petek, 15. oktober 2021

Žmohtne besede

Grde besede v naši družini niso nobena skrivnost, saj jih imamo dnevno na sporedu. A nekako nam uspeva, da ohranjamo besedišče mlajšega dela familije v otroško prisrčnih vodah. Potem ko smo šit še kar posrečeno nadomestili s šilčkom, je še najbolj žmohtno, ko Mali oznani, da gre sct. (Od kod mu to, se sprašujeva oba z Najdražjim, ker tako reducirane oblike ne uporablja nobeden od naju.)

Ampak sočne besede prihajajo. Oni dan sem podmladku dala poslušat Kočevske medvede od Slona in sadeža. Saj veste, tisto, ko imaš en komad v spominu kot prav primeren za deco, potem ga pa po petnajstih letih spet zavrtiš pred celo družino in ti je takojci žal. A prepozno, mladiča sta si besedilo zapomnila tako rekoč po prvem poslušanju. Čisto vsega sicer ne razumeta in tako sta kljub mojim pojasnilom še vedno prepričana, da je »dialog«, ki je »tekel tko še neki časa«, pravzaprav lovec, ki je dirkal po gozdu. Težave imata tudi z »demokracijo al diktaturo« in »statusom avtonomne manjšine«, jaz pa imam težave predvsem z njima najljubšim delom pesmi, velikim finalom. Nekako smo se sporazumeli, da v njem uporabljene sporne besede lahko izgovarjata samo, kadar recitirata ta komad. Vseeno mi je bilo malček nerodno, ko sva z Malim stala v gneči staršev pred šolo – pri nas so grozno nespretni, kar se tiče popoldanskega prevzema otrok – in je sine odrepal Medvede od začetka do konca, vključno z: »Vse od Varaždina pa do Bovca naj se sliš: medvedi so pref* lovca!« Še dobro, da bova morala na izreki še malo delati in je bilo vse skupaj bolj zmomljano, pa še dež je šumel po dežnikih …

Naš svet postaja žmohtnejši na vseh frontah. Tastarejša ima največ dela s tem, koliko sošolcev je zaljubljenih vanjo (število se giblje od dve do sedem) in v koliko fantov je ona (v glavnem v dva), zadnjič pa me je v kopalnici presenetila z vprašanjem, kaj pomeni zeksati. Sem se ji spravila razlagat o pitju na dušek, ko me je popravila: »Ne zeksati, seksati!« Baje da ji je sestrična povedala, da dva v prvem razredu »ful seksata«. Nič ne rečem, starejše sestrične so silno koristne, da mladiče uvajajo v besedišče, pri katerem starši še odlašamo, a vsaj v tem primeru dotična sestrična očitno nima pojma. Oba z Najdražjim, ki je ravno plezal iz tuša, sva malo zardela in hčerki pojasnila, kaj pomeni seksati, in da tega dva v prvem razredu prav gotovo nista počela. Potem smo pa razložili še zeksati in šli naprej. (Mimogrede, tudi Mali, ki je še zelo telečji, postaja dovzeten za bolj romantične zadeve. Oni dan je sedel na kuhinjskem pultu, skozi okno gledal dve triletni sosedi na ulici in resignirano ugotovil: »A z eno od njiju se bom jaz poročil …«)

Ob vsem tem zardevanju si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na svoje otroštvo. Moja starša nista bila kdove kako liberalna, z izjemo nudizma – ki sta ga vsaj vame vcepila tako globoko, da sem med oblečenci na plaži vedno zelo nesrečna – sta bila pravzaprav precej staromodna, ampak kdo bi vedel, zakaj, se je v našem avtu kar precej vrtela kaseta (jep, kaseta) Fuk je Kranjcem v kratek čas. Za tiste, ki je ne poznate – gre za zbirko slovenskih ljudskih pesmi z vsebino, ki je točna takšna, kot pove naslov, na kaseti pa jih ubrano večglasno žgoli nek oktet. Danes, ko sem tudi sama mama, se mi odločitev za tovrstno muziko z otroki v avtu zdi kar nenavadna, takrat nas je pa v resnici predvsem zabavala. A predstavljam si, da so bili družinski prijatelji, ki so sodelovali pri tovrstnem glasbenem izobraževanju otrok, nemalo v zadregi, ko je njihov sinček na ves glas prepeval: »Pa zapojmo eno po slovensko … Mico fukneš na polico pa jo … Ati, kaj že?« Če ne poznate odgovora, naj prišepnem, da se konča z »kot prasico«.

Za ilustracijo je - kot naročeno! - poskrbela družinska umetnica.
Hi hi hi hi!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jesenska pentlja na Setičah

Razgledni koroški skorajdvatisočak se je že večkrat izkazal kot posrečena izbira za kvareče se vreme in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Obl...