sobota, 18. november 2017

Z dežja pod kap (in na sonce)

Dolina Glinščice


Če bi mi pred leti kdo rekel, da se bom kdaj jaz, ki sem bolj eskimskih fizioloških danosti ter velika ljubiteljica mraza in zime, trudila izogniti se snegu, bi ga verjetno vsaj zelo grdo pogledala, če ne še kaj hujšega. Ampak vse se spreminja, in tako ob prvi pravi pošiljki snega nismo šli uničevat turnih smuči na slabo predelano podlago, pač pa smo se namenili pobegniti otrokom manj prijaznim vremenskim pogojem in smo se spet spravili na zafolkano primorsko avtocesto.

Atraktivni tuneli na nekdanji progi

V avtu pa standardni kaos. Tastarejša je sitnarila, da je lačna in kaj da še imamo v vrečki itn., Mali je vreščal, ker je bil zaspan, pa ni želel spati (logično!?), jaz pa sem bila zombi, ker nama famozna šesta bolezen že ves teden ni dala poštenega nočnega miru. Po ustaljeni kombinaciji tuljenja, vreščanja, kokodakanja, preklinjanja, živčnih zlomov in cikličnega petja uspavank (kar poskusite desetkrat zapored zapeti Polžek se je ženit šel, denkati denkati denk ...) smo se le pripeljali v zaledje Trsta. Pa še gasilski avto smo videli po poti (s tega stališča je vožnja skozi Sežano gotova izbira in jo priporočam vsem ljubiteljem gasilcev)!

V Jezeru na robu doline Glinščice pa - katastrofa! Ko je Najdražji stopil iz avta, se je jadrno vrnil noter in ocenil, da je burja premočna. Ker je veter naš družinski sovrag št. 1, sva se (zaradi strahu pred premikajočim se zrakom ali zgolj zaradi ljubega miru, saj ni pomembno) takoj zedinila, da se preusmerimo na pot po dnu doline. Odpeljali smo se še nekaj serpentin navzdol v Boljunec, kar je vključevalo še nekaj tuljenja in vozniške manevre po tako ozkih uličicah, kot bi nas vanje zapeljal nas Jerry (če ne veste, tako ljubkovalno praviva najini navigacijski napravi, ki je medtem že crknila, njena naklonjenost nevoznim bližnjicam pa vseeno ostaja legendarna). Ko smo zakorakali ob precej polni rečici navzgor proti Botaču, pa smo hitro ugotovili, da smo prišli z dežja pod kap. Ne le, da je po dolini še bolj vleklo, poleg tega je bila v senci, tako da je bilo še meni neprijetno mrzlo - verjetno še bolj mrzlo, kot če bi šli kam v višje hribe!

Če bi res želeli zapraviti dan, bi se kar obrnili, pa se na srečo nismo. Ker potem je šlo na bolje. Mali je vdano ždel na mojem trebuhu, Tastarejša pa je prav zagnano zastavila hojo. Prej se sploh nisem zavedala, kako naporne so lahko malo višje stopnice za nižje raščeno prebivalstvo ... Nekje nad slapom, kjer je bilo najbolj prepišno, je sicer omagala, tako da ji je na kratko pomagal Najdražji. Pred Botačem smo zavili levo po ozki, strmi cestici in z nekaj motivacijskimi premori ter drobnimi podkupovanji končno le dosegli sonce, kmalu zatem pa še udobno sprehajalno pot nad dolino. Takoj je bil svet lepši, no, pa saj v Glinščici je že brez tega dovolj lepo. Da je v zaledju velikega mesta lahko miniaturna, a tako alpska dolina, in to tik ob morju, me vsakič navda z rahlim obžalovanjem, da je nisem odkrila že prej, ko bi v bolj solo izvedbi lahko preletala tudi bolj oddaljene skrite kotičke in težje poti.

Za nižje raščene so stopnice resen plezalski podvig!

Trenutno je slap kar vodnat.

Na srečo je najbolj znana sprehajalna pot, nekdanja železniška proga, za nas zdaj dovolj udobna in zanimiva: tuneli, ograje, prepadi, borovi storži, pa plezalci nad potjo ... Najdražji je oddrvel naprej v Boljunec po avto in tako zaokrožil turo, nam trem pa je zadostoval sprehod do stika z najbližjo cesto. Uživali smo kot vsi ostali tržaški sobotni sprehajalci, lastniki psov in rekreativci. Sončece nas je grelo, veter se je umiril (Zakaj nismo šli že takoj sem? ZAKAJ???), Tastarejša je pridno korakala, Mali se je iz kengurujčka očarljivo smehljal nasproti hodečim upokojencem, jaz pa tudi, ker česa drugega kot nebogljenih si, si na njihovo prizadevno kramljanje žal ne zmorem. V avtu do doma sta oba mladiča celo zaspala. Kakšen blagoslov!

Tastarejša se šverc

Cestica v Botač


Tura

Izhodišče je v Boljuncu (Bagnoli della Rosandra) pri Trstu. Parkiramo pri centru za obiskovalce Glinščice (Val Rosandra), do konca vasi je še četrt ure peš. Zadnje parkirišče je pri koči Premuda, a je rezervirano za goste koče.

Po nezahtevni označeni poti skozi dolino do vasi Botač (Botazzo). Na dveh mestih je malo bolj izpostavljena, tako da je dobro otroke prijeti. Iz Botača po cesti ali strmejši markirani poti levo gor do sprehajalno-kolesarske poti, po njej levo in po poti št. 15 strmeje nazaj dol v Boljunec. 

Odrasel hodec za krog potrebuje ok. 2 uri.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...