sobota, 13. junij 2009

Scinauz - nič več off limits!

Komaj teden dni je minil, odkar smo izvedeli, da Monte Scinauz, tista veličastna gora z vojaško gondolo, ki se dviguje v Karnijcih malo nad Pontebbo, ni več vojaško območje in torej off limits, že smo leteli nanj. Kar malo razočarani smo bili, da smo že v prvem poskusu uspešno zlezli nanj - tako mogoča gora bi si vendarle zaslužila malo več "research & developmenta", a v vsakem primeru je pravi cukrček za ljubitelje razgledov, samote in malo tudi masohizma.


Ni treba biti prav pretirano jasnoviden za napoved, da Scinauz verjetno nikoli ne bo prav množično obiskan; nanj je namreč precej daleč/komplicirano. Normalni pristop, ki smo ga odkrili mi, gre nekako takole.

S prelaza na Mokrinah smo se s kolesom odpeljali po razmočenem makadamu 5,5 km daleč na vzhod. Stvar je precej gor-dol in užitek je odvisen od kolesa, a vseeno je hitreje s kolesom kot peš. Na koncu ceste smo ujeli markacijo poti št. 504 in sledil je drugi del triatlon, pohod (spet gor dol) po zelenih karnijskih planinah. Čez uro in pol smo na čudoviti planini Biffil pustili markacije in uspešno sledili črtkani potki na zemljevidu navzdol v gozd proti Scinauzu, ki je bil zdaj že blizu, pa po vedno slabši stezici in za možici na rob nad grdo, podrto grapo, vidno že od daleč. Tu smo ujeli višje ležečo in bolj shojeno pot z rdečimi pikami, ki smo ji sledili ob povratku (jo je pa na planini precej težko vdeti, če ne veš, kje gre). Ta nas je nato čez skrotaste poličke spustila v veliko grapo, kjer smo prečili snežišča in se na drugi strani dvignili v izrazit kotel na severni strani gore. Iz njega nas je vodilo po logičnih prehodih po desni strani in nato levo v naslednji kotel, iz njega pa na desni strani naravnost proti grebenu (to je malo manj logično, a skrotasta pobočja so tudi drugje videti prehodna) in nato levo na vrh. Rušja torej ni bilo, markacije so bile dovolj goste, pravega plezanja ni bilo, čelada pa že pride prav.

Vrh seveda "krasijo" vojaške stavbe, tu je bil nekoč menda radar. Najvišja točka je izravnana, od višje ležečih vojašnic pa je do zgornje postaje gondole nad dolino speljan neokusen pločevinast tunel. Zanimiv ostanek človeške neumnosti, razgledi so pa vseeno krasni.

Sestopili smo po isti poti in dolga pot se nam je kar poznala. Na tistem mehkem makadamu na koncu je večina ekipe večino vzponov prepešačila. Ampak ves dan nismo videli žive duše in ponavljalcem, ki se ne ustrašijo razdalj, lahko vzpon samo priporočam!

P. S. Izračun doma nam je razkril, da smo ob tistih skromnih vzpončkih naredili 1600 višinskih metrov in 20 kilometrov razdalje - to nekoliko upraviči naše zmahane izraze ob povratku.

P. P. S. Min na vrhu nismo opazili ;).

Še P. P. P. S. Če se kdo slučajno odloči ponoviti turo, smo nekje med koncem ceste in planino Biffil izgubili preprosto svetlo ogrlico iz trakca (seveda z visoko spominsko vrednostjo). Če jo opazite, jo vrnite srečni lastnici in poplačani boste.

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...