 |
| Malo kje je pot tako strma in direktna kot tu |
Ko sem to gledala pri drugih, mi je bilo vedno malce neprijetno oz. imam do flancarij, ki jih prodajamo otrokom, celo nekaj moralnih pomislekov. Ampak potem ugotoviš, da brez vsaj enega decembrskega bradača pač ne bo šlo (mi smo Božička zaenkrat sicer izenačili z Dedkom Mrazom), in potem se naučiš tudi, da ta zadeva strašno dobro funkcionira.
"Tuki bomo jedli," je mala začnela sitnariti iz nahrbtnika nekje sredi pobočja. Da midva nad tem nisva bila navdušena, ker sva pač vestno hotela do cerkvice sv. Lovrenca nad Postojno, je bil že potencialni katalizator razpoloženjske katastrofe, ampak …
"A veš, da so pri cerkvici doma škratki, ki puncam, ki pridejo do tja, pustijo kak zaklad?"
In potem sploh ni bilo več dileme. Gremo do gor! Da zanosa ob iskanju in navdušenja nad tisto čokoladico, ki sva jo skrila pod klop, sploh ne omenjam. Tako bomo zdaj pač vedno malo flancali ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar