sobota, 12. maj 2018

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu


Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred leseno kočo visoko v gorah. Kravji zvonci zvončkljajo, sonce sije, na klopeh pa je zbrana vsa širša družina okrog slastne torte z eno samo, samcato svečko. Po ubranem petju rojstnodnevnic se mladi slavljenec zvonko nasmeje, upihne svečko in se prisrčno namaže s torto, odrasli se mu blagohotno nasmihajo in radostno ploskajo, medtem ko otroci veselo čebljajo.

Torta - z bagrom, jasno
Podoba iz resničnega sveta: travnik pred leseno kočo še kar visoko v gorah. Krav še ni, v ozadju pogrmeva, izmenično pa nas žge sonce in moči dež. Sedim pred torto, ki je potovanje v breg še kar dobro prenesla, in v naročju držim Tastarejšo, ki glasno tuli, ker sta se s sestrično ravnokar na smrt skregali zaradi velevažnega razloga, ki ga ni zmožen razumeti nihče, katerega starost se napiše z dvomestno številko (mislim, da je šlo za to, katera bo prva zgrabila prvi papirnati krožnik). Prav tako v naročju imam slavljenca - Malega, ki se vneto doji že približno dvaintridesetič ta dan (trenutno je pač v težavnem obdobju odvajanja od mame). Na drugi strani mize se kuja nečakinja, ki ji odrasli solijo pamet, kako se je treba obnašati. Svečko stalno ugaša veter, naše petje je ubranosti razpoloženja primerno, slavljenec nas sploh ne upošteva, nekje sredi te disharmonije pa ugotovimo, da smo vilice pozabili v avtu in da bomo torto morali pojesti kar z roko.


Lahko bi se sekirali. Ker pa smo vsi že starši s kilometrino, se temu džumbusu samo glasno smejemo.

"Če še nimate otrok, je tole prava reklama za kondome," razlagamo kolesarjem, ki nas z zgroženim užitkom kibicajo od sosednje mize in se smejejo razštelani sceni.

"Še bolj za vzdržnost," doda Najdražji, "kondomi niso stoprocentni."

Slavljenec

V resnici je bil prvi rojstni dan našega Malega bolj idiličen, kot opisuje zgornji prizor (iz resničnega sveta, ne iz reklam). Če odmislimo zafrkavanje, ki sem ga morala poslušati na račun svoje norosti in poscanega vremena od večine odraslih članov družine, in plohico, ki smo jo morali prevedriti po poti na nam tako ljubo planino Dolgo njivo (ker je bila naša desetčlanska ekipa opremljena z enim, ne prav velikim dežnikom, smo imeli res srečo, da smo ravno takrat prišli v gost smrekov gozd), je bil izlet za mladino idealen. Kako zagnano so se plazili pod podrto smreko na poti, se pustili prenašati čez potok, metali kamne vanj tik pod izvirom, prevažali lesene deščice = trajekte med Slovenijo, Sicilijo in Sejšeli v koritu z vodo in skakali s skal! Nečak je bil najsrečnejši, ko je na parkirišču pol ure pritisnil na vse komande v našem avtomobilu, punci sta tiste pol ure čepeli v drugem avtomobilu, risali in se predvsem mastili s čipsom, za katerega sploh ne vemo, kdaj sta nam ga izmaknili, Mali pa je bil ves vzhičen, ko je dvignil roko v zrak in se vrtel okrog svoje osi, mi pa smo mu ploskali. Vse dogajanje jih je tako dobro utrudilo, da sta najina otroka med vožnjo domov v hipu mrknila in spala kar dve uri.

To pa ima svojo slabost, edino mračno plat tega lepega dneva. Ker sta bila od dolge sieste tako spočita, je Tastarejša zvečer zaspala šele ob pol enajstih, Mali pa je vztrajal kar do polnoči! V treh dodatnih uricah nenačrtovanega druženja sva se vsakič znova navduševala nad vsemi bagri ("Ba! Ba!"), za katere se je ta dan okrepil naš nabor igrač, in kakih sedemnajstkrat prebrala najnovejšo knjigo o vozilih. In to na edini dan v letu, ko želim gledati televizijo in ko je ključnega pomena, da jo gledam v živo … Vse moje norenje in živčnost nista pomagala, Mali je bil veselo in vztrajno buden, tako da sva navsezadnje Evrosong gledala skupaj. No, jaz sem ga gledala s kotičkom očesa, on pa mi je prinašal svoje bagre in traktorje …

Moram pa pohvaliti Najdražjega. Ko sta oba mladinca le omagala, sva si skupaj ogledala celotno glasovanje za menda najboljšo evrovizijsko popevko. In sploh ni zaspal!

"Poligon" pod podrto smreko

Vedrenje po poti

Prvovrstna zabava

Tale črnuzelj nas je počakal na parkirišču in potem besno odsikal v goščavje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...