nedelja, 25. november 2012

Transkaravanška pravljica

Več kot družinski pohod izpod Struške prek Belščice, Vajneža in Stola na Zelenico. Vsi elementi jesenske pravljice: sonce, razgledi, meglice, veter, snegec in skoraj polna luna. Za konec, po devetih urah hoje, pa še enourni marš z Ljubelja proti Tržiču - bolje kot zmrzniti med čakanjem na prevoz!
 
Fotke so tule.

sobota, 24. november 2012

Brez opisa na Vette Scabre

Včasih je dobro, da nihče v skupini ne prebere opisa, ker se vsak zanaša na drugega. Tako smo se na božansko soboto, kakršno smo čakali vso jesen, na Vette Scabre (1960 m) odpravili le podlagi spomina na Igorjev forumski zapis. Neoznačeno potko pri surf centru ob Rabeljskem jezeru smo našli in strmo, a brez težav prišli v krnico pod temi spregledanimi vrhovi. Tu pa se nismo usmerili v "osrednjo" oziroma levo grapo, ki pripelje na vrh z bunkerji, 1787 m, pač pa nas je odpeljalo v desno grapo proti višjim vrhovom. Kak možic in staro požagano ruševje so nas tolažili, da smo na pravi poti. Skozi silno razmajano grapo smo prišli na greben s takimi pogledi na vrhove nad Belimi vodami (ali Belim potokom, nikoli ne vem, kaj je prav), da se nam je skoraj zmešalo. Meglice so bile samo še dodaten plus. Po grebenu in malo pod njim smo po skromnih sledeh in skozi načeto ruševje odtelovadili do najvišje točke. Prečenje grebena naprej do škrbine pod Visoko polico bi bilo mikavno, a nam je zmanjkalo časa, poguma in informacij in smo se blaženi od sreče nad turo vrnili po isti poti. Nismo pričakovali, da bomo tik pred zdajci izvedli še eno polnokrvno gorniško turo! Šele doma smo ugotovili, da smo bili drugje kot Igor. Nič hudega, bom vsaj lahko še enkrat prišla pogledat tiste bunkerje.

Fotke so tule.

Podarjeni konj

O kavbojih in princeskah, otrokom neprijaznih institucijah in kondomu v dnevni sobi Ljubi sorodniki so nas povabili na praznovanje jubil...