v družinskem okolju le še redko zaspi, ni imela prav nič proti. Očitno je že prerasla fazo katamaranske ljubezni, ki je bila tolikšna, da se je hecala celo, kako bo jedla katamaran.

Vseeno nisem čisto obupala. Kot običajno sem takoj skovala rezervni načrt: v nedeljo, ko bi se morali vračati, katamaran izpluje iz Cresa ravno ob idealni uri, da mirno izpraznimo našo mobilno hišico, se pripeljemo v pristanišče in izvedemo katamaransko-avtomobilsko kombinatoriko, na Reko pa prispemo ravno ob pravem času za sinetov popoldanski počitek v avtu.

In potem, ti šment, sem v soboto dopoldne pridirkala z dolgo zaželenega kroga čez Osoršćico v kamp, ki je bil opustel kot po invaziji zombijev. Ker pa le ni bilo videti nobenega nevarnega mrtveca, sem za vsak slučaj sem šla še enkrat prebrat vremensko napoved – kaj, če vsi Slovenci vendarle bežijo domov dan prej z razlogom? Ob napovedi močne burje tudi midva nisva oklevala, na hitrico sva vrgla stvari v avto in smo se na vrat na nos domov odpeljali tudi mi. Nobeden se ni kaj dosti pritoževal, pa čeprav smo bili za katamaran že prepozni … 

Katamaran (pa ne naš nesojeni) ob Iloviku

Iz dolgega uvoda se morda bere, kot da je bila višek našega prvomajskega dopusta plovba, ki je sploh ni bilo, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Na Cres-Lošinju nam je bilo že lani tako fajn, da smo zadevo sklenili kar ponoviti, pa čeprav zaradi vremena v nekoliko okrnjeni različici. In prav razveseljivo je bilo gledati, koliko več že zmoremo v primerjavi s prejšnjim letom. Potke iz Velega Lošinja do cerkvice Sv. Ivana so bili za nas že otročji sprehod, pa vseeno se je bilo prijetno klatiti skozi kamnito-zelene labirinte spomladanskega Jadrana. Tudi Sis, eden od višjih vrhov na Cresu, nam ni dal prehudega vetra. In medtem ko si z Najdražjim na parkirišču v Lubenicah nisva upala niti razmišljati o tem, da bi se peš spustili do katere od plaž (je vendarle 350 višincev, in to v obratni smeri, kot smo je navajeni), je iz avta stopila Tastarejša in izdahnila: »Šla bi dol.« Ni ji bilo treba reči dvakrat. Do Plave grote in nazaj smo prišli brez težav, ob tem pa še usvajali osnove teka po meliščih.

Moji

Vsepovsod

Sv. Ivan. Kolikokrat smo se že peljali mimo, tokrat pa smo se prvič ustavili. Vredno je.

Veli Lošinj je vedno prijeten.

Zadnja tretjina nazaj proti Lubenicam.

Fanta sestopata s Sisa.

Brez ljubezni na Hrvaškem pač ne gre.

Samo izletič na Ilovik se nam ni posrečil, kot smo načrtovali. Če odmislimo nebodigatreba dopoldanski dež, nam je še več sivih las povzročil sicer nadvse uporabni in izjemno koristni zemljevid markiranih poti na Lošinju & co., ki ga tako prijazno talajo turistom. Do sedaj so bili vsi vrisi na njem razmeroma točni, no, iz Ilovika pa smo se usmerili ob prelivu proti jugovzhodu. Krasno utrjena, enakomerno široka in udobno s travico poraščena potka se je vila tik nad turkiznim morjem, a kaj, ko se je za dvema vogaloma veselje končalo in padli smo v jadransko makijo najbolj buhteče sorte. Ker so markacije vztrajale, smo nadaljevali tudi mi in se vse globlje zapletali, tako da sva bila z Najdražjim že precej nervozna, ali se nam bo uspelo pravočasno prebiti do ladjice nazaj na Lošinj. Zadnje pol urice nam je bilo prizaneseno, saj smo končno uleteli na udoben kolovozič, ki pa naju ni prav dosti potolažil. Še več, ob zavedanju, da bi se imeli precej bolje, če bi za svoj pohod izbrali drugo destinacijo, smo se v pristanišče vrnili s precej dolgimi nosovi. 

Vozni park na Iloviku je kot ustvarjen za Malega.

Spet na normalni poti po Iloviku. Malo scagani.

Ampak bolj kot vsi naši veličastni hribovsko-morski dosežki so bili dragoceni drobni trenutki, ki so jih spremljali. Norenje na perfektno zaobljenih prodnikih ob butajočih valovih pod Lubenicami – Najdražji se je celo vrgel v vodo. Jadranje štirih beloglavih jastrebov, ki so spremljali naše raziskovanje severnega Cresa (se mi zdi, da so se hoteli pokazati, kakšni ubožčki smo človečki v primerjavi z njimi, kar lahko samo podpišem). Podjetna ovca, ki si je za rajon izbrala prelaz pod Sisom, na katerem se ustavijo vsi avtomobilisti, kolesarji, motoristi in avtobusni turisti (jaz pa sem mislila, da so ovce res butaste). Otroka sta ji z veseljem zdajala ves stari kruh. Črepinj polna plažica v Osorju, na katero smo se zatekli med čakanjem, da se spusti most čez preliv med Cresom in Lošinjem. Čeprav je povsod drugod precej vleklo, je bila plažica tako v zavetju, da sta mladiča končala naga in čofotajoča po prvomajsko hladni vodi. Pa seveda vse plaže, zalivčki in igrišča v našem kampu, po katerem sta otroka uradovala od jutra do večera. Na nogah brez prestanka. Še dobro, da je bilo tako zvanih počitnic konec in sem se lahko šla v službo malo spočit …

Samo s katamaranom, kot sem že napisala, ni bilo nič. Pa nič hudega, z Jadranskimi otoki Slovenci tako ali tako nikoli ne opravimo do konca.

Začeli smo v bundah. Končali tudi.

Letos smo bili precej bolj mobilni. Mobilna hišica, mobilna Tastarejša, mobilni Mali.

Mali v akciji

Ovca v akciji

Plaža pri Plavi groti

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kampiranje ob Soči

O začetniških napakah pri postavljanju šotora, gozdnih jagodah na Zapotoku in dreku. Tokrat z r-jem. Če dobro premislim, nisem kampiranja...