Sprememba je edina stalnica (nosečniška meditacija)

Pogled s Tolstega vrha proti Julijcem

Oni dan sem brala mejl mlajših (skoraj) bratov, ki si dajeta duška s smučarskim ritjem po kanadskem pršiču. Kako sta se ves dan preganjala po hostah s toliko pršiča, kot ga še nista videla. Hecno. Še pred tremi leti bi bila ob tem čisto slinasta od fovšije, zdaj pa me je zadeva vznemirila približno toliko, kot če bi brala o jamskem potapljanju v jamah na Jukatanu. Saj približno štekam, za kaj gre, ampak prva misel, ki se mi je ob tem naselila v glavo, je bila: WTF?!

Hecno se je opazovati, kako se z leti spreminjam. Kako bi recimo pred leti z nerazumevanjem ali celo pomilovanjem gledala na ljudi, ki vstanejo sredi noči, šibajo na sončni vzhod v hribih in potem letijo domov k familiji na še eno rundo družinskega vsakdanjika. In kako sem zdaj naredila točno isto - še več, letela sem na Kriško goro, kar bi bil pred leti tudi predmet rahlega zaničevanja. No, zdaj sem pa komaj prisopihala gor s tem svojim trebuhom! Se mi zdi, da se na svoj prvi (in drugi, če sem poštena) šesttisočak nisem matrala kaj dosti manj … Potem sem bila pa popoldne, na lepo, sončno nedeljo čisto zadovoljna z družinskim sankanjem (kar je čisto pretiravanje, ker sanke smo samo odvlekli na travnik, potem pa samo gazili okrog) na Javorniškem Rovtu. Hecno!