nedelja, 15. julij 2018

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom


Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem imela za vikend ob Savinji smele hribovske načrte. Dejansko nam v soboto sploh ni šlo slabo, pa čeprav smo se spravili v Logarsko dolino, ki je krasna za cedenje starševskih slin in nekoliko manj krasna za otrokom prijazne pohode. Z izjemo dolinskih sprehodičev sta namreč možna cilja v dosegu kratkih nogic samo Okrešelj in Klemenča jama, ki pa imata to slabost, da ostajata znotraj gravž cone (po domače bolj ali manj dolgočasnih host), ko se končno priboriš do rožic in razgledov, se moraš pa obrniti, ker je pot nazaj do doline za podmladek še dolga ...

A vendarle smo optimistično zastavili in se tudi uspešno potrudili do koče na Klemenči jami. Vmes je bilo sicer nekaj kriz (med pakiranjem pri avtomobilu, pa ko sem morala Malega nositi v naročju namesto v nahrbtniku, pa deset minut pred ciljem, ko smo bili že tako rekoč na tem, da obrnemo), toda glede na to, da je višinske razlike skoraj 400 metrov ter da je pot večinoma precej strma in itak da zahtevnejša, kot jo imam v spominu iz predstarševskih časov, je bilo zmagoslavje res precejšnje! Klemenča jama mi je nasploh pri srcu, ker je še vedno prava koča in ne visokogorska gostilna, tako da je tudi vzdušje bolj hribovsko kot fitnes planinsko (slednje se prepozna po fluorescenčnih pajkicah in nastavljanju za selfije). Tastarejšo je najbolj fasciniralo stranišče na štrbunk ob koči. Ne morem verjeti, da ga je ob vsem času, ki ga preživimo na prostem, šele zdaj videla prvič! Vneto je odkrivala leseni pokrov in veselo zijala v smrdljivo luknjo. To ima menda po meni, tudi jaz se nikoli ne morem upreti pogledu v notranjost, pa čeprav točno vem, kaj lahko pričakujem. 


Slavni pogled na Ojstrico s Klemenče jame

Med sestopom sem imela Tastarejšo kar lepo navezano. Da bo za ziher ...

Mali, naš mojster za buške, čebelje in osje pike ter druga neprijetna fizična srečanja, pa si bo Klemenčo jamo zapomnil po padcu v vseprisotne koprive, ki ga je med kolovratenjem naokoli uprizoril ob trenutku moje nepozornosti. Ker nisem dobro videla, kaj se je zgodilo, sem se ob prvem joku ustrašila, da so ga spekle po roki, med tolaženjem pa sem opazila, da ima obraz vedno bolj rdeč … in bolj rdeč … in bolj pikast! Hecno, kako se z Najdražjim včasih dopolnjujeva: ob pogledu na koprivaste izpuščaje na polovici sinove glave bi se najraje kriče vrgla v naročje GRS-jevcem, ki so na bližnji klopci uživali ob pivu. Na srečo so nam kazali hrbet, kar me je odvrnilo od paničnih skokov po pomoč. Najdražji, ki ga v strahu pred neugodjem otrok znervira vsak padec temperature zraka pod 25 stopinj, pa je ostal mrtvo hladen in s stoično grimaso Stevena Seagala samo zatrdil: »Eh, pa saj to ni nič takega!« V resnici je Mali koprive moško prenesel – malo je pojokal, se malo podojil, potem pa šibal naprej, kot da ni nič. Čez pol ure o izpuščajih ni bilo več niti sledu. Tako, če vas je vedno zanimalo, kaj se zgodi, če se kdo kapitalno sreča s koprivami, zdaj veste! 

Auč!

Po previdnem sestopu, med katerim nas je še kar izdatno namočil dež (kar pa ni preprečilo izčrpani Tastarejši, da mi ne bi v naročju tik pred avtom zaspala), in deževnem sobotnem popoldnevu sem za nedeljo že umovala, da bomo prelisičili gravž cono in se odpeljali visoko na Dleskovško planoto. Seveda nisem bila brez plana B za primer kumrnega vremena. A tudi sprehod v Robanov kot je odpadel, ko je zjutraj začelo deževati in ni kazalo, da bo kmalu nehalo. Pa pojdimo v Mozirski gaj, sva sklenila z Najdražjim. Ob tem je nujno pojasniti, da je Mozirski gaj tako rekoč družinska šala, ki vznikne sredi najburnejših znotrajzakonskih debat. Takrat eden od zakoncev (pa ne bomo rekli, kateri) izraža svojo željo, da bi se pa kdaj za vikend šel tja sprehajat, drugi (pa tudi ne bomo povedali, kdo) se pa temu posmehuje in na to možnost niti slučajno ne bi pristal. No, pa je bilo vreme tako poscano, da sva bila oba složna, da tokrat res, čisto brez heca gremo v Mozirski gaj!

Navsezadnje pa je bilo v totalnem dežju še za to preslabo. Usmerili smo se torej naravnost proti domu, a ker se je za Trojanami nekoliko razsvetlilo, smo nedeljo preživeli na sprehodiču okrog Gradiškega jezera. Pa da ne boste mislili, da je bilo lahkotno! Z dvema mladičema, poganjalčkom in triciklom na makadamski poti smo kar malo gagali, in čeprav višinske razlike tako rekoč ni, tudi krize niso izostajale. Do avta smo se privlekli čisto izčrpani, je bil pa Najdražji vesel, da bomo vsaj dovolj zgodaj doma … Popoldne je preživel na kavču pred fuzbalom in tožil, da ga vse boli – od Gradiškega jezera. Kaj bi šele bilo, če bi šli v Mozirski gaj!


Ne se hecat, tudi pri Gradiškem jezeru je naporno!

1 komentar:

  1. Spet se oglašam kot do sedaj edini komentator Mojcinih zapisov. Zanimivo, da se je prvi obisk Klemenče jame moji vnučki nekako povezal s stranišči in s tem povezanimi opravili. Nekaj posebnega mora biti na tem kraju s tem v zvezi, kajti od mojega prvega obiska takratne Klemenškove planine mi je tudi ostalo v spominu eno sr...

    Bilo je leta 1964, torej pred 54 leti, ko je moj oče, praded Tastarejše, organiziral odpravo v Kamniško-Savinjske Alpe. Jaz sem takrat imel 11 let(!), torej toliko kot Rok med epskim smučarskim tekom čez Pohorje v enem mojih prejšnjih komentarjev. Zraven sta šla še bratranec Peter in teta Urša. Trajalo je cel teden, začeli smo v Logarski dolini, prvič spali na Klemenškovi planini, potem pa šli čez vse glavne vrhove do Grintovca in skozi Turski žleb nazaj v Logarsko. Kar veličasten začetek moje visokogorske kariere.

    Od Klemenškove planine (Klemenče jame), kjer je Tastarejša odkrila sekret na štrbunk, pa je meni ostalo v spominu predvsem navdušenje mojega očeta potem, ko se je zvečer šel olajšat nekam na samo. Nazaj je prišel ves vzhičen:

    "To je bilo pa moje najlepše sranje v življenu! Med čepenjem sem imel imeniten razgled na severna ostenja nad Logarsko dolino med čudovitim sončnim zahodom. Res nepozabno!"

    Razen tega se od celotnega tedna spomnim le še ene podrobnosti. Teta Urša je hodila v široki kikli (!). Ker je bilo na poti iz Malih na Velike pode vroče, je ostala zadnja v naši koloni in si med nekim vzponom dvigila kiklo gor za pas. Zato, da si bo še malo posončila noge ...

    Hecno, da sta se prav ti dve pikantnosti ohranili v moji glavi!

    OdgovoriIzbriši

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...