Ko smo se njega dni vsak konec tedna vozili na Gorenjsko, smo vsi na trnih pričakovali, ali nam bo uspelo uloviti pogovorno oddajo za otroke na Radiu Triglav. V njej sta se neka Miri in dedek pogovarjala z nekajletniki, za konec pa je vsak dobil tudi glasbeno željo. Takrat se nam je zdelo precej prismojeno, zdaj pa bolje poznam nekajletnike in vem, da se z njimi po telefonu, pa še v eter, ne da prav pametno pogovarjati. Toda mi smo predvsem napeto čakali, ali bomo v času, ki smo ga potrebovali za vožnjo mimo Jesenic, ujeli glavno vikend trofejo: Brendijeve Gasilce.
Če tega komada SLUČAJNO ne poznate, ga poguglajte. Samo na kratko povejmo, da gre za turbofolk iz dobe, ko ta še ni uradno obstajal - mešanico otročje naivnosti in pijanske opolzkosti, zaradi katere se komad verjetno enako dotakne majhnih otrok in nekolikanj starejših radoživcev na veselicah.
Skoraj vsakokrat se nam je posrečilo. V tiste pol ure je slej ko prej poklical otrok, ki je proti koncu zatikajočega se pogovora na vprašanje, katera je njegova glasbena želja, dahnil: "Gasilci." In v nedolžno pubertetniški vzvišenosti smo se zmagoslavno hahljali najbolj bedastemu komadu vseh časov ...
Vse se vrača, vse se plača - kot bi neka višja sila hotela, da v karmičnem krogu zdaj plačam za ves posmeh, namenjen Brendiju. Tastarejša je namreč Gasilka. Kaj točno si pod tem predstavlja, sicer ne vem, kot mama pa na tihem pokam od ponosa, ker mi preveč punčkaste usmeritve niso blizu. Očitno tudi Tastarejši ne: Frozen faza se je je le dotaknila, in še to ne s poglobljenim oboževanjem, pač pa bežno, prek sestrične. Tudi princeske smo dali skozi razmeroma hitro in zdaj živimo in dihamo z gasilci. Zunaj smo ves čas na preži za gasilskimi avti in domovi (da ne bo pomote, midva z Najdražjim sva enako navdušena kot ona, ko katerega zagledava, in jih "iščeva" tudi, ko nje ni zraven). V knjižnici smo predelali že večino gasilskih knjig, vsak kos obleke, ki ji ga želimo podtakniti, pa spravimo skozi, če je vsaj rahlo rdeč in ga lahko razglasimo za gasilskega.
Logično je, da so naš najljubši komad Brendijevi Gasilci. S kitaro, klavirjem ali pa kar na suho vsak večer ob veselih glasbenih uricah, ko je Mali že preveč tečen za kako drugo dejavnost, korakamo po dnevni sobi in gasimo svoje ljubice. Bo že res, kot pravijo naše babice: zarečenega kruha se največ poje. In če sem se pred kakim letom zalotila, da si v službi med sprehodom do posvečeno intimnega prostorčka mrmram Ringaraja ali Lisičko ali kak drug, klasičen otroški komad, so zdaj, kadar si tiho popevam, to ponavadi Gasilci. Franci naš poveljnik je, na kapi nosi značko ... Hej!
 |
| Gasilka na gasilskem avtu = kravamobilu |
Če tega komada SLUČAJNO ne poznate, ga poguglajte. Samo na kratko povejmo, da gre za turbofolk iz dobe, ko ta še ni uradno obstajal - mešanico otročje naivnosti in pijanske opolzkosti, zaradi katere se komad verjetno enako dotakne majhnih otrok in nekolikanj starejših radoživcev na veselicah.
Skoraj vsakokrat se nam je posrečilo. V tiste pol ure je slej ko prej poklical otrok, ki je proti koncu zatikajočega se pogovora na vprašanje, katera je njegova glasbena želja, dahnil: "Gasilci." In v nedolžno pubertetniški vzvišenosti smo se zmagoslavno hahljali najbolj bedastemu komadu vseh časov ...
Vse se vrača, vse se plača - kot bi neka višja sila hotela, da v karmičnem krogu zdaj plačam za ves posmeh, namenjen Brendiju. Tastarejša je namreč Gasilka. Kaj točno si pod tem predstavlja, sicer ne vem, kot mama pa na tihem pokam od ponosa, ker mi preveč punčkaste usmeritve niso blizu. Očitno tudi Tastarejši ne: Frozen faza se je je le dotaknila, in še to ne s poglobljenim oboževanjem, pač pa bežno, prek sestrične. Tudi princeske smo dali skozi razmeroma hitro in zdaj živimo in dihamo z gasilci. Zunaj smo ves čas na preži za gasilskimi avti in domovi (da ne bo pomote, midva z Najdražjim sva enako navdušena kot ona, ko katerega zagledava, in jih "iščeva" tudi, ko nje ni zraven). V knjižnici smo predelali že večino gasilskih knjig, vsak kos obleke, ki ji ga želimo podtakniti, pa spravimo skozi, če je vsaj rahlo rdeč in ga lahko razglasimo za gasilskega.
Logično je, da so naš najljubši komad Brendijevi Gasilci. S kitaro, klavirjem ali pa kar na suho vsak večer ob veselih glasbenih uricah, ko je Mali že preveč tečen za kako drugo dejavnost, korakamo po dnevni sobi in gasimo svoje ljubice. Bo že res, kot pravijo naše babice: zarečenega kruha se največ poje. In če sem se pred kakim letom zalotila, da si v službi med sprehodom do posvečeno intimnega prostorčka mrmram Ringaraja ali Lisičko ali kak drug, klasičen otroški komad, so zdaj, kadar si tiho popevam, to ponavadi Gasilci. Franci naš poveljnik je, na kapi nosi značko ... Hej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar