četrtek, 28. februar 2019

Kuhinjski pult

O najbolj otroških kotičkih v hiši, dostopu do smeti in bitki za tehnološko prevlado


O pultu pod oknom v naši kuhinji sem pred časom že pisala. Naša kuhinja je v obliki črke U, in dotični pult je njen najkrajši krak, ki predvsem povezuje obe uporabni stranici. Na njem ni ničesar res uporabnega, celo krame je bolj malo, je pa z njega odličen pregled na naše dvorišče in ulico za njim. Mogoče je tudi zato to prostor v naši hiši, ki ima prav posebno energijo, in čeprav kajpada ne verjamem v vudu čarovnije, sem prepričana, da bi se nihalu na tistem mestu zmešalo od veselja! 

Pult v skoraj polnem razmahu, ponoči seveda brez razgleda.

To potrjuje njegova dolgoletna priljubljenost pri stanovalcih. V mladosti sem denimo na njem prečepela nič koliko uric in med čakanjem, kdaj se bojo gospa mati končno podvizali s kosilom (da bi kateri od mladincev zmignil s prstom v tej smeri, nama seveda ni padlo na pamet), svoji roditeljici prizadevno razlagala vse zaplete iz srednješolske telenovele svojega življenja. Čeprav so se vsebina kuhinje in večina uporabnikov od takrat zamenjali, je čepenje na pultu ostalo. Moja mladiča recimo z velikim veseljem stojita na njem, zijata na ulico in z mastnimi parklji tako neumorno svinjata po šipi, da sem se že zdavnaj sprijaznila, da imamo na njej pač čisto posebne vzorce. Še posebej pomembno mesto ima pult, ko po ulici ordinirajo smetarji, kar je najsvetlejša točka naših ponedeljkovih juter …

V zadnjem času je pult uzurpirala Tastarejša. Za enega od nedavnih jubilejev je dobila set legokock, saj sva z Najdražjim pričakovala, da se bo njeno navdušenje nad duplokockami logično nadgradilo z drobnejšim materialom. In se tudi je, samo malo drugače, kot sva mislila. Bolj kot legokocke same po sebi se je namreč napalila na lego frendice, ki so že na kičastem koncu kontinuuma, a kaj hočemo, so pa dekliške, kot se šika. Jaz sem ob tistih mini kosteh, ki jih je treba položiti na mini roza krožničke in jih postaviti pred mini kužke z miniaturnimi pentljicami na glavi, čisto živčna, Tastarejša ima pa kockice in druge artefakte tem raje, čim bolj mičkeni so! Ko dobi novo škatlo lego frendic – kar se ob prizadevnosti starih staršev za moj okus dogaja čisto prepogosto in precej izničuje vse moje ideje, za kaj bi punci te kocke lahko »prodali« – se najprej za vse popoldne usede pred načrt in jih sestavi do najmanjše podrobnosti. Potem vse skupaj odtovori na pult, kjer so stvari varno umaknjene pred ne vedno konstruktivnimi prijemi Malega. Tam že ima pet ali šest kompletov lego frendic, leseno hišico za punčke s pohištvom, nekaj mini setov playmobilov in prekrasno plastično pohištvo iz kitajske trgovine na Lanzarotu. In potem mirno čepi na pultu, razporeja tiste mini punčkice sem ter tja in se pritožuje, kako ima premajhno igralno podlogo, kako potrebuje večjo škatlo za vse in podobno. Jaz pa si ruvam lase, kako je še en kotiček naše hiše priznal premoč in klonil pod težo igrač!

Hčerkina okupacija pulta ima samo eno zaresno pomanjkljivost. Da lahko spleza gor, si nastavi stolček, ki pa mora stati točno v določenem kotu in biti obrnjen v natančno predpisano smer, sicer sledita vik in krik. Na žalost je ta vogal ravno ob najbolj frekventni omari v hiši, namreč tisti s smetmi. Posledično se Tastarejša huduje, kdo ji premika stolček, midva z Najdražjim pa godrnjava, ko ga morava kar naprej umikati, da lahko prideva do smeti.

Odkar smo kuhinjo prenovili, je pult dobil še dodano vrednost – po priporočilu izkušenega monterja smo namreč mrtvi kot pod njim pustili odprt in prazen. Nastala je temna luknja z ne čisto jasno predvideno uporabnostjo, ki je kaj hitro postala brlog najinih mladičev. Tja se zatečeta, kadar imata največ masla na glavi, in če čepita spodaj, mi ni treba niti ugibati – zagotovo uganjata kako lumparijo. Zadnjič sta recimo izginila v temo in se tako zmešano hihitala, da sem vendarle šla preverit, kaj se dogaja. Dokopala sta se do največje trofeje: Najdražjemu sta sunila telefon, Tastarejša je pa poleg tega sama ugotovila, kako ga odkleniti, kako prižgati YouTube, in glej, že sta gledala tiste svoje bedaste risanke o bagrih, traktorjih in drugih igračah. Pomembna prelomnica, ni kaj, zato sem jima pustila nekaj veselja s to malo zmago. Vseeno bo Najdražji moral zamenjati geslo na zaslonu in skriti ikono za YouTube nekam v globine prvih strani. Pa kaj se sploh slepim – morda bo to kupilo mesec ali dva, toda bitka je že vnaprej izgubljena. V tekmi obvladovanja sodobnih tehnologij sva odrasla tako ali tako že navadna stara prdca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kampiranje ob Soči

O začetniških napakah pri postavljanju šotora, gozdnih jagodah na Zapotoku in dreku. Tokrat z r-jem. Če dobro premislim, nisem kampiranja...