Mar bi ostali doma

O pakiranju, lučkah na avtocesti in stiskanju v katrcah

Ko smo do konca spakirali za dopust, sem se strinjala z modrimi glavami, ki pravijo, da bi bilo bolje, če bi z otroki ostali kar lepo doma. Potrpežljivost pač ni moja vrlina, hitrost pa ni vrlina mojega Najdražjega, tako da smo potrebovali dobrih pet ur, da smo pripravili tisto tretjino prtljage, ki je nisem mogla večer prej, in se zmigali od doma. Pa tu ni bilo prav nič zabušavanja, oba z Najdražjim sva garala s polno paro, on je pakiral in pospravljal, jaz pa sem čuvala otroka. Ker si Mali ob vsem dogajanju ni mogel privoščiti dopoldanskega lepotnega spanca – bognedaj, da bi kaj zamudil! ­– je hotel biti samo pri meni v naročju, na joški ali pa na svojem trenutnem favoritu, triciklu. Nergal je sicer razmeroma tiho, glasno drl se je samo vsakokrat, ko sem ga skušala uspavati.

Ob pol dveh smo se končno odpeljali. Avto je bil nabasan do vrha, hiša je bila za silo pospravljena (če že ne čista), Mali je v trenutku mrknil, Tastarejša je veselo čebljala svoje pesmičarske pravljice, primorska avtocesta ni bila več zabasana, sonce je sijalo in hladilna skrinja je zadovoljno predla za sedeži. Potem pa – blink blink blink! Na armaturi so se prižgale vse lučke in Oto, kot je ime našemu avtu, se je meni nič tebi nič ugasnil. Z nekaj rinjenja naključnih mimoidočih nam je uspelo na Vrhniki zapeljati z avtoceste in prijadrati do parkirnega mesta, ki je bilo po hecnem naključju nekaj sto metrov oddaljeno od parkirišča, kjer sem pred desetimi dnevi zaradi identično neduhovitega obnašanja našega konjička že klicala avtovleko. Očitno popravilo ni bilo najbolj uspešno!

Kaj zdaj? Predvsem sva bila hvaležna, da se nam to ni zgodilo na kakem odročnejšem mestu. Najdražji je oddrvel domov po drugi avto. Na praznični dan ni imel druge izbire kot taksi, tako da sta lahko s taksistom moževala o kvarečih se avtomobilih. Jaz sem spet čuvala otroka, ko smo čakali na avtovleko. V bližnjem lokalu smo oblajali vse pse in motoriste, se vsi trije najedli enega krožnika špagetov (ne vem, zakaj jih imajo otroci tako radi, ko pa so res nepraktični za zauživanje), po terasi raztresli poln lonček ostrih kamenčkov in poslinili polovico legokock iz igralnega kotička. Ko se je Najdražji pojavil, situacija še ni bila razrešena, saj je bilo treba prestaviti vso kramo – v manjši avto. Zdaj sva bila hvaležna, da sem hyudaijevega atosa pred leti že razbila in ga je nadomestil vsaj nekoliko večji getz. Glede na pričakovanja je šlo kar dobro, kajti na Vrhniki smo pustili samo največje kose, ki jih – hecno – rabi naš najmanjši: nahrbtnik za prenašanje, stolček za hranjenje (zložljiva Ikeina klasika) in voziček (itak ga ne bi uporabili več kot dvakrat). Smo bili pa pošteno nabasani – prtljažnik je bil poln do stropa, otroka sta bila zapakirana vsak v svojem brlogcu, med njima je skoraj do vrha segala hladilna skrinja, jaz sem imela pod nogami pručko in kalorifer (nujna oprema za jadranske destinacije), v naročju pa dva nahrbtnika in polno vrečo nekakšnih igralnih plošč, ki so se Tastarejši v trenutku prepakiravanja zdele tako ključnega pomena, da se je bila zanje pripravljena kričavo boriti, pa čeprav jih je potem dala iz vreče točno enkrat.

Saj ne zgleda tako hudo ...

Mali v svojem brlogcu

Z dvema nahrbtnikoma in eno vrečo v naročju!

In tako nam je spet kar dobro šlo. Kot v dobrih starih časih, ko smo se še preganjali okrog v kliotih in podobnih, smo drveli na jug in je Mali spet spal. Tastarejša pa se ni dala, vso pot je kokodakcala in sčasoma zbudila bratca. In smo se morali spet ustaviti. K sreči sva si ob prejšnjih obiskih zapomnila, da je v Obrovu pred mejo dobro igrišče, nekoliko umaknjeno od glavne ceste. Prav veliko mimoidočih se verjetno ne ustavlja tam.

Potem se nam pa skoraj ni več zapletalo. Samo še na meji, kjer je bila nepričakovana kolona, da sem z obema otrokoma izskočila iz avta in smo šli peš, medtem se je pa seveda kolona začela premikati … In pred Reko, ker je bil avtocestni izvoz zaprt in smo morali narediti dolg obvoz … In petnajst minut pred ciljem, ko se je Tastarejša polila z vodo in se je začela dreti, da jo zebe. Dečva je ugotovila, da s tem argumentom Najdražjega takojci prepriča, ampak tokrat se je junaško držal in smo brez preoblačenja prispeli na cilj. Potem se pa ni pustila preobleči, ker je to vendarle majčka s flamingom in bleščicami …

V začasni domek smo prispeli v najslabšem možnem terminu – tik pred časom za spanje. Tako smo morali dati skozi še hčerkin živčni zlom zaradi razhajanja mnenj o nujnosti puloverja, navratnanosno iskanje pripomočkov za spanje v milijonu vreč in potovalk ter sinovo norenje po postelji.

"Smo pa največji frajerji v kampu," je naslednje jutro pred našo mobilno hišico komentiral Najdražji. Res – povsod okrog nas so bili parkirani avtodomi, karavani in kombiji, mi pa smo se edini pripeljali z novodobno katrco kot kaka študentska družinica. S tem da Tastarejša niti za svojega poganjalčka ni prikrajšana!