četrtek, 28. oktober 2021

Depilacija

A ni krasno, da so nekakšne počitnice in se nepozabni trenutki z deco kar kopičijo? Danes zvečer me je Tastarejša recimo učila, kako se nariše kita. Seveda me je od njenih pikolovskih navodil hitro odneslo po svoje, pa sem tisti kiti dodala še postavo, ki naj bi bila izrazito moška.

»Kdo je to?« sta me mladiča nenehno spraševala, ker jima nekaj ni šlo v račun (kot je razvidno iz spodnje ilustracije, to, da je Mali na konec kite narisal rep morske deklice, ni pripomoglo k večji razumljivosti risbe). Ker moje risarske spretnosti niso bogvekaj, sem nogam v kratkih hlačah za vsak slučaj začela dodajati nekaj dedčevske poraščenosti.

»Kaj je to?« je firbcal Mali.

»Kocine.«

»Kaj?«

»Dlake!«

Tastarejši je takoj kapnilo: »To si ti, mami!«

Hm, očitno se bom morala redneje ukvarjati z depilacijo.



sreda, 27. oktober 2021

Saško radi dete

Naš Mali je precejšen oboževalec t. i. jutranjega kroga, ki ga imajo v vrtcu vsak dan po zajtrku. Se usedejo krog in se pogovarjajo in pojejo in kaj vem, kaj še vse. Očitno je silno zanimivo, kajti popoldne mi redno servira vrtčevske drobtinice.

Oni dan je recimo prešerno začel prepevati veselo pesmico o jeseni, ki je – čeprav sem z vrtčevskim glasbenim repertoarjem kar dobro seznanjena še iz časov, ko se je tam profesionalno udinjala Turbobabi (se pravi moja mama) – še nisem slišala. »K nam prišla je spet jesen, saškoradidete …« je žgolel. Saj spoštujem prisrčno otroško petje in vse, ampak bila sem zelo sumničava. Kakšen Saško? Kakšno dete? In kaj bi to lahko počenjalo v otroški pesmici?

Priznam, rešitev te uganke sem morala zguglati. Baje da gre za madžarsko pesem, ki pravi, da je jesen »vsa v škrlat odeta«. Toliko o tem, kako dobro najmlajši razumejo tisto, kar slišijo … No, naša jesen je bila danes prav lepa, če že ne odeta v škrlat!



ponedeljek, 25. oktober 2021

Čisto navaden (rojstni) dan

Nič posebnega nismo počeli za Tastarejšin rojstni dan, pa čeprav je že prava mlada dama (sicer s škrbastim, a nič manj očarljivim nasmehom) in čeprav je z odštevanjem dni do svečanega dogodka pričela že enkrat sredi poletja. Ampak žlahta nam je vsa pobegnila na bolj eksotične počitnice in tako smo praznični ponedeljek preživeli v najožjem družinskem krogu. Počeli nismo prav dosti, če odmislimo, da si nam je ob vsej službeni hektiki obeh roditeljev uspelo ukrasti mini dopustič na Krku.

»Jure, moj rojstni dan je,« sva z Najdražjim zaslišala iz sosednje spalnice še ob naporno sveži jutranji uri, in še preden smo se poljubčkali, je sveže pečena sedemletnica s kotičkom očesa že preverila, da ni bila nahecana in da je bila nejasna oblika, ki jo je – ne čisto namenoma, slučajno pa tudi ne – zapazila v avtomobilskem prtljažniku, dejansko zanjo. Med drugim je bil vključen tudi čisto nov kovček, kar je za praznovanja na oddaljeni lokaciji posebej praktično. Čeprav v njem ni bilo nič posebej spektakularnega, je bila punca silno navdušena (»Nove gate! Nova jopica!« in tako naprej), Mali pa se je ob svojem »tolažilnem« darilu tudi junaško držal.

Po dveh dneh burje smo preživeli mirno dopoldne v še kar živahnem Krku. Najdražji je bil seveda razočaran, ker (spet, kot že tolikokrat) ni bil pripuščen »na štante«, smo se pa iz ene od trgovinic vrnili vsak z novo zapestnico, kar ga je potolažilo. Tastarejša je že začela sanjariti, kdaj, o, kdaj bomo po pošti dobili še glavni del njenega darila – pošiljko playmobilov, ki jih iz očitnih finančnih razlogov Najdražji nabavlja na avstrijski različici Bolhe. Pripravila sva jo namreč, da bo paket prišel z zamudo, in bila obenem dovolj modra, da ji nisva izblebetala, da je paket že doma. Ker potem bi se lahko odpeljali samo naravnost domov, tako pa nam je uspelo še okrasiti peščeno torto in odpeti prvi Vse najbolje za teeeee v čudaško mirnem zalivu Voz – na eni strani kamnolom, na drugi krški most, tu spodaj pa pravi jesenski spokoj …

A Tastarejšina nestrpnost je naraščala, veselje, ko je ob prihodu domov dejansko dobila playmobilov živalski vrt, pa je bilo še toliko večje. In niti zavit ni bil … Potem nam je v tistih nekaj uricah, ki so nam še ostale od dneva, uspelo sestaviti vse tiste ograde za leve in slone, speči še eno torto (za spremembo pravo, ne iz peska, in sploh ni bila napačna) in iti še na večerni sprehod.

Če takole berem za nazaj, pravzaprav sploh ni bil slab rojstni dan. Nič čudnega, da se je Tastarejša tik pred spanjem od srca zjokala. Je bilo tako fajn, da je čisto prehitro minilo, ona bi pa še …

Nasmeh je škrbast, a zato nič manj prešeren!

Celo počofotali smo lahko.

Naša supermoč!

Hecen kraj je tale zaliv Voz ...

... res hecen.

Prva torta, peščena.

Pogled na krški most.


petek, 15. oktober 2021

Žmohtne besede

Grde besede v naši družini niso nobena skrivnost, saj jih imamo dnevno na sporedu. A nekako nam uspeva, da ohranjamo besedišče mlajšega dela familije v otroško prisrčnih vodah. Potem ko smo šit še kar posrečeno nadomestili s šilčkom, je še najbolj žmohtno, ko Mali oznani, da gre sct. (Od kod mu to, se sprašujeva oba z Najdražjim, ker tako reducirane oblike ne uporablja nobeden od naju.)

Ampak sočne besede prihajajo. Oni dan sem podmladku dala poslušat Kočevske medvede od Slona in sadeža. Saj veste, tisto, ko imaš en komad v spominu kot prav primeren za deco, potem ga pa po petnajstih letih spet zavrtiš pred celo družino in ti je takojci žal. A prepozno, mladiča sta si besedilo zapomnila tako rekoč po prvem poslušanju. Čisto vsega sicer ne razumeta in tako sta kljub mojim pojasnilom še vedno prepričana, da je »dialog«, ki je »tekel tko še neki časa«, pravzaprav lovec, ki je dirkal po gozdu. Težave imata tudi z »demokracijo al diktaturo« in »statusom avtonomne manjšine«, jaz pa imam težave predvsem z njima najljubšim delom pesmi, velikim finalom. Nekako smo se sporazumeli, da v njem uporabljene sporne besede lahko izgovarjata samo, kadar recitirata ta komad. Vseeno mi je bilo malček nerodno, ko sva z Malim stala v gneči staršev pred šolo – pri nas so grozno nespretni, kar se tiče popoldanskega prevzema otrok – in je sine odrepal Medvede od začetka do konca, vključno z: »Vse od Varaždina pa do Bovca naj se sliš: medvedi so pref* lovca!« Še dobro, da bova morala na izreki še malo delati in je bilo vse skupaj bolj zmomljano, pa še dež je šumel po dežnikih …

Naš svet postaja žmohtnejši na vseh frontah. Tastarejša ima največ dela s tem, koliko sošolcev je zaljubljenih vanjo (število se giblje od dve do sedem) in v koliko fantov je ona (v glavnem v dva), zadnjič pa me je v kopalnici presenetila z vprašanjem, kaj pomeni zeksati. Sem se ji spravila razlagat o pitju na dušek, ko me je popravila: »Ne zeksati, seksati!« Baje da ji je sestrična povedala, da dva v prvem razredu »ful seksata«. Nič ne rečem, starejše sestrične so silno koristne, da mladiče uvajajo v besedišče, pri katerem starši še odlašamo, a vsaj v tem primeru dotična sestrična očitno nima pojma. Oba z Najdražjim, ki je ravno plezal iz tuša, sva malo zardela in hčerki pojasnila, kaj pomeni seksati, in da tega dva v prvem razredu prav gotovo nista počela. Potem smo pa razložili še zeksati in šli naprej. (Mimogrede, tudi Mali, ki je še zelo telečji, postaja dovzeten za bolj romantične zadeve. Oni dan je sedel na kuhinjskem pultu, skozi okno gledal dve triletni sosedi na ulici in resignirano ugotovil: »A z eno od njiju se bom jaz poročil …«)

Ob vsem tem zardevanju si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na svoje otroštvo. Moja starša nista bila kdove kako liberalna, z izjemo nudizma – ki sta ga vsaj vame vcepila tako globoko, da sem med oblečenci na plaži vedno zelo nesrečna – sta bila pravzaprav precej staromodna, ampak kdo bi vedel, zakaj, se je v našem avtu kar precej vrtela kaseta (jep, kaseta) Fuk je Kranjcem v kratek čas. Za tiste, ki je ne poznate – gre za zbirko slovenskih ljudskih pesmi z vsebino, ki je točna takšna, kot pove naslov, na kaseti pa jih ubrano večglasno žgoli nek oktet. Danes, ko sem tudi sama mama, se mi odločitev za tovrstno muziko z otroki v avtu zdi kar nenavadna, takrat nas je pa v resnici predvsem zabavala. A predstavljam si, da so bili družinski prijatelji, ki so sodelovali pri tovrstnem glasbenem izobraževanju otrok, nemalo v zadregi, ko je njihov sinček na ves glas prepeval: »Pa zapojmo eno po slovensko … Mico fukneš na polico pa jo … Ati, kaj že?« Če ne poznate odgovora, naj prišepnem, da se konča z »kot prasico«.

Za ilustracijo je - kot naročeno! - poskrbela družinska umetnica.
Hi hi hi hi!


ponedeljek, 11. oktober 2021

V čem smo dobri

Pri dobrih štirih letih je Mali v družini prevzel štafeto otroško pronicljivih izjav. »A veš, v čem je babi najboljša?« me je vprašal, ko sva se žgečkaje valjala po kavču.

»V čem?«

»V klepetanju.« Mladina je očitno prepoznala, da se Turbobabi lahko začveka kadar koli in s komer koli. Moja nadaljnja poizvedovanja so me razsvetlila, da sta Najdražji in Mali najboljša v sestavljanju letal, Tastarejša se najbolje igra (z ljudmi!), res zanimivo pa je postalo, ko sva prišla do mene. »Ti si pa najboljša v jezenju!«

Ojej. »Na koga se pa jezim?«

»Na naju, kadar narediva kaj narobe.«

Ojej, ojej. Ampak nisem si mogla kaj, da ne bi navrgla ene pedagoško-psihološke: »Kako se pa ti takrat počutiš?«

»Slabo,« je priznal. Odličen argument zame in moje prihodnje jeze!

Hip zatem se nama je pridružila Tastarejša in podprla sinetove trditve, samo s tistim jezenjem pa ni bila čisto zadovoljna. Na mojo srečo ... Dodala je še, da sem dobra v kuhanju (toliko o (ne)tradicionalnih vlogah!) – in v branju. »Ker ko ti bereš, da se smejijo, se res smejiš.« No, Najdražji me pa vedno krca, da sem čisto preglasna, ko berem Pasjega moža.

Evo, takole me vidijo moja deca: kot jeznorito glumačko. Bo že nekaj na tem!?

Ni sicer letala, je pa sinetova "umetnina" na častnem mestu v vrtcu ... 


K24, družinska varianta

Po lanskem uspešnem zaključku poletja s  štiridnevnim pohodom od Bohinja prek Komne do Tolmina smo si bili enotni, da bomo tudi letošnjo se...