nedelja, 01. januar 2012

Prvo svarilo leta 2012

Plaz pod Krnčico in Krasji vrh


Ko sva pogledali gor proti Krnčici, je bilo snega tako malo, da sva celo vso lavinsko opremo pustili spodaj. Štiristo metrov višje sem naenkrat dobila zelo slab občutek, ko sva hodili po mulatjeri pod silno osončenimi stenami in je naenkrat postalo zares neokusno vroče. To ni dobro, sem si mislila, čim prej morava na senčno stran. Kar nekaj svaril je šepetalo v moji glavi tudi, ko sva se ustavili na pomolčku, da bi si nataknili dereze. Ne vem, kakšna previdnost me je nagnala, da sem pogledala gor ravno pravi trenutek in zagledala plaz, ki je šibal naravnost nad naju, kot bi si naju prav izbral za keglja, ki ju mora podreti. Edini pravi plaz na tem pobočju tistega dne. Kake pol sekunde je trajalo, da sem mu začela verjeti, še pol sekunde, da sem sproducirala vzklik "Bejž!", in še kako sekundo, da sva kot panični kokoši odskočili na stran le nekaj hipov, preden je sneg zdrvel mimo naju.


Ni bil prav globok in mogoče naju ne bi niti potegnil s sabo (moj cepin, zapičen v sneg, ga je preživel), če pa naju bi, bi naju čez trnje in strme trave odpeljal kakih petdeset metrov nižje. Veseli me, da nisva preverili, v kakšnem stanju bi končali tam. Tresočih nog sva pobrali stvari, spodaj vzeli še Alenkin nahrbtnik, ki ga je plaz potegnil s sabo (in v njem ključe od avta in še kaj), brez debatiranja sklenili, da je bilo to svarilo za naju dovolj, in sestopili na Zapleč. Mimoidoči naju je kar debelo gledal - plaz ob tej, torej nikakršni količini snega? Prav je imel, če ne bi bila tam, si tudi jaz ne bi verjela.

In potem sva šli na Krasji vrh in naredili miljavžent slik Krna. Kič na kvadrat. In se, upam, tudi česa naučili.

Fotke so tule.

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...