torek, 01. maj 2018

Spremljevalci

O rožnatem pujsu, alter egu in plastičnih grabljicah


Vasko je pujs. V resnici mu je ime Vasja, ker se, ko ga je Tastarejša dobila, nisem mogla odločiti, ali je fantek ali punčka, pa sem izbrala nekaj, kar špila za oba spola. Sprva se zanj ni kaj prida zmenila, nekje okrog drugega leta starosti pa je postal velika zvezda, njen stalni spremljevalec. Ljubko rožnato plišasto živalco so menda poznali še vsi zaposleni v našem vrtcu, saj je Tastarejša z njim počela vse: se igrala, spala, jedla. Neverjetno spretna je bila – z Vaskotom v roki je bila sposobna opraviti večino seanse telovadbe za otroke, šele nekje sredi najatraktivnejših vaj na poligonu ga je bila pripravljena odložiti na rob telovadnice. Pujs je takrat odločno dobil moško ime, čeprav je hčerka nekoliko shizofreno vmes zatrjevala, da je Vasko punca.

Čez nekaj časa je Vasko začel ostajati doma, postal pa je hčerkin virtualni, zlobni alter ego. Kadar koli smo jo za kaj okrcali ali jo o čem podučili, je bil za vse kriv revež Vasko.

Na primer: "Ne tega prijemat!"

Mokre oči in odgovor: "Vasko pa to prijema in …" in je Tastarejša na kratko razložila o nevšečnostih, ki jih uganja ta pujsasti Mr. Hyde.

Tastarejša se je medtem že toliko utrdila, da prenese tudi kakšno grajanje (včasih celo brez mokrih oči oz. dramatičnega joka), Vasko pa je redni udeleženec njenih zgodbic, ki se obvezno začnejo z "Enkrat sva z Vaskotom šla v hribe" in še vedno tam ušpiči lumparijo ali dve.

Navadila sem se že, da je pri Malem vse drugače kot pri Tastarejši. Zanimajo in vznemirjajo ga čisto druge stvari, kot so njo, čeprav jaz še vedno trzam na iste impulze kot pri njej in ga denimo položim iz naročja na tla ob kakem mestnem trgcu, ki ga pusti mrtvo hladnega (Tastarejša pa še dandanes šiba naokrog po njem). Vseeno pa se določene stvari ponavljajo. Mali plišastih igračk sicer (še) ne opazi, toda zadnje dni so njegov stalni spremljevalec plastične grabljice. V roki jih ima ves čas, od ranega jutra do poznega večera, ko hodi naokrog, ko pleza po stopnicah, ko odpira usta za hranjenje, ko se vozi po toboganu in ko ga nosim v kengurujčku. Ne izpusti jih, ko blodimo skozi džungelsko makijo na jugu Cresa ali ko se izmikamo brinovemu labirintu v okolici famoznih Lubenic. Edino enkrat je klonil: ko so prevladali vodnarski nagoni, zaradi katerih trenutno na veliko meče kamne v vsa vodna telesa, in jih je zabrisal v morje. Ker smo bili napol nagi in pet centimetrov proč, ni bilo drame. Sem in tja mu Tastarejša grabljice sicer izpuli iz rok in oznani, da zdaj jih pa ona rabi, a Mali začne tako vneto cviliti in jo milo gledati, da hitro klone in mu jih vrne.

Saj ne rečem, tele grabljice so res priročne, ker je tule na morju ves čas nekaj, kar je treba malo pograbiti, pa vseeno se sprašujem, kakšni nagoni ga ženejo, da jih tako skrbno čuva. Ali jih nosi kot miniaturni lovec svoje orožje? Ali pa so grabljice samo njegov Vasko in mu dajejo čustveno varnost? No, vseeno se mi pa ne zdi prav verjetno, da bo tudi on čez kako leto začenjal zgodbice z "Enkrat so moje grabljice …".


Grabljice in večina družine
pri Sv. Antonu na jugu Cresa, foto: Najdražji

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...