Teden visokih tur

»Kako bi z eno besedo opisala vse naše letošnje počitnice?« sva se zvečer šli s Tastarejšo. Greva po vrsti. »Morje?«

»Fajn!«

»Korzika?«

»Fajn!«

»Avstrija?«

»Fajn!« OK, tole ni ravno plodna vaja. Ampak potem je punca še malo pomislila in dodala: »A veš, s katero besedo bi opisala naše zadnje počitnice? Hribi!«

In imela je čisto prav. Ker sem imela morja, kopanja in gneče že čisto dovolj, sem za zadnji teden avgusta familijo zvlekla v Avstrijo z namenom preganjanja po hribih – če bi se dalo, bi se pa zraven še malo kopali, ker jim tovrstne infrastrukture tam res ne manjka. Vsaj drugi del načrta se nam ni izšel, kajti ob našem prihodu na senčno stran Alp se je vreme dokončno zasukalo v jesen, in kaj so to kratki rokavi, smo videli samo še med jutranjim oblačenjem. Vsaj s prvim, glavnim delom aktivnosti pa ni bilo težav. Čeprav je Najdražji od samega začetka bral katastrofične vremenske napovedi, ki so za vse dni obljubljale dež, je bil končni vremenski izplen tako rekoč popoln za pohajanje po (zmernih) višavah.

Potem ko smo nekaj zelo prijetnih dopustov preživeli v Ziljski dolini, smo se tokrat usmerili dve dolini severneje, na vogal doline Mölltal. Nič manj prijetno ni bilo, s to razliko, da je gazdarica tolkla precej hujši dialekt in sem se s svojo zarjavelo nemščino počutila prav nebogljeno. Smo pa imeli z njo (z gazdarico, ne z nemščino) malo opravka, saj je naša zelo jodlarska kočica stala čisto ločeno od glavne kmetije. Edini očitek, ki bi ji ga lahko namenila, je bilo par kvadratov peska ob nadstrešku, pod katerim smo parkirali. Tisti pesek si je namreč za svoj peskovnik izbral domači mačji živelj, in vsi vemo, kaj mačji živelj počne v peskovnikih. Prvi dan, ko tega še nismo vedeli, je bilo na sporedu kar nekaj ovohavanja, kdo je stopil v kakec. Drugače pa je bil naš jodlarski travnik odlično izhodišče tako za izlete po koroških Visokih Turah kot za skok čez bližnji prelaz Iselsberg na Tirolsko in proti Lienškim Dolomitom. Za družinske arhive in tiste, ki vas morda zanima, pa je tule kratek, bolj tehnični pregled krajev, ki smo jih oblezli.

Ebeneck (2282 m). Naša hišna gora, ki smo se je lotili z udobnih 1800 m. Naučili smo se, da ni nujno, da imajo kelnarce kaj pojma o hribih, pod katerimi delajo – »Das ist doch ein Klettersteig,« nas je prestrašila na izhodišču, široki travnati vrh je bil pa potem družinski, da le kaj. Naučili smo se tudi, da nad 2000 m pozni avgust še ni prepozen za borovnice. Slastno!

Občasno se Malemu uspe prešvercati, večino pa prehodi sam.

Pogled z Ebenecka na Zellinkopf, dodatek za poskočne ... 

... in s poti na Zellinkopf nazaj, na Ebeneck.

Greben še naprej. V kakem drugem življenju.

Borovnice, borovnice ...

 
Jezero Kegelesee (2164 m) v dolini Zirknitztal. Kar dolg, ampak pravljično lep pohod med macesni, borovnicami, granitnimi prepadiči in žal tudi ploh(ic)ami. Ena sama samotna krasota od začetka do konca. Še celo sestop, za katerega se nam je obetalo, da bo potekal po asfaltni cesti, so nam posladkale mehke travnate bližnjice in plantaže gozdnih sadežev. Samo z govedom ni bilo heca. Ta najbolj zagreti bikci so nam postavili zasedo tik pred mostom, tako da smo jih morali po gverilsko obvoziti direktno čez potok.

Čudovita planina Färberkaser, kjer se konča glavni vzpon in začne prečenje ...

... prek očarljivega (in zelo okusnega) terena.

Jezero Kegelesee. Vreme norveško.

Bali smo se, da bomo sestopali po (zaprti) cesti ...

... namesto tega pa smo dobili tole ...

... in tole!

 
Raziskovanja pod Grossglocknerjem. Pregrešno drage glocknerske ceste nismo izpustili in začetek – s polurnim čakanjem na prosto parkirišče na vrhu, kot da bi se vkrcavali na trajekt, in s stotinami obiskovalcev okrog parkirne hiše na 2300+ m – je bil grozovit. Ampak par minut od parkirišča je bilo takoj bolje, in ko sva z Malim pohajala med ledeniškimi jezerci, je bilo slikovito samotno. Tudi Najdražji in Tastarejša sta uživala, ampak na drugi strani doline, saj sta šla povohat iztek ledenika Pasterze, dokler ga je še kaj.

Eno od parkirišč pod Kaiser-Franz-Josef Höhe.

Obvezna z Grossglocknerjem.

No ja, no, okusi so pač različni.

Nekoč je bila Pasterza!

In do nje je vozil tale dinozaver.
Zdaj seveda konča visoko nad dnom doline.

Jezero Sandersee. Drugi del ekipe je šibal na iztek Pasterze.

Nižje ležeče umetno jezero Margaritzensee.

Prehod prek obeh jezov je bil kar spektakularen.

Pa še obvezna jodlarska z velikim G, ki se je znebil oblakov.

 
Smučišče Zettersfeld nad Lienzom. Z avtom spet nad gozdno mejo, potem pa še vožnja s sedežnico. Cel žur.

Ni nam treba peš gor. Veselje!

Do Schoberköpfla potem res ni daleč.

Tastarejša je kolesa neumorno vadila več kot pol leta. In zdaj jih res obvlada!

Lienški lepotci na nasprotni strani skrbijo za kuliso.

  
Soteska Raggaschlucht. Bučeča voda, granitne stene in lesene stopnice. Dovolj udobno zame, ki sem si zjutraj privoščila solo dirko na vrhove nad našo hiško. Nazaj grede smo pa še odkrili tisto, kar nam je do tedaj manjkalo – dobro otroško igrišče.

Je bilo kar težko slikati, ker sem imela toliko dela z držanjem Malega.
On se pa ni preveč sekiral!

To smo iskali! Igrišče pri Rangersdorfu.

 
Garnison-Steig in jezero Tristacher See. Spet na tirolsko stran, tokrat v preddverje Lienških Dolomitov. Razgibano vojaško pot nam je popestrilo »reševanje« plastenke z vodo, ki nam je ušla z izpostavljenega počivališča par metrov v globino. Pri gozdnem jezeru Tristacher See smo pa nazorno videli, zakaj se je vredno boriti za prost dostop do vodnih virov.

Za muhasto, aprilsko vreme je bila garnizonska pot čisto primerna.

Jezerce Alter See.

In Tristacher See s hotelom. Hvala, kar imejte ga.

Če je edino igrišče ob vodi del plačljive plaže, je treba najti zabavo drugje.

Bum

Osrednja figura tega zapisa je sladoledna lučka po imenu Bum, ki je predmet klasične družinske legende. Zgodba gre nekako takole: v davnih časih, ko se pri nas še nista cedila mleko in med in smo razen lučk in ježkov lizali kvečjemu še tome, smo z družino preživeli par dni na eksotični strani meje, na Madžarskem. Tam sva si z bratom izprosila enega od ta specialnih sladoledov. Bum je bil najboljši sladoled, kar sva jih kdaj poskusila. Slasten sladoled! Z rdečim oblivom!! Namesto palčke je imel pa čigumi!!! Še dolga leta potem sva bum kovala v nebesa kot nekaj najbolj božanskega, pa čeprav so počasi tudi k nam začele kapljati mrzle sladice malo bolj dodelanih okusov in oblik. Ne, čez bum ga ni bilo …

… dokler nismo po dolgem času nekje v tujini spet naleteli na ta bum. Z bratom sva takoj planila po njem – in se skorajda v hipu strinjala, da je bum preprosto nagravžen. Sladoled z okusom čigumija, rdeči obliv je neužitna packarija, čigumi v palčki pa tiste najbolj sladke sorte. Bljak.

Zgodbico rada navajam kot prikaz tega, zakaj ni dobro drezati v otroške iluzije – zakaj recimo kot odrasli ne bi smeli v cirkus ali gledati starih filmov o Bondu. V detajle jo poznata tudi moja mladiča in se ob njej noro zabavata. Ampak ko smo oni dan v Avstriji naleteli na glavno zvezdo sladoledne legende, je Tastarejša takoj oznanila: »Jaz bom tega!«

»A si prepričana? Se spomniš, kakšen je?«

»Ja, ja, tega bom.«

Lotila se ga je navdušeno. Prvi komentar je bil, da je jagodni ali kakšen že sladoled res dober … da je pa tisti rdeči obliv zanič … in ga ne bo pojedla … in tudi čigumi je samo olupila in poskusila, nato pa ga predala naprej. »Nikoli več ne bom vzela buma!« je še oznanila z otroško vehemenco.

Drugi nauk zgodbe? Mama ima vedno prav.

Čeprav čisto v nič tudi tokratna epizoda z bumom ni šla. Kajti Tastarejša je gnusni čigumi uturila Najdražjemu, ki si ga je zbasal v usta kot v dobi nedolžnega otroštva, ko je isto menda naredil s petimi hubabubami. Hkrati. In potem je začel žvečiti in pokati balončke, da sta mladiča veselo vriskala in smo se vsi zabavali. Po drugi strani pa spet ne vem, ali je bilo to zelo vzgojno. Naš Mali namreč že nekaj časa strašno rad dela in poka balončke – z lastno slino …

Bum v vsej svoji krasoti ...

Napis

Na vratih v sinetovo sobo po novem visi napis:

»TO JE OD JURETA SOBA. KO JE JURE UŽALJEN, NE SMETE IT, KO PA NI UŽALJEN, LAHKO GRESTE.«

 Če so pravila jasno postavljena, je življenje vsem lažje!

Opomba: Za dekoracijo je poskrbel avtor sam, ilustrativne ikone na dodatnem listku pa so Tastarejšino maslo.

Adrenalinsko žensko popoldne

Biti skupaj več kot en mesec brez predaha je izziv za vsakogar, ne samo za ekshibicionistične akterje resničnostnih šovov, in tako tudi med našima mladičema vsak dan frči perje – oziroma bolje rečeno brce, boksanje in cvilež. Za malo predaha sem zato ugrabila Tastarejšo in sva se odpravili na žensko popoldne. V skladu z njenimi adrenalinskimi interesi sva šli preverit, kako je na najmlajše umerjena najlažja varianta ferate na Grančišče nad Mojstrano.

Imeli sva se super. Ferata je res luštno speljana, težka sploh ni in v sredo popoldne gneče v njej ni bilo. Še sreča, ker če bi bila, bi se ob vseh tistih kamenčkih na poti, ki samo čakajo, da jih neprevidna noga pošlje v globino, počutila precej ogroženo. Tastarejša je plezala kot veverica. Otroško srčkana je bila, ko se je borila z nerodnima vponkama na samovarovalnem kompletu (da ne bo zgražanja, naj povem, da sem jo zraven dodatno varovala še jaz), višje zgoraj pa je ugotovila, da je pod njo vedno večji prepad, in je simpatično cvikala. Predvsem pa je bila grozno srečna, da sva bili sami! Klepetala je brez prestanka, skakala sem ter tja po prikupno urejenem vrhu Grančišča in se škrbasto smejala, ko mi je med crkljanjem pri Aljaževem stolpu tlačila svoje ne najbolje dišeče organe pod nos. Odraslo se je strinjala, da ni nobene potrebe, da ji skrivam darilo od škratov, in si je raje kar sama izbrala sladkarijo iz nahrbtnika. Napeto je poslušala vse moje dolgovezne štorije, delala kolesa in stoje ter bila čisto iz sebe od vzhičenja, kot da še nikoli ne bi bila v gorskem okolju.

Ampak zgodovina se ponavlja. Ko sva z Grančišča šibali dol po prijetno mehkih vzporednih variantah poti, mi je Tastarejša zakričala: »Ta potka je od mene in Jureta, tista je pa tvoja!« Ni kaj, družinske vezi so vpete globoko v naše tkivo in Mali bo, pa če si gresta na živce ali ne, vedno tudi del svoje starejše sestre.

Priznam, zavajajoča slika. Po t. i. rdeči, težji varianti seveda nisva šli.

Vedno večja globina ...

Največ dela je bilo seveda z vponkama.

Čas za malo domoljubja tik pod vrhom.

In čas za malo romantike na vrhu.

Pa še malo zgodovinskega poduka pri planinskem muzeju.

Mleko s cedevito

»Lačen sem,« izjavi Mali.

»Počakaj še petnajst minut, da tole končam,« ga na kratko odpravim iz globin podopustniškega pospravljanja.

Čez par minut grem nekaj iskat v kuhinjo in prizor me skoraj vrže na tla: h kuhinjskemu pultu je prislonjen stol, pod njim leži raztresena polovica zobotrebcev, Mali pa napol nag zadovoljno sedi za mizo. Pred sabo ima prazno posodo od rozin in pokrovček porabljene nutele, v obeh pa je spackal šumečo mešanico. Pojasni mi, da sta to cedevita in mleko.

»Lačen sem bil, pa sem si vzel za jesti,« mi reže pojasni.

Kregala ga vseeno nisem – ne nazadnje je poba dal inicativo in pokazal nekaj samostojnosti. Pa še naučil se je, da cedevita in mleko ne gresta skupaj!