Popravni izpit

Miklavška gora (955 m)

Komaj dober mesec je od precej ponesrečenega sankaškega izleta na Ljubelj. Zdaj smo bili v enaki zasedbi (štirje vnuki, dva stara starša in ena mama), a pri petnajstih stopinjah več in tridesetih centimetrih snega manj, pa z nepredstavljivo večjim uspehom! Miklavška gora v Selški dolini je namreč nadvse "razvojno primerna", kot se zadnje čase rada strokovno ustrezno izraža Babi. Od zadnjega parkirišča do vrha ni daleč in kolovoz je širok, čeprav strm. Zgoraj pa sta (rahlo strm) travnik in cerkev s klopcami, ostanki starega obzidja in vsem ostalim, kjer se otroci lahko zabavajo.

Cerkvica na vrhu (Sv. Miklavž, jasno)

Vsi otroci so hodili izvrstno, ampak z vsem spoštovanjem do starejših dveh punc (in tudi nas odraslih, kakopak) - glavni zvezdi dneva sta bila ta mlada fanta. Moj nečak, ki si je zadnjič prislužil nelaskavi vzdevek Mr. Sitnikus, je tokrat v prisrčni dvoletniški govorici momljajoče oznanil: "Hodil bom!" In potem je dejansko sam pripešačil do vrha. Babi ga je pozorno spremljala, verjetno pričakujoč, da ga bo vsak čas morala naložiti v nahrbtnik, toda ne, dečko je vztrajal do cerkvice, tam veselo norel in potem pripešačil še nazaj k avtu.

Še bolj pa je blestel moj Mali (kot mama sem seveda čisto objektivno poklicana za dajanje tovrstnih ocen, kajne). Ne samo da je ob podpori enega od odraslih veselo pohajal po vrhu sem in tja, sklenil je tudi, da ne bo zaostajal za drugimi otroki. Ko so vsi šli skakat z zida na travo, je tja letel tudi on, ko so vsi leteli do vpisne skrinjice, je za njimi šibal še on, in ko so se vsi spravili rit po krtinah, je po bregu dol za njimi oddrvel tudi on, kolikor so ga nesle kratke nožice. Pri dobrih osmih mesecih, da ne bo pomote. No ja, malo mu še vseeno manjka, da jih bo dohajal - zaspal je približno hip zatem, ko sem ga med sestopom dala v kengurujčka, ostali trije mladinci pa so zdržali do avtomobila. Tastarejša je mrknila, še preden sem ga sploh vžgala.

Kolovoz je kar strm

Tehnični podatki za Alenko, Katjo in druge zainteresirane:

Iz Škofje Loke proti Železnikom, za Selcami zavijemo levo (table za Golico in Športni park Rovn), za mostom levo in nato po strmem, ozkem asfaltu do sedla pod Miklavžem, kjer se da parkirati. Od tam je do vrha 20 minut vzpona po kolovozu. Na otroke je treba malo paziti, ker so pobočja strma.

Ni tako kritično, kot se bere (kamnolom ob poti)

Razgledi so bolj švoh, edino Ratitovec se lepo vidi

Komaj še budna, a sestradana ekipa spet na izhodišču

A je to z omaro

Danes se je (že skoraj) srečno končala dolga štorija, katere glavna akterka je slavna Omara v stranišču. Slavna zato, ker je njena zgodba dolga in zapletena, predvsem pa v stilu "a je to". Naše stranišče je bilo prvotno opremljeno v estetiki starejših časov z "žlahtno" kombinacijo rumenkastega lesenega opaža, klasično rjave plute in vgradno omaro z najcenejšimi lesenimi vrati ter plastičnimi ročaji. Tistimi rdečimi, verjetno jih poznate. Ko sva se lotila prenove, sva se z ne čisto lahkim srcem odločila, da zamenjava tudi to omaro - saj ni bila lepa, je bila pa prostorna in zelo uporabna … Napol sva že imela izbranega mojstra, ki bi naredil novo, elegantnejšo vgradno omaro, dokler nama ni kapnilo, da je dandanašnji pohištvo tako poceni, najin prostor pa tako dolgočasnih dimenzij, da se res nima smisla ubadati z izdelavo po meri.

Omara - že na mestu, a še brez vrat!

Na vrat na nos sva letela v Jysk po ceneno omaro, ki naj bi imela - tako sva izmerila - v našem stranišču še kakih deset centimetrov lufta. Zakaj se nama je tako mudilo, se ne spomnim, najbrž sva slabo ocenila prenovitveno časovnico, kar pa je tako ali tako že stalna praksa. Prvi problem z Omaro je bil, kako jo pripeljati domov. Omara je že šla v avto, kaj pa jaz in moj ogromni nosečniški trebuh? Varianta, da bi šla na avtobus, je odpadla, ker me je strašno tiščalo lulat (če niste bili noseči, ne komentirajte), tako da sem nazadnje jaz vozila do doma, Najdražji pa se je kot kura stiskal na sovoznikovem sedežu. Kako je potem tistih 150 kil lesa sam spravil v hišo, se ne spomnim, so se pa štiri velikanske škatle udobno namestile ob robu naše dnevne sobe. Začasno …

Glej ga zlomka, ni še minilo pol leta, že sva jela Omaro sestavljati! V tem času je zapakirana čakala nasproti jedilne mize in bila prav priročna, saj smo nanjo krasno odlagali čevlje, jakne, otroške lupinice, Tastarejša je malo telovadila po njej, pa še naš Nace si je z veseljem brusil kremplje na kartonu. Med tem časom je naše stranišče doživelo popolno preobrazbo; opaž in pluta sta letela ven in kar nekaj mesecev je napol škrbasto čakalo brez zaključnih letvic, radiatorja in vrat. Omaro bi takrat zlahka spravila noter, ampak ne, hotela sva počakati na letvice, letvic pa nisva mogla položiti, dokler ni bilo vrat, vrata sva pa izbirala sto let in jih potem čakala še sto let … A počasi doumevate, kako spretna in premišljena sva pri prenovi? Ko so vrata srečno prišla, ko je bila za silo pripravljena delavnica v kleti, ko je bila kupljena žaga za letvice in ko je bila sestavljena (žaga, ne omara) in tako naprej in tako dalje, je le prišel trenutek, da se je bila Omara pripravljena naseliti na končno lokacijo.

Seveda sva za sestavljanje Omare potrebovala celotno dnevno sobo, ki nikakor ni majhna, pa še se ne bi branila več prostora. Zadeva je po Murphyju zapakirana tako, da je treba naenkrat odpreti vse štiri škatle - že res, da so prve deske v škatli št. 1, ampak šraufi so pa v škatli št. 4 ... Dela sva se se lotila, ko sta otroka zaspala. Opolnoči je bil okvir zadevščine sestavljen in previdno sva ga začela seliti v stranišče. Šment, ko sva giganta le privlekla na kraj zločina, se je kajpak izkazalo, da je preširok. Zmanjkalo nama je le par centimetrov, a s podbojem, letvicami in radiatorjem ga nikakor nisva mogla zasukati na mesto. (Čas za "a je to" orglice …)

Kaj sva hotela, Omaro sva pustila, kjer je bila, napol zrinjeno v stranišče, ki je bilo nato dostopno samo prek ožine, kakršne se ne bi sramovala niti kakšna zaguljena jama. Tastarejša je bila silno navdušena, da je imela svojo hišico, in jo je napolnila s svojimi barvicami, bobnarskimi paličicami in podobnim - vsako na svojo polico. Jaz - ker ždim doma, sem pač najpogostejša obiskovalka tega stranišča - sem bila s svojimi doječimi oblinami malo manj vzhičena nad basanjem do školjke. K sreči je neugodno stanje trajalo le dva dneva, potem pa sva odšraufala eno stranico in porinila omaro na mesto. Šlo je! Kako je Najdražjemu v tesnem prostoru, ki ga je imel na voljo ob robu, uspelo omaro spet učvrstiti z vijaki, mi ostaja uganka.

No, zgodba se pa le ni tako hitro zaključila. Med drugim se je v vseh tistih mesecih, ko smo Omaro uporabljali na neplanski način, razbilo ogledalo na vratnem krilu. V zgolj slabih dveh mesecih od tega odkritja nama je uspelo locirati najpriročnejšega steklarja in mu dostaviti zadevna vrata, ki sem jih šla dvignit v vsega treh dneh od takrat, ko so bila popravljena! Še več, Najdražji jih je dejansko namestil na Omaro že naslednji dan!!! Še kar nekaj zadevic je treba uštimati, da bo Omara popolna, montirati dodatne police in ledice, da se bo kaj videlo v njenih globinah. Ampak pri tempu, ki sva ga trenutno ubrala, vse kaže, da bo stvar gotova še v tem koledarskem letu!

Na dobri poti

Polhograjska gora

Počasi nam gre vedno bolje, tole vlačenje podmladka v hribe. Ampak samo zato, ker se bolj ali manj striktno držimo naslednjih ugotovitev dobre (in še bolj slabe) prakse:

1. Otroke je treba podkupovati.

Ves čas. Notranje motivacije za hojo Tastarejša pač nima, zato imamo s sabo dovolj drobnih sladkih podkupnin (čokoladice ali mandarine v trenutkih slabosti delajo čudeže). Na vrhu je obvezno je presenečenje, ki ga skrijejo "škratje" (Me zanima, kdaj bo povezala to, da Najdražji na vrhu vedno izgine "lulat", z nastavljenim darilom. Verjetno takrat, ko se ji bosta tudi Dedek Mraz in Božiček začenjala zdeti čudna.), glavno pa je darilo, ki jo za dobro hojo čaka doma. Ob tem pa sem jaz, lumpa, seveda škrta in ji obljubim nagrado, če bo dobro hodila OBA dneva v vikendu.

2. Tura mora biti dovolj kratka in nenaporna.

Naš trenutni razpon je 150-200 višinskih metrov in do 40 minut vzpona (za odraslega hodca), pot ne sme biti prestrma in mora v glavnem potekati po cestah ali kolovozih.

3. Otroka je treba zabavati.

Zato se po poti skrivamo, igramo, da smo tiranozavri, in iz spomina vlečemo pravljice, ki smo jih nazadnje slišali pred dvajsetimi leti. A se vi takole na pamet spomnite vseh detajlov iz Janka in Metke? Mimogrede, ko ji to pripovedujem, me kar srh spreletava ob strašljivi vsebini (kanibali, mama, ki pusti svoje otroke v gozdu, sežiganje ljudi in podobne grozote), Tastarejša pa veselo skaklja zraven.

4. Na vrhu mora biti nekaj …

Klopca, cerkvica ali koča. Čeprav smo kar mirno prilezli tudi na Hom nad Bledom, kjer je bil na gozdnatem (pred)vrhu le možic iz kamenja.

5. Pozabiti je treba na vse, ampak res VSE lastne želje.

To je zame najpomembnejša in najtežja točka. Od "ture" nimam ničesar razen zavedanja, da smo na dobri poti, da bomo mogoče enkrat, čez xy let, lahko spet normalno hodili. Zadovoljna moram biti s tem, da bom dve uri na svežem zraku, skupaj z vožnjo tja in nazaj ter pakiranjem in prehranjevanjem v avtu pa večino dneva ne bom doma. Če na to točko slučajno pozabim, se moram samo spomniti na vse flope, kadar prevladajo moje želje. Sam stres in sekirancija … Ni vredno!

Cerkev sv. Lovrenca

V nedeljo nam je vsa ta načela uspelo dobro udejanjiti v praksi, in to na Polhograjski gori oz. Sv. Lovrencu. Do sedaj je bila to za nas čista znanstvena fantastika, ker je na ta kucelj od čebelarjev v Polhovem Gradcu, od koder ponavadi hodimo, prestrmo in predaleč. Ampak potem me je pa prešinilo, da na sedlo pod vrhom pripelje makadamska cesta, in to kar z dveh strani. Če je prevozna, do vrha od tam ni več kot slabih dvesto višinskih metrov, kar je za nas, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih točk, v mejah možnega.

Cesta iz Praproč dejansko je prevozna in na njej ni nobene prepovedi prometa, je pa tako ozka, da smo bili veseli, da nismo nikogar srečali. Številni "pridnejši" izletniki so nas malo grdo pogledovali, kaj počnemo tu zgoraj z avtomobilom, a dojenček v kengurujčku je odlično zdravilo proti slabi vesti in morebitnim negativnim komentarjem … Tastarejša je potem dejansko čisto sama odpešačila po kolovozu, ki niti ni tako položen, vse do vrha in nazaj dol in niti enkrat ni težila, da jo je treba nesti ali da bi se "samo malo pocrkljala" v naročju. Uspelo nam je preživeti tudi strašni veter na vrhu, ne da bi se skregali, kar v naši družini ni majhen dosežek. Hčerka je spet doživela trenutek poskakujoče sreče, ko je odkrila, da pri tej cerkvici domuje škrat Lovrenc, ki ji je nastavil bonbončke. Pri teh škratjih darilih gre tako ali tako samo za napetost iskanja in trenutek najdbe; kaj dobi, Tastarejši sploh ni pomembno. Tudi bonbončkov sploh ni vseh pojedla. Naslednje jutro jih je našla v žepu bunde in prisrčno sklenila, da jih bo razdelila otrokom v vrtcu.

Naporno visoke stopnice do cerkve

Še večja nagrada je bilo pa obljubljeno darilo za dobro hojo. Tokrat je bila to čisto prava (skoraj, no) gasilska majica, ki mi jo je za hčerko odstopila dobra prijateljica, poznavajoč njene gasilske preference. Reakcija Tastarejše: ko je zagledala majico, je najprej planila v bridek jok. Zakaj točno, ni znala izdaviti, predvidevam pa, da je pričakovala nekaj bleščeče oranžnega ali rdečega, z ogromnimi gasilskimi napisi in podobnim, na otroke usmerjenim kičem, dobila pa je diskretno modro majčko s spominskim napisom POKLICNI GASILCI (in tudi s sliko gasilca, kar vsaj malo odtehta). Kakšno razočaranje! Ko sva dali skozi eno rundo tolaženja, pa si je majčko le navlekla nase … in je potem ni snela še naslednji dan, ko sem jo prisilno dala v pranje. Za v vrtec si je poleg majčke, ki je zanjo dejansko mini oblekica, nadela še gasilske hlače (to so tiste z gasilskim avtom na riti) in gasilske čevlje (visoke škornje za sneg, raje ne sprašujte), ampak odkar imam otroke, sem dosti bolj strpna do hecno napravljenih otrok in se mi praktično vse, kar vidim, zdi čisto sprejemljivo. Baje je bila v vrtcu pozitivno sprejeta.

"Val je bil ves navdušen," je komentirala. Val je njen zaročenec, tudi sam zagret gasilec. "Enkrat bomo tudi njemu kupili takšno majčko!" Ni kaj, to pa je ljubezen!

Bodoči dekan

Da je drugi otrok bistveno krotkejši in lažji od prvega, se strinjajo vsi, ki jih poznam (in imajo seveda dva otroka). O razlogih za to imam popolnoma amatersko teorijo, ki pa jo za temle blogerskim šankom z veseljem delim z vami. Po mojem je tako zacementirano že v maternici; s hčerko sem se nenehno ukvarjala od trenutka, ko je bila centimetrski fižolček, se pogovarjala z njo, jo božala, ji pela, in ja, enkrat sem celo klonila in v CD-predvajalnik vstavila Mozarta. Po nekaj minutah sem eksperiment končala - bo pač malo manj genialna, ampak tudi moje duševno zdravje nekaj šteje! Čez nekaj mesecev je na svetlo prikukalo malo središče vesoljstva, ki je nekaj let vztrajalo na svojem otroškem prestolu in odrejalo, kako se morajo vrteti planeti, še danes pa si na vse kriplje prizadeva ohranjati svoj vrhovni položaj.

Bodoči gospod dekan; upam, da ga takrat čaka kak udobnejši sedež.

Pri drugem je bilo seveda drugače. Ko je mirno ždel v mojem ogromnem trebuhu, sem mu le sem in tja utegnila nameniti toplo misel. Še najbolj sem se ga zavedala, ko sem kar naprej hodila lulat … Tudi odkar se nam je pridružil na svetlejši strani materničnega vratu, je navajen počakati, da so najprej zadovoljene potrebe glasnejše, histerične Tastarejše, potem šele pride na vrsto on. Razen če se slučajno tako razpištoli, da je pač glasnejši on. V glasnosti je moč!

Vsa ta dolga primerjava je uvod v današnji slavnostni dogodek. Moja draga, cenjena prijateljica je po dolgih letih strokovnega in pedagoškega razdajanja z dušo in telesom dobila majceno zadoščenje - nagrado Filozofske fakultete. Andreja, še enkrat čestitam, res je zaslužena! Slovesnost je bila zategnjeno komorna, v nepraktični Zbornični dvorani na sedežu univerze, z dekanom v smešni halji, vljudnim ploskanjem, kratkimi, resnimi govori, nerodnimi stiski rok nagrajencev, pritajenim šepetanjem gostov in morbidnimi zborovskimi pesmimi (ki pa so bile, to moram priznati, res nadvse ubrano odpete). Takšna torej, kot slovesnosti tega ranga morajo biti.

Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi se tega zadržanega dogodka udeležila s Tastarejšo pri osmih mesecih. Po dveh minutah bi se nakremžila in se začela histerično dreti, potem bi se sprehajali po hodniku pred dvorano, vsa lepljiva od smrklja bi se za nekaj časa prisesala na moje oprsje, nazadnje bi se predčasno spakirali domov, jaz pa bi v glavi kovala opravičujoč SMS za slavljenko, ki je ne bi mogla niti objeti. Tako Tastarejša, Mali je pa čisto druga zgodba.

Ves je bil eleganten v svetli srajci z ovratnikom - če smo jo že podedovali, pa naj jo vsaj kdaj obleče, da ni vse dni le v trenirki in pajkicah! Stilski vtis je pokvaril pisan slinček z medvedkom, a žal ni šlo drugače, iz Malega trenutno letijo vedra sline, kot iz buldoga pred zrezkom. Ne glede na to ni bil v svečanem okolju prav nič manj gosposki kot cenjeni gospod dekan. Mirno je sedel pri meni v naročju, sesal dudo in (priznam, na tem bova morala pa še delati) flirtal z vsemi, ki so mu blagovolili nakloniti pogled. Slabo uro ni niti pisnil, šele ko je zbor odpel svoj zadnji ton, je Mali izdavil svoj znameniti polglasnik. Potem so pohvale za krasnega sina letele z vseh strani (kot da nisem vedela, da imam najboljša otroka na svetu). Menda mi ni treba poudarjati, da sem se počutila veličastnejše kot na podelitvi doktorata. Vrhunec pa je bila karierna prognoza, ki jo je Malemu dala bivša kolegica: "Tako dostojanstveno se obnaša na takih dogodkih, da bo gotovo rektor ali dekan." Hm, druga možna služba za dostojanstvene obraze je pogrebnik na Žalah, ampak tam pa flirtanje z udeleženci zares odpade!

Po vseh slavospevih si je bodoči gospod dekan začel nekoliko manj uglajeno mencati po očeh, tako da nisva imela izbire, kot da se odpraviva domov. V avtu se je nekaj minut povsem nedostojanstveno drl, nato pa so njegove veke le klonile pod težo prvega srečanja z akademskim okoljem. S tem otročjim umikom (pa dobro, no, dečko ima vendarle šele osem mesecev!) me je prikrajšal za slastne sladičice na zakuski, a izbire tako ali tako nisem imela. Nikogar še nisem videla, ki bi znal z eno roko držati mladiča, z drugo pa kozarček s panakoto in hkrati žličko.

Pa še komentar k uvodni primerjavi prvega in drugega otroka: v moji primarni družini sem sicer vedno veljala za zahtevno in tečno, zastavo histeričnega trmastika pa je v otroštvu tovoril moj brat. Mlajši, da ne bo pomote.

V dobrem in zlu

Če ste kdaj čutili strast do starogrške mitologije - pa s tem ne mislim na Brada Pitta v kratkem krilcu in podobne hollywoodske kozlarije -, ste od nje gotovo odnesli zvrhano mero dobrega. Recimo polno glavo enciklopedičnih podatkov, ki so v življenju nadvse koristni in uporabni - pri križankah, na TV-kvizih in podobno. Moja naklonjenost antični tematiki sicer nikoli ni segla globlje od Petiškovih prirejenih zgodbic za otroke. Enkrat sem poskusila brati Homerja, ampak sem sklenila, da bi bil še telefonski imenik (v tistih letih so še obstajali) bolj zanimiv, in sem obupala. No, pa na TV-kviz se tudi še nisem prijavila, da bi svoje znanje vsaj malo unovčila.

Med vsemi bajkami mi je bila že v otroštvu najljubša tista o Filemonu in Bavcis. Kot vsi miti je tudi ta doživela toliko reciklaž, da se bere kot kliše, a vseeno, gre za stara, vdana si zakonca, ki sta ugodno rešila standardni božji test - edina sta bila, ki sta prijazno pogostila zakrinkanega nevemkaterega boga. Za nagrado sta si izprosila, da nobeden od njiju ne bi prej umrl kot drugi, in ko je prišla njuna ura, sta se hkrati spremenila v drevesi, ki sta se še po smrti dotikala s koreninami. Šmrc. Pa pravijo, da nisem romantična …

Deda in babi

Moj deda Jure in babi Zinka nikakor nista bila kot Filemon in Bavcis. Ne, kvečjemu kot pes in mačka. Tako različna sta si bila, da težko bolj. On šolan rudarski inženir iz gosposke družine, ki se je oblačil in včasih tudi obnašal kot najbolj smrdljiv klošar. Ona pa nizko izobražena, nikoli zares zaposlena mesarjeva hči, ki je vedno živela kot velika dama. Vsakokrat, ko je sedla v naš avto, smo ga morali temeljito prezračiti, tako nadišavljena je bila, in ni bilo naključje, da ji je rutica okoli vratu vedno pasala k jopici iz flisa, ko smo šli skupaj v hribe. Rojena za fino življenje!

Ne vem, kaj ju je sploh povezalo. Ona je verjetno padla na njegovo vranje črno grivo in ugleden položaj, on pa na njeno bujno oprsje, sočno zadnjico (oprosti, babi, ob takem pisanju se počutim skoraj bogokletno) in oster značaj. Vedno se je lepil na šorf ženske in babi Zinka je bila (prosto po Mlakarju) brika v pravem pomenu besede, pa čeprav iz Šiške. Majhna, a ostra kot žilet. Na začetku ju je gotovo združila tudi vzajemna ljubezen do hribov. Zato sta svoji hčerki v mladosti brez milosti vlačila na vrhove v okolici Trbovelj. Če ste šli iz doline na Kum ali Mrzlico, veste, da za otroke tam ni pretiranih atrakcij, zato je moja mama vzpete dele zemeljskega reliefa v otroštvu iskreno in globoko sovražila. Za vse, ki jo poznate, je to grozno zabavna misel. To je tako, kot da bi rekla, da sem hribe kdaj sovražila jaz …

Dedata in babi sem poznala sem kot par v najzrelejšem obdobju življenja in takrat sta bila res slaba reklama za zakon. Lajala in tulila sta drug na drugega, še posebej, če je bil prisoten kdo tretji. Takrat sta temu nič hudega slutečemu filtru razlagala, "kaj je spet naredil ta dec" oziroma "kakšna strašna baba je ona". Da je bila med njima kakršna koli povezanost, sem opazila le, ko je šla skoraj sedemdesetletna babi z nami na smučanje v Dolomite. Ker so bili to tisti prazgodovinski časi, v katerih še ni bilo mobilne telefonije in interneta, smo morali poiskati telefonsko govorilnico, da je vmes enkrat poklicala domov. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj, v avto pa se je vrnila zares prešerne volje. Svojega dedca je hitro malo pošinfala in bila ves večer vsa nasmejana.

Da sta bila, pa če sta se še tako sovražila, zares povezana v dobrem in zlu, smo videli šele na samem koncu. Le dober teden zatem, ko je umrl deda Jure, se je zaradi raka poslovila babi Zinka. Ne vem, ali je dojela, da Jurčka ni več. Morda je bilo vse skupaj zgolj naključje, romantik v meni pa verjame, da so bile njune korenine tako prepletene, da drug brez drugega nista mogla več živeti. Nista bila Filemon in Bavcis, bila pa sta Jure in Zinka.

Neverjetna pustolovščina

Saj še sama ne bi verjela, če bi mi pred par leti kdo rekel, da bom kdaj soboto preživela na španciru po Piranu. Še dobro, da se vsaj tega kruha nisem nikoli zarekla, sicer bi me danes že spet napenjalo od presitosti, kajti prav v Piranu smo preživeli dan. Vključno s kofetkanjem na Tartinijevem trgu med italijanskimi damami v kvaziusnjenih hlačah, škornjih, ki bi bolj pristajali plačanim morilkam, in pravih pelcmantlih.

Klasična piranska panorama

Naneslo je pač, da smo soboto morali preživeti brez Najdražjega. Naš omiljeni Sv. Jakob bi bil zanesljiva izbira, ker vem, da bo Tastarejša vedno za, če ji ga samo rahlo omenim. A tokrat smo se morali izmakniti sluzavemu januarskemu vremenu in tako nas je odneslo vse do obale, kar je Tastarejšo še bolj osrečilo, saj je Pag, kamor hodimo na morje, sveti gral njenega obstoja. A naš lagodni piranski izlet je bil na trenutke že skoraj preekstremen: vožnjo do tja sem komaj zmogla, s tako silo mi je skupaj vleklo oči, izčrpane od prekratkih noči. Tudi Malemu se je zdelo predivje. Do sedaj je na terenu le enkrat užaljeno tulil, in to, ko je enkrat izza ovinka vanj butnil zoprno hladen in res močan jesenski veter. Tokrat je sceno ponovil, ko smo se šli slepe miši z burjo na Tartinijevem trgu, le da je bila vzrok vsemu skupaj popolna izčrpanost, ki pa se je srečno končala s spanjem v vozičku. Saj ga razumem, mene ogledovanje mest tudi takoj izcuza. Prav ponosna sem, da se je tako vrgel po meni …

Še ena ekstremna scena je bila v kavarni, kjer sem morala izvesti vse potrebne manevre, medtem ko mi je v naročju sedel mladič, ki vsako stvar, ki mu pride pod roke, poslini, malo potolče z njo in v končni fazi zabriše na tla. Ko je bil ta napor za nami, sem imela v želodcu večino vroče čokolade (z njo sem prelisičila Tastarejšo, da ni preveč nergala za sladoledom, ki ga res ni bilo nikjer videti), polovico toasta (minus šunka; ugotovila sem, da jo lahko prav elegantno izločim, Tastarejša pa jo zmaže kar na suho, ne da bi opazila, kdaj), nekaj obliznjenih žličk vrtne zelenjave s pirinimi testeninami (verjemite mi, otroške kašice zvenijo bolj okusno, kot zares so), dve žlički fruhtcverglna (tega je kar tako, za trening, odprla Tastarejša, a je Malemu na srečo kar teknil) in več kot polovico kosa torte (ta pa je bila edina že izvorno zame). Hm. Zdi se mi, da nam je natakarica računala sumljivo malo, a nisem mogla preveriti, ker je Mali račun pojedel. Raje ne omenjam, kaj je ostalo na mizi pod nami.

Selfi iz dvigala na parkirišču

Najekstremnejši napor pa je bil povratek v pregrešno drago parkirno hišo, ki ga je odredila Tastarejša, češ da je zaspana. Očitno je res bila, saj je skočila v bratov voziček in naslednjo minutko v njem že spala. Tako sem Malega stlačila v tisto zasilno nosilko banano, ki jo vlačim s sabo za take primere, in ga okorno nesla na trebuhu, z drugo roko pa sem rinila voziček s svojo veliko dondo. Tudi po klancih gor. In celo lulati mi je uspelo v tem stanju! Dragi starši, ki imate več kot enega otroka, RES vas občudujem, da vam uspe preživeti prvo leto, dokler vsi mladiči ne postanejo vsaj približno mobilni. Meni je to strašno naporno ...

Če potegnem črto pod to našo neverjetno pustolovščino, je bilo pa vredno. Že zaradi zanosnega veselja, s katerim je hčerka prizadevno metala kamne pod pomolčič, in zaradi pristnega navdušenja, s katerim je proti morju zaštartal sine. Komaj sem ga zadržala, da me ni povlekel kar vanj … Njegova ljubezen do vode traja še od njegovih zgodnejših dni na morju, ko ga je sestrica na plaži malo objestno pošpricala, Mali pa se ji je v odgovor zares veselo nasmejal. Ali obstaja učinkovitejše sredstvo proti podlim nakanam, kot je prešeren smeh?

Bratsko-sestrsko kobacanje

In na koncu dneva je zanimivo opazovati, kako se moji hčerki svet širi in sestavlja v celoto, kakršno poznamo odrasli. Pa kako čisto vsega vendarle še ne razume. Zvečer me je namreč vprašala: "Kje smo bili danes, mami? A na Pagu?" Ja, težko je dojeti, da obstaja še katero drugo morje.

Poklicne perspektive

Največ mojih zapisov je posvečenih hčerki. Je že tako, da so ljudje pri treh letih precej zanimivejši (in napornejši) od dojenceljnov. Vendarle pa se spodobi, da nekaj besed namenim tudi člove(č)ku, ki zaseda večino mojega časa, požre večino moje energije in je pravzaprav manjši del mojega trenutnega, razširjenega jaza. Pri osmih mesecih je še premlad, da bi napovedovala, kakšna oseba bo, a vseeno kot ambiciozna mama že prepoznavam nekaj njegovih možnih kariernih usmeritev. Poglejmo jih.

Zverinica s kuščarjem

Lovec

Spolno nevtralna vzgoja gor ali dol, Mali je pravi dedec. Čim je znal z rokami delati še kaj drugega kot tolči se po obrazu, je zgrabil disko kuščarja, plišasti spominek s Kanarskih otokov, in strašil naokoli kot kakšna zverinica, saj mu je iz ust bingljal le kuščarjev rep. Dandanašnji podobno izvaja z baloni; ravno nocoj je paradiral okrog s ta velikim balonom (tistim z elastiko) v ustih. Balon je bil večji od njega, a ga to ni motilo.

Poleg tega ga privlači vse, kar brenči, ropota, se sveti in premika. Navdušenje nad električno igračko lokomotivo si delita z našim mačkom, s to pomembno razliko, da maček ne razturi vsake kompozicije, kar pelje mimo njega.

In ko je imel Mali šele en zob, ga je že kar dobro uporabljal. Med drugim je poskusil razcefrati kopalno gobico, igralno podlogo in med dojenjem tudi mojo dojko. Au!

Nogometaš

Ker nisem oboževalka fuzbalerskih čup in življenjskih nazorov, za to možnost sicer nisem prav zagreta, a si ne domišljam, da bo končna izbira moja. Če bo nogometaš, bo pa pač nogometaš! Ko ga gledam, kako skuša brcniti vse, kar mu pride pod noge, se mi postavlja hipoteza o povezavi ne ravno razvite inteligence in brcanju žog - ker Mali še ne zna stopiti čez predmet, ga pač brcne … Njegovo navdušenje nad žogami se je trenutno sicer umaknilo ljubezni do balonov. Razteguje jih, vleče v vse strani, praska s svojimi kremplji in obdeluje z zobmi, nama z Najdražjim grejo pa vse kocine pokonci.

Veterinar

Ob našem mačku Mali vsakokrat pokaže neizmerno in neumorno veselje. Njuno bližnje srečanje se ponavadi konča s šopom dlak v sinovi roki, toda Nace je na srečo že dovolj star, da to stoično prenaša. Dojenceljni imajo očitno čudežno moč, da si z ljudmi lahko privoščijo marsikaj. Še Tastarejša se veselo smeji, ko ji bratec z glave izpuli cel šopek las, medtem ko jo vrešče izstreli tri metre v zrak, če ji samo od daleč pokažem glavnik.

"Nace" je bila tudi prva beseda, za katero je Mali pokazal, da jo razume. Druga je bila pa kar cela fraza, povezana s hrano. "Nace, greva jest," sem zaklicala mačku, ko sem mu napolnila posodico. Čez nekaj trenutkov se je z druge strani dnevne sobe, kjer se je Mali veselo igral sam, zaslišal užaljen jok. Omenjala sem hrano, on je pa ni dobil …

Glasbenik

Prva stvar, ki se jo je mali naučil početi z rokami, potem ko je usvojil tlačenje v usta in udrihanje v vse smeri, je "igranje" na ksilofon. Če lahko tistemu udarjanju s paličko rečemo igranje … Tudi na klavir z veseljem odtolče kakšno serenado, je pa res, da ga v enaki meri kot tipke zanima polička za note, ki se fajn odpre in vzburja prav vse otroke. Jaz pa omedlevam od nervoze, kajti če poličko preveč potegneš k sebi, zlahka dobiš pokrov klavirja na prste … Ampak z Najdražjim že imava prijeten načrt, kako bo Mali, ko odraste, profesionalni glasbenik, Tastarejša pa astrofizičarka. Skromno, ne?

Se je pa zadnjič v poklicne izbire poglobila tudi Tastarejša. Ugotovila je: "Ati, ko boš ti velik, boš glasbenik!" Ker vedno na nekaj igra, je komentirala. Tisti, ki poznate Najdražjega, veste, da je profesionalno ukvarjanje z glasbo njegova največja in še vedno neizpolnjena želja. Hecno, kako otroci pronicljivo odkrijejo človekove najbolj boleče točke. Še posebej, ko je trenutek zatem dodala: "Ampak ati, ti si že velik!"

Deda Jure

Dvanajst let je minilo od smrti neponovljivega posebneža, ki je dal ime mojemu sinu - mojega dedata Jurija. Jureta. Jurčka. Dvanajst let, odkar je svet za kanček manj zanimiv. To je dovolj dolga doba, da si njegovo nedoumljivo, nezgrešljivo podobo vedno težje prikličem v spomin, hkrati pa mi je še vedno žal, da veliki ljubitelj otrok ne bo mogel spoznati krasne družine, ki sem si jo ustvarila. Svojih pravnukinj ne bo mogel nadlegovati z vprašanji, ali bi se poročile z njim, pravnukom pa ne bo mogel pod nos tlačiti nagravžnih jedi iz svoje lastne produkcije. Ja, vsem, ki smo ga poznali, je šel večino časa pretežno na živce, ampak vseeno - pogrešam ga.

Naš zadnji skupni izlet, Debela peč julija 2005

Zato je velika sreča, da je moja Tastarejša zdaj že tako razumno pristala na planetu Zemlja, da med duhamorno hojo sploh ne opazi duhamornih dolenjskih host, ker je tako zatopljena v moje zgodbice o Jurčku.

Zgodbice o tem, kako rad je imel otroke in kako smo, dokler smo še živeli v isti hiši, vsak večer z divjaško igro jumping in the air spalnico mojih staršev spremenili v konjušnico, kot jo je zaradi vonja imenoval moj oče. Pa kako je vsak teden obiskoval pse iz soseščine in jim nosil hrano. Pa če so bili sestradani ali ne.

Kako je matematične probleme reševal s tako lahkoto, da se je zdelo, kot da sploh ni opazil, da gre za probleme, kako nekaterih splošno znanih dejstev nikakor ni zmogel sprejeti in kako je bil zanj avtomehanik Jurejevčič bolj zaupanja vredna avtoriteta o zadevah jedrske energije kot pa denimo njegov zet, doktor znanosti s tega področja.

Kako nam je med našim bivanjem v daljni Ameriki vsak teden napisal oz. bolje rečeno narisal vzorno, duhovito slikopisno pismo, ki smo ga željno pričakovali in brali, zdaj pa smo jih zbrali v lično zbirko, ki čaka, da bodo ob njej tisto obdobje in duha tedanjega časa spoznavali Jurčkovi pravnuki.

Kako se je - več kot osemdesetleten - sam povzpel na vrh Storžiča, da bi se, kot vsako leto, po riti oddričal v dolino po južnem spomladanskem snegu.

Kako je na vlaku v Trbovlje, kjer je delal, vsakokrat skušal opetnajstiti sprevodnika, da bi prihranil karto za naslednji dan, in kako je iz javnih stranišč domov prinašal toaletni papir. Kako je, ko je bil še nekje v rosnih šest- ali sedemdesetih, na vrhu Košutnikovega turna pozabil svojo legendarno črno-belo štrikano jopico in se naslednji dan za svoj greh pokoril tako, da se je vrnil ponjo. Do vznožja je šel s svojim sklumpanim mestnim kolesom ... Pa kako je s polžjim tempom in ob popolnem neupoštevanju prometnih predpisov kolesaril čez vso Ljubljano, da bi kupil za par tolarjev cenejši kruh, ki ga je imel sicer poln zmrzovalnik.

Kako je ugledni gospod rudarski inženir brskal po kontejnerju za smeti, iz njega pobiral star kruh in trdo kuhana jajca in jih dejansko tudi pojedel. Kolikor vem, brez hujših posledic za zdravje. Kako je v smeteh našel anorak, ki ga je nato veselo nosil, in žensko torbico, ki jo je v resnici tudi uporabljal, ker je nobena od žensk okoli njega ni hotela imeti. In kako je babi Zinka, če je želela kar koli zavreči, morala to odnesti v kontejner na drugem koncu ulice, ker je sicer Jure vsako stvar privlekel nazaj v njeno kuhinjo, navdušen nad svojo najdbo.

Pa kako je po tleh pobiral olupke mandarin in iz njih kuhal marmelado, ki je nihče ni hotel niti poskusiti. Kdo ve, morda je bila pa res božanska. Vsekakor se nikoli ni naveličal tega, da nas je posiljeval z njo.

In seveda, kako se je vsak dan hodil kopat na Savo. Ni bilo stvari, ki jo je imel rajši. Pražil se je na tistih skrilastih ploščah, da ni bil tako temen samo od naravnih danosti, in samega sebe ponosno razglašal za bronastega dedata. In ko med umiranjem ni več vedel za samega sebe, je še vedno znal zamomljati, kolikokrat je v tisti sezoni preplaval Savo, in še vedno je znal povedati, da je Sava njegova največja ljubica.

Priznam, ko vse to pripovedujem hčerki, mi ni vedno lahko. Spomini prihajajo in izginjajo, eni lepi, eni smešni, spet eni bolj otožni. Najlepše od vsega pa je, ko Tastarejša z otroškim glaskom in žarečimi očmi reče:

"Še mi povej, mami!"

Dan potem

"Mami, jaz bi šla v vrtec!" je sredi počitnic prosila Tastarejša. Peh, toliko se trudiš in jih zabavaš in jim omogočaš krasne izlete in dogodivščine, oni bi pa samo svojo vsakodnevno rutino in otroško družbo … Pa da ne boste mislili, da je bilo potem vse super in fajn. Prvi delovni dan novega leta smo bili vsi, kot bi imeli mačka. Takozvane počitnice so na porodniški bistveno napornejše od porodniške same - en dodatni kandidat za odraslega, za katerega je treba skrbeti do ranega jutra do poznega večera, se močno pozna! Ko sem prišla po Tastarejšo v vrtec, sem bila kapitalno izžeta. Na solo dopoldnevu z Malim se nisem prav nič spočila, saj je v svoji dojenčkasti mobilnosti trenutno tako naporen, da brez mene zdrži kakih pet minut, ravno toliko, da narežem zelenjavo in vržem kuhat juho. Ves preostali čas moram ždeti ob njem in mu pomagati raziskovati njegov najožji svet. Bognedaj, da zatavam na drugo stran sobe, ob glasnem tuljenju in pritoževanju se takojci priplazi, prikobaca in prislini za mano in se po možnosti še zatakne v svinjariji pod jedilno mizo.

Red mora biti. Tastarejša in njene "množice" zamaškov pri dobrih dveh letih.

V vrtcu sem naložila v nahrbtnik vrečo s polulanimi hčerkinimi oblačili (oh ja, spet bomo prali), noter stlačila še presneto Muco, komaj komaj zaprla zadrgo, spakirala oba otroka na voziček in smo šli v knjižnico. Do sem vse lepo in prav. V knjižnici sem morala najprej celotno odpravo sleči, ker notri seveda kurijo, kot da bi vsi knjige izbirali nagi. Čim sem Tastarejši snela bundo, je že odšibala nekam proti otroškemu oddelku. Hip zatem, ko sem po nabito polnem nahrbtniku (presneta Muca!) z eno roko iskala izkaznico, pa sem jo uzrla, kako je švignila v stranišče. Saj vem, da je že precej sposobna poskrbeti sama zase in vse, a očitno sem slutila, da se ne bo dobro izšlo, in sem s še zapajacanim Malim letela za njo. Pričakal me je "sanjski" prizor vsakega starša. Tastarejša je otožnega pogleda stala sredi WC-kabine s hlačami, spuščenimi do kolen, iz nje je špricalo, tla so bila pa že vsa polulana.

Sekunda premora. Dihaj. Mirno kri. "Stoj pri miru." Sleci Malega iz pajaca. Odloži ga na tla (še sreča, da so videti čista). Sleci svojo bundo. Mali, ne deri se. Drži ga z eno roko. V nahrbtniku izbrskaj vrečo s hčerkinimi rezervnimi oblačili (dobro, da jo imam!). Hčerko posadi na stranišče. Sezuj ji čevlje. Sleci ji hlače. Odrolaj in potegni dol gate. Poišči nove gate. Nekako jih spravi gor. Z eno roko. Mali, ne deri se! Še hlače in čevlje gor. "Stoj pri miru!" Samo mirno! Naberi dovolj WC-papirja. Pobriši tla. Sr*, papir se zatika. Poskusi z brisačkami. Previsoko so … Še malo papirja …

In v tem, ko sem se tako prijetno kratkočasila na polulanem stranišču, je Tastarejša začela tako vneto poskakovati in mi nagajati, da sem ji morala zagroziti, da si ne bomo izposodili nobene knjige. Kak ne ravno briljanten bodoči učenec bi bil ob tem verjetno navdušen, naša bodoča piflarka (predvidevam) pa je takojci nehala težiti. A le za par minut, kajti vse od konca počitnic je v prvi (ali kateri že) puberteti, ki pomeni nenehno preizkušanje mej, uveljavljanje volje in - moje najljubše - dejansko cepetanje z nogami ob neizpolnjenih zahtevah. Recimo. Ko smo se srečno prebili do doma, jo je na lepem popadlo, da je moj copat odnesla globoko pod jedilno mizo. Ko sem jo prosila zanj, mi ga ni hotela prinesti in je bila vsa zadovoljna sama s sabo, kaka upornica da je. Ob takih manevrih še moj blagi Najdražji začne omenjati batine in podobne starosvetne metode. Malo se hecam - zaenkrat situacijo rešujeva z zagroženimi prepovedmi knjig, čokoladic in podobnih korenčkastih zadev, sem pa že resno naveličana same sebe, kako hčerki ves čas samo sitnarim in težim!

Priložnost za omilitev nenehnih spopadov je prišla, ko je Najdražji odnesel Malega na njegov zadnji lepotni spanec pred pravo, nočno zadevo. Vse premalo imava priložnosti, ko sva s Tastarejšo sami! Najprej sva se pocrkljali, potem sva sestavili vse številske sestavljanke, ki jih imava, nazadnje pa je prišel na vrsto še en človek ne jezi se.

Kolikor lahko vidim, Tastarejši matematika ne bo delala težav. Kaj pa drugega, če ima očeta, nesojenega fizika, in mamo jezikoslovko, ki ji je bila od vseh predmetov v srednji šoli pri srcu samo matematika. Čim je hčerka znala kaj več kot tlačiti predmete v usta, je začela urejati zamaške po barvah, postavljati kocke v vrste in lepo vaditi množice. Zdaj že suvereno prešteje do dvajset (čeprav 15 in 16 vmes nekam ponikneta), ve, da je sto zelo veliko, in se je pripravljena skregati s starejšimi vrstniki, če se ne strinjajo z njo, da je milijon še več kot sto. Tudi matematična plat človeka ne jezi se (ali kako se to že sklanja) ji ne povzroča preglavic. Mirno je torej štela pike na kocki in premikala figurice. Nato pa se ji je zataknilo - kje drugje kot pri čustvih.

Vrgla je štirico, tako da bi lahko šla naprej s prvo figurico, premakniti pa je hotela drugo. "Uradnih" pravil ČNJS že sto let nisem brala - če sem jih sploh kdaj - toda videla sem, da to ne bo šlo, saj bi s tem pojedla samo sebe.

"Ne moreš, ker tam stoji že ta prva figurica."

"Ampak jaz bi premaknila drugo!"

"Ne moreta biti dve figurici na enem polju." Jasno, da nisem popustila.

"Ampak to je dojenček, ki je prišel k mamici na obisk." Glas se ji je že krepko tresel.

Tako je to, če igraš ČNJS z mladiči. Lahko si mislite, kako se je zadeva končala. Tastarejša ni sprejela niti tega, da še enkrat vrže kocko, niti tega, da zamenjava figurice in igra z mojimi. Če kaj, sem načelna glede brezveznih, nekoristnih pravil (kakšen ČNJS bi pa to bil, če bi ga igrali kar malo po svoje!?), in če kaj, je Tastarejša nepripravljena popustiti! Ko je v mojem naročju končno nehala jokati, sva se zmenili, da se greva rajši kako drugo igro kot pa ta trapasti ČNJS.

Nauk večera: ni vse zrelo, kar zna šteti.

In še sreča, da je minil tudi ta, zmačkani dan.