Pogled s Tolstega vrha proti Julijcem |
Hecno se je opazovati, kako se z leti spreminjam. Kako bi recimo pred leti z nerazumevanjem ali celo pomilovanjem gledala na ljudi, ki vstanejo sredi noči, šibajo na sončni vzhod v hribih in potem letijo domov k familiji na še eno rundo družinskega vsakdanjika. In kako sem zdaj naredila točno isto - še več, letela sem na Kriško goro, kar bi bil pred leti tudi predmet rahlega zaničevanja. No, zdaj sem pa komaj prisopihala gor s tem svojim trebuhom! Se mi zdi, da se na svoj prvi (in drugi, če sem poštena) šesttisočak nisem matrala kaj dosti manj … Potem sem bila pa popoldne, na lepo, sončno nedeljo čisto zadovoljna z družinskim sankanjem (kar je čisto pretiravanje, ker sanke smo samo odvlekli na travnik, potem pa samo gazili okrog) na Javorniškem Rovtu. Hecno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar