Filmski večer

O politiki, surikatah in tem, zakaj ne gledam televizije

Zvečer sem obležala na kavču. Obnemoglo sem štrckala med programi, pričakujoč, da bom po nekaj minutah obupala in zbrala energijo za selitev v posteljo, potem pa me je zaustavil začetek nekakšne politično-psihološke drame. Saj vem, žanr sam po sebi ne zveni prav razburljiv in v resnici me v zadnjih letih politika celo v predvolilnem času uspava še bolj kot prenosi nogometnih tekem, razumem jih pa približno enako, torej ne sploh. Ravno zadnjič sem denimo začudeno gledala poptevejevski prispevek o prostovoljcih, ki pred volitvami pomagajo strankarskim živinam. Nič mi ni bilo jasno - a to dejansko koga veseli počenjati? Ne vem, ali se težje poistovetim s tem ali z babnicami, ki se nagnetejo v šopingcentre vreščat okrog telenovelskega Turka!?

Ampak kakor koli že, film je bil izvrsten, kot se mi zdijo izvrstni vsi, ki jih gledam - torej vsi trije na leto. Tudi Najdražji zraven mene je, kadar je med smrčanjem za hip priprl oči, zamomljal, da je odličen … Spopad ambicioznega novinarja in prekaljenega političnega mačka je bil prefinjeno napet; novinarček ob starem političnem lisjaku ni imel za burek, in samo zaradi poznavanja dejanskega zgodovinskega dogajanja ter zakonitosti filmskih zgodb je bilo gledalcu dano slutiti, da se bo ob vrhuncu filma zgodil preobrat in da bo čedni novinar tisti, ki bo zmagoslavno odjezdil v sončni zahod.

In res. Na zadnji dan snemanja intervjuja, ki sta ga v filmu izvajala protagonista, je novinar svojega intervjujanca prvič resneje stisnil v kot, da se je ta končno zmedel in začel ...

"Aaaaaa! Uuuuuuaaaaaaaa!!!"

Mali, bogganimarad! Takole glasno me je - ravno v napačnem trenutku, kajpada - po elektronski varuški obvestil, da bi rad mleko in da ga prav nič ne zanima, ali bom zamudila najpomembnejši del filma. Kaj sem hotela, odhitela sem v spalnico, kjer me je že čakal v položaju surikate, ki opreza za plenilci. Nobeno tarnanje mi ne bi pomagalo, tako da sem bila vsaj hvaležna, da ga je napadla samo lakota in ne dolgotrajnejši kašelj kot prejšnjih nekaj noči. Vseeno. Ko sem čez nekaj minut pridivjala nazaj na kavč, je bilo vse že opravljeno. Dobro je premagalo zlo, politik je bil obupan in skesan, novinar zmagoslaven, film pa pri koncu.

Mogoče je pa (tudi) to razlog, da ne gledam televizije.

Princeskaste peripetije

O žabah, balerinkah, policajih in Peči

Priznam, z najnovejšo hčerkino strastjo imam nekaj težav. Moja Tastarejša se trenutno namreč ukvarja predvsem s tem, da je "gasilka-reševalka-zdravnica-PRINCESKA-PEPELKA-baletka-frizerka-lubica" - predvsem in samo prečudovita, prelepa princeska. Meni so rožnato-metuljčkaste zadevščine nekoliko tuje, in če bi morala izbirati, bi se raje odločila za gasilski dizajn, še raje pa za kaj tretjega … Dodaten problem je, da si punca prekrasen stajling razlaga tako, da nase navleče VSE modne dodatke, ki jih ima. Torej ima na glavi elastiko, dve navadni špangi, dve špangi z veliko pentljo, tri špange z dolgimi, tankimi roza kitkami, kronico in obroč za lase. Naenkrat. V svoji okolici žanje nejevero (sosedo jo je nekoliko presenečeno vprašala, na kateri nobel prireditvi je bila, ko se je tako uštimana žogala po ponevihtnih lužah) in občudovanje (kolegice iz vrtca so menda očarane nad njeno "lepoto"), doma pa trenutna razvojna faza - sem mislila, da se ji bomo izognili, ampak očitno je vkodirana v ženski genski zapis - botruje marsikateri peripetiji. 

Princeska na klopci z razgledom

Recimo:

Peripetija št. 1: žabji cirkus

Zjutraj sem v desetih minutah, v katerih sem Tastarejšo božala, ji prigovarjala in jo drezala, pa od nje še ni prišel znak, da je med živimi, nanjo že navlekla čisto nove, turkizno-roza-rumeno-bele pajkice. Upala sem, da bom s tem prelisičila morebitni odpor, in seveda sem imela pripravljeno nakladaško utemeljitev, zakaj je ta barvni vzorec kot nalašč. Ko se je Tastarejša le začela kotaliti po postelji, se je pretegovanje hitro sprevrglo v norenje.

"Hočem ta lepe žabice!" Tiste roza, z vijoličnimi samorogi, ki jih je imela prejšnji dan pod svojo frfotavo roza oblekico.

"Žabe so bile umazane in so v pranju," sem ji pojasnila. Čista resnica, je pa tudi res, da ji jih v tej vročini v nobenem primeru ne bi dala.

"Ampak jaz hočem žabe!"

"Sušijo se na podstrešju, ker so mokre."

"Bom mela pa mokre!!"

"Zeblo te bo v njih."

"Ne bo me zeblo! Hočem žabice!!!"

"Poglej, kake lepe nove pajkice imaš. Malo so turkizne, pa roza za princeske, pa rumene za gasilce …"

"Te pajkice so grde! HOČEM ŽABE!!!!!"

Poskusila sem jo zamotiti in ji prinesla druge, čisto roza pajkice.

"Ne, pajkice so grde! Hočem žabe!!!!!!!"

Saj uganete, kaj je sledilo. Tri četrt ure cepetanja, kričanja, metanja po tleh, utapljanja v smrklju, neumornega ponavljanja mantre o žabah, slačenja in tolaženja v naročju. Mali je solidarnostno malo vreščal in zmedeno korakal po dnevni sobi - ubogi revež je bil lačen, ker v džumbusu njegov zajtrk ni prišel na vrsto. Sčasoma nam je le uspelo priti v vrtec. S Tastarejšo sva dosegli celo nekakšen komprompis, kar je dobrodošla novost - sprijaznila se je s pajkicami, ampak s tistimi roza, ki jih je imela pod vso princeskasto feršterkerijo.

"Najelegantnejši" stajling

Peripetija št. 2: balerinke in policaji

"A sem lepa?" me je vprašala Tastarejša, ko je na izhodišču ture na Peč oz. Tromejo nad Ratečami iz avta skočila našemljena kot indijanska princesa (z roza kitkami na glavi).

Nisem je ravno šparala: "Ne. Preveč stvari imaš na sebi."

Kar presenečena sem bila, ko je moj stilistični nasvet deloval in je pristala na to, da smo kronico in obroč za lase spravili v nahrbtnik. Še bolj pa sem bila presenečena, kako učinkovit je bil protibalerinkasti argument. Tastarejša je namreč oznanila, da bo hodila v prekrasnih balerinkah, ki sem jih zadnjič privlekla iz lidlhoferja (tistih z roza bleščicami ji vendarle nisem nabavila - tako rada je pa kljub vsemu nimam). Jaz sem ji na to (podlo) natvezila: "Lahko se zgodi, da srečamo kakega policaja, in potem bova midva z atijem dobila kazen, ker se po hribih ne sme hoditi v neprimernih čevljih, kakršne so balerinke."

Čista laž, jasno. Če bi se na hribu že znašel mož v modrem, bi nas kvečjemu opozoril, in zaradi laži imam gigantsko slabo vest (kot človek liberalnih nazorov imam presenetljivo krščansko moralo). Delovala je pa izvrstno. Tastarejša je takoj pristala na to, da se preobuje v gojzarje, seveda pod pogojem, da balerinke nesemo s sabo. Na vrhu, na meji treh držav, smo ji dopustili, da si da duška v popolni princeskasti opravi, pred sestopom pa se je še enkrat pozanimala, ali res obstaja nevarnost, da srečamo kakega policaja.

"Res, res," sem ji zagotovila in potem je varno sestopila v spodobnih hribovskih čevljih.

Pa saj mi organi pregona ne bodo preveč zamerili. Mogoče sem ji s tem vlila nekaj nezasluženega strahu pred to cenjeno institucijo, sem pa poskrbela za večjo varnost na poti! A si predstavljate, koliko davkoplačevalskega denarja smo s tem prihranili?

Klasični pogled z vrha: Dobrač

Balerinke!

Tehnični podatki za Alenko, Katjo in ostale zainteresirane

Peč (1508 m), Karavanke nad Ratečami
Iz Rateč se peljemo za tablami Peč po makadamu, ki je višje vedno slabši. Parkiramo pod vršnim delom Peči, malo nad ovinkom, kjer se cesta usmeri izrazito desno (table "Krajša pot" za Peč). Po tej, krajši poti je do vrha ok. 45 minut ali 31 oštevilčenih ovinkov. Pot je mehka, večinoma v prijetni smrekovi senci in ne prestrma, med sestopom pa si lahko privoščimo nekaj bližnjic.

S kronico na Oljko

O princeskah, verski vzgoji in Gori Oljki

Danes so ljudje nekoliko dlje strmeli vame, kot se spodobi. Na vrh Gore Oljke sem namreč priromala s čudoviiito kronico na glavi. Tisti brez otrok so si verjetno mislili "Čudakinja!", tisti, ki jih imajo, so pa menda razumeli, da bi se cenena plastična zadevščina polomila, čim bi jo stlačila v nahrbtnik, in bi potem imeli cel halo, zato je bilo varneje in enostavneje, da sem si jo posadila na glavo.

Stvar je namreč taka, da je gasilska faza v naši hiši minila. Hvalabogu, kajti odrasel človek s povprečnim zanimanjem za gasilstvo se s tem zmore ukvarjati le do določene mere. Mali kdajpakdaj še odpre škatlo s preoblekami, si na glavo posadi gasilsko čelado in se nerodno trudi korakati po sobi na koračnico, ki jo sliši samo on (iiiii, srčkano), in tudi Tastarejša še trzne, če se peljemo mimo kakega gasilskega doma, toda naša punca ni več gasilka. Po novem je princeska!

Zadeve si sicer malo po svoje razlaga. Danes je šla v hribe takole opremljena:

• čevlji, hlače, kratka majica,
• oblekica (k sreči jo je Najdražjemu uspelo prepričati, da je tista najbolj frfotavo roza ostala doma, in je bila namesto tega prisrčno rumena),
• pisana ogrlica vrtčevske izdelave (iz narezanih plastičnih slamic),
• zelen plastični prstan (posebej dragocen - iz kinderjajčka),
• elegantna iranska torbica (s pisanimi gumbki in že strganim zlatim trakcem),
• roza elastika in dve špangi na glavi.

V avtu je imela poleg tega še torbico/knjižico za barvanje princesk (olala!) in kartonsko košarico z "denarnico", "telefonom", "ključi" in kakimi 20 flomastri. Najdražji pa je s ture kot del njene opreme - poleg dveh dežnikov, ki ju je k sreči zaman nosil s sabo - privlekel še tri lesene palice in krajšo rogovilo v obliki številke ena, ki jo je princeska uspešno identificirala kar sama.

Pa saj nimam srca, da bi ji povedala, da je tako naštimana sicer srčkana, ni pa ravno elegantna kraljična.

Namesto tega ji raje poskušam podtikati svoje vrednote in ji razlagam, da kako so tradicionalne princeske lepe in čiste, da so pa meni bolj všeč take, ki se kdaj tudi umažejo in so v prostem času prostovoljne gasilke. Ko se meniva, se Tastarejša z mano strinja, kaj točno se ji useda v srčece, se bo pa tako ali tako videlo čez kakih petnajst let. Zaenkrat se vsem princeskam in barbikam navkljub s strašnim veseljem usede na veliki bager, enega od številnih, ki jih je za svoj jubilej nedavno dobil naš mali bagrist, in na njem drvi po dnevni sobi.

"Princeska" s kronico, torbico in vsemi ostalimi nujnimi hribovskimi pripomočki.

Drugače pa mi je bila Gora Oljka še najmanj všeč od vseh gostilniških hribčkov, ki smo jih obiskali v zadnjih letih. Pot po gozdu je všečna in zgoraj je impresivno velika cerkev, na kar padata naša mladinca, razgleda pa je osupljivo malo in vzdušje je bilo približno tako prijazno, kot bi bili na Šmarni gori - torej ne sploh. Cesta do vrha pač naredi svoje. Tastarejša je bila vseeno očarana, ko je gledala udeležence nekakšne obhajilne ali birmanske ali kaj vem kake zabave. Prihajali so strašno lepo oblečeni in s krasno zavitimi darili, najlepša pa je bila punčka, slavljenka v beli oblekici, kot bi bila prava princeska!

"Mami, a lahko meni kdaj kupimo tako oblekico?" je bila logična posledica tega prizora.

"Se bomo zmenili," je bil moj diplomatski odgovor. Že zdavnaj sem se naučila, da se je treba z otrokom pogovarjati tako, kot se menda pogajalci s kriminalci - nikoli ne smeš reči "ne".

Sledila je krajša verskovzgojna urica. Spravila sem se razlagat o obhajilu in sorodnih proslavah, ampak hitro sem se zaštrikala, ko sem ugotovila, da nimam pojma, Najdražji, ki ima neprimerljivo več tozadevnih izkušenj, mi je bil pa tudi v bolj klavrno pomoč. Nekako sem razložila, da so take proslave za tiste, ki zelo zelo veliko hodijo v cerkev.

Punca se ni dala: "Jaz bi tudi zelo zelo veliko hodila v cerkev!" Lepa oblekica je pač lepa oblekica.

Na kako neplodna tla so padle njene mile prošnje, je menda razvidno iz dejstva, da sva z Najdražjim šele zvečer potuhtala, da je bil danes pač velik cerkveni praznik, binkošti. Nama se je pa čudno zdelo, zakaj nas, ko smo sestopali po makadamski cesti, praši toliko avtov ...

Cerkev je velika.

Koča/gostilna tudi.

Sladoled imajo pa dober!

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu

Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred leseno kočo visoko v gorah. Kravji zvonci zvončkljajo, sonce sije, na klopeh pa je zbrana vsa širša družina okrog slastne torte z eno samo, samcato svečko. Po ubranem petju rojstnodnevnic se mladi slavljenec zvonko nasmeje, upihne svečko in se prisrčno namaže s torto, odrasli se mu blagohotno nasmihajo in radostno ploskajo, medtem ko otroci veselo čebljajo.

Torta - z bagrom, jasno

Podoba iz resničnega sveta: travnik pred leseno kočo še kar visoko v gorah. Krav še ni, v ozadju pogrmeva, izmenično pa nas žge sonce in moči dež. Sedim pred torto, ki je potovanje v breg še kar dobro prenesla, in v naročju držim Tastarejšo, ki glasno tuli, ker sta se s sestrično ravnokar na smrt skregali zaradi velevažnega razloga, ki ga ni zmožen razumeti nihče, katerega starost se napiše z dvomestno številko (mislim, da je šlo za to, katera bo prva zgrabila prvi papirnati krožnik). Prav tako v naročju imam slavljenca - Malega, ki se vneto doji že približno dvaintridesetič ta dan (trenutno je pač v težavnem obdobju odvajanja od mame). Na drugi strani mize se kuja nečakinja, ki ji odrasli solijo pamet, kako se je treba obnašati. Svečko stalno ugaša veter, naše petje je ubranosti razpoloženja primerno, slavljenec nas sploh ne upošteva, nekje sredi te disharmonije pa ugotovimo, da smo vilice pozabili v avtu in da bomo torto morali pojesti kar z roko.

Lahko bi se sekirali. Ker pa smo vsi že starši s kilometrino, se temu džumbusu samo glasno smejemo.

"Če še nimate otrok, je tole prava reklama za kondome," razlagamo kolesarjem, ki nas z zgroženim užitkom kibicajo od sosednje mize in se smejejo razštelani sceni.

"Še bolj za vzdržnost," doda Najdražji, "kondomi niso stoprocentni."

Slavljenec

V resnici je bil prvi rojstni dan našega Malega bolj idiličen, kot opisuje zgornji prizor (iz resničnega sveta, ne iz reklam). Če odmislimo zafrkavanje, ki sem ga morala poslušati na račun svoje norosti in poscanega vremena od večine odraslih članov družine, in plohico, ki smo jo morali prevedriti po poti na nam tako ljubo planino Dolgo njivo (ker je bila naša desetčlanska ekipa opremljena z enim, ne prav velikim dežnikom, smo imeli res srečo, da smo ravno takrat prišli v gost smrekov gozd), je bil izlet za mladino idealen. Kako zagnano so se plazili pod podrto smreko na poti, se pustili prenašati čez potok, metali kamne vanj tik pod izvirom, prevažali lesene deščice = trajekte med Slovenijo, Sicilijo in Sejšeli v koritu z vodo in skakali s skal! Nečak je bil najsrečnejši, ko je na parkirišču pol ure pritisnil na vse komande v našem avtomobilu, punci sta tiste pol ure čepeli v drugem avtomobilu, risali in se predvsem mastili s čipsom, za katerega sploh ne vemo, kdaj sta nam ga izmaknili, Mali pa je bil ves vzhičen, ko je dvignil roko v zrak in se vrtel okrog svoje osi, mi pa smo mu ploskali. Vse dogajanje jih je tako dobro utrudilo, da sta najina otroka med vožnjo domov v hipu mrknila in spala kar dve uri.

To pa ima svojo slabost, edino mračno plat tega lepega dneva. Ker sta bila od dolge sieste tako spočita, je Tastarejša zvečer zaspala šele ob pol enajstih, Mali pa je vztrajal kar do polnoči! V treh dodatnih uricah nenačrtovanega druženja sva se vsakič znova navduševala nad vsemi bagri ("Ba! Ba!"), za katere se je ta dan okrepil naš nabor igrač, in kakih sedemnajstkrat prebrala najnovejšo knjigo o vozilih. In to na edini dan v letu, ko želim gledati televizijo in ko je ključnega pomena, da jo gledam v živo … Vse moje norenje in živčnost nista pomagala, Mali je bil veselo in vztrajno buden, tako da sva navsezadnje Evrosong gledala skupaj. No, jaz sem ga gledala s kotičkom očesa, on pa mi je prinašal svoje bagre in traktorje …

Moram pa pohvaliti Najdražjega. Ko sta oba mladinca le omagala, sva si skupaj ogledala celotno glasovanje za menda najboljšo evrovizijsko popevko. In sploh ni zaspal!

"Poligon" pod podrto smreko

Vedrenje po poti

Prvovrstna zabava

Tale črnuzelj nas je počakal na parkirišču in potem besno odsikal v goščavje.

Smrdi!

O pasjem dreku, polisalami in krivicah, ki jih delamo otrokom

Ko smo se z igrišča vrnili v hišo, je nekaj grozno smrdelo. Po pasjem iztrebku! Pred tem smo namreč razkopavali bližnje igrišče za odbojko na mivki in zelo hitro sem začela sumiti, da je prav naš vogalček služil za stranišče kakemu slabo vzgojenemu psu. Hitra preiskava mivke ni dala nobenega dokaza, da se je kaj ponečedilo prav pod nami, vseeno pa sem odredila selitev na manj oskrunjen teren.

Kmalu je Tastarejšo prešinilo, da je lačna. Ali veste, kaj si je gospodična zaželela jesti? Pleskavico! Moja hčerka!!! Med vsemi jedmi na svetu si je zaželela ravno pleskavico! Ker ji nisem zmogla (niti hotela) ustreči, je že začenjala cepetati, a sem jo še pravi čas premotila z obljubo polisalame, ki jo pri babici in dedku za otročad trenutno režejo na metre.

Pripluli smo torej nazaj pod streho. Obema mladičema in sebi sem temeljito umila roke, potem pa sem se po principu triaže spravila reševat najhujša problema: pasji smrad, ki smo ga prinesli s sabo, in hčerkino lakoto. Naredila sem, kar naredi vsaka skrbna mama - temeljito sem prevohala zadnjico svojega Malega, in res so imele njegove hlače izrazito pasji vonj. Ker smo bili že blizu času za umivanje, sem mu jih samo slekla, Malega sem pustila v plenici, sama pa sem se spravila delat sendvič s polisalamo.

Če hočem tole štorijo uspešno pripeljati do želene poante, je nujno nekaj predzgodovine. Že vse od otroštva ne jem nobene salame, klobase ali drugih izdelkov iz predelanega mesa, najbolj tabu od vsega pa mi je poli. Zakaj je tako, ne vem, predvidevam pa, da je nekaj v moji vzgoji ali krvi, kajti moj brat v povezavi z ubogo poli dela še mnogo večji cirkus! Do nedavna sem mislila, da bom, če se bom poli samo dotaknila, kot novodobna Trnuljčica kar umrla ali vsaj padla v komo. Ampak zdaj sem, kaj sem hotela drugega, na kruh naložila nagravžno veliko salame, to postavila pred Tastarejšo, hkrati pa še komentirala sinove smrdljive hlače. Hčerka je takoj začela žvečiti, hip zatem pa sitnariti: "Smrdi! Joj, kako smrdi!"

Ničesar nisem vohala, zato sem jo želela utišati: "Nič ne smrdi, Juretu sem že slekla hlače."

"Smrdiiiiii! Daj mu hlače stran! Fuuuuuj, kako smrdi!"

Vedno bolj je nergala in jokcala, postajala vedno bolj vznemirjena, glasna in histerična, smrkelj, ki se ji je cedil iz nosa, pa je žlahtnil salamo, ki jo je natepavala ne glede na vse. Skušala sem jo pomiriti, ji razložiti, da nič ne more več smrdeti, da sem hlače že umaknila na hodnik, ona pa je še tulila, da jih moram nesti v zgornje nadstropje, se dreti in zahtevati nemogoče. Zaspana je, sem ocenila, jo malo tolažila, ji prigovarjala in jo zmerjala, Tastarejša pa je vedno bolj obsedeno tulila, kako smrdi. Očitno je že čisto na koncu od utrujenosti, sem sklepala in oba otroka spravila v kopalnico - hčerko s sendvičem vred, da ga je med kričanjem jedla naprej.

V tistem je domov prilomastil Najdražji. Vpadel je v največji kažin, hitro ugotovil, da ni nikjer nobenega pasjega dreka, potem pa mu je le potegnilo, kar meni ni: "A ti salama smrdi?"

In točno to je bilo. Močni vonj polisalame je povezala z mojim govoričenjem o pasjem dreku. To mi je dalo misliti: kolikokrat sem otroku že naredila krivico samo zaradi tega, ker je njegovo znanje o svetu še preomejeno, da bi znal ustrezno ubesediti vse, kar se mu plete po glavi!? In kakšno nemoč morajo ob tem - nehotenem, a vseeno neprijetnem - nerazumevanju čutiti človeški mladiči? Nič čudnega, da je potem edino orožje, ki jim ostane, tako strastna trma - le kako naj drugače dosežejo svoj prav?!

Tastarejša je odločila, da polisalame ne bo več jedla, tako da je zdaj na prepovedanem spisku. To pa podpišem!

Lekcije z Lošinja

O zaključku leta suženjstva, počitniški statistiki ter tednu med Cresom in Lošinjem

Ne zamerite mi, če je ta objava nekoliko bolj sentimentalna, kot ste navajeni pri meni. Mogoče zato, ker se je (do)končno izteklo čudno, čudovito leto suženjstva, v katerem nisem bila jaz jaz, pač pa razširjeni jaz. Moj mali privesek zdaj že mirne duše šiba stran od mene - spotoma se sicer še ozira čez ramo, ali ima zaslombo mame levinje -, se na ves glas reži, ko mi zavestno in načrtno nagaja, in postaja pravi razbojnik! Če me poznate, veste, da to prav gotovo nikoli nisem bila, kar lahko pomeni samo, da z Malim nisva več eno.

Za nami so torej prvomajske počitnice, ki so se začele razburljivo in končale spokojno v splošno zadovoljstvo - še naš veliki avto nas je pričakal tako rekoč popravljen. Tudi vreme je bilo na naši strani kot že vrsto let ne, tako da smo lahko dodobra raziskali Lošinj in Cres in prišli do niza presenetljivih spoznanj:

Lekcija št. 1:
Po jadranski makiji je bistveno prijetneje pohajkovati v soncu kot v dežju (kar smo izkusili v podobnem terminu pred tremi leti).

Kot običajno, odkar imam mladiče, od počitka ni bilo nič. Iskali smo markacije po džungli Punta Križe na jugu Cresa, tavali skozi brinov labirint na Helmu pri Lubenicah, vohljali za šparglji na Veli Straži, se pretvarjali, da smo vlak, na lungomaru pri Malem Lošinju, vedrili v Velem Lošinju, raziskovali stare tunerije pod creškimi Ustrinami, se z barko zapeljali na spokojni otoček Ilovik … Predvsem pa smo prekopali tono peska, v morje zabrisali 383 kamnov (nekaj sto gor ali dol), odbrzeli 2,4 kilometra na hčerkini novi ljubezni poganjalčku (in vožnjo samo enkrat zaključili s padcem in jokom), se 112-krat bruhajoče hitro zavrteli na vrtiljaku, se 54-krat spustili po toboganu in nekaj stokrat hudo visoko poskočili na dvojni vzmetni gugalnici. 

Dvojna gugalnica je bila glavni hit!

No, poganjalček pa tudi.

Za čofotanje je bilo dovolj toplo, za pravo kopanje smo bili pa prestrahopetni.

Zunaj smo bili od zore (enkrat, ko sva z Malim že ob šestih metala kamenčke s pomola, skoraj dobesedno) do mraka, zato je tu že:

Lekcija št. 2:
Družina na naši razvojni stopnji si skoraj ne bi mogla želeti česa boljšega, kot je apartma znotraj kampa.

Varovano okolje brez avtomobilov, igrišča (hecno, bolj slovenska, kot so v našem ljubljanskem predmestju!) in morje pa zgolj nekaj korakov stran. Po pričakovanjih smo torej igrače s sabo tovorili samo zato, da nam v pomožnem avtomobilčku ni bilo preudobno. Čim se je Mali zjutraj prebudil, je že tolkel po vratih, in čim smo ga pripustili na teraso, se je zakadil v bližnji pesek in tam nekaj študiral s svojimi grabljicami ali lopatko ali čemer koli že.

Naš kamp je bil tik pod Osoršćico - če tam še niste bili, naj vam povem, da je to najvišji vrh na Lošinju, visok skoraj 600 metrov, tako da je trenutno čisto izven našega dosega. Pred dopustom sem Najdražjemu še vneto razlagala, da bova izmenično, vsak dan eden, šibala gor, izvedla pa tega nisva. Lahko bi bila nesrečna, ko sem jo gledala in si predstavljala, kako fajn bi se tamkaj prešvicala - lahko bi bila, pa nisem, kajti:

Lekcija št. 3:
Na Lošinju je mogoče srečno preživeti tudi brez Osoršćice.

Ko sem gledala otroka, kako drvita naokoli in uživata na vsakem koraku, si zase nisem želela prav ničesar več. Preprosto si nisem želela utrgati niti dveh uric, saj bi s tem zamudila pogled na popolno srečo svojih mladičev. Kdo ve, kolikokrat jo bom še imela priložnost opazovati!? Tako je tu:

Lekcija št. 4:
Na dopustu se imamo lahko fino tudi v četvero. Ključ do uspeha je, da program popolnoma in v celoti prilagodimo naraščaju in pozabimo na vse, ampak res VSE želje odraslih.

To je lažje reči kot storiti. S tem procesom se ukvarjam že od rojstva Tastarejše in menda mi je prav to ena od najtežjih stvari pri starševstvu, zdi pa se, da sem zdaj, po koncu druge porodniške, končno dosegla ustrezno stopnjo predanosti. Dobro, da ne bom imela še več otrok - saj bi postala že prava cankarjanska mati!

Lekcija št. 5:
Ni lepše stvari na svetu, kot je gledati lastna otroka, kako rada se imata.

Njune fore, ki jih razumeta samo onadva, njuno pujskanje, ko se mečkata in valjata po posteljah, njuni okorni objemi in nerodni poskusi, ko Tastarejša dvigne Malega kot vrečo cementa, pa trenutki, ko sestrica hrani bratca in previdno oblizne žličko s kašico točno tako, kot vidi delati mene … Vam pravim, da sem trenutno nekam sentimentalna.

Da pa se za konec še vrnem k Lošinju in Cresu, je tu še:

Lekcija št. 6:
Niso vsi kvarnerski otoki kot nam najbolj domači Pag.

Lošinj in Cres sta kajpak bolj zelena, pa tudi precej manj obremenjena z žurerstvom in množičnostjo. Zgodilo se je celo, da je bil kak domačin prijazen do nas, pa čeprav smo Slovenci. Poleg tega je na otokih kup označenih pohodniških poti, ki so "razvojno primerne" (po terminologiji naše Babi) - za odrasle blagi sprehodiči, za nas pa poštene poldnevne avanture. Tastarejša jih je suvereno odpešačila in bila pri skakljanju po tistem goščavju celo bolj sproščena kot jaz, ki se vendarle zavedam, da v grmovju morda ne šumijo samo martinčki, ampak še kaj drugega plazečega se, in ki nisem prav srečna, da se vsaka pajčevina, spletena prek poti, zalepi ravno na Malega v kengurujčku na mojem trebuhu. Z vsem, kar je na njej, vred, jasno.

Res, težko je pisati o dopustu, na katerega smo vsa zdravila vozili samo na izlet in ga preživeli brez dramatičnih incidentov ter zoprnih anekdot. Še najbolj slikovita je menda tista, ko se je Mali, ki je racal okoli brez plenice, minuto pred kosilom temeljito podriskal. Na teraso. Od sosednjega apartmaja. Ki pa je bil k sreči prazen. Dobra stran dogodka je tudi, da se je takoj glasno pritožil: "Mamamama!" Druga, slabša možnost bi bila, da bi se spravil z rokami raziskovat, kaj je ustvaril.

Skoraj popolne počitnice torej. Zakaj skoraj? Če jim že moram kaj očitati, jim lahko to, da v apartmaju nismo imeli pomivalnega stroja. Kakšen dopust pa je to, če je treba vso posodo pomivati na roke?

Džungla Punta Križe

Ena družinska

Zamišljena v Osorju

Komaj še prehodna označena pot na Helm
(okrog je pa čisto prijetna in udobna makadamska cesta)

Mali je kar soliden del poti prehodil sam.

Boca Falsa pri Malem Lošinju

Did(a), najvišji vrh Ilovika. Zveni bolj spektakularno, kot v resnici je.

Je pa na Iloviku vseeno zelo lepo!

Iloviško pristanišče

"Avtobus" na Ilovik

Cres, pod Ustrinami

Kratkočasenje v marini Cres - za zabavo je dovolj ograja.

Spremljevalci

O rožnatem pujsu, alter egu in plastičnih grabljicah

Vasko je pujs. V resnici mu je ime Vasja, ker se, ko ga je Tastarejša dobila, nisem mogla odločiti, ali je fantek ali punčka, pa sem izbrala nekaj, kar špila za oba spola. Sprva se zanj ni kaj prida zmenila, nekje okrog drugega leta starosti pa je postal velika zvezda, njen stalni spremljevalec. Ljubko rožnato plišasto živalco so menda poznali še vsi zaposleni v našem vrtcu, saj je Tastarejša z njim počela vse: se igrala, spala, jedla. Neverjetno spretna je bila – z Vaskotom v roki je bila sposobna opraviti večino seanse telovadbe za otroke, šele nekje sredi najatraktivnejših vaj na poligonu ga je bila pripravljena odložiti na rob telovadnice. Pujs je takrat odločno dobil moško ime, čeprav je hčerka nekoliko shizofreno vmes zatrjevala, da je Vasko punca.

Čez nekaj časa je Vasko začel ostajati doma, postal pa je hčerkin virtualni, zlobni alter ego. Kadar koli smo jo za kaj okrcali ali jo o čem podučili, je bil za vse kriv revež Vasko.

Na primer: "Ne tega prijemat!"

Mokre oči in odgovor: "Vasko pa to prijema in …" in je Tastarejša na kratko razložila o nevšečnostih, ki jih uganja ta pujsasti Mr. Hyde.

Tastarejša se je medtem že toliko utrdila, da prenese tudi kakšno grajanje (včasih celo brez mokrih oči oz. dramatičnega joka), Vasko pa je redni udeleženec njenih zgodbic, ki se obvezno začnejo z "Enkrat sva z Vaskotom šla v hribe" in še vedno tam ušpiči lumparijo ali dve.

Navadila sem se že, da je pri Malem vse drugače kot pri Tastarejši. Zanimajo in vznemirjajo ga čisto druge stvari, kot so njo, čeprav jaz še vedno trzam na iste impulze kot pri njej in ga denimo položim iz naročja na tla ob kakem mestnem trgcu, ki ga pusti mrtvo hladnega (Tastarejša pa še dandanes šiba naokrog po njem). Vseeno pa se določene stvari ponavljajo. Mali plišastih igračk sicer (še) ne opazi, toda zadnje dni so njegov stalni spremljevalec plastične grabljice. V roki jih ima ves čas, od ranega jutra do poznega večera, ko hodi naokrog, ko pleza po stopnicah, ko odpira usta za hranjenje, ko se vozi po toboganu in ko ga nosim v kengurujčku. Ne izpusti jih, ko blodimo skozi džungelsko makijo na jugu Cresa ali ko se izmikamo brinovemu labirintu v okolici famoznih Lubenic. Edino enkrat je klonil: ko so prevladali vodnarski nagoni, zaradi katerih trenutno na veliko meče kamne v vsa vodna telesa, in jih je zabrisal v morje. Ker smo bili napol nagi in pet centimetrov proč, ni bilo drame. Sem in tja mu Tastarejša grabljice sicer izpuli iz rok in oznani, da zdaj jih pa ona rabi, a Mali začne tako vneto cviliti in jo milo gledati, da hitro klone in mu jih vrne.

Saj ne rečem, tele grabljice so res priročne, ker je tule na morju ves čas nekaj, kar je treba malo pograbiti, pa vseeno se sprašujem, kakšni nagoni ga ženejo, da jih tako skrbno čuva. Ali jih nosi kot miniaturni lovec svoje orožje? Ali pa so grabljice samo njegov Vasko in mu dajejo čustveno varnost? No, vseeno se mi pa ne zdi prav verjetno, da bo tudi on čez kako leto začenjal zgodbice z "Enkrat so moje grabljice …".

Grabljice in večina družine
pri Sv. Antonu na jugu Cresa, foto: Najdražji