sobota, 11. november 2017

Začarani kraj na vrhu krasa

So kraji, ki imajo posebno energijo. Glede na verski oz. življenjski nazor ji lahko rečete različno: tam pridete v stik z Božjim, odpirajo se čakre, bajalice in nihala ponorijo ali pa samo nikoli ne morete prešteti vseh dreves, kot pri medvedu Puju in njegovem začaranem kraju na vrhu gozda. Takšne so zame recimo piramide v mehiškem Teotihuacanu. Ali pa Machu Picchu. Ali delovni pult pod našim kuhinjskim oknom.


Tak kraj je zame tudi Gradišče (467 m) s cerkvico Marije Snežne. Pa ne samo zame - tam so našli prazgodovinske in rimske najdbe, v času turških vpadov je bil tam tabor, trenutno pa je aktualna cerkev iz 17. stoletja, postavljena na najvišji točki sredi labirintastih kupov kamenja (ki tudi malo vlečejo na zgoraj omenjene Azteke in Inke, mogoče je pa nekaj na tem). Mi smo ta skromni in, resnici na ljubo, ne prav razgledni hribček odkrili spomladi, ko smo na hitrico iskali rezervni cilj na Primorskem in na zemljevidu ugledali vzpetinico med Slavnikom in Kraškim robom, ki se je zdela ravno pravšnja zame v visoki nosečnosti. Iz (takrat smo še mislili, da) prijetne vasice Praproče smo na vršič prilomastili po zavarovani daljšnici skozi goščavje in prek Kraškega roba, Tastarejšo, ki je že takrat kazala resno navdušenje nad gasilstvom, pa so posebej očarala črna drevesa, ožgana od požara, ki je razsajal nekaj mesecev pred našim obiskom. Na koncu nam je sicer ostal grenak priokus: pred Prapročami smo sicer videli tablo za parkirišče, a ker v sami vasi ni bilo nikjer nobene prepovedi, smo nič hudega sluteč parkirali pred pokopališčem (kar je običajno solidna, nemoteča parkirna izbira). Ob vrnitvi nas je na avtu čakal listek, češ da če nismo vozniškega izpita kupili na črno, bi morali vedeti, da se tu ne sme parkirati. Aja? Najdražji, za katerega je nemotenje kogar koli pri parkiranju tako ali tako vrhovno moralno načelo, se je še posebej sekiral, sva bila pa vesela, da so gume ostale cele!

Cilj je še "daaaaaleč", na levi strani slike.

Drevesa so še vedno črna od požara.

Tokrat smo seveda parkirali, kjer so nam domačini namenili. Bilo nas je kar enajst - pet odraslih, trije tako ali drugače zapakirani manj mobilni človečki in trije samohodeči nadebudneži, zaradi katerih se je tiste pol lagodne urice do vrha spremenilo v poldnevni projekt. Ampak listje na drevesih je še vztrajalo in ruj je še blestel v odtenkih med zeleno, rdečo in rumeno. Zgoraj pa ... sivi oblaki, bela cerkvica, zelena drevesa, sivo kamenje, vabljive klopce in otroški vrišč - res, čaroben kraj! Povratek po Kraškem robu sta nam vzela pozna ura (ob trenutnih atmosferskih pogojih je za našo ekipo 15.30 že tako rekoč tik pred temo) in spomin zlate ribice. Že res, da smo bili prvič tam pred vsega nekaj meseci, ampak pri najboljši volji si z Najdražjim nisva upala dati roke v ogenj, kod nas je takrat vodila pot od roba. Nič hudega, itak spet pridemo!


Ta je pa že skoraj za na koledar ...

Kamniti "labirinti" pod vrhom

Vrh


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...